dr. Rudolf Steiner: Zdravljenje in neozdravljivost v odnosu do karme (Iz knjige RAZODETJA KARME)

Domnevati smem, da bodo prav o obeh pojmih, ki predstavljata jedro našega današnjega opazovanja, namreč ozdravljivost in neozdravljivost bolezni, prevladale človeku jasnejše in (rečemo lahko) prijaznejše predstave, ko se bodo ideje o karmi in karmični povezanosti v življenju še bolj razširile. Reči vendar smemo, da so glede pojmov ozdravljivost in neozdravljivost bolezni v različnih stoletjih prevladovala najrazličnejša mnenja. Ni nam treba daleč nazaj, da bi videli, kako zelo sta se ta pojma spreminjala.

Naletimo na čas (ob prelomu med srednjim vekom in novim časom, nekako 16., 17. st.), ko so se postopno razvile predstave, da lahko bolezensko obliko trdo in ostro omejimo in da dejansko obstaja za vsako bolezen neka zel ali mešanica, s katero jo je mogoče brezpogojno pozdraviti. V bistvu je to prepričanje trajalo zelo dolgo, celo do 19. st. In ko želimo kot laik ali kot človek, ki je vase sprejel pojme današnjega časa, prebirati poročanja o zdravljenju bolnih od konca 18. ali začetka 19. st. globoko v 19. st., bi se začudili nad najrazličnejšimi sredstvi, ki so jih takrat izdatno uporabljali ‒ od čajev, mešanic, do nevarnih zdravil, puščanja krvi itd. Toda prav v 19. st. se je v medicinskih krogih (in sicer v uglednih in spoštovanih medicinskih krogih) ta pogled obrnil v pravo nasprotje. In prav sam smem reči, da mi je v mojih mlajših letih veliko teh nasprotnih pogledov v najrazličnejših odtenkih in motivih prihajalo pred oči. Pri tem se je ponujala možnost, da greste nekako s tokom  nihilistične medicinske šole, ki se je okrog 19. st. pripravljala na Dunaju in dejansko pridobivala vedno več spoštovanja. Izhodišče za radikalno spremembo glede pogledov o ozdravljivosti in neozdravljivosti bolezni je bilo, kar je pomemben medicinec Dietl sporočal o poteku pljučnice in podobnih bolezni. Z različnimi opazovanji je prišel do tega, da si je rekel, da v poteku neke bolezni v bistvu ni bilo opaziti prav nobenega pravega vpliva katerega koli sredstva. In prav pod vplivom Dietlove šole so se takratni mladi medicinci o zdravilni vrednosti že stoletja uporabljanih zdravilnih sredstev učili razmišljati tako, da so prešli na vsa stara sredstva, kar je bilo podprto z znanim izrekom: Če petelin na gnoju kikirika, se bo vreme spremenilo ali pa bo ostalo, kot je! Menili so, naj bi bilo za potek bolezni vseeno, če neko sredstvo pri bolniku uporabimo ali pa ne. In Dietl je za tisti čas izdelal prav prepričljivo statistiko, ki je sporočala, da je pri tako imenovanem čakajočem načinu obravnavanja, ki ga je zagovarjal in izvajal, približno enako število ljudi, ki so oboleli za pljučnico, ozdravilo ali umrlo, kot pri prejšnjem zdravljenju s častitljivimi starimi zdravilnimi sredstvi. Čakajoče obravnavanje bolnikov, ki ga je osnoval Dietl, nadaljeval pa Skoda, je potekalo tako, da so bolnika spravili v zunanji življenjski položaj, ki mu je obnovil in priklical samoozdravljujoče sile, da jih je sam za kar najboljšo uporabo povzdignil iz svojega organizma, zdravniku pa je bila dodeljena komaj kaj drugačna vloga, kot da je potek bolezni nadzoroval, bil prisoten, če se je zgodilo karkoli, kjer je mogoče s človeškimi sredstvi primerno pomagati. Sicer se omejimo na to, da bolezen tako rekoč le pogledamo in počakamo, kako bodo iz organizma prišle samoozdravljujoče moči, dokler vročina po določenem času ne pade, in je tako v organizmu nastopilo samozdravljenje.

Ta medicinska šola  je bila in je še danes obtežena z izrazom nihilistična, ker sloni na izreku profesorja Skode, ki približno pravi: Morda se lahko naučimo bolezni diagnosticirati, jih opisati, mnoge tudi pojasniti, ne moremo pa jih zdraviti! Razlagam vam stvari, o katerih si morate o dejstvih, ki so se v 19. st. izgrajevala, narediti zapiske, da boste z njimi lahko ohranili občutek, kako so se predstave na tem področju spremenile. Toda nihče naj ne misli, da se je treba, ko tu nekaj v čisto pripovedni obliki izrečemo, za karkoli opredeliti.  Kajti samo po sebi se razume, da je bil izrek slovitega profesorja Skode oblika radikalizma, in prav lahko bi bilo pokazati in dokazati, znotraj katerih omejitev taka trditev velja. Na nekaj pa je s takšnim mnenjem opozoril, ne da bi dejansko imel sredstvo to opozorilo kakorkoli zavestno utemeljiti, opisati ali izreči – ja, niti pomisliti ne bi smeli nanj; to pomeni, da mogoče v krogih, v katerih nekdo kaj takega izreče, o tem opozorilu še nikoli niso temeljito razmislili. Opozoril je na to, da je v človeku vsekakor mogoče najti nekaj, kar je v določenem oziru določeno in odmerjeno za potek bolezni ter izhod iz nje, kar pa v bistvu pač leži onstran možnosti, ki jih lahko nudi človeška pomoč.

To je bil torej namig (opozorilo) na nekaj danega, kar leži onstran človeške pomoči; in ta namig se ne more nikoli (če se resnično potopimo v bistvo stvari) nanašati na nič drugega kot na zakon karme in na delovanje karme v človeškem življenju. Če sledimo poteku bolezni v človeškem življenju (pojavljanju bolezni, iz organizma samega izrasle zdravilne moči), če sledimo razvoju zdravljenja, bomo pri nepristranskem opazovanju, posebej če se ozremo na to, kako v nekem slučaju zdravljenje nastopi, medtem ko v nekem drugem slučaju za to ni nobene možnosti, prisiljeni iskati globlje zakonitosti. Ali lahko to globljo zakonitost iščemo v prejšnjih zemeljskih življenjih človeka? To je vprašanje za nas. Ali moremo govoriti o tem, da si človek s seboj prinese določene glavne pogoje, ki ga vnaprej določijo, da lahko iz organizma prikliče svoje zdravilne moči, spet drugič pa so ti pogoji vnaprej določeni tako, da kljub vsem prizadevanjem bolezni ne zmore pozdraviti?

Če se spomnite na izvajano zlasti v prejšnjem predavanju, boste dojeli, da bodo v procesih, ki se odigravajo med smrtjo in ponovnim rojstvom, v človeško individualnost vsekakor sprejete čisto posebne sile. Rekli smo vendar, da stopijo človeku v času kamaloke pred dušo doživetja njegovega zadnjega življenja, njegova dobra in zla dela, njegove značajske lastnosti itd. in da ob pogledu na svoje lastno življenje sprejme težnjo, da si za vse, kar je v njem nepopolno in kar je pokazal kot nepravilno ravnanje, pomaga in izravna, si vtisne ustrezne lastnosti, katere ga na določenih področjih izpopolnijo. Ko smo to razumeli, lahko rečemo: Le človek ohrani ta namen, to težnjo, in gre s to namero skozi ponovno rojstvo v obstoj. Vendar gradi človek sam na novem telesu, ki mu je pričlenjeno in ga občlenja v novem življenju in ga gradi primerno močem, ki jih je prinesel s seboj iz prejšnjih življenj in iz časa med smrtjo in ponovnim rojstvom. S temi silami je opremljen in jih vtke v svojo novo telesnost. S tem smo dojeli, da je nova telesnost šibka ali močna glede na to, ali je lahko človek vanjo vtkal šibke ali močne sile.

Zdaj si moramo biti na jasnem, da bo vstopila določena posledica, ko na primer človek v življenju v kamaloki vidi: V zadnjem življenju si bil človek, ki je pod vplivom svojih čustvenih razvnetosti, jeze, strahu, gnusa itd., zagrešil veliko dejanj. Takšna dejanja so zdaj, v času kamaloke, živo pred njegovo dušo in iz tega si tu v tej duši oblikuje misel (izrazi, ki jih moramo uporabiti za te sile, so seveda skovani iz fizičnega življenja): Nekaj moraš narediti na sebi, da s tem postaneš popolnejši, da v prihodnosti ne boš več nagnjen k temu, da zagrešiš dejanja pod vplivom svojih razvnetih čustev! Ta misel bo sestavina človeške duševne individualnosti in pri prehodu skozi ponovno rojstvo se ta misel vtisne, naprej kot sila, v novonastalo telo. S tem priteče vanj težnja, da s celotno organizacijo fizičnega, eteričnega in astralnega telesa izvrši nekaj takega, kar je človeku zdaj onemogočeno, da iz svojih  razvnetih čustev, jeze, sovraštva, zavisti itd., zagreši določena dejanja, s katerimi se lahko resnično izpopolni. In tako bo prišel do novih dejanj, ki lahko zdaj delujejo kot izravnava prejšnjih. Tako človek po neki umnosti, ki daleč presega običajno, omogoči vase pritekati namero, ki ga lahko na določenem področju vodi k višji popolnosti in k izravnavi določenih ravnanj. Ko v obravnavo vključite spoznanje o raznovrstnosti življenja, kako človek iz dneva v dan izvršuje dejanja, ki zahtevajo nekakšno izravnavo, boste dojeli, da v duši prevladujejo mnoge misli, ki vodijo k izravnavi, ko duša vstopi skozi ponovno rojstvo v obstoj, in da se te raznovrstne misli križajo, tako da s človeškim fizičnim in eteričnim telesom ohranjajo izoblikovanost, v katero so vse te težnje vtkane.

Da bi to dobro razumeli, privzemimo zelo kričeč primer. Prav danes moram posebej poudariti, kar delam tudi sicer, da se namreč izogibam govoriti iz kakršnih koli teorij ali različnih hipotez in da navajam le primere, ki jih je duhovna znanost v celoti preizkusila in preiskala. Privzemimo, da je nekdo v zadnjem življenju živel tako, da je deloval iz veliko šibkejšega Jaz občutka, iz občutenja Jaza, ki se je veliko preveč predajal zunanjemu svetu, tako da je imelo to za posledico nesamostojnost, izgubljenost samega sebe, kar za naš današnji cikel človeštva ni več primerno. Pomanjkanje samozavesti je torej nekega človeka v eni inkarnaciji vodilo k nekemu dejanju. Zdaj je imel v času kamaloke pred seboj dejanja, ki so izhajala iz tega pomanjkanja samozavesti. Zato je najprej sprejel težnjo: V sebi moraš razviti moči, ki bodo povečale tvojo samozavest, v naslednji inkarnaciji si moraš preskrbeti priložnost, da samozavest okrepiš, jo nekako uriš in šolaš proti odporu tvoje telesnosti, proti silam, ki ti bodo nasprotovale iz fizičnega, eteričnega in astralnega telesa. Oskrbeti si moraš telo, ki ti kaže, kako iz telesnosti deluje zasnova za šibko samozavest!

Kar se bo potem odigralo v naslednji inkarnaciji, bo vstopilo manj v zavest, bolj ali manj se bo odigravalo v nekem podzavestnem območju. Dotični bo hrepenel po takšni inkarnaciji, ki se bo kar najbolj upirala njegovi samozavesti, tako da bo moral svojo samozavest nujno kar najbolj napeti in vpreči. Kakor z magnetom bo pritegnjen v takšna okolja in takšne okoliščine, ki mu bodo postavljale globlje zapreke, kjer se bo morala njegova samozavest izživeti v borbi proti organizaciji treh teles. Zelo nenavadno vam lahko zveni: Takšne individualnosti, ki so obremenjene s karmo, da si tako prizadevajo skozi rojstvo v obstoj, da si iščejo pot k prilikam, kjer so lahko na primer izpostavljeni kužni bolezni, kot je kolera; kajti to jim ponuja priložnost najti prej označene ovire. Možna posledica tega, kar pri tem premagovanju ovir v notranjosti doživijo in izvršijo tri telesa obolelega, je, da v naslednji inkarnaciji samozavest znatno zraste.

Vzemimo drugi slučaj (zdaj prav nasproten), ki bije v oči, pri katerem lahko vidite to povezanost. Nekdo vidi v času kamaloke, da je pod vplivom pretirano močne samozavesti izvršil vrsto dejanj, ki so izvirala iz premočne gradnje na samem sebi. Vidi, da se mora glede svoje samozavesti brzdati in jo mora zadrževati. Ponovno išče možnost, ko mu bodo dala njegova tri telesa v naslednji inkarnaciji priložnost, da samozavest nikjer v telesnosti (kot se to tudi trudi) ne najde nobene ograde, odpora, da je vsepovsod do absurda voden v izgubo tal in samega sebe. Ustvarjeni so pogoji, da je dotični postavljen v takšne razmere, ki mu povzročijo malarijo.

Tu imate bolezenski primer karmičnega delovanja in celo pojasnjeno načelo, da neka višja umnost od tiste, ki jo lahko dobi s svojo običajno zavestjo, v bistvu napelje človeka v okoliščine, kjer se lahko ustrezno svoji karmi naprej razvija. Ko stvari, ki smo jih pravkar povedali, dobro pogledate, vam bo zelo olajšano pridobiti razumevanje prav za močno razširjenost bolezni. Lahko bi navedli najrazličnejše primere, ki nam vsi kažejo, kako človek iz izkušenj, prebitih v kamaloki, naravnost poišče priložnosti, da zboli za neko boleznijo, da bi, s tem ko jo premaga in skozi razvijanje samoozdravljujočih sil, pridobil sile, ki mu življenjsko pot v celoti vodijo kvišku.

Prej sem rekel, ko je nekdo pogosto ravnal pod vplivom razvnetih čustev, bo v času kamaloke enako preživljal dejanja, ki jim nasploh botrujejo vplivi razvnetih čustev. To mu bo dalo težnjo, da v svoji novi inkarnaciji v lastni telesnosti doživi nekaj takega, da ob premagovanju le-tega izvrši dejanja, ki izravnajo določena dejanja iz njegovih prejšnjih življenj. Še posebej to velja za obliko obolenja, ki jo v novejšem času poznamo kot davico, ki se pojavlja v mnogih slučajih, ko je pred nami karmični zaplet, kjer se je dotični prej izživel tako, da je velikokrat ravnal v stanju razburjenosti, jeze in drugih razvnetih čustev.

V teh predavanji bomo še marsikaj slišali o tem, kaj določa neko bolezen. Toda zdaj moramo iti še globlje, ker si želimo odgovoriti na vprašanje: Kako da človeku,  ko z rojstvom vstopi v obstoj in si skozi svojo karmo s seboj prinese težnjo po premagovanju kakršne koli bolečine in trpljenja, ki ga lahko doletita, enkrat uspe biti resnično zmagovalec, premaga bolezen in vase sprejme sile, ki ga povzdignejo, medtem ko drugič bolezni podleže? Tu se moramo vrniti na duhovne principe, ki bolezensko stanje nasploh omogočajo.

Da človek sploh lahko zboli, da lahko neposredno izkusi stanje biti bolan (celo iz svoje karme), to nazadnje ne pride iz nobenih drugih principov kot iz tistih, ki smo jih imeli že pogosto v najrazličnejših povezavah naših duhovnoznanstvenih opazovanj pred očmi. Vemo, da so v določeni točki zemeljskega razvoja v človeški razvoj vstopile sile, ki jih imenujemo luciferske ‒ pripadajo bitjem, ki so med starim Mesečevim razvojem zaostala in se niso razvila tako daleč, da bi bila tako rekoč prišla na normalno točko svojega zemeljskega razvoja. S tem je bilo astralnemu telesu človeka, preden je lahko njegov Jaz ustrezno deloval, nekako zasajeno, kar je iztekalo iz teh luciferskih bitij. Zato so luciferska bitja nekoč vplivala zlasti na naše astralno telo in je imel človek ta vpliv v prihodnosti skozi svoj razvoj vseskozi v svojem astralnem telesu. Luciferski vpliv pomeni v človeškem razvoju marsikaj. Za naš današnji namen pa je pomembno poudariti, da je mogel biti človek, s tem ko je imel v sebi luciferske sile, skušnjavca v svoji notranjosti, manj dober, kot bi postal, če luciferskega vpliva ne bi bilo; prav tako je to vplivalo, da je ravnal in presojal iz vseh mogočih razvnetih čustev, strasti in poželenj, bolj kot bi brez tega vpliva. Ta vpliv je povzročil spremembo človekove dejanske individualnosti, bolj kot sicer je bila tako rekoč predana temu, kar lahko imenujemo svet poželenja. In tako se je človek veliko globlje zapletel v fizični zemeljski svet, kot bi se sicer zgodilo. Človek se je z luciferskim vplivom bolj zgnetel v svojo telesnost, z njo se je poistovetil bolj, kot bi jo prežel brez tega vpliva. Kajti če do vpliva luciferskih bitij ne bi prišlo, marsičesa od tega, kar lahko človeka na Zemlji vabi in mami, da si nekaj želi ali po nečem koprni, ne bi bilo. Človek bi bil brezbrižen, ravnodušen do vtisov tega ali onega omamnega sredstva oz. vabe. Z luciferskim vplivom so nastale vabljivosti zunanjega sveta, ki jih je človek sprejel vase. Individualnost, dano z Jazom, so prepojila delovanja, ki so prišla iz luciferskega principa. In tako je bil človek pri svoji prvi zemeljski inkarnaciji podvržen tudi prvim vabljivostim luciferskega principa in te vabljivosti je vzel s seboj v kasnejša življenja. To pomeni, da je način, kako je človek zapadel vabljivostim luciferskega principa, postal sestavina njegove karme.

Če bi človek vase sprejel zgolj ta princip, bi bil vedno bolj pogreznjen v vabljivosti fizičnega zemeljskega sveta; vedno bolj bi tako rekoč izgubljal upanje, da bi se lahko ponovno odvezal od tega fizičnega zemeljskega sveta. Vemo, da je kasnejši vpliv – Kristusov vpliv – deloval proti luciferskemu principu in hkrati ponovno vzpostavil izravnavo, tako da je človek v svojem razvoju dobil sredstvo, s katerim lahko luciferski princip izžene iz sebe. Toda z luciferskim principom je bilo hkrati dano še nekaj drugega. S tem ko je človek v svoje astralno telo sprejel luciferski princip, se mu je tudi celotni zunanji svet, v katerega je vstopil, prikazoval čisto drugače, kot bi se mu, če se ne bi predal luciferskemu principu. Lucifer je prodrl v človeško notranjost in tako je človek z njim gledal svet okrog sebe. S tem si je skalil svoje videnje zemeljskega sveta in zdaj se meša v zunanje vtise ahrimanski vpliv. Le tako se je lahko primešal Ahriman in zunanji svet oblikoval v iluzijo, ker smo si že prej od znotraj ustvarili zasnovo za iluzijo, za majo. Tako je ahrimanski vpliv v zunanji svet, ki je človeka obdajal, pritegnil posledice luciferskega vpliva. Rečemo lahko: Ko so v človeku luciferske sile, vsrka vase možnost, da se bolj zaplete v čutni svet, kot bi se v zemeljsko življenje zapletel brez tega vpliva. S tem si je ustvaril tudi možnost, da z vsemi zunanjimi zaznavami od zunaj vpija ahrimanski vpliv. Tako živi v človeški individualnosti, v tem ko gre skozi različne zemeljske inkarnacije, luciferski vpliv in kot njegov rezultat ‒ahrimanski vpliv. Ti dve moči se nenehno borita v človeški individualnosti, ki je postala prizorišče boja Luciferja in Ahrimana.

Človek je s svojo običajno zavestjo še danes izpostavljen tako vabljivostim Luciferja, ki deluje iz strasti in razvnetih čustev njegovega astralnega telesa, kakor tudi Ahrimanovim vabljivostim, ki prodirajo v človeka od zunaj skozi zmote, zablode, prevare in slepila glede zunanjega sveta. Dokler človek v eni inkarnaciji živi in zapira predstave z zapahom, tako da kar je prišlo od Luciferja in Ahrimana, ne more prodreti globlje, da bi našel ovire  predstavam, tako dolgo ostaja, kar človek dela, podvrženo moralni ali intelektualni sodbi. Dokler človek med rojstvom in smrtjo greši zoper moralo, s tem ko sledi Luciferju, ali greši zoper logiko in zdravo mišljenje, ko sledi Ahrimanu, ostaja to zadeva običajne zavesti duševnega življenja. Toda ko gre človek skozi vrata smrti, življenje predstav preneha, ker je vezano na instrument možganov. Začne se drugačna oblika zavestnega življenja. Tu dejansko prodrejo stvari, ki so v življenju med rojstvom in smrtjo podvržene moralni ali razumski sodbi, v temelje človeškega bitja in sežejo v to, kar potem po kamaloki organizirano deluje za naslednji obstoj in se vtisne v oblikovne sile, ki gradijo trojno človeško telesnost. Tu bodo postale zmote, ki sledijo iz nagnjenja do Ahrimana, bolezenske sile, ki človeka okužijo iz eteričnega telesa, medtem ko postanejo razuzdanosti in pretiravanja, torej stvari, ki so v življenju podvržene moralni sodbi, bolezenski vzroki, ki pretežno delujejo iz astralnega telesa.

Pri tem vidimo, kako dejansko naše zmote iz ahrimanskega v nas (in zraven prištevamo tudi zavestne zmote, kot so laži, neresnice) postanejo bolezenski vzroki, če le ne obstanemo pri eni inkarnaciji, ampak opazujemo delovanje neke inkarnacije na naslednji;  in vidimo, kako tudi luciferski vplivi po isti poti postanejo bolezenski vzroki. Dejansko lahko rečemo: Naše zmote ne ostanejo nekaznovane! Pečat svojih zmot nosimo na sebi v naslednjo inkarnacijo, vendar to delamo iz neke višje razumnosti, kot jo imamo v svojem običajnem življenju, iz umnosti oz. pameti, ki nas v času med smrtjo in ponovnim rojstvom poučuje in nas naredi tako močne in silne, da nadalje tistih zapahov ni več. S tem se bolezni uvrščajo celo med mogočne vzgojitelje v našem življenju. Ko bolezni tako  opazujemo, lahko pravilno vidimo, kako pri oblikovanju bolezni delujejo ali luciferski ali ahrimanski vplivi. Ko bodo enkrat te stvari uvideli tisti, ki bodo pod vplivom duhovnoznanstvenega svetovnega nazora zdravilci, potem bodo vplivi teh zdravilcev na človeški organizem veliko intimnejši, kot so lahko danes.

Prav tako lahko v tem pomenu organizma spoznamo določene bolezenske oblike. Vzemimo na primer takšno bolezen, kot je pljučnica. Je delovanje karmične posledice, ki nastane, tako da lahko dotični med svojim časom kamaloke gleda nazaj na svoj značaj, ko je bil nagnjen in naklonjen čutnim pretiravanjem in razuzdanostim, imel v sebi tako rekoč potrebo živeti čutno. Vendar tega, kar je zdaj pripisano prejšnji zavesti, ne moremo zamenjati s tem, kar nastopi v zavesti naslednje inkarnacije. To najprej s tem nima nič opraviti. Toda dobro bo, da si človek tako spremeni, kar vidi med časom kamaloke, da se mu vtisnejo sile za ravnanja in postopke, ki pljučnico premagajo. Kajti prav v premaganju pljučnice, v samoozdravljenju, za katerega si bo človek pri tem prizadeval, deluje človeška individualnost proti luciferskim močem, prav proti njim vodi pravo vojno. Zato je v premaganju pljučnice priložnost odvreči, kar je bila značajska hiba oz. pomanjkljivost v neki prejšnji inkarnaciji. Tako vidimo pravilno delovanje pri pljučnici kot človekov boj proti luciferskim močem. Stvar se nam drugače predstavi, če pri tem, kar v današnji uporabi jezika imenujemo pljučna tuberkuloza, vidimo nastopiti poseben proces, ko samoozdravljujoče sile preidejo v dejavnosti, ki se kažejo tako, da bodo škodljivi vplivi, ki pri tem nastanejo, obdani, obrobljeni oz. ogrnjeni kakor z veznim tkivom; potem bo celota izpolnjena z apnenčasto solno materijo, ki gradi trdne primesi. Takšne primesi ima lahko človek v svojih pljučih in veliko več ljudi, kot si mislimo, nosi takšne stvari v sebi; kajti to so ljudje, pri katerih so tuberkulozna pljuča prešla v proces zdravljenja. Kjer smo imeli nekaj takšnega pred seboj, je bil vedno boj človeškega notranjega bitja proti temu, kar so napravile ahrimanske moči. Navzven je to obrambni proces, naskok proti temu, kar je prineseno skozi zunanjo materialnost, da bi v tem smislu vodilo k samostojnosti človeškega bitja.

S tem smo pokazali, kako v resnici oba principa, ahrimanski in luciferski, delujeta na dnu poteka bolezni. In v mnogih ozirih lahko za bolezensko obliko pokažemo, kako moramo dejansko razlikovati dva tipa bolezni: ahrimanske in luciferske bolezni. Ko bi to opazili, bi lahko pridobili tudi pravilne principe za ustrezno pomoč, ki jo lahko damo bolnemu. Kajti luciferski bolezenski proces bo zahteval čisto drugačno pomoč kot ahrimanski. Ko so danes še na precej nekritičen način (na primer v zunanjem zdravljenju) uporabljene sile, ki so vsebovane v današnji elektroterapiji, v zdravljenju z mrzlo vodo ali podobnem, je treba reči, da lahko že od začetka skozi duhovno znanost osvetlimo, katero metodo moramo uporabiti, s tem da bi razlikovali, ali imamo opraviti z lucifersko ali ahrimansko boleznijo. Nihče ne bi smel na primer uporabiti postopka elektroterapije pri obolenjih, ki izvirajo iz luciferskega; uporabiti ga sme le pri ahrimanskih bolezenskih oblikah. Kajti pri luciferskih bolezenskih oblikah pomoč nikoli ne sme biti nekaj, kar nasploh z delovanjem Luciferja nima ničesar opraviti, namreč s principi elektrike; kajti ti spadajo v področje ahrimanskih bitij, pri čemer seveda sil elektrike ne uporabljajo le ahrimanska bitja. Temu nasproti je čisto posebno področje luciferskega tisto, kar se (grobo rečeno) opira oz. nanaša na toplo in hladno. Vse, kar ima opraviti s tem, da je človeška organizacija toplejša ali hladnejša ali kar se samo skozi zunanje vplive segreva ali ohlaja, pripada področju Luciferja. Pri vsem, kjer imamo opravka s toplim ali hladnim, gre za lucifersko bolezensko obliko. Tako torej vidimo, kako deluje karma, ko smo bolni, in kako to vpliva na premagovanje tega stanja. Zdaj se ne bo več zdelo nerazumljivo, da tudi ozdravljivost ali neozdravljivost neke bolezni leži v karmi. Ko si pojasnite, da je vendar cilj, karmični cilj obolenj, človeku pomagati in ga izpopolniti, tako je domneva, da ko človek po umnosti, ki si jo iz časa kamaloke ob vstopu v nov obstoj prinese s seboj, zboli za neko boleznijo, razvije zdravilne moči, ki pomenijo kaljenje njegovega notranjega človeka in možnost za dvig. Privzemimo, da premore človek v življenju, ki ga še lahko preživlja, s svojo siceršnjo organizacijo in svojo ostalo karmo sile, s katerimi (in s tem kar je skozi bolezen pridobil) v tem življenju celo napreduje. Potem ima zdravljenje smisel, zdravljenje tudi nastopi in človek pridobi, kar mora pridobiti in kar se je med prestajanjem bolezni pokazalo. S premaganjem bolezni je v sebi izpopolnil ustrezne sile. Če je njegova karma opremljena s takšnimi silami in je zaradi ugodnih okoliščin svoje prejšnje usode tako postavljen v svet, da lahko uporabi nove sile in da lahko deluje, tako da koristi sebi in drugim, potem nastopi zdravljenje in ozdravi.

Zdaj privzemimo, da je človek bolezen premagal, razvil zdravilne moči, nato pa se znajde pred življenjskim trenutkom, ki bi mu postavil zahteve, ki jih z že pridobljeno stopnjo popolnosti ne more izpolniti. Nekaj je sicer dosegel z ozdravljeno boleznijo, toda kljub temu mu to ne bi zadoščalo (ker njegova ostala karma tega ne dopusti), da s tem lahko ozdravi druge. Potem njegova globlja podzavest pravi: Tu nimaš nobene priložnosti sprejeti polno moč, ki jo dejansko moraš imeti. Moral si vstopiti v to inkarnacijo, da dosežeš takšno stopnjo popolnosti, ki jo lahko pridobiš le v fizičnem telesu s premaganjem bolezni. To si moral pridobiti; vendar tega ne moreš razvijati naprej. Zdaj moraš vstopiti v razmere, ko te tvoje fizično telo in druge sile ne motijo in kjer lahko svobodno predeluješ, kar si pridobil v bolezni. To pomeni: tak posameznik išče smrt, da bi med smrtjo in ponovnim rojstvom uporabil, česar ni mogel uporabiti v življenju med rojstvom in smrtjo. Takšna duša gre skozi življenje med smrtjo in ponovnim rojstvom, da bi se s sedaj močnejšimi silami, pridobljenimi  s premaganjem bolezni, njena organizacija naprej izgrajevala in tako bolje delovala v novem življenju. Tako je mogoče s pomočjo bolezni izposlovati nekakšno odplačevanje, ki je ustrezno odplačano šele po prehodu skozi smrt.

Ko stvar tako opazujemo, si moramo reči: Vsekakor se zdi karmično utemeljeno, da nek bolnik ozdravi, drugi pa umre. Ko tako gledamo na bolezen, bomo z višjega vidika pridobili skozi karmo neko vrsto sprave, globoke pomiritve z življenjem; kajti vedeli bomo, da leži v karmični zakonitosti, da je to človeku v pomoč, celo ko se bolezen konča s smrtjo, da je celo v takšnem slučaju cilj bolezni človeka pripeljati višje. Seveda ne sme nihče sklepati, da bi bilo morda prav, da bi si v posameznih bolezenskih slučajih smrt želeli. Tega ne sme nihče reči, ker je odločitev o tem, kar mora priti ‒ ozdravitev ali neozdravitev ‒  podvržena višji umnosti od te, ki jo lahko mi s svojo običajno zavestjo zaobsežemo. Z našo običajno zavestjo se moramo vdati v to, da znotraj sveta med rojstvom in smrtjo pri takšnih vprašanjih obstanemo. S svojo višjo zavestjo se smemo vsekakor sami postaviti na stališče, ki sicer smrt privzame kot dar višjih duhovnih moči. Toda s tisto zavestjo, ki nam mora pomagati in poseči v življenje, si ne smemo drzniti, da bi se postavili na to višje stališče. Tu se zlahka zmotimo in bi na nezaslišan način posegli v nekaj, kamor nikakor ne bi smeli: v človeško sfero svobode. Če lahko nekomu pomagamo, da s tem razvije samoozdravljujoče sile, ali ko sami priskočimo na pomoč naravi, da s tem nastopi zdravljenje, moramo to narediti. In če je treba sprejeti odločitev o tem, ali mora človek živeti naprej ali pa mu bo v večjo pomoč pri napredovanju, če umre, odgovor nikoli ne more biti drugačen, kakor da je naša dolžnost pomagati pri zdravljenju. Če tako storimo, pomagamo človeški individualnosti uporabiti njene lastne moči, pri čemer ji je zdravniška podpora v pomoč. Potem ne posegamo v človeško individualnost. Čisto drugače bi bilo, če bi neozdravljivost nekoga podprli tako, naj poišče svoj nadaljnji napredek v nekem drugem svetu. Tu bi posegli v njegovo individualnost in jo predali neki drugi sferi delovanja. Potem bi svojo voljo vsilili drugi individualnosti. To odločitev moramo prepustiti sami individualnosti. To z drugimi besedami pomeni: Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da pride do zdravljenja. Kajti vsa premišljevanja in preudarjanja, ki vodijo k zdravljenju, pridejo iz zavesti, ki je zrela za našo Zemljo; vsi drugi ukrepi bi bili samovoljno poseganje preko naše Zemljine sfere; tam morajo poseči druge sile od teh, ki sodijo v našo običajno zavest.

Tako vidimo, da pravilno karmično razumevanje ozdravljivosti in neozdravljivosti bolezni vodi k temu, da bomo izkoristili vse, da bi človeku v bolezni pomagali; na drugi strani nas to vodi tudi k temu, da ko se srečamo z odločitvijo z drugih sfer, jo v naše zadovoljstvo prav tako sprejmemo. Nekaj drugega nam glede te druge odločitve tudi ni potrebno. Za nas je nujno uvideti, da nas neozdravljivost neke bolezni ne potlači, kot da bi imel svet le nepopolnosti, hudobijo, zlobo in sprijenosti. Razumevanje karme ne ohromi naše dejavnosti niti odločnosti glede zdravljenja, hkrati nas bo ponovno pripeljalo v harmonijo z najtežjo usodo glede na neozdravljivost neke bolezni.

Ogledali smo si, kako nam karmično razumevanje samo omogoči potek bolezni pravilno dojeti in razumeti, da nam osvetli karmično delovanje iz naših prejšnjih življenj v sedanje. Posamezne primere si bomo pogledali še pri obravnavi naslednjih vprašanj.

Zdaj moramo razlikovati med bolezenskimi oblikami, ki prihajajo iz človeške notranjosti in ki se čisto posebno kažejo, da jih povzroči karma, in med obolenji, ki nas dozdevno slučajno zadenejo, s tem da smo bili izpostavljeni zunanjim poškodbam, da se nam je nekaj zgodilo. Skratka, šlo bo za to, kako lahko pridemo do karmičnega razumevanja tudi takrat, ko na primer pridemo pod kolesa vlaka. To pomeni, kako lahko skozi karmo razumemo tako imenovane slučajne poškodbe in obolenja.

 

 

 

 

 

One Response to Zdravljenje in neozdravljivost v odnosu do karme

  • JANt, srčna hvala.
    dobila sem odgovor na dilemo, ki me muči prav sedaj, ali pomagati bolniku v procesu zdravljenja z drugačnim pogledom na bolezen in postopki samozdravlenja. in da to ni “vtikanje” v njegovo karmo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers