DVANAJSTO PREDAVANJE
Mefisto in zemeljski potresi
Danes bomo govorili z globoko okultnega področja, naj najprej zveni še tako nenavadno, o Mefistu in zemeljskih potresih. V globoko okultno področje ne posvetimo le s problemom Mefista, ampak tudi prav z vprašanjem zemeljskih potresov, ko naj bi o njih razpravljali z duhovnega stališča. Govoril sem že o notranjosti Zemlje in se pri tem dotaknil tudi vprašanja zemeljskih potresov. Danes si želimo to ogledati še z neke druge strani in potem se bo med tem, kar imamo povedati danes, našel tudi skupni sklep, ko naj bi predavanje zlasti proti koncu doseglo vrhunec, in tem, kar je bilo glede teh izredno tragičnih dogodkov našega zemeljskega površja povedano že v nekaterih prejšnjih predavanjih.
Podobo Mefista, iz katere bomo danes izhajali, vsi poznate iz Goethejeve pesnitve. Veste, da je podoba Mefista bitnost. Danes se ne želimo spuščati v to, koliko pesniška preobleka ustreza okultnim dejstvom. S to podobo se v Goethejevi pesnitvi soočimo kot z zapeljivcem in skušnjavcem Fausta, ki ga smemo razumeti kot tip človeka, ki stremi k višinam življenja. V predavanjih o Goetheju sem tudi nakazal, katere duhovne perspektive odpira prizor Pot k materam, kjer drži Mefisto v roki ključ, ki odpira področje v temna podzemlja, v katerih sedijo ‘matere’. Mefisto sam v to področje ne more vstopiti. Opozori le na to, da gre za področje, kjer je spodaj enako zgoraj: ”Potopi se torej! Lahko bi rekel tudi: dvigni se!” Oboje bi pomenilo isto za to skrivnostno področje. Vemo tudi, da Mefisto to področje označi z besedo ‘nič’. Na določen način zastopa duha, ki v tem področju v nič vidi zanj nekaj brezvrednega. Faust odgovori, kot bi lahko še danes odgovoril duhovno stremeči materialistično mislečemu: ”V tvojem niču bom, upam, našel vse!”
Goethe je v raziskovanje – saj za to gre – vložil najraznovrstnejše napore, da bi to podobo razvozlal. Tudi v drugih predavanjih sem že opozoril, da je treba v bistvu rešitev imena ‘Mefistoles’ preprosto iskati v hebrejskem, kjer ‘mephiz’ pomeni oviralec, uničevalec, pogubljevalec in ‘tophel’ lažnjivec, tako da moramo ime pojmovati, kot da velja za bitje, ki je sestavljeno iz prinašalca pogubljenja, ovir za človeka, in na drugi strani iz duha neresničnosti, zavajanja, iluzije.
Kdor premisli uvod Goethejevega Fausta, Prolog v nebesih, mu bo lahko vzbudilo pozornost, kako zveni beseda, ki tako rekoč seže preko tisočletij. Goethe je v začetku Fausta pustil zveneti besede med Bogom in Jobom iz knjige Job. Le knjigo Job morate prebrati, kako Job živi kot pravičen, dober in pobožen mož, kako se pred Bogom pojavijo Božji sinovi svetlobe in med njimi tudi določeni sovražnik svetlobe in kako se odvije pogovor med njim in najvišjim Bogom, v katerem sovražnik svetlobe pravi, da se je potikal po deželah in iskal in preizkusil različne stvari. Bog ga vpraša: Ali poznaš mojega služabnika Joba? Sovražnik svetlobe – tako ga želimo zaenkrat imenovati – odvrne, da ga pozna in bi ga bil zmožen pokvariti in spraviti s poti dobrega. Ta duh se mora poskušati dvakrat približati Jobu, potem pride do njega, da pogubi njegovo zunanje fizično telo. To izrecno označi, rekoč Bogu: Tu ne bo padel, če zgrabimo njegovo posest, toda če napademo njegovo meso in njegovo nogo, bo padel! Kdo ne bi rad slišal odzvanjanja v besedah Fausta, ko Bog v Prologu v nebesih zakliče Mefistu: ”Ali poznaš Fausta ‒ mojega služabnika”? Potem lahko slišimo dobesedno ponovljeno ugovarjanje duha, ki se je takrat, ustrezno knjigi Job, soočil z Bogom, ko Mefisto reče, da lahko Fausta počasi, mirno vodi po cesti, da ga lahko odpelje s poti, ki vodijo v dobri svet. Tu torej slišimo dobesedno v harmoniji sozveneti tone tisočletij.
Morda ste se že pogosto, ko se vam je približala podoba Mefista, vprašali: Kdo je Mefisto? Tu je narejena velika napaka, ki jo lahko vsekakor globlji okultni uvid le izboljša. Mefistoles sme biti priveden skupaj s hudičem ali s predstavo hudiča, na kar kaže že ime; kajti ime ‘tophel’ je isto kot ‘hudič’. Toda drugo vprašanje je, in tu pridemo na področje hujše zmote, ki je v razlagi podobe Mefista pogosta: Ali sme biti Mefisto združen z duhom, ki ga označujemo z Luciferjem, o katerem smo v zgodovinskem razvoju človeštva pogosto govorili, ki se je v lemurijski dobi in kasneje s svojimi četami približal človeštvu in na določen način posegel v človeški razvoj? V Evropi je človek zlahka nagnjen, da podobo Mefista, kot je v Goethejevem Faustu, kot je veljala v vseh različnih proizvodih ljudske literature, v katerih že igra in so bili pred Goethejevim Faustom, v ljudskih in lutkovnih igrah itd., vrže v isti koš z Luciferjem. Tam povsod naletimo na podobo Mefista in vprašanje je: Ali so podoba in tovariši Mefista isti, kot je podoba, ki jo poznamo kot Luciferja in njegove tovariše? Z drugimi besedami: Je to, kar se približa ljudem kot mefistovski vpliv, isto kot kar se približa kot luciferski vpliv? Danes si moramo zastaviti to vprašanje.
Vemo, kdaj Lucifer pristopi k človeku. Sledili smo razvoju človeka na Zemlji skozi čas, ko se je Sonce s svojimi bitnostmi ločilo od Zemlje in ko se je potem od Zemlje ločil Mesec s silami, ki so človeku onemogočale napredovati. V času, ko človek še ni bil zrel, da omogoči, da v njegovo astralno telo pristopi samostojnost, je k človeku pristopil Lucifer s svojimi četami in tako je k ljudem prišlo dvoje. To je bilo proti koncu lemurijske dobe, ko je bil človek dejansko v svojem astralnem telesu izpostavljen vplivom, ki so prihajali od Luciferja. Če se Lucifer ne bi približal ljudem, bi človek ostal obvarovan pred določenimi škodami, vendar tudi ne bi prišel do tega, kar moramo prištevati k najvišjim dobrobitim človeštva.
Pomen Luciferjevega vpliva si lahko pojasnimo, če se vprašamo, kaj bi se zgodilo, če od lemurijske dobe ne bi bilo nobenega luciferskega vpliva, če bi se moral človek razvijati tako, da bi Lucifer in bitja, ki mu pripadajo, ostala oddaljena od človeka. Potem bi človek vse do sredine atlantske dobe ostal bitje, ki bi v vseh impulzih in motivih astralnega telesa spremljalo vplive določenih nad človekom stoječih duhovnih bitnosti, ki bi morale s svojim impulzom človeka voditi vse do srede atlantske dobe. Šele tam, veliko kasneje, bi človek svoje zaznavne in spoznavne zmožnosti usmeril na čutni svet, tako da mu v lemurijski dobi in prvem atlantskem času iz čutnih zaznav ne bi izrasle nobene strasti, nikakršna poželenja in bi se tako rekoč brez krivde soočal s čutnim svetom in bi v vsem, kar bi naredil, sledil vanj vsajenim impulzom višjih duhovnih bitnosti. To ne bi bil instinkt, kot je instinkt današnjih živali, pod katerim bi človek vse počel, ampak poduhovljen instinkt. Vsakega dejanja, ki bi ga naredil na Zemlji, mu ne bi vzdražili zgolj čutni impulzi, ampak nekaj duhovnoinstinktivnega. Tako pa je človek pod vplivi Luciferja prej prišel do tega, da je rekel: To me veseli, to me privlači, to me odbija! Prej kot sicer je začel slediti lastnim impulzom, postajati samostojno bitje, v sebi razvijati določeno svobodo. Za človeka je zato nastopila določena odcepitev od duhovnega sveta. Če bi se želeli jasno izraziti, bi rekli: Brez tega Luciferjevega vpliva bi človek ostal poduhovljena žival, žival, ki bi se postopno oblikovno razvijala, celo v plemenitejši in lepši obliki, kot se je človek razvijal pod vplivi Luciferja. Ostal bi veliko bolj angelski, če v lemurijski dobi tega Luciferjevega vpliva ne bi bilo. Toda na drugi strani bi ga višje bitnosti vodile kot na vrvici. Sredi atlantske dobe bi se kakor na mah človeku nekaj približalo: njegove oči bi se popolnoma odprle in okrog sebe bi imel preprogo celotnega fizičnočutnega sveta; vendar bi izza vsake fizične stvari takoj zaznaval božanskoduhovno, svet božanskoduhovnega ozadja. Medtem ko bi človek do takrat, ko bi gledal nazaj v svoji odvisnosti v božansko nedrje, maternico, iz katere je izšel, videl nanj delujoča, v njegovo dušo sijoča svetlobna božanstva, ki ga vodijo in usmerjajo, bi potem nastopilo za človeka – to ni zgolj slika, ampak kar najbolj ustreza resničnosti –, da bi se pred njim razširjal celoten razločno prepoznaven čutni svet. Toda ta čutni svet bi se kazal kot prozoren, za njim bi se pojavile druge božanskoduhovne bitnosti, ki bi vstopile namesto tega, kar bi človek izgubil za seboj. Duhovni svet za njim bi se zaprl, pred njim pa bi se odprl nov duhovni svet. Človek bi ostal otrok v rokah višjih, božanskoduhovnih bitnosti. Samostojnost se ne bi potopila v človeško dušo.
Vendar se to ni zgodilo, ampak je najprej Lucifer tako rekoč del izza človeka stoječega duhovnega sveta naredil človeku nevidnega. Kajti ko so se v človeškem astralnem telesu pojavile lastne strasti, instinkti in poželenja, so zatemnile te izza človeka stoječe, sicer vedno vidne bitnosti, zatemnile svet, iz katerega se je človek rodil. Zato so se tudi v tistem velikem kraju orakljev davni atlantski posvečenci pripravljali, da bi videli del duhovnega sveta, ki je bil zaradi Luciferjevega vpliva zakrit. Vse priprave varuhov in učencev starodavnih orakljev atlantskih misterijev so bile usmerjene h gledanju v ta svetel duhovni svet, ki ga je luciferski vpliv na človeško astralno telo človeku odvzel. Na dan so prišle tudi podobe, ki jih človek opazi v različnih duševnih stanjih, ki potekajo vzporedno s posvetitvijo, ki vplivajo iz sveta svetlobe na našega in si potem nadenejo obleko, ki jim jo lahko da astralni svet. Atlantski posvečenec je v starih orakljih v duhu videl podobe, ki so mu bile upravičeno višje duhovne bitnosti, ki se niso spustile vse do fizičnega sveta in so, zato ker je človek prezgodaj vstopil v fizični svet, ostale nevidne običajnemu pogledu. Vendar ni moglo biti drugače, kot da je tudi Lucifer sam, ker je bil tako rekoč nasprotnik teh svetov svetlobe, postal viden posvečencem. Luciferjeve čete so bile nasploh vidne atlantskim ljudem, ki so se lahko v svoji zatemnjeni jasnovidni zavesti – v spečih stanjih in v vmesnih stanjih med spanjem in bedenjem – vživljali v višji duhovni svet. Če je bil del tega sveta svetlobe za te ljudi dostopen, je bil viden tudi del nasproti svetu svetlobe usmerjenega sveta; ne le sam Lucifer, ampak tudi njegovi tovariši so bili vidni. Kakor so se višje podobe sveta svetlobe v svojih astralnih barvah pojavljale očarljivo in sijajno, tako strašno in grozno so se pojavljale podobe, ki so pripadale nasprotnemu, zapeljivemu svetu.
Znotraj razvoja človeštva je bil Luciferjev vpliv, kateremu se mora človek zahvaliti za možnost zmote, zla, hvaležen pa mu je lahko tudi za svojo svobodo. Brez njegovega vpliva bi pravkar povedano nastopilo sredi atlantske dobe: preproga čutnega sveta bi se razprostirala pred človekom, minerali, rastlinski svet, svet živali bi postali čutno vidni; svet naravnih pojavov, strela in grom, oblaki in zrak, nebesni pojavi bi postali zunanjemu očesu popolnoma vidni. Toda izza tega bi postale neprepoznavne božanskoduhovne bitnosti, ki naj bi prodirale v človeka. Ker je vpliv Luciferja deloval predčasno, ker je človek v svoje astralno telo njegov vpliv sprejel prej, je imel od lemurijske dobe vse do atlantske svoje fizično telo, ki je bilo takrat še zmožno spreminjanja, pripravljeno tako, da je to fizično telo lahko postalo instrument neposredno za preprogo fizičnočutnega sveta, ki naj bi se tako razprostirala, da bi postal duhovni svet izza nje viden. Tako človek ni mogel takoj videti fizičnočutnega sveta v podobi, v kateri bi se mu kazal hkrati z duhovnim svetom. Človeku se je približal svet treh kraljestev, ki so bila pod njim. Približal se je fizični svet, ki se je kot pajčolan, kot debela odeja glede na okoliščine položil preko duhovnega sveta. Tako človek ni mogel gledati skozenj v duhovni svet; tega v bistvu še danes ne more.
Toda ker je človek prestal ta razvoj, se je lahko sredi atlantske dobe s povsem druge strani uveljavil drug vpliv. Tega vpliva, ki se je poslej uveljavil, ne smemo zamenjevati z vplivom Luciferja in njegovih tovarišev. Četudi je šele Lucifer človeka usposobil, naredil dojemljivega, da podleže tem vplivom, četudi je šele Lucifer človeka pripeljal do tega, da je postalo njegovo fizično telo gostejše, kot bi postalo sicer, je moral priti nad človeka še drug vpliv, da bi ga povsem privedel v fizičnočutni svet, da bi svet duhovnih bitnosti pred človekom povsem zaprl, tako da bi bil človek voden v iluzijo: Ne obstaja drug svet kot svet fizičnočutnega obstoja, ki se razširja pred menoj! Povsem drugačen nasprotnik od Luciferja se je približal človeku od sredine atlantske dobe, nasprotnik, ki je tako rekoč človekove zaznavne in spoznavne zmožnosti tako zameglil in zatemnil, da človek ni zmožen napora, da bi razvil gonilne sile in prišel izza skrivnosti čutnega sveta. Če si predstavljate, da bi pod Luciferjevim vplivom čutni svet postal kakor pajčolan, izza katerega bi bil potem duhovni svet, tako je skozi vpliv tega drugega bitja fizični svet postal povsem debela skorja, ki se je zaprla pred duhovnim svetom, in ponovno so bili le atlantski posvečenci s svojimi pripravami zmožni to odejo fizičnočutnega predreti.
Moči, ki so se tam lotile človeka, da bi zatemnile pogled na drugo stran božanskega obstoja, se nam prvič pokažejo v velikih naukih, ki jih je predal svojim privržencem in vernikom pomemben voditelj davnega perzijskega ljudstva ‒ Zaratustra. Njegovo poslanstvo je bilo dati enemu ljudstvu, ki ni imelo kot staroindijsko ljudstvo v svojih naravnih zasnovah hrepenenja po duhovnem svetu, kulturo, katere pogled je bil usmerjen na čutni svet, na osvojitev fizičnočutnega sveta s kulturnimi sredstvi, ki so lahko vzpostavljena le z napori zunanjega fizičnočutnega človeka. Zato se je znotraj davne perzijske kulture luciferski vpliv človeku približal manj, kot je bil vpliv podobe, ki se je od sredine atlantske dobe približala človeku in povzročila, da je takrat velik del posvečencev zapadel črni magiji, ker so bili z zapeljevanjem tega skušnjavca privedeni k temu, da so tisto, kar jim je postalo dostopno iz duhovnega sveta, napačno uporabljali v prid fizičnočutnemu svetu. Mogočni vpliv črnomagijskih moči, ki je končno privedel do propada Atlantide, ima svoj izvor v skušnjavah podobe, o kateri je moral Zaratustra podučiti svoje ljudstvo kot podobe, ki je sijočemu bogu svetlobe delovala nasproti kot Ahriman, Angra Mainju, bog zla, v nasprotju z bogom svetlobe, ki ga je Zaratustra razglašal kot Veliko Avro, kot Ahuro Mazdao.
Ti dve podobi, Luciferja in Ahrimana, moramo dobro medsebojno razlikovati. Kajti Lucifer je bitnost, ki se je odcepila od vojske nebeškoduhovnih bitnosti po Sončevi ločitvi, medtem ko je Ahriman podoba, ki se je že pred ločitvijo Sonca ločila in v sebi združevala povsem druge moči. Lucifer s svojim delovanjem na človeka v lemurijski dobi ni človeku pokvaril nič drugega kot vpliv, ki ga je imel človek še v atlantski dobi, ko je lahko deloval na zračne in vodne sile. Iz moje Akaša kronike veste, da so ljudje v atlantski dobi še razpolagali s semenskimi silami, ki obstajajo v rastlinskih in živalskih naravah, in so jih lahko pritegnili, kot današnji človek iz črnega premoga izvleče sile, ki jih kot parno silo uporablja za pogon svojih strojev. Rekel sem vam, ko so te sile ekstrahirane oz. izvlečene, so v skrivnostni povezanosti z naravnimi silami v vetru in vremenu itd.; in ko jih človek uporabi z namenom, ki je v nasprotju z božanskimi nameni, se te naravne sile organizirajo in obrnejo proti človeku.
Tako se je zgodila atlantska poplava in tiste strašno uničujoče naravne moči, ki so potem povzročile propad celotnega atlantskega kontinenta. Toda človek že prej ni imel več moči nad silami ognja in povezavo teh sil z določenimi skrivnimi silami Zemlje. Ogenj in zemlja v določenem součinkovanju sta bila že prej človeku dejansko odvzeta. Toda zdaj, skozi vpliv Ahrimana in njegovih tovarišev, je prišel človek na določen način ponovno, in sicer tokrat na uničujoč, poguben način, do moči nad silami ognja in zemlje. Marsikaj, kar slišite o uporabi ognja v stari Perziji, je povezano s tem, kar vam pripovedujem. Nekatere sile, ki se prakticirajo kot črna magija in so s tem povezane ter vodijo k temu, da se človek loti povsem drugih sil in pridobi vpliv nad ognjem in zemljo, lahko prebudijo mogočne, strašno uničujoče učinke. Črno magijo bi lahko sami potomci Atlantov prakticirali še v stari Perziji, če ne bi nauki Zaratustre opozarjali na sovražno delovanje Ahrimana na ljudi, s katerim jih zaplete in jim zamrači, kar bi se pokazalo izza čutnega sveta kot resnična duhovna moč. Na velik del poatlantske kulture je vplivalo – to izhaja iz Zaratustre in njegovih privržencev –, da je bilo človeku pojasnjeno na eni strani delovanje in učinek plemenitega boga svetlobe, h kateremu se lahko človek obrne, in na drugi uničujoča moč Ahrimana in njegovih tovarišev. Ahriman deluje na človeka z najbolj vsakovrstnimi sredstvi in na vse mogoče načine. Opozoril sem, da je bil velik trenutek v razvoju sveta dogodek na Golgoti. Tam se je pojavil Kristus v svetu, v katerega človek vstopi po smrti. V tem svetu je bil vpliv Ahrimana še veliko močnejši, kot v svetu, ki ga vidimo na Zemlji med rojstvom in smrtjo. Prav v svetu med smrtjo in ponovnim rojstvom delujejo na človeka vplivi Ahrimana s strašno silo in močjo. Če ne bi nastopilo nič drugega, bi človek med smrtjo in ponovnim rojstvom v kraljestvu senc – kot je to upravičeno občutil davni Grk – postopno postal zamračen. V življenju med smrtjo in ponovnim rojstvom bi nastopila neskončna osamljenost in nazadovanje k človeškemu egoizmu. Človek bi bil pri ponovnem utelešenju rojen v svoje življenje kot velik, strašen egoist. Zato je več kot le slikovit izraz, da se je po dogodku na Golgoti, ko je na Golgoti iz ran tekla kri, Kristus pojavil v onostranskem svetu, v kraljestvu senc, in Ahrimana vklenil v verige. Čeprav je Ahrimanov vpliv ostal in v bistvu vodi nazaj k njemu ves materialistični način mišljenja, četudi je mogoče ta vpliv omrtviti, le če ljudje vase sprejmejo dogodek na Golgoti, iz tega dogodka ljudje vendarle vse bolj črpajo moč, da bi ponovno prišli v božanskoduhovni svet.
Tako se je Ahriman prvič pojavil pred pogledom človeškega spoznanja. Nekako so ga slutili, o njem nekaj vedeli pod vplivom Zaratustrove kulture; in od tam se je spoznanje o Ahrimanu razširilo preko drugih ljudstev in preko predstav njihove kulture. Pod najraznovrstnejšimi imeni je Ahriman s svojimi četami nastopal pri različnih ljudskih kulturah. Zaradi posebnih razmer, v katerih so bile duše evropskih ljudstev, ki so najbolj zaostale na vojnih pohodih z zahoda na vzhod, ki se jih večinoma niso dotaknila dogajanja v stari Indiji, stari Perziji, Egiptu, celo v grško-latinskem obdobju, so pri teh evropskih ljudstvih, pri katerih naj bi zaživelo peto kulturno obdobje, obstajala stanja duše, v katerih se je podoba Ahrimana pojavljala kot strašna. Medtem ko je privzela najrazličnejša imena – pri hebrejskem ljudstvu je bila imenovana Mefistoles −, je bila v evropskem svetu v podobi hudiča v njegovih različnih oblikah.
Tako vidimo, kako pogledamo v globoko povezanost duhovnih svetov, in včasih, ko se nekdo čuti vzvišenega nad srednjeveškim praznoverjem, se bomo spomnili izreka našega pesnika Fausta: ”Majhni narodi nikoli ne čutijo hudiča, četudi jih drži za ovratnik!”
Ravno zato, ker človek svoje duhovno oko zapre pred temi vplivi, jim največkrat zapade. Goethejev Mefisto ni nič drugega kot podoba Ahrimana in ne smemo je zamenjati s podobo Luciferja. Vse zmote, s katerimi se včasih soočimo v pojasnjevanju Goethejeve pesnitve Faust, so posledica prav te zamenjave, četudi je seveda šele Lucifer omogočil Ahrimanov vpliv. Na Ahrimanov vpliv se pogosto gleda kot na posledico pravpliva Luciferja, ki se je lahko pred našo dušo pojavil šele po dolgotrajnih pripravah, da bi spoznali to intimnejšo povezanost.
Teh finejših razlik ne smemo spregledati, kajti Lucifer je človeka v bistvu le privedel pod vpliv moči, ki so povezane z močmi vetra in vode. Nasprotno je Ahriman/Mefisto človeka privedel pod moči, ki so veliko veliko strašnejše, in v naslednji kulturi bo nastopilo marsikaj, kar se bo privedlo v povezanost z vplivi Ahrimana. Za okultno stremečega, ki si ne prizadeva za trdna in varna tla, lahko zelo hitro prav skozi ahrimanski vpliv nastopi strašna iluzija, najstrašnejša prevara. Kaji dejansko je Ahriman duh, ki izhaja iz tega, da vara glede prave narave čutnega sveta, zlasti, da je čutni svet izraz duhovnega sveta. Če ima človek predispozicije, nagnjenja k nenormalnim stanjem, k stanjem mesečnika oz. somnambulnim stanjem ali z določenim nepravilnim šolanjem v sebi prebudi okultne moči in ima v sebi nekaj, kar sili k egoizmu, ima Ahriman ali Mefisto zlahka vpliv prav na okultne moči, ki lahko postane celo še mogočnejši. Medtem ko lahko Luciferjev vpliv seže le do tja, da mu tisto, kar tako rekoč človeka doleti iz duhovnega sveta – tudi pri tem, kar se nahaja pri nepravilnem šolanju –, pride nasproti kot astralna podoba, kot podoba, ki postane vidna za astralno telo, se tvorbe, ki so posledica vplivov Ahrimana, pojavijo tako, da slabi, zlobni Ahrimanovi vplivi, ki se izvajajo na fizično telo, vdrejo v etrsko telo in postanejo potem vidni kot fantomi, prikazni.
Pri Ahrimanovih vplivih imamo torej opravka še z veliko bolj nizkotnimi močmi kot pri Luciferjevih. Nikoli ne morejo postati vplivi Luciferja tako slabi kot Ahrimanovi in tistih bitnosti, ki so povezane z ognjenimi močmi. Ahrimanov ali Mefistov vpliv lahko povzroči, da človek, da bi dosegel okultna spoznanja, na primer izvaja opravila s svojim fizičnim telesom. Najslabše sredstvo, ki je lahko uporabljeno za dosego okultnih moči, je v opravilih fizičnega telesa in v njegovi napačni uporabi. V določenih črnomagijskih šolah se takšna opravila kar najbolj intenzivno poučuje. Najhujše, najbolj strašno zapeljevanje človeka je, ko so že v izhodišču okultnega šolanja fizične telesne sile.
Pobliže lahko nakažemo le na to, da vse mahinacije, ki kakorkoli obstajajo v neki napačni uporabi fizičnih telesnih sil, izvirajo iz vplivov, ki prihajajo od Ahrimana, in ker se to vsili v človekovo etrsko telo, deluje kot fantom, toda kot fantomski svet, ki ni nič drugega kot obleka moči, ki človeka potegne pod raven človeka. Skoraj vse stare kulture, indijska, perzijska, egipčanska, grško-latinska, so prestale svoj čas dekadence, propadanja, v katerega so zapadle tako kot misteriji, v katerih niso več ohranjali čistih izročil misterijev. V teh časih so mnogi od tistih, ki so bili ali učenci posvečencev in se niso mogli ohranjati na njihovi višini ali takšni, ki so jim bile skrivnosti izdane na nepravilen način, zdaj zašli na napačne in slabe poti. Iz teh vplivov so izšli kraji črne magije in se ohranili vse do našega časa.
Ahriman je duh laži, ki človeku pričara iluzije, ki s svojimi tovariši vsekakor deluje v nekem duhovnem svetu. On ni varljiva slika, o ne! Varljiva slika pa je, kar se pod njegovim vplivom pričara pred človekovim duhovnim očesom. Ko gredo človekove želje, strasti po slabi poti in se človek hkrati kakorkoli nagiba k okultnim močem, se jim predaja, se okultne sile, ki se pri tem pojavijo, vsilijo v etrsko telo in pod varljivimi slikami, ki so lahko včasih povsem častivredne podobe, se pojavijo najbolj uničujoče, najslabše moči. Tako strašen je vpliv Ahrimana na človeka.
Iz povedanega lahko razberete, da je bil tako rekoč s pojavom Kristusa, če želimo uporabiti izraz, Ahriman vklenjen v verige, vsekakor le za tiste, ki si vse bolj prizadevajo prodreti v Kristusov misterij. V svetu bo zunaj sil, ki iztekajo iz Kristusovega misterija, vse manjša zaščita pred vplivom Ahrimana. Na določen način gre naš čas – in mnogi pojavi to naznanjajo – nezadržno proti Ahrimanovim vplivom. Določeni skrivni nauki imenujejo Ahrimanove čete tudi asure. To so seveda najslabše asure, ki so v določenem času izpadle iz razvojne poti asur, ki so dale človeku osebnost. Pokazali smo že, da so to duhovne bitnosti, ki so se že pred ločitvijo Sonca izločile iz celotnega razvoja Zemlje.
Najprej je bil opisan strašen vpliv, ki ga lahko ima Ahriman na določen nenormalen razvoj, ki lahko poteka po okultnih poteh. Toda v določenem oziru se je celotno človeštvo v drugi polovici atlantske dobe tako rekoč znašlo pod vplivom Ahrimana. Celoten poatlantski čas ima na določen način v sebi učinke vplivov Ahrimana, na enem področju Zemlje več, na drugem manj. Toda Ahrimanov vpliv se je uveljavil povsod in vse, kar je bilo dano ljudstvom v naukih starih posvečencev od Ahrimanu nasproti stoječih duhov svetlobe, je bilo v bistvu dano, le da bi se postopno odtegnili Ahrimanovim vplivom. To je bila pripravljana, dobro vodena, modra vzgoja človeštva.
Vendar ne pozabimo, da je v bistvu Ahrimanova usoda od tistega časa na določen način prepletena z usodo človeštva in najrazličnejši dogodki, o katerih neposvečeni ne morejo vedeti ničesar, ohranjajo celotno karmo človeštva v stalni povezanosti s karmo Ahrimana. Če želimo pravkar povedano razumeti, si moramo pojasniti, da poleg karme, ki jo ima vsak posameznik, obstaja splošni karmični zakon na vseh stopnjah obstoja. Vse vrste bitij imajo svojo karmo, karma enega bitja je takšna, drugega drugačna. Toda karma gre skozi vsa kraljestva obstoja in vsekakor obstajajo stvari v karmi človeštva, v katerih je karma nekega ljudstva, neke družbe ali druge skupine človeštva, ki jo moramo gledati kot skupno karmo, tako da lahko v danih okoliščinah posameznika vleče s seboj skupna karma. Kdor ne zmore gledati skozi stvari, mu ni vselej lahko uvideti, kje dejansko ležijo vplivi moči za ljudi, ki jih ta usoda doleti. Vsekakor je lahko posameznik v neki skupnosti po svoji posamezni karmi povsem nedolžen, ker pa je hkrati v skupni karmi, ga lahko doleti nesreča. Toda če je povsem nedolžen, se bo to izravnalo v kasnejših utelešenjih.
V nadaljnjih povezavah ne smemo gledati le na karmo preteklosti, ampak moramo misliti tudi na karmo prihodnosti. V danih okoliščinah lahko obstaja cela skupina ljudi, ki zapade strašni usodi, pri čemer ni jasno, zakaj je usoda doletela prav to skupino. Nekdo, ki bi lahko preiskal karmo posameznega človeka, ne bi mogel najti ničesar, kar bi lahko vodilo k tej tragični usodi, kajti povezanosti karme so zelo zapletene. Daleč daleč proč morda – a še vedno povezano z njimi – je to, kar zahteva, da takšna karma to ali ono razkrije in prinese na dan. Potem je možno, da je celotno skupino brez krivde doletela skupna karma, medtem ko morda najbližjih krivih ni mogla doleteti, ker za to ni obstajala možnost. Takrat je edino mogoče reči: V splošni karmi posameznega človeka se vse izravna, tudi če se mu to ali ono zgodi neupravičeno, po krivici; to se vpiše v njegovo karmo in se vse kar najbolj popolno izravna v prihodnosti. Ko torej gledamo na zakon karme, moramo upoštevati tudi karmo prihodnosti. Vendar ne smemo pozabiti, da človek ni posamezno, izolirano bitje, temveč mora vsak posameznik prispevati k splošni karmi človeštva. Prav tako ne smemo pozabiti, da človek s človeštvom hkrati pripada hierarhijam bitnosti, ki ne vstopajo v fizični svet in da je pritegnjen tudi h karmi teh hierarhij. Marsikaj nastopi v usodah človeštva v fizičnem svetu, česar pa najprej ne iščemo pri stvareh, s katerimi je to neposredno povezano; vendar karmične posledice nujno nastopijo. Ahrimanova karma je od druge polovice atlantske dobe povezana s karmo človeštva. Kje so torej Ahrimanova dela, poleg tega, kar Ahriman dela v človeških telesih, da bi človeku vsilil iluzije in prikazni o čutnem svetu? Kje so sicer?
Za vse na svetu obstajata tako rekoč dve strani ‒ ena pripada človeku kot duhovnemu bitju in druga temu, kar se je okrog človeka razvilo in oblikovalo kot naravno kraljestvo. Človekovo prizorišče je Zemlja. Za duhovni pogled se to izpostavi kot povezanost različnih plasti. Vemo, da je najbolj zunanja plast naše Zemlje mineralna Zemlja ali mineralna plast, ker vsebuje le snovi, kakršne najdemo pod svojimi nogami. To je razmeroma najtanjša plast. Potem se začne mehka Zemlja. Ta plast ima povsem drugo materialno strukturo kot mineralna plast nad njo. Obdarjena je tako rekoč z notranjim življenjem; in le zaradi trdne mineralne plasti nad njo se njene notranje sile držijo skupaj. Kajti razkrita bi se razpršila v celotni nebesni prostor. Ta plast torej leži pod neznanskim pritiskom. Tretja plast je plast pare. Vendar ni para materialne vrste, kot jo imamo na površju naše Zemlje, ampak je v tej tretji plasti substanca sama obdarjena z notranjimi silami, ki jih lahko primerjamo le s človeškimi strastmi, z notranjimi nagoni človeka. Medtem ko lahko na Zemlji le bitja, ki so oblikovana kot živali in ljudje, razvijejo strasti, je ta tretja plast – povsem tako, kot so substance Zemlje prežete z magnetnimi in toplotnimi silami – materialno prežeta s silami, ki so enake človeškim in živalskim nagonom in strastem. Četrta je oblikovna plast; vsebuje material in sile tega, kar nam v mineralnem zemeljskem delu pride nasproti kot oblikovne bitnosti. Peta plast, plodna Zemlja, ima posebnost, da je kot material sama iz neskončne plodnosti. Če bi imeli en del te Zemljine plasti, bi iz sebe nenehno poganjala nove poganjke in brste; prekipevajoča plodnost je element te plasti. Šesta plast ‒ ognjena Zemlja ‒ kot substance v sebi vsebuje sile, ki lahko postanejo strašno uničujoče in razdiralne. Vanje so bili pregnani in uročeni praognji.
V tej plasti deluje materialno, v bistvu kraljestvo Ahrimana, in iz njega deluje navzven. Kar pride na dan v zunanjih naravnih pojavih v zraku in vodi, v tvorbi oblakov, kar se pojavlja kot strela in grom, je tako rekoč zadnji ostanek – toda dober ostanek – na površju Zemlje tega, kar je bilo v silah povezano že s starim Saturnom in kar se je ločilo s Soncem. Iz teh sil so notranje ognjene sile Zemlje postavljene v službo Ahrimana. Tam ima središče svojega delovanja. Medtem ko svoja duhovna delovanja na opisani način primakne k človeškim dušam in jih vodi v zmoto, vidimo, kako ima – na določen način vklenjen – v notranjosti Zemlje za svoje delovanje določena mesta napada. Če bi poznali skrivne povezanosti tega, kar se je na Zemlji zgodilo pod vplivi Ahrimana, s tem, kar je nastalo zaradi lastne Ahrimanove karme, bi v potresih Zemlje spoznali povezanost med tem, kar se kot naravni dogodki dogaja tako strašno žalostno in tragično, in tem, kar vlada na Zemlji. To je zaostalo od starih časov kot nekaj, kar na Zemlji nastopa v nasprotovanju, reakciji proti svetlim, dobrim bitnostim.
Tako delujejo preko Zemlje različne sile, ki so povezane z bitjem, ki je bilo potisnjeno iz povezanosti z Zemljo v času, ko so svetle, dobre bitnosti uravnavale zdrave pojave po okrožju Zemlje. Odmev teh ognjenih učinkov, ki so bili človeku prej odmaknjeni, lahko prepoznamo v ogenju v strašnih naravnih pojavih. Ni nam treba misliti, da so prizadeti priklicani v nesreče zaradi Ahrimanove karme – od atlantske dobe je le-ta povezana s karmo človeštva – kakorkoli sokrivi. To je povezano s celotno karmo človeštva, h kateri je prispeval tudi posameznik. Povsem drugje ležijo pogosto vzroki, ki se potem razrešijo na določenih mestih kot učinki karme Ahrimana, ker prav ta mesta ponujajo priložnost za to.
Tu vidimo povezanost, ki se nam vsekakor zdi in prikaže kot preostanek siceršnjih davnih katastrof človeštva. V lemurijski dobi je bila človeku odvzeta moč učinkovanja na ogenj. Prej je človek lahko vplival na ogenj. Stara Lemurija je zato propadla zaradi človekovih ognjenih strasti. Isti ogenj, ki je zdaj spodaj, je bil tam zgoraj. Takrat se je ogenj umaknil s površja Zemlje; isti ogenj, ki je izšel kot izvleček praognja, je anorganski ogenj, današnji mineralni ogenj. Prav tako se je godilo s silami, ki gredo skozi zrak in vodo in so zaradi človeških strasti povzročile katastrofo Atlantide. To je povzročila celotna karma človeštva. Vendar je ostal del te karme in ta ostanek prikliče izzvene te katastrofe. Naši vulkanski izbruhi in naši zemeljski pretresi niso nič drugega kot izzven teh katastrof. Vendar moramo upoštevati, da se nikomur niti slučajno ne sme zgoditi, da bi prav ob takšni katastrofi prizadetim pripisoval kakršenkoli del krivde in da zato ne bi kar najmočneje sočustvovali s tako prizadetimi. Antropozof si mora pojasniti, da karma teh ljudi nima nič opraviti z njegovim lastnim početjem, češ da nekomu ne bi smel pomagati, ker – trivialno rečeno – verjame v karmo, in da je človek sam povzročil takšno usodo. Prav to od nas zahteva karma: da človeku pomagamo, ker smo lahko gotovi, da bo takrat naša pomoč vpisana v njegovo karmo, s čimer je njeno uresničevanje pravilnejše. Prav k sočutju nas mora voditi jasnovidno gledanje sveta, ki je utemeljeno na karmi. Tako bomo z razumevanjem nesrečno trpečih in ob takšni katastrofi prizadetih postali toliko bolj sočutni, kajti rečeno je, da je to splošna karma človeštva, zaradi katere morajo posamezni členi človeštva trpeti, in da prav tako, kot povzroči takšne dogodke celotno človeštvo, se je tudi celotno človeštvo dvignilo zato, da takšno usodo uvidimo kot svojo lastno, da nikoli ne pomagamo z mislijo, da je to prostovoljno, ampak ker vemo, da smo v karmi človeštva, in pri tem, kar je bilo tam zagrešeno, soudeleženi.
Danes mi je bilo naslovljenih nekaj vprašanj: ”Kako je mogoče okultno razložiti katastrofe zemeljskih potresov? Jih je mogoče predvideti? Če bi bile posamezne katastrofe predvidljive, zakaj ne bi bilo mogoče vnaprej nevsiljivo opozoriti nanje? Takšno opozorilo morda prvič ne bi ravno koristilo, zagotovo pa pozneje.”
Naši starejši člani se bodo spomnili, kaj je bilo ob zaključku predavanja O notranjosti Zemlje od časa do časa rečeno o možnosti zemeljskih potresov na Zemlji. Vendar se zdaj ne bomo ozirali na to, ampak bomo šli neposredno na ta vprašanja. Vprašanje sestoji iz dveh delov. Prvi del: Ali je na določen način iz okultne povezanosti, ki jo je mogoče pregledati, predvideti zemeljske potrese? Spoznanje takšne stvari sodi k najglobljim spoznanjem okultnega znanja nasploh. Za posamezen dogodek, ki se zgodi na Zemlji, ki se v bistvenem zgodi zaradi tako globokih vzrokov, kot je bilo danes opisano, ki je povezan z daleč preko Zemlje segajočimi vzroki, je v bistvu vsekakor pravilno, da je tudi za takšne posamezne stvari mogoče navesti čas, kdaj se bo to zgodilo. Okultist bi gotovo imel možnost navesti tak čas. Drugo vprašanje pa je, mu je to dovoljeno. Za kogar se zunanje sooča z okultnimi skrivnostmi, bo skoraj samoumevno, da bi bil odgovor lahko pritrdilen. In vendarle je mogoče takšne dogodke v bistvu le dva- do trikrat v vsakem stoletju – največ dva- do trikrat – iz posvetitvenih krajev napovedati. Kajti pomisliti morate, da so te stvari povezane s karmo človeštva in da bi se morale, tudi če bi se jim na primer v posameznem izognili, potem pokazati na nekem drugem mestu v nekem drugem pojavu. S predvidevanjem se dejstva ne bi nič spremenila. Pomislite, kako strašno bi bilo poseženo v karmo celotne Zemlje, če bi ljudje ukrepali proti takšnim dogodkom! Na strašen način bi nastopila reakcija, in sicer tako močno, da bi lahko le v redkih izjemnih primerih, kdor bi bil globoko posvečen, če bi predvidel zemeljski potres, svoje vedenje uporabil zase ali za najbližje. Povsem samoumevno bi moral s svojim vedenjem propasti. Kajti stvari, ki ležijo v karmi človeštva skozi tisočletja in milijone let, se ukrepanjem, ki padejo znotraj kratkega obdobja človeštva, ne pustijo paralizirati oz. omrtviti. Toda zraven pride še nekaj.
Rečeno je bilo, da prav to poglavje sodi k najtežjim okultnim preiskovanjem. Že v predavanju o notranjosti Zemlje sem rekel, da je neznansko težko karkoli vedeti o notranjosti Zemlje, da je veliko lažje nekaj vedeti o astralnem in devachanskem prostoru, celo o najbolj oddaljenih planetih kot pa o notranjosti Zemlje. Večina stvari, ki jih je slišati, so najčistejše neumnosti in prevare, ker to pač sodi prav med najtežje stvari okultizma. Sem sodijo tudi stvari, povezane s strahotnimi uničujočimi elementarnimi nesrečami. Predvsem morate imeti pred očmi, da jasnovidnost ni nekaj, ko nekdo sede, se prestavi v posebno stanje in lahko potem pove, kaj se dogaja v celotnem svetu vse do najvišjih svetov. Ni tako. Kdor bi to mislil, bi mislil prav tako pametno kot kdor bi rekel: Ti imaš sposobnost zaznavati v fizičnem svetu; vendar ti ni vzbudilo pozornosti in ob dvanajstih, ko si sedel tukaj v sobi, nisi videl, kaj se je ob dvanajstih pripetilo zunaj na reki Spree? Obstajajo vendar ovire pri gledanju. Če bi se zadevni prav ob dvanajstih zunaj sprehajal, bi morda zadevni dogodek zaznal. Zgolj z odločitvijo, da se prestaviš v potrebno stanje, se ne odprejo vsi svetovi. Jasnovidec mora šele priti do stvari in jih preiskati in tovrstne preiskave sodijo k najtežjim stvarem, ker so tam največje ovire. Naj povem še nekaj o teh ovirah.
Nekomu, ki je sposoben z obema nogama fizično hoditi, tega ne preprečite le tako, da mu odrežete nogi, ampak tudi tako, da ga zaprete; Prav tako obstajajo ovire za okultna preiskovanja, in na področju, o katerem govorimo, obstajajo mogočne ovire. Rad bi navedel eno glavnih. Voditi vas želim na skrivnostno povezanost. Največja ovira, ki obstaja na tem področju za okultno raziskovanje, je sedanji način ukvarjanja z materialistično zunanjo znanostjo. Vse, kar je danes v materialistični znanosti nakopičeno v neštetih iluzijah, zmotah, vse opravljene nevredne raziskave, ki ne vodijo k ničemur, ne služijo ničemur, ampak izhajajo le iz človekove nečimrnosti, domišljavosti, so stvari, ki v svojih učinkih v višjih svetovih okultna preiskovanja naravnost onemogočijo ali vsaj zelo otežujejo prost, svoboden pogled. Prost pogled je zamegljen prav z na Zemlji izvajanim materialističnim raziskovanjem. Teh stvari ne moremo kar tako brez nadaljnjega pregledati. Pustite najprej, da pride čas, ko se bo duhovna znanost bolj razširila in bosta duhovna znanost in njen vpliv pometla z materialističnim praznoverjem našega sveta! Prav nesmiselno kombiniranje in postavljanje hipotez, pri čemer si potem v notranjosti Zemlje vse mogoče sfantazirajo – pustite, da bo vse to pometeno proč in videli boste: Šele ko bo duhovna znanost sama priključena kot usoda v karmo človeštva, ko bo našla sredstva in pot zgrabiti duše in bo lahko na tej poti premagala nasprotne sile, materialistično praznoverje, ko bo lahko to, kar je povezano z najbolj jeznim, zlovoljnim sovražnikom človeštva, ki človeški pogled vklenja v čutni svet, naprej raziskano, boste videli, da bo ponujena možnost tudi zunanjega delovanja na karmo človeštva, vtem ko bo olajšana groza takšnih dogodkov. Iščite v materialističnem praznoverju človeka vzroke, zakaj morajo posvečenci molčati o dogodkih, povezanih z veliko karmo človeštva. Vidimo znanstveno delovanje, ki mu velikokrat ne vlada faustovsko stremljenje k resnici, ampak je kar najbolj povezano z domišljavostjo in častihlepjem. Velike količine znanstvenih raziskav je spravljenih v svet zato, ker posameznik išče nekaj le zase. Če vse to seštejete, boste videli, kako močna je sila, ki se razširja proti pogledu v svet, ki se skriva za zunanjimi čutnimi pojavi. Šele ko bo človeštvo to meglo odstranilo, bo prišel čas, ko bo mogoče človeštvu do določene stopnje pomagati glede določenih skrivnostnih naravnih pojavov, ki prihajajo od sovražnikov človeštva. Do takrat te možnosti ni.
Ti odgovori niso vedno v smeri postavljenega vprašanja. Toda usoda skrivne, tajne znanosti je tudi, da mora v marsičem vprašanje šele privesti na pravo tirnico, da je pravilno postavljeno, preden je mogoče nanj pravilno odgovoriti. Ne vzemite tega, kot da skrivna povezanost med zemeljskimi katastrofami in karmo človeštva ne spada v skrivnosti, ki jih je mogoče raziskati. Sodi k njim in jo je mogoče raziskati. Vendar obstajajo razlogi, da lahko danes o teh najglobljih skrivnostih v svet prodre le najbolj splošno. Pustite, da šele skozi duhovno znanost v človeštvo pride spoznanje o tem, da je mogoče, da so njegova lastna dejanja povezana z naravnimi dogodki, potem bo prišel tudi čas, ko bo človeštvu prav iz tega spoznanja zraslo razumevanje, da je na te stvari mogoče odgovoriti, ko se to želi. Ta čas bo prišel. Kajti skrivna znanost lahko prestaja marsikatero usodo, tudi takšno, da je njen vpliv ohromljen, da ostane omejen le na najožji krog. Vendar bo šla svojo pot skozi človeštvo, vživela se bo v karmo človeštva in takrat bo tudi ustvarjena možnost, da bo skozi človeštvo mogoče vplivati tudi na njegovo karmo.
Komentarji