OSMO PREDAVANJE
Bistvo bolezenskih oblik
Tisti med vami, ki ste že leta obiskovali predavanja te antropozofske veje, boste morda lahko uvideli, da vsebine po svoji tematiki niso bile slučajno podajano skupaj, ampak je bil v poteku predavanj določen razvoj. Tudi ta zimska predavanja so vselej notranje povezana, četudi na zunaj to od samega začetka ni vidno. Zato se bo seveda bolj pomembno ozreti na različne tečaje, ki potekajo poleg dejanskih večerov veje, in so določeni, da kasneje pridružene člane privedejo do ravni teh predavanj veje; marsičesa, kar je bilo povedano tukaj v teh predavanjih veje, nekdo, ki se je sveže pridružil, ne more prav zlahka razumeti. Vendar je treba pri tem ugotoviti še nekaj, kar je treba postopno upoštevati v različnih vejah naše nemške sekcije. Ker obstaja v predavanjih določen notranji potek, me še posebno obvezuje, da vsako predavanje oblikujem tako, da se bo vključevalo v celoto. Zato stvari, ki so povedane na takšnem posameznem predavanju veje za napredne udeležence, ni mogoče povedati tako, da lahko enako velja tudi za nekoga, ki je tu šele kratek čas. Seveda bi bilo mogoče o isti temi govoriti tudi elementarno, vendar to ne bi šlo, čeprav v veji vse bolj upoštevamo napredni potek razvoja pač v najširšem obsegu našega duhovnoznanstvenega življenja veje. To je spet povezano s tem, da naj bi se vzdržali objavljati oz. publicirati predavanja, in prav tako tudi med vejami. Kajti pri predavanjih, ki jih imam v vejah je pomembno vedeti, da na primer sploh ni vseeno, ali se sliši eno predavanje nek ponedeljek in naslednjega naslednji ponedeljek. Čeprav za poslušalce ni takoj razvidno, zakaj je prav tak vrstni red predavanj, je to vendarle pomembno; in če si predavanja posojamo naokrog, se ni mogoče ozirati na to, za kar pri tem gre. Tam bo v danih okoliščinah eno predavanje prebrano pred drugim, in nujno bo potem napačno razumljeno in bo napravilo v glavah marsikatero zmedo. To je vsekakor pomembno pripomniti, saj sodi k našemu antropozofskemu življenju. Že če je tu ali tam poleg stvari vrinjen stranski stavek, je od tega lahko odvisen celoten razvoj življenja veje. Le če je objava predavanj strogo nadzirana, in se v bistvu vzdržimo vsake objave, ki ni najprej predložena meni, lahko iz tega razmnoževanja ali publiciranja predavanj izide karkoli uspešnega.
To je tudi v določenem oziru nekakšen uvod v predavanja, ki bodo sledila v naši veji. Predavanja to zimo bodo notranje povezana, in kar bo zbrano v pripravljenem materialu, bo nazadnje, prav pri predavanjih to zimo, usmerjano po zelo določeni točki vrhunca, v kateri bo lahko prišlo do sklepa. Kar smo tu povedali pred osmimi dnevi, je majhen začetek; o čemer bomo govorili danes, bo nadaljevanje, vendar ne takšno kot pri časopisnih romanih, ampak bodo vsa notranje povezana, četudi bodo obravnavani navidezno različni predmeti, in povezanost bo v tem, da bo celota potem na koncu v zadnjih predavanjih dosegla vrhunec. Tako bomo morali prav danes že z ozirom na zadnji del predavanj reči nekaj skiciranega o bistvu bolezni, in naslednji ponedeljek bomo morali govoriti o izvoru, zgodovinskem pomenu in smislu ‘desetih zapovedi’. Lahko se zdi, da to ne sodi skupaj; vendar boste na koncu zaznali notranjo povezanost in kako to dejansko ne bi smelo veljati kot nekaj, kar kakorkoli predstavlja samostojno, zaključeno predavanje, kot bi to sicer lahko bilo za širše občinstvo.
S stališča duhovne znanosti bomo danes govorili o bistvu obolenja, bolezni. Za obolenje ali vsaj s to ali ono obliko obolenja se človek ukvarja praviloma šele takrat, ko zboli, in ga potem v bistvu tudi ne zanima veliko drugega kot večinoma le zdravljenje, to pomeni zanimajo ga dejstva, da bo ozdravljen. Kako bo ozdravljen, mu je od časa do časa vseeno, in prav tako mu je nadvse prijetno, če mu ni treba skrbeti okrog tega ‘kako’. Zato so vendar tu tisti, ki so zato nastavljeni na ustrezna mesta, tako misli večina naših sodobnikov. Na tem področju vlada v sedanjosti veliko hujša vera v avtoriteto, kot pa je dejansko kadarkoli vladala na religioznem področju. Medicinsko papeštvo, ne glede na to, kako je kjerkoli oblikovano, se je vse do danes že zelo intenzivno uveljavilo in se bo v prihodnosti še bolj. Za takšno sedanje in bodoče stanje niti najmanj niso krivi laiki. Kajti o tem se ne razmišlja, za te stvari se ne briga, če to nekoga ravno ne zgrabi za ovratnik, če ne gre ravno za akuten slučaj, ko je človek sam potreben zdravljenja. Tako gleda potem velik del prebivalstva z veliko ravnodušnostjo, ko medicinsko papeštvo privzema vse večje dimenzije in se je ugnezdilo v najrazličnejših oblikah, tako na primer, ko ima zdaj besedo in na strašen način posega v vzgojo otrok, v šolsko življenje, in pri tem zase terja določeno terapijo. Ljudem je vseeno, kakšne globlje stvari so dejansko v ozadju. Mirno gledajo, ko se v javnosti nekaj pripravlja, najsi je to v obliki tega ali onega zakona. V te stvari ne želijo dobiti nobenega pravega vpogleda. Nasprotno se bodo vselej našli ljudje, ki pridejo, ko jim teče voda v grlo in ne morejo shajati z običajno materialistično medicino, za katere osnove se ne brigajo in gledajo le, ali bodo pozdravljeni ali ne, tudi k ljudem, ki delujejo na tleh okultizma – in tudi takrat se brigajo le za to, ali bodo lahko ozdravljeni ali ne. Vendar se ne brigajo za to, če je celotno javno življenje z ozirom na metode in znanje o stvareh globljim, iz duhovnega prihajajočim metodam spodkopalo vsa tla. Komu je mar, če pri neki metodi, ki je zrasla na okultnih tleh, javnost celotno zdravljenje na tem področju prepreči, ali če zdravilca zaprejo? Vse te stvari niso dovolj temeljito opazovane; o njih se premišljuje le ob konkretnem primeru. Vendar je prav naloga resničnega duhovnega gibanja, da prebudi zavest o tem, da ne more iti le za egoistično iskanje zdravljenja, ampak za spoznanje globljih vzrokov teh stvari in za razširjanje takšnega spoznanja.
V naši dobi materializma je za nekoga, ki lahko vidi skozi stvari, le vse preveč naravno, da je prav nauk o boleznih deležen najmogočnejšega vpliva materialističnega načina mišljenja. Toda prav tako se bodo zmotili, če se pehajo za to ali ono udarno besedo, če tej ali oni metodi pripisujejo nekaj posebnega, prav tako bodo zašli zgolj s kritiko tega, kar sicer izhaja iz naravoslovnih osnov in je v marsičem koristno, vendar je izkrivljeno z materialističnimi teorijami, kot če želijo na drugi strani vse podrediti psihičnemu zdravljenju in podobnemu in na ta način zapadejo v vse mogoče enostranskosti. Predvsem mora biti današnjemu človeštvu vse bolj jasno, da je človek zapleteno bitje in da ima vse, kar je z njim povezano, opraviti s to zapletenostjo njegovega bitja. Če je pogled uradne znanosti, da človek sestoji zgolj iz fizičnega telesa, ji je nemogoče na kakršen koli zdrav način prodreti v to, kar ima opraviti z zdravim ali bolnim človekom. Zdravje ali obolelost sta v odnosu s celotnim človeškim bitjem in ne le z enim njegovim členom, fizičnim telesom.
Teh stvari ne smete jemati površinsko. Danes lahko najdete dovolj zdravnikov, ki so pravi priznani medicinci in vam vsekakor ne bodo priznali, da stojijo glede svojih miselnih spoznanj na materialističnih tleh, ampak imajo to ali ono verovanje, ki bi ga takoj zavrnili, če bi jim očitali, da je njihova duša prežeta z materialističnim prepričanjem. Vendar ne gre za to. V življenju nasploh ne gre za to, kaj nekdo reče in v kaj je prepričan. To je povsem njegova osebna stvar. Pri delovanju je pomembno, da lahko dejstva, ki niso le v čutnem svetu, ampak tkejo in valujejo skozi duhovni svet, uporabimo in jih znamo narediti plodna za življenje. Nek zdravnik je lahko še tako pobožen in ima še tako mnogo idej o tem ali onem duhovnem svetu, toda ko z ozirom na to, kar izvršuje, ko ravna po pravilih, ki so ustvarjena docela iz našega materialističnega pogleda na svet, ko torej zdravi tako, kot da bi imel le eno telo, četudi lahko po svoji teoriji še tako spiritualno razmišlja, je materialist. Kajti ni pomembno, kaj nekdo govori, misli ali verjame, ampak da zna sile, ki so izza zunanjega čutnega sveta, prestaviti v živo gibanje. Prav tako ne bi zadoščalo, če se z antropozofijo razširja nauk, da človek sestoji iz štiričlene bitnosti, tudi če bi vse v svetu ponavljalo, da človek sestoji iz fizičnega, etrskega, astralnega telesa in Jaza, tudi če je mogoče te stvari na nek način definirati in opisati. Tudi to ni bistveno, ampak da je živo medsebojno vplivanje teh členov človeške bitnosti vse bolj razumljeno, da se razume, kako so pri zdravem in bolnem človeku udeleženi fizično, etrsko in astralno telo in Jaz in kar je obojestransko povezano s temi členi. Kdor se na primer ne bo nikoli ukvarjal s tem, kar zmore dati duhovna znanost o naravi četrtega člena človeške bitnosti, o Jazu, ne more nikoli, pa naj bi še tako študiral anatomijo in fiziologijo, ničesar spoznati o naravi krvi. To je povsem nemogoče. Zato ne more nikoli in nikdar reči nekaj tehtnega in plodnega o boleznih, ki so povezane z naravo krvi. Kri je izraz za Jaz naravo človeka. Ko skozi čas zvenijo Goethejeve besede v Faustu: Kri je zelo poseben sok, je s tem dejansko zelo veliko povedano. Naša današnja znanost nima pojma o tem, da se moramo kot raziskovalci tudi do fizične krvi vesti povsem drugače kot do kakršnegakoli drugega člena človeške fizične telesnosti, ki je izraz nečesa povsem drugega. Če so žleze izraz fizične nasprotne igre etrskega telesa, moramo tudi fizično videti v tem, kar sestavlja neko žlezo, naj so to jetra ali vranica, nekaj povsem drugega, kot moramo videti v krvi izraz veliko višjega člena človeške bitnosti, namreč Jaza. Od tega morajo biti odvisne raziskovalne metode, ki nam kažejo, kako se moramo s temi stvarmi ukvarjati. Zdaj želim izreči nekaj, kar je dejansko lahko razumljivo le naprednim antropozofom, kar pa je pomembno povedati.
Danes se zdi materialistično mislečemu učenjaku povsem naravno, da, ko naredi vbod v telo, priteče kri, ki jo je mogoče preiskovati z vsemi sredstvi, ki obstajajo. Potem opisujejo: to je kri – nekako tako, kot se opisuje katerokoli drugo snov, sok ali nekaj takega, po kemičnih preiskovalnih metodah, ki se jih uporablja pri delu. Le da pri tem ne opazijo, kar vsekakor materialistični znanosti ni le neznano, ampak se ji mora zdeti naravnost neumnost in fantaziranje, a je vendarle res: kri, ki teče po žilah, ki vzdržuje živo telo, sploh ni to, kar priteče, ko naredim vbod in dobim rdečo kapljico. Kajti kri se v trenutku, ko gre iz telesa, tako preobrazi, da lahko rečemo, da je povsem nekaj drugega; kar priteče kot strjena kri, pa naj je še tako sveža, je nepomembna, neodločilna za to, kar je celotna esenca oz. bistvo v živem organizmu. Kri je izraz za Jaz, za visok člen človeške bitnosti. Že fizično je kri nekaj, česar nasploh po njeni totalnosti ne morete fizično preiskovati, ker kri, če jo lahko vidite, sploh ni več kri, kakršna je, ko teče po telesu. Fizično je ni mogoče gledati, kajti v trenutku, ko je razgaljena, ko pride do tega, da jo je mogoče preiskovati s katerokoli rentgenski podobno metodo, sploh ne preiskujemo več krvi, ampak nekaj, kar je zunanji odsev krvi na fizičnem področju. Te stvari bodo šele postopno razumljene. V svetu so vedno obstajali raziskovalci, ki so to govorili s stališča okultizma, vendar so jih označili za fantaste ali filozofe ali kako drugače.
Vse v zdravem ali bolnem človeku je resnično povezano z mnogočlenostjo, z zapletenostjo človeka; le s spoznanjem človeka, vzetim iz duhovne znanosti, pridemo do pogleda o zdravem in bolnem človeku. Obstajajo zelo določene napake, okvare, poškodbe človeške narave, ki jih je mogoče razumeti le, ko se zavedamo, da so povezane z naravo Jaza, in se spet na določen način – toda v določenih mejah – kažejo v izrazu Jaza, v krvi. Potem obstajajo določene okvare v človeškem organizmu, ki vodijo nazaj na obolenje astralnega telesa in ki zato okužijo živčni sistem, ki je zunanji izraz astralnega telesa. V tem drugem primeru si že morate nekoliko ozavestiti prefinjenost, s katero moramo tukaj razmišljati. Ko ima človekovo astralno telo v sebi nepravilnost, ki se izraža v živčnem sistemu, v zunanji podobi astralnega telesa, se najprej fizično pojavi določena nesposobnost živčnega sistema za opravljanje njegovega dela. Če živčni sistem ne more opravljati svojega dela v določeni smeri, lahko kot posledica te nesposobnosti nastopijo vsi mogoči bolezenski simptomi: pri tem lahko zbolijo želodec, glava, srce. Vendar ni treba prevesti bolezni, ki kaže svoj simptom v želodcu, nazaj na nesposobnost živčnega sistema po določeni smeri in je zato izvor bolezni preveden nazaj na astralno telo, ampak lahko izhaja iz nečesa povsem drugega.
Bolezenske oblike, ki so povezane z Jazom samim in zato z njegovim zunanjim izrazom, s krvjo, se praviloma kažejo – toda le praviloma, kajti v svetu stvari niso tako zaokrožene, čeprav lahko potegnemo ostre obrise, ko želimo stvari opazovati – kot kronične bolezni. Kar je sicer lahko najprej zaznano kot ta ali ona poškodba oz. okvara, je praviloma simptom. Nek simptom se lahko pojavi, vendar je v osnovi okvara krvi, in to ima svoj izvor v nepravilnosti dela človeške bitnosti, ki ga imenujemo nosilec Jaza. Ure dolgo vam bi lahko govoril o bolezenskih oblikah, ki se kažejo kot kronične, in ki imajo svoj izvor, ko govorimo fizično, v krvi, ko govorimo duhovno, v Jazu. To so prednostno bolezni, ki so v pravem smislu dedne, prehajajo iz ene generacije na drugo. To so bolezni, ki jih lahko povsem dojame le nekdo, ki nasploh človeško naravo opazuje duhovno. Tu se pojavi nekdo, ki je kronično bolan, to pomeni torej v bistvu nikoli ni prav zdrav; zdaj nastopi to, zdaj ono, čuti zdaj to zdaj ono slabost. Tu je pomembno videti globlje v vzrok zadeve in znati paziti predvsem na: Kakšen je dejansko temeljni značaj Jaza? Kakšen je potem dejansko človek? Kdor na tem področju resnično življenju ustrezno nekaj ve, lahko reče, da so zelo posebne oblike kroničnih bolezni povezane s tem ali onim čisto duševnim osnovnim značajem Jaza. Nikoli ne bodo določene kronične bolezni nastopile pri človeku, ki je določen za resnost, čast, dostojanstvo, nasprotno pa pri nekom, ki mu je naloženo žvižganje in petje. Tu lahko na to le namignemo, da bi nakazali pot v ta uvodna, pripravljalna predavanja.
Če nam nekdo reče, da ima dejansko že leta to ali ono, je pomembno, da si najprej pojasnimo: Kakšen je ta človek? Vedeti moramo, kakšno osnovno obarvanost značaja ima njegov Jaz, sicer se bomo morali ob tem vselej brezpogojno oprijemati zunanje medicine, če nas k temu ne privede nenavadno naključje. Bistveno bo, da pri boleznih, ki so torej hkrati v najbolj vzvišenem smislu dedne, z ozirom na zdravljenje upoštevamo celotno okolje človeka, v kolikor lahko izvaja neposreden ali posreden vpliv na njegov Jaz. Če ste človeka resnično spoznali na ta način, boste včasih morali presoditi, da ga je morda treba postaviti v primerno naravno okolje, mu spremeniti okolje tudi glede na letni čas, če je to mogoče; ali da mu je treba svetovati, če je v nekem poklicu, naj ga zamenja, da mora preiskati neko stran življenja itd. Tukaj bo šlo predvsem za to, da poskušamo ravnati pravilno z ozirom na to, kar lahko izvaja pravi vpliv na značaj Jaza. Kdor želi zdraviti, mora zlasti imeti široke življenjske izkušnje, da se lahko vživi v naravo človeka, da lahko reče: Ta človek mora, da bi ozdravel, spremeniti svoj poklic. Tukaj gre za to, da je poudarjeno, kar je z ozirom na človekovo naravo nujno. Morda se bo prav na tem področju včasih vsako zdravljenje izjalovilo, ker primernih ukrepov sploh ni mogoče izvesti; toda v mnogih slučajih je to mogoče izvršiti, če le vemo za to. Tako je lahko na primer pri marsikom veliko narejeno, če preprosto namesto v ravnini živi v gorah. Te stvari se nanašajo na bolezni, ki se zunanje kažejo kot kronične in so fizično povezane z naravo krvi, duhovno pa z naravo Jaza.
Potem pridemo predvsem k boleznim, ki imajo izvorno – duhovno – svoj sedež v nepravilnostih astralnega telesa in se kažejo v določenih nesposobnostih živčnega sistema. Velik del, celo večina razširjenih akutnih bolezni je povezanih s tem, o čemer smo pravkar razpravljali. Kajti praznoverje je pogosto mnenje, da bo nekdo, ki trpi zaradi težav želodca ali srca, ali celo samo če ima tu ali tam razločno zaznavne nepravilnosti, pravilno zdravljen, če se takoj neposredno obravnava ta bolezenski simptom. Pri tem je lahko bistveno, da je ta bolezenski simptom prisoten, ker je živčni sistem nesposoben delovati. Tako je lahko bolno srce, ker je preprosto živčni sistem postal nesposoben delovati v smeri, v kateri naj bi srce podpiral v njegovem gibanju. Zato je povsem nepotrebno mučiti oz. vznemirjati srce ali morda v drugem primeru želodec, ki mu v bistvu neposredno nič ne bi manjkalo, ampak so le živci, ki naj bi ga oskrbovali, nesposobni opravljati svoje delo. Če v takšnem primeru bolezni želodca želodec zdravite s solno kislino, naredite isto napako kot pri vlaku, ki stalno zamuja, tako da si rečete, da mora biti nekaj narobe z lokomotivo, in jo takoj začnete popravljati in tolči po njej s kladivom – pa kljub temu vlak še vedno ne pride pravočasno. Če bi šli zadevi do dna, bi v resnici ugotovili, da strojevodja, preden pride na vožnjo, nekaj popije; torej bi ravnali pravilno, če bi začeli pri strojevodji, in bi lokomotiva prispela pravočasno. Vsekakor se lahko zgodi, da moramo pri boleznih želodca, namesto da začnemo pri želodcu, poseči pri živcih, ki oskrbujejo želodec. Morda boste tudi pri materialistični medicini našli marsikatere takšne opazke. Vendar ne gre za to, da nekdo reče, ko želodec kaže bolezenski simptom, da se moramo najprej obrniti na živce. Kajti tudi s tem spet ni nič storjeno. Uspe nam šele, ko vemo, da je živec izraz astralnega telesa, ko gremo lahko nazaj na ogrodje, strukturo astralnega telesa in lahko vzroke iščemo v nepravilnostih astralnega telesa. Pojavi se vprašanje: Kaj je pri tem odločilno?
Pri takšnih obolenjih bo šlo najprej za to, da pri načinu zdravljenja pride v poštev, kar imenujemo dieta; izbrati moramo pravilno mešanico jedi in tega, kar človek sicer uživa. Torej gre za način življenja, ne z ozirom na zunanje, ampak z ozirom na to, kar naj človek prebavi in predela, o čemer nasploh ne more nikoli prav dosti vedeti nekdo na temelju zgolj materialistične znanosti. Jasno nam mora biti, da je vse, kar je okrog nas v širnem svetu kot makrokozmos, povezano oz. v odnosu z našo zapleteno notranjostjo, z mikrokozmosom, da je torej vsako živilo, ki ga je mogoče najti, povsem določeno povezano s tem, kar je v našem organizmu. Zadostno smo že spoznali, kako je človek prestal dolgo evolucijo, kako je postala celotna zunanja narava kot iztisnjenje in proizvod človeka. Vedno znova smo se v različnih opazovanjih in premišljevanjih vračali vse do stare Saturnove dobe. Ugotovili smo, da na starem Saturnu ni bilo nič drugega kot zgolj človek, in da je tako rekoč človek, človeška evolucija, odpravila oz. izločila druga naravna kraljestva, rastlinsko, živalsko itd. V tej evoluciji je človek svoje organe oblikoval povsem ustrezno temu, kar je bilo skozenj izločeno. Celo pri izločitvi mineralnega kraljestva so nastali povsem določeni notranji organi. Srce ne bi moglo nastati, če se ne bi sčasoma zunanje oblikovale določene rastline, minerali in mineralne možnosti. Kar je tako zunanje nastalo, je zdaj v odnosu s tem, kar se je ustvarilo in oblikovalo notranje. Le kdor ve, v kakšnem odnosu je zunanje z notranjim, lahko v posameznem slučaju reče, kako je lahko zunanje, makrokozmično, uporabljeno za mikrokozmično, sicer bo človek na določen način doživel, da zaužije, kar zanj sploh ni primerno. Tu moramo torej v duhovni znanosti iskati dejanske vzroke, ki nam lahko vodijo našo presojo. Ko naj bi v primeru bolezni določili dieto človeka po čisto zunanje ugotovljenih zakonih, ki so bili vzeti statistiki ali kemiji, gre vedno za površinsko presojo. Tu gre za povsem druge vzroke. Tako vidimo, kako mora biti tukaj tisto, kar ima opraviti z zdravim in bolnim človekom prepojeno in prežarčeno z duhovnim spoznavanjem.
Obstajajo določene bolezenske oblike, ki deloma privzamejo bolj kronični značaj, deloma bolj akutnega, ki pa so povezane s človeškim etrskim telesom in se zato izražajo v človeških žleznih organih. Te bolezni praviloma nimajo opraviti ničesar z dednostjo, generacijsko dednostjo, nasprotno imajo veliko opraviti z ljudsko povezanostjo, z rasno in rodovno oz. plemensko povezanostjo, ki jih najdemo v svetu ljudi. Tako da moramo pri boleznih, ki imajo svoj izvor v etrskem telesu in pridejo na dan kot žlezna obolenja, vedno premisliti vprašanje: Ali ima to bolezen Rus ali Italijan, Norvežan ali Francoz? Kajti te bolezni so povezane z ljudskim značajem in se zato povsem različno izražajo. Tako je na primer na medicinskem področju storjena velika napaka: V vsej zahodni Evropi imajo povsem napačno predstavo o tabesu dorsalis, sušici hrbtenjače, jetiki, tuberkulozi. Sicer je pravilno presojana za zahodnoevropsko prebivalstvo, povsem napačno pa za vzhodnoevropsko, ker ima tam povsem drug izvor; kajti še danes se te stvari menjavajo in spreminjajo na najraznovrstnejše načine. Zdaj boste razumeli, da to pri mešanici prebivalstva terja določen razgled. Le tisti, ki znajo ločevati z ozirom na notranje človeške narave, si lahko o tem sploh ustvarijo sodbo. Te bolezni bodo preprosto danes zunanje obravnavane in zdravljene, vse skupaj z akutnimi boleznimi, medtem ko sodijo na povsem drugo področje. Predvsem je treba pri tem vedeti, da so človekovi organi, ki so pod vplivi etrskega telesa in lahko zbolijo zaradi nepravilnosti etrskega telesa, v zelo določenih medsebojnih odnosih. Tako obstaja na primer zelo poseben odnos med človekovim srcem in njegovimi možgani, in to je, toda tudi bolj slikovno, na določen način izraženo tako, da lahko rečemo: Ta obojestranski odnos srca in možganov ustreza odnosu Sonca in Meseca, kjer je srce Sonce in možgani so Mesec. Tu pridemo do tega, da nam mora biti jasno, ko na primer nastopi obolenje v srcu, v kolikor korenini v etrskem telesu, mora delovati nazaj na možgane, kot nekako, če se na Soncu nekaj zgodi, na primer zatemnitev, mora to delovati nazaj na Mesec. To ni nič drugače, kajti stvari so v neposredni povezanosti in soodvisnosti.
Te stvari so v okultni medicini označene tudi tako, da se pri položaju in prepletanju različnih organov človeka uporabljajo slike nebesnih teles: srce kot Sonce, možgani kot Mesec, vranica kot Saturn, jetra kot Jupiter, žolčnik kot Mars, ledvica kot Venera, pljuča kot Merkur. Če študirate medsebojne odnose zvezd in ozvezdij, imate sliko za vzajemne odnose človeških organov, v kolikor ležijo v etrskem telesu. Nemogoče je, da oboli žolčnik – ki ga je treba duhovno iskati v etrskem telesu −, ne da ta bolezen na kakršenkoli način učinkuje na pravkar omenjene organe, in sicer, ko je žolčnik označen kot Mars, učinkuje tako, kot učinkuje Mars v planetnem sistemu. Tako moramo poznati povezanosti organov, ko gre za obolenje etrskega telesa, in vendar so to predvsem bolezni – in iz tega boste videli, da se je treba na okultnem področju izogibati vsaki enostranskost −, za katere je treba uporabiti posebna zdravila. Tu pridejo v poštev zdravila, ki jih najdete zunaj v rastlinah in mineralih. Kajti kar pripada rastlinam in mineralom, ima globok pomen za to, kar pripada človeškemu etrskemu telesu. Ko torej vemo, da ima neka bolezen svoja izvorna stanja v etrskem telesu in se zato na določen način izraža v sistemu žlez, moramo najti zdravilo, ki lahko na pravi način izboljša oz. popravi kompleks součinkovanja. Pri boleznih, pri katerih se je treba najprej ravnati po tem, kar je samoumevno najpomembnejše, da izvirajo v etrskem telesu, potem, da so povezana z ljudskim značajem, da pri njih redno sodelujejo organi, in pri njih je šele mogoče uporabiti specifiko oz. posebno sredstvo kot zdravilo.
Zdaj ste morda že dobili predstavo: Ja, če naj bi nekoga poslali na nek kraj, mu praviloma, če je priklenjen na svoj poklic in si odhoda ne more privoščiti, ne morete pomagati. Tu je v vsakem primeru učinkovita psihična metoda, ki je najbolj učinkovita, ko moramo bolezen poiskati v dejanskem človekovem Jazu. Če nastopi torej takšna kronična bolezen, ki na kakršenkoli način korenini v krvi, je upravičeno uporabiti psihično zdravljenje. Če je izvajano pravilno, lahko skozi to, kar učinkuje na Jaz, tvorijo povsem veljaven nadomestek za to, kar od zunaj priteka v človeka. Povsod boste lahko videli fino, intimno povezanost, če opazujete, kaj lahko doživi človeška duša, ko je sicer na primer priklenjena na primež v delavnici in lahko zdaj za trenutek uživa v podeželskem zraku. Veselje, ki dušo povzdigne v občutkih, postane nekaj, kar lahko v najširšem smislu imenujemo psihična metoda. Če zdravilec svojo metodo pravilno izvaja, jo lahko postopno nadomesti s svojim osebnim vplivom, in psihične metode so najbolj upravičene pri tej obliki obolenj, in preko tega ne moremo iti, ker največji del bolezni temelji na nepravilnosti delov človekovega Jaza.
Potem pridemo do bolezni, ki nastanejo zaradi nepravilnosti astralnega telesa. Zgolj psihične metode, čeprav so uporabne, tu vsekakor izgubijo svojo veliko vrednost; tudi zato so te metode pri teh boleznih manj uporablja. Tu vstopijo dietetične metode. Šele pri boleznih, ki smo jih označili kot tretje vrste, je dejansko upravičeno podpreti potek zdravljenja z zunanjimi medicinskimi zdravili. Če torej človeka opazujemo v njegovi zapletenosti, pridemo tudi v načinu zdravljenja na vsestranski pristop, in ne moremo zapasti v enostranskost.
Poglejmo še dejanska obolenja, ki izvirajo v samem fizičnem telesu, ki se nanašajo na fizično telo, in so dejanske nalezljive bolezni. To je pomembno poglavje, ki ga bomo natančneje obravnavali v enem naslednjih predavanj, ko bomo morali najprej obravnavati resnični, pravi izvor ‘desetih zapovedi’. Videli boste namreč, da je to vendarle povezano. Zato lahko danes le nakažem, da je to četrta bolezenska oblika in da gre pri njeni globoki osnovi za spoznavanje celotne narave, s katero je človeško telo povezano. Tukaj ni osnova fizično, ampak ponovno in celo še bolj duhovno. Pri obravnavi te četrte bolezenske oblike še vedno ne izčrpamo vseh bistvenih bolezni, ampak bomo videli, da je tu s svojim vplivom in poseganjem pomembna tudi človeška karma, kar je peto, kar pride v poštev.
Tako bomo rekli: Postopno se nam bo razkrilo nekaj o petih različnih oblikah obolenj človeka, obolenj, ki so nastala na področju Jaza, astralnega, etrskega ali fizičnega telesa, in kar je treba pri boleznih opazovati kot karmični delež. Šele od tega je odvisno, da zdravje in odrešenje nastopi z ozirom na medicinski način mišljenja, da se celotni medicinski način mišljenja prežame s spoznanjem višjih členov človeške narave. Pred tem sploh nimate opravka z medicino, z zdravilom, ki lahko resnično poseže v to, kar je pomembno. Četudi moramo te stvari, kot mnogo naših okultnih vpogledov, dvigniti na višino časa in privesti v moderno obliko, ne smete misliti, da to v določenem oziru ni tudi stara modrost.
Komentarji