ŠESTO PREDAVANJE
Danes bi rad predavanja o četrti dimenziji zaključil, čeprav želim še podrobneje prikazati zapleten sistem. Po Hintonu bi vam rad navedel še veliko modelov; zato vas lahko le napotim na tri izčrpne in duhovite knjige.44 Kdor nima volje, da si z analogijami ustvari sliko na način, kot smo slišali v prejšnjih predavanjih, si seveda ne more ustvariti predstave o štiridimenzionalnem prostoru. Gre za nov način oblikovanja misli.
Želim vam prikazati resnično upodobitev ‒ vzporedno projekcijo ‒ tesarakta. V dvodimenzionalnem prostoru smo imeli kvadrat, omejen s štirih strani. To je tridimenzionalna kocka, ki je omejena s šestimi kvadrati (skica 42).
Skica 42
V štiridimenzionalnem prostoru imamo tesarakt. Omejen je z osmimi kockami. Projekcija tesarakta v tridimenzionalni prostor je sestavljena torej iz osmih druga v drugo potisnjenih kock. Videli smo, kako je lahko v tridimenzionalnem prostoru ustreznih osem kock prepletenih. Danes vam želim predstaviti drugo vrsto projekcije tesarakta.45
Ppredstavljajte si, da kocka, če jo držite proti svetlobi, meče senco na tablo. Njeno senčno figuro lahko obrišemo s kredo in jo ohranimo (skica 43). Vidite, da pri tem nastane šestkotnik. Zdaj si zamislite, da je ta kocka prozorna, tako bi morali opaziti, da v šestkotni figuri tri sprednje strani kocke in njene tri zadnje strani padejo v isto ravnino.
Skica 43
Da bi lahko s tem dobili projekcijo, ki jo lahko uporabimo na tesaraktu, vas prosim, da si zamislite, kocko pred vami tako, da prednja točka A pokriva zadnjo točko C. Če si naprej predstavljate tretjo dimenzijo, vam bo vse to ponovno dalo šestkotno senco. To vam želim ustrezno narisati (skica 44).
Skica 44
Če si tako zamislite kocko, bi tukaj videli tri sprednje ploskve; ostale ploskve bi ležale zadaj. Ploskve kocke se vam zdijo skrajšane in koti ne več pravokotni. Kocko vidite upodobljeno tako, da je za površinski pogled pravilni šestkotnik. Tako smo v dvodimenzionalnem prostoru dobili upodobitev tridimenzionalne kocke. Ker se s projekcijo robovi skrajšajo in koti spremenijo, si moramo torej projekcijo šestih mejnih kvadratov kocke predstavljati kot premaknjene kvadrate, kot rombe.46
Isto zgodbo tridimenzionalne kocke, projicirane v ravnino, bomo narediti s štiridimenzionalno prostorsko tvorbo, ki jo moramo položiti v tridimenzionalni prostor. Iz osmih kock sestavljeno tvorbo, tesarakt, moramo torej s projekcijo prenesti v tretjo dimenzijo. Pri kocki smo dobili tri vidne in tri nevidne robove, ki gredo vsi v prostor in v resnici ne ležijo v projekcijski ravnini. Zamislite si kocko tako premaknjeno, da nastane rombična kocka.47 Če vzamete osem takšnih tvorb, imate možnost tako položiti osem mejnih kock tesarakta, da premaknjenEi skupaj tvorijo osem dvojno pokritih rombičnih kock te prostorske tvorbe rombičnega dodekaedra. (skica 45).
Skica 45
Tukaj imate eno os več kot pri tridimenzionalni kocki. Štiridimenzionalna prostorska tvorba ima temu ustrezno seveda štiri osi. Če si to potisnemo skupaj, še vedno ostanejo štiri osi. Pri tem tiči v tej projekciji osem skupaj stisnjenih kock, ki se v tem predstavijo kot rombične kocke. Rombični dodekaeder je simetrična podoba ali senčna slika tesarakta v tridimenzionalnem prostoru.48
K tem odnosom smo prišli z analogijo, ki pa popolnoma drži: tako kot smo dobili projekcijo kocke v ravnino, tako lahko predstavimo tesarakt v tridimenzionalni prostor skozi projekcijo. Vede se enako kot senčna slika kocke do same kocke. Mislim, da je to povsem enostavno razumeti.
Takoj bi rad navezal na sijajno sliko, ki je bila dana prav zato, namreč na Platona in Schopenhauerja ter priliko z votlino.49
Platon pravi: Predstavljajte si ljudi, ki sedijo v neki votlini, in sicer so vsi tako zvezani, da ne morejo obračati glave in lahko gledajo le na steno pred sabo. Izza njih se nahajajo ljudje, ki prenašajo najrazličnejše predmete. Ti ljudje in ti predmeti so tridimenzionalni. Vsi ti zvezani ljudje gledajo torej na steno in vidijo le to, kar se kot senčna slika predmetov meče na steno. Tako bi vi vse, kar je tukaj v sobi, videli le kot sence na nasprotni steni kot dvodimenzionalne slike.
Platon pravi: Tako je nasploh v svetu. V resnici sedijo ljudje v votlini. Ljudje sami in vse ostalo je štiridimenzionalno; toda ljudje od tega vidijo le slike v tridimenzionalnem prostoru.50
Tako se predstavljajo nasploh vse stvari, ki jih vidimo. Ustrezno Platonu smo bili napoteni na to, da ne vidimo resničnih stvari, ampak tridimenzionalne senčne slike. Svojo roko vidim le kot senčno sliko, v resnici je štiridimenzionalna in vse, kar ljudje vidijo, je prav tako podoba kot pravkar pokazana podoba tesarakta. Tako je skušal Platon že takrat pojasniti, da so telesa, ki jih poznamo, dejansko štiridimenzionalna in da od njih vidimo le senčne slike v tridimenzionalnem prostoru. In to ni povsem samovoljno. Naj takoj navedem razloge.
Že od samega začetka lahko seveda vsakdo reče, da je to zgolj teoretično razglabljanje, spekulacija. Kako si sploh lahko naredimo predstavo o tem, da imajo stvari, ki se pojavljajo tam na steni, realnost? Zamislite si, da sedite tukaj v neki vrsti, in sicer zelo togo. Toda predstavljajte si, da se začnejo stvari nenadoma premikati. Ne boste si mogli reči, da se slike na steni lahko premikajo, ne da izstopite iz druge dimenzije. Če se tam nekaj premika, kaže to na to, da se je moralo zunaj stene na resničnem objektu nekaj zgoditi, da se sploh premika. Rečete si. Če si predstavljamo, da gredo lahko objekti v tridimenzionalnem prostoru drug mimo drugega, to z njihovimi dvodimenzionalnimi senčnimi slikami ne bi bilo mogoče, če si zamišljamo isto substancialno, to pomeni neprežemajoče. Če bi se tiste slike, substancialno mišljene, želele druga poleg druge premikati mimo, bi morale izstopiti iz druge dimenzije.
Dokler na steni vse miruje, nimam nobenega povoda sklepati na kakršnokoli dogajanje zunaj stene, zunaj prostora dvodimenzionalnih senčnih slik. Toda čim se začne zgodba premikati, moram preiskati, odkod gibanje prihaja. In rečete si, da lahko sprememba izvira le od gibanja zunaj stene ‒ le iz gibanja znotraj tretje dimenzije. Sprememba nam je torej povedala, da poleg druge obstaja še tretja dimenzija.
Zgolj slika ima tudi določeno realnost, zelo določene lastnosti, vendar se bistveno razlikuje od resničnega predmeta. Ne boste mogli zanikati, da je tudi zrcalna slika zgolj slika. V zrcalu se vidite in poleg tega ste tudi tam. Če tam ni še tretjega, to pomeni delujočega bitja, dejansko ne bi mogli vedeti, kaj ste. Toda zrcalna slika dela iste gibe kot original; slika je odvisna od resničnega predmeta, bitja; sama nima nobene sposobnosti premikanja. Med sliko in bitjem je mogoče razlikovati tako, da lahko le bitje samo povzroči gibanje, spremembo. O senčnih slikah na steni se zavedam, da se same ne morejo premikati, ne morejo biti bitja. Če želim priti do bitij, moram iz senčnih slik izstopiti.
Uporabite zdaj to na svetu na splošno. Svet je tridimenzionalen. Vzemite ta tridimenzionalni svet zase, kakršen je; zase ga v mislih povsem dojemite in ugotovili boste, da ostane tog, Ostane še tridimenzionalen, tudi ko si svet v določeni časovni točki zamišljate nenadoma zamrznjenega. Vendar en in isti svet ne obstaja v dveh točkah. Svet je v zaporednih časovnih točkah vsekakor različen. Zamislite si, da so te časovne točke odpadejo, tako da ostane to, kar je tam. Brez časa se ne bi zgodila nobena sprememba s svetom. Svet bi ostal tridimenzionalen, tudi če ne bi prestal nobene spremembe. Slike na steni bi tudi ostale dvodimenzionalne. Toda sprememba kaže na tretjo dimenzijo. Da se svet nenehno spreminja in da tudi brez spremembe ostane tridimenzionalen, kaže na to, da moramo spremembo iskati v četrti dimenziji. Razlog, vzrok spremembe, dejavnost, moramo iskati zunaj tretje dimenzije in s tem ste najprej odprli, naredili dostopno četrto od dimenzij. To upraviči tudi sliko Platona. Tako razumemo celotni tridimenzionalni svet kot senčno projekcijo štiridimenzionalnega sveta. Vprašanje pa je, kako moramo to četrto dimenzijo sprejeti v resničnosti.
Seveda si moramo pojasniti eno predstavo, da je nemogoče, da četrta dimenzija neposredno pade v tretjo. To ne gre. Četrta dimenzija ne more pasti v tretjo. Rad bi vam pokazal, kako lahko dobimo pojem o tem, kako izstopimo iz tretje dimenzije. Če si predstavljate, da imamo krog – že prejšnjič sem poskušal prebuditi podobno predstavo51 – in predstavljate si, da postaja vse večji, da postaja del tega kroga vse bolj raven in presek kroga nazadnje tako velik, DA preide krog v premico. Premica ima eno dimenzijo, krog pa dve. Kako dobite iz ene dimenzije spet drugo? Z upogibom premice spet dobimo krog.
Če si zamislite krožno površino, ukrivljeno v prostor, dobite najprej skodelico (lupino), in ko to nadaljujete, kroglo. Z ukrivljanjem dobi premica drugo dimenzijo, ploskev pa tretjo. Če bi lahko ukrivili kocko, bi morala biti ukrivljena v četrto dimenzijo in imeli bi sferični tesarakt.52
Kroglo lahko dojamete kot ukrivljeno dvodimenzionalno prostorsko tvorbo. Krogla, ki nastopa v naravi, je celica, najmanjše bitje. Celica je kroglasto omejena. To je razlika med živim in neživim. Mineral nastopa kot kristal vedno omejen z ravnimi ploskvami; življenje je omejeno s kroglastimi ploskvami, zgrajeno iz celic. To pomeni: tako kot je kristal zgrajen iz ravno upognjenih krogel, torej ravnin, tako je življenje zgrajeno iz celic, torej iz skupaj ukrivljenih krogel. Razlika med živim in mrtvim leži v načinu omejitve. Oktaeder je omejen z osmimi trikotniki. Če si zamislimo osem strani, sestavljenih iz krogel, dobimo osemčleno živo.
Če tridimenzionalno tvorbo, kocko, še enkrat upognete, dobite štiridimenzionalno tvorbo, sferični tesarakt. Toda če upognete celotni prostor, dobite nekaj, kar se do tridimenzionalnega prostora vede kot krogla do ravnine.53
Kot je kocka kot tridimenzionalna tvorba omejena z ravninami, je nasploh vsak kristal omejen z ravninami. Bistveno nekega kristala je zloženost iz ploščatih mejnih ravnin. Bistveno živega je zloženost iz ukrivljenih plošč, iz celic. Zloženost še višjega bi bila takšna tvorba, katere posamezne meje bi bile štiridimenzionalne. Tridimenzionalna tvorba je omejena z dvodimenzionalnimi tvorbami. Štiridimenzionalno bitje ‒ to pomeni živo bitje ‒ je omejeno s tridimenzionalnimi bitji, s kroglami in celicami. Petdimenzionalno bitje je samo omejeno s štiridimenzionalnimi bitji, s sferičnimi tesarkti. Iz tega vidite, da se moramo dvigniti od tridimenzionalnega k štiridimenzionalnemu in potem k petdimenzionalnemu bitju.
Kaj mora nastopiti pri nekem štiridimenzionalnem bitju?54 Znotraj tretje dimenzije mora nastopiti sprememba. Z drugimi besedami: Če bi tukaj na steni visele slike, so dvodimenzionalne, v splošnem ostanejo toge. Toda če imate slike, ki se v drugi dimenziji premikajo, spreminjajo, morate sklepati, da lahko vzroki tega gibanja ležijo le zunaj te stenske površine, da torej spremembo določa tretja prostorska dimenzija. Če najdete spremembe znotraj same tretje prostorske dimenzije, morate sklepati, da je v osnovi četrta dimenzija, in tako pridemo do bitij, ki prestajajo spremembo znotraj njihovih treh prostorskih dimenzij.
Ni res, da smo neko rastlino povsem prepoznali, če smo jo spoznali le v njenih treh dimenzijah. Rastlina se nenehno spreminja ‒ in to spreminjanje je bistveno, njena višja značilnost. Kocka ostaja; svojo obliko spremeni, le če jo razbijemo. Rastlina sama spreminja svojo obliko, to pomeni, obstaja nekaj, kar je vzrok tega spreminjanja in kar leži zunaj tretje dimenzije in je izraz četrte dimenzije. Kaj je to?
Če imate kocko in jo prerišete, bi se zaman trudili, če bi jo želeli v različnih trenutkih drugače narisati; vedno ostane ista. Če prerišete rastlino in čez tri tedne primerjate sliko z njenim modelom, se je le-ta spremenil. Ta analogija torej popolnoma drži. Vse živo kaže na višje, kjer ima svoje pravo bistveno bitje ‒ in izraz za to višje je čas. Čas je simptomatičen izraz, pojav živosti, razumljene kot četrta dimenzija v treh dimenzijah fizičnega prostora. Z drugimi besedami: Vsa bitja, za katera ima čas notranji pomen, so podobe štiridimenzionalnega bitja. Ta kocka je po treh ali šestih letih še vedno ista. Kal lilije se spreminja. Kajti zanjo ima čas realen pomen. Zato vidimo v liliji le tridimenzionalno upodobitev štiridimenzionalnega bitja lilije. Čas je torej podoba, projekcija četrte dimenzije, organske živosti, v treh prostorskih dimenzijah fizičnega sveta.
Da bi si pojasnili, kako se naslednja dimenzija vede do predhodne, vas prosim, da si zamislite tole. Kocka ima tri dimenzije; ko si predočite tretjo, si morate reči, da je pravokotna na drugo in druga je pravokotna na prvo. Tri dimenzije se odlikujejo tako, da so druga na drugo pravokotne. Vendar si lahko še drugače predstavljamo, kako tretja dimenzija nastane iz naslednje, četrte dimenzije. Zamislite si, da bi kocko spremenili in ji mejne ploskve pobarvali in te barve potem na določen način, kot pri Hintonu, spremenili. Takšno spremembo je dejansko mogoče izvesti in ustreza povsem točno spremembi, ki jo pretrpi tridimenzionalno bitje, ko preide v štiridimenzionalno bitje in se razvija skozi čas. Če štiridimenzionalno bitje v neki točki prerežete, to pomeni, da mu vzamete četrto dimenzijo, jo uničite. Če to naredite pri rastlini, naredite natančno isto, kot če naredite odtis rastline, mavčni odlitek. To ste zadržali tako, da ste uničili četrto dimenzijo, čas. Potem dobite tridimenzionalno tvorbo. Če ima pri nekem tridimenzionalnem bitju četrta dimenzija, čas, bistveni pomen, gre za živo bitje.
Zdaj pridemo v peto dimenzijo. Tu si lahko rečete, da morate ponovno imeti neko mejo, ki je pravokotna na četrto dimenzijo. O četrti dimenziji smo videli, da je v enakem odnosu do tretje dimenzije, kot tretja do druge. O peti si ne moremo takoj narediti takšne slike. Približno predstavo si lahko spet ustvarite z analogijo. Kako nasploh nastane razsežnost, dimenzija? Če preprosto narišete premico, ne bo nikoli nastala druga dimenzija, če premico potiskamo naprej le v eni smeri. Šele s predstavo, da imate dve nasprotno usmerjeni sili, ki potem v neki točki zastaneta, šele ko se izrazi zastoj, imate novo dimenzijo. Novo dimenzijo lahko torej pojmujemo oz. razumemo kot novo zastojno linijo dveh tokov sil in si eno dimenzijo zamišljamo enkrat prihajajočo z desne, drugič z leve, kot pozitivno in negativno. Dimenzijo torej razumem kot v sebi polaren tok sil, tako da ima pozitivno in negativno dimenzijsko komponento ‒ in nevtralizacija teh polarnih komponent sil je nova dimenzija.
Izhajajoč iz tega, si bomo ustvarili predstavo o peti dimenziji. Tu si bomo morali predstavljati, da se četrta dimenzija, za katero smo ugotovili, da izraža čas, vede pozitivno in negativno. Vzemimo dve bitji, za kateri ima čas določen pomen, in si zamislimo, da sta se sprli. Potem se mora pojaviti nekaj kot rezultat ‒ podobno kot smo prej govorili o zastoju nasprotnih sil. Ko dve štiridimenzionalni bitji vstopita v medsebojni odnos, je rezultat njuna peta dimenzija. Ta peta dimenzija se preda kot rezultat, kot posledica izmenjave nevtralizacije polarnega delovanja sil, ko dve bitji skozi njuni obojestranski delovanji drugo na drugega proizvedeta nekaj, česar nimata skupnega zunaj v treh običajnih prostorskih dimenzijah, tudi ne v četrti dimenziji, času, ampak povsem zunaj teh do sedaj obravnavanih dimenzij ali meja. To imenujemo sočutje ali občutenje oz. čustvo, s čimer bitje ve za drugo, torej spoznanje duševno-duhovne notranjosti drugega bitja. Nikoli ne bi moglo neko bitje o drugem bitju nekaj vedeti zunaj časa in prostora, če ne bi dodali višje, pete dimenzije, torej če v svet ne bi vstopilo občutenje. Seveda je treba tukaj občutenje, čustvo razumeti le kot projekcijo, kot izraz pete dimenzije v fizičnem svetu.
Razviti šesto dimenzijo na enak način bi bilo pretežko, zato jo želim le nakazati. Če bi poskusili tako nadaljevati, bi si kot izraz šeste dimenzije razvili nekaj, kar je v tridimenzionalen fizični svet umeščeno kot samozavedanje.
Kot tridimenzionalno bitje ima človek z drugimi tridimenzionalnimi bitji skupno svojo slikovitost, upodabljanje, figurativnost. Rastlina ima zraven še četrto dimenzijo. Zato tudi ne boste nikoli našli zadnjega dejanskega bitja rastline znotraj treh dimenzij prostora, ampak bi se morali od rastline dvigniti k četrti prostorski dimenziji ‒ v astralno sfero. Toda če bi želeli razumeti bitje, ki ima občutenja in čustva, bi se morali dvigniti k peti dimenziji ‒ k spodnjemu devachanu, k rupa sferi; in če bi želeli dojeti bitje, ki ima samozavedanje, človeka torej, bi se morali dvigniti k šesti dimenziji ‒ k zgornjemu devachanu, k arupa sferi. Tako je človek, kakršen je v sedanjosti pred nami, dejansko šestdimenzionalno bitje. Kar smo tukaj imenovali občutenje ali sočutje oz. samozavedanje, je projekcija pete oz. šeste dimenzije v običajni tridimenzionalni prostor. V te duhovne sfere sega človek, čeprav v glavnem nezavedno; šele tam ga je mogoče doživeti v nazadnje navedenem smislu. To šestdimenzionalno bitje lahko pride do predstave višjih svetov, le če se znebi dejanskih značilnosti nižjih dimenzij.
Le namignem lahko, zakaj ima človek svet le za tridimenzionalnega. V svoji predstavi je namreč pristajal le na to, da v svetu vidi le zrcalno sliko višjega. Pred zrcalom tudi vidite le zrcalno sliko sebe. Tako so dejansko tri dimenzije našega fizičnega prostora zrcaljenja, materialne podobe treh višjih, vzročnoustvarjalnih dimenzij. Naš materialni svet ima glede na to svoje polarno duhovno nasprotje v skupini treh naslednjih višjih dimenzij. In v podobnem smislu se vedejo tudi onstran te skupine dimenzij ležeči, le sluteči duhovni svetovi, polarno do tistih od četrte do šeste dimenzije.
Če pustite vodo zamrzniti, je v obeh primerih enaka substanca; vendar se v obliki bistveno razlikujeta. Podoben proces si lahko zamišljate za tri višje dimenzije človeka. Če si zamišljate človeka kot zgolj duhovno bitje, si morate zamišljati, da ima le tri višje dimenzije – samozavedanje, čustva in čas − in te tri dimenzije se zrcalijo v fizičnem svetu v njegovih treh dimenzijah.
Jogi, učenec tajne znanosti mora, če želi napredovati k spoznanju višjih svetov, zrcalne slike postopno nadomestiti z resničnostjo. Ko na primer opazuje rastlino, se mora privaditi višje dimenzije postopno postaviti na mesto nižjih. Če opazuje rastlino in je sposoben pri njej odmisliti eno prostorsko dimenzijo in si zato najprej predstavljati ustrezno višjo dimenzijo, torej čas, potem dobi dejansko predstavo o tem, kaj je dvodimenzionalno v gibanju dojeto bitje. Da to bitje ni le gola slika, ampak nekaj, kar ustreza resničnosti, mora jogi narediti še naslednje. Ko namreč tretjo dimenzijo odmisli in priključi četrto, bi prejel le nekaj imaginarnega, namišljenega. Vendar si lahko naprej pomaga s tole pomožno predstavo: Če si o nekem bitju naredimo kinematografsko predstavo, prvotnim tridimenzionalnim dogajanjem odstranimo tretjo dimenzijo, vendar dodamo z zaporedjem prizorov slik dimenzijo časa. Če potem k tej gibajoči predstavi dodamo še občutenja, čustva, izvršimo podoben postopek, kot sem ga že opisal kot upogibanje tridimenzionalne tvorbe v četrto dimenzijo. S tem procesom dobite štiridimenzionalno tvorbo, vendar takšno, ki ima dve od naših prostorskih dimenzij, poleg pa še dve višji, namreč čas in občutenje oz. čustvo. Takšna bitja obstajajo in – s tem pridem k realnemu zaključku celotnega opazovanja in premišljevanja − rad bi jih imenoval.
Zamislite si dve prostorski dimenziji, torej eno površino, in to površino obdarjeno z gibanjem. Zamislite si upognjeno kot čustvo čuteče bitje, ki pred seboj potiska dvodimenzionalno površino. Takšno bitje mora delovati drugače in se zelo razlikovati od tridimenzionalnega bitja našega prostora. To ploščato bitje, ki smo si ga tako skonstruirali, je v eni smeri nezaključeno, povsem odprto, ponuja vam dvodimenzionalni pogled; ne morete okrog njega, prihaja k vam. To je svetleče bitje ‒ in svetleče bitje ni nič drugega kot nezaključenost v eno smer.
Preko takšnih bitij so posvečenci potem spoznali druga bitja, ki jih opisujejo kot božanske sle, ki se jim približajo v ognjenih plamenih. Opis s Sinaja, ko je bilo Mojzesu danih deset zapovedi,55 ne pomeni nič drugega, kot da se mu je lahko približalo bitje, ki je imelo zanj zaznavne te mere. Nanj je delovalo kot človek, ki mu je bila odvzeta tretja prostorska dimenzija, delovalo je v čustvu in v času.
Te abstraktne slike v religioznih listinah niso le zunanje čutne slike, ampak mogočne resnice, ki jih lahko človek spozna, če si je sposoben prisvojiti, kar smo skušali pojasniti z analogijami. Bolj ko se marljivo in energično predajate takšnim opazovanjem analogij in potopite vanje, bolj resnično delujejo na vašega duha in toliko bolj v nas in izzovejo višje sposobnosti. Tako je na primer pri prikazu in razlagi analogije odnosov kocke do šestkotnika in tesarakta do rombičnega dodekaedra. Slednje predstavlja projekcijo tesarakta v tridimenzionalni fizični svet. Če si te figure ponazorite kot zase živeče, ko iz projekcije kocke – šestkotnika – pustite zrasti kocko, in prav tako iz projekcije tesarakta – rombičnega dodekaedra – pustite zrasti sam tesarakt, takrat si s tem ustvarite v svojem nižjem mentalnem telesu možnost in sposobnost, da dojamete, kar sem vam pravkar kot tvorbo opisal. In če mi, z drugimi besedami, niste le sledili, ampak ste ta postopek živo prestali, kot jogi pri budni zavesti, boste opazili, da bo v vaših sanjah nastopila v resnici štiridimenzionalna tvorba, in potem ni več daleč, da to prenesete v budno zavest, nakar lahko pri vsakem štiridimenzionalnem bitju vidite četrto dimenzijo.
Astralna sfera je četrta dimenzija.
Devachan do rupe je peta dimenzija.
Devachan do arupe je šesta dimenzija.56
————————-
44 Verjetno so tu mišljene Hintonove knjige Scientific Romances, 1886, A New Em of Thought, 1900 in The Fourth Dimension, 1904.
45 V predstavitvi tesarakta, razviti v petem predavanju z dne 31. maja 1905 ne gre za projekcijo v ožjem smislu, ampak za razvoj. V nadaljevanju bo Steiner konstruiral ortogonalno vzporedno projekcijo tesarakta v tridimenzionalnem prostoru. Smer projekcije je pri tem ena telesnih diagonal.
46 Če je kocka podana kot okvir robov, se predata kot rezultat poševne vzporedne projekcije na ravnino v splošnem dva med seboj vzporedna kvadrata skupaj s povezovalnimi daljicami ustreznih kotov (skica 88: Poševna vzporedna projekcija kocke).
Skica 88
Če pa projekcija poteka skozi prostorsko diagonalo A’C, vogala A’ in C sovpadata in nastane poševni šestkotnik z diagonalami. Upodobitve šestih posameznih stranskih ploskev kocke je mogoče iz tega šestkotnika konstruirati, če tvorimo vse možne paralelogramne iz dane strukture daljic. Vsak tak paralelogram se pri tem seka z dvema drugima. Skupaj bo površina šestkotnika z vsemi ploskvami kocke dvakrat prekrita. Če je smer projekcije pravokotna na ravnino projekcije, nastane kot podoba kocke pravilni šestkotnik (skica 89: Ortogonalna vzporedna projekcija kocke).
Skica 89 
Upoštevajte, da se v treh diagonalah šestkotnika upodobijo tudi tri conske osi kocke. Tem osem pripadajoče conske enote (zveze), to pomeni eni tem trem osem vzporedne štiri ploskve kocke, se pojavijo kot štirje paralelogrami (ali rombi), ki imajo z eno teh osi eno stranico skupno.
47 Steiner je premaknjene ali poševne kvadrate zgoraj opisal kot rombe; to so paralelogrami z enako dolgimi stranicami. Ustrezno so rombične kocke poševne kocke, to pomeni paralelopipedi z enako dolgimi stranicami.
48 Če je tesarakt podan kot robno ogrodje, se preda kot rezultat vzporedne projekcije v tridimenzionalni prostor v splošnem dveh druga do druge vzporedno premaknjenih kock skupaj z povezovalnimi daljicami ustreznih ogljišč (skica 90: Poševna vzporedna projekcija tesarakta).
Če je smer projekcije izbrana tako, da gre skozi diagonalo A’C, ogljišči A’ in C sovpadata in preda se rombični dodekaeder s štirimi diagonalami. Podoba osmih robnih kock tesarakta je mogoče pri prvi skici zlahka najti: To so vsi možni paralepipedi, ki so lahko tvorjeni s kombinacijo robov iz danega ogrodja.
Skica 90
49 Platon: Država, 7. Kje to priliko obravnava Schopenhauer, doslej ni bilo mogoče ugotoviti.
50 Na to interpretacijo Platonove prilike z votlino je opozoril že tudi Zollner v svojem sestavku O učinku na daljavo, 1878.
51 Glej predavanje z dne 24. marca 1905
52 S sferičnim tesaraktom se na tem mestu ne zdi mišljen štiridimenzionalna kocka v ožjem smislu, ampak k temu topološko ekvivalentna tridimenzionalna sfera v štiridimenzionalnem prostoru. Ta nastane iz primerne ukrivitve in zlepljenja dveh polnih krogel tridimenzionalnega prostora. Glej opombo 43 predavanja z dne 31. maja 1905.
53 Glej opombo 43 in 52.
54 Za nadaljnje besedilo tega predavanja so bili uporabljeni tudi v sestavku Hasseja (1916) citirani odlomki Steinerjevega predavanja z dne 7. junija 1905. To je privedlo do smiselne dopolnitve.
55 Mojzes: Druga knjiga, poglavja 19, 33 in 34.
56 V teozofski literaturi so tri zgornja področja duhovne dežele imenovana arupa področja, v nasprotju s štirimi spodnjimi, rupa področji. (Glej opombo izdajatelja v Steinerjevi knjigi Osnovni elementi ezoterike (GA93a). O sedmih področjih dežele duhov glej R. Steiner, Teozofija (GA9), Dežela duhov.
O problemu dimenzij v povezanosti z nivoji ali področji duhovnega sveta glej tudi predavanje z dne 17. maja 1905, odgovore na vprašanja z dne 11. marca 1920 (vprašanja A. Strakoscha), odgovore na vprašanja z dne 7. aprila 1921 (GA76) in 12. aprila 1922 (GA82) ter predavanja z dne 19., 20., 22. in 26. avgusta 1923 (GA227).
Komentarji