Če tako opazujemo bistvo molitve, se ne bomo čudili, da so veliki mistiki našli v predanosti molitvi najboljšo predšolo za tisto, kar so potem iskali v mistični zatopljenosti. Tako rekoč so z molitvijo prej usmerjali razpoloženje svojih duš k točki, ko so postali sposobni že označeno iskrico oz. iskrenje razplamteti. Prav z opazovanjem preteklosti se nam razjasni globoka gorečnost, iskrenost, prisrčnost, čudovita intimnost duševnega življenja, ki lahko prevzame človeka pri pravi molitvi. Doživljanje, izkušanje v zunanjem svetu, nas oddaljuje od nas samih in je popolnoma isto, kar je v preteklosti preprečevalo, da se v nas ni pojavilo mogočnejše – namreč naš zavestni Jaz. Predajali smo se zunanjim vtisom, zatopljeni smo bili v raznovrstnost zunanjega življenja, kar nam je raztresalo pozornost, nam preprečevalo zbranost. Vendar je to preprečevalo razvoj močnejše, mogočnejše božanske sile v nas. Ko pa to razvijemo v razpoloženju božanske gorečnosti, se v sebi ne čutimo predane motečim učinkom zunanjega sveta. To nas napolni z neizrekljivo, čudovito toplino bivanja v sebi kot z notranjo blaženostjo, ki jo lahko imenujemo resnična notranja toplina Boga. Kot toplota v vesolju, ki se fizično pojavlja pri višjih bitnostih kot notranja toplota, iz nižjih bitij, ki imajo enako toploto kot okolje, šele oblikuje višja bitja; kakor ta fizična toplota bitje materialno ponotranji, tako se z molitvijo porodi duševna toplota, ki iz duševnega bitja, ki se v zunanjem svetu izgubi, naredi takšno, ki je sklenjeno v sebi. V molitvi se ogrejemo v občutenju Boga; in ne le ogrejemo, ampak se v sebi intimno najdemo.
Če potem na drugi strani naletimo na stvari zunanjega sveta, se nam kažejo v bistvu vedno pomešane s tem, kar lahko imenujemo ‘temno naročje prihodnjega’. Kajti kdor natančneje opazuje, si mora reči: V vsem, s čimer se soočam v zunanjem svetu, je vedno prihodnje. Vsepovsod nas tako rekoč nekaj odbija, ko lahko občutimo strah in tesnobo pred tem, kar nas lahko doleti. Zunanji svet stoji pred nami kot tesen, neprepusten pajčolan. Toda ko razvijemo občutek predanosti, molitveno razpoloženje do vsega prihajajočega iz temnega naročja prihodnosti, lahko izkusimo, kako nam lahko prihajajo naproti vsa bitja zunanjega sveta z občutkom iste gotovosti in upanja, ki nam priteka iz občutka predanosti. Lahko si rečemo: Naproti nam bo svetila modrost sveta! Medtem ko nam sicer iz vsega, s čimer se soočamo, strmi tema in tema vstopa v občutenje, bomo zdaj videli, kako skozi občutek predanosti v nas nastane občutenje, da nam bo v bistvu le skozi to, kar lahko v duši razberemo in poželimo kot najvišje, svetila naproti modrostna vsebina sveta. To je upanje v razsvetljenje iz celotnega okolja, ki nastane iz molitvenega razpoloženja predanosti. In kot se tema združi v nas samih, kot se nam tema že v fizičnem kaže kot zapuščenost in utesnitev, ko smo nekje v nočni temi in se povsod okrog nas razgrinja črnina, tako se čutimo ob jutranjem svitanju, ko nam zasije svetloba, prestavljene iz nas samih; toda ne tako, da bi se izgubili, ampak kot če bi lahko zdaj najboljše hotenje svoje duše, njeno najboljše hrepenenje prinesli v zunanji svet. Tako čutimo predanost svetu, ki nas oddaljuje od nas samih, preseženo z molitveno toplino, ki nas povezuje z nami samimi. Ko v sebi razvijemo molitveno toplino vse do občutka predanosti, ki se lahko pretaka skozi molitev, se zaneti molitvena toplina v molitveno svetlobo. Čisto na koncu izstopimo iz sebe in vemo: Če se združimo z zunanjim svetom in usmerimo svoj pogled na vse, kar je v okolju, se ne čutimo raztresene in odtujene v njem, ampak čutimo, kako izteka iz duše, kar je naši duši najboljše, in se čutimo združeni s tem, kar nam sveti naproti iz okolja.
Oba molitvena tokova se lahko slikovno še bolje izrazita kot v pojmih, na primer, ko se spomnimo na to, kar je v Starem testamentu povedano o Jakobu kot tistem mogočnem skozi dušo sijočem boju Jakoba v noči. Pokaže se nam, tako kot če smo mi sami predani raznovrstnosti sveta, v katerem se naša duša najprej izgubi in ki ji ne dovoli, da bi prišla k sebi. Ko si stremljenje najde v sebi, pride boj našega višjega Jaza proti nižjemu Jazu; takrat razpoloženja nihajo gor in dol; toda takrat se prebijamo prav skozi tisto molitveno razpoloženje in končno nastopi trenutek, prikazan v pripovedki o Jakobu, tako da se notranji nočni boj njegove duše izenači, razsvetli in postane harmoničen, ko mu naproti posije jutranje Sonce. Tako deluje dejansko prava molitev v človeški duši.
Tako opazovanje molitve je prosto vsakega praznoverja. Kajti takrat razvijamo najboljši del svoje duše – in to vanjo neposredno prinese moč. S takim gledanjem je molitev predstopnja mistične zatopljenosti, kot je sama mistična zatopljenost predstopnja vsega, kar lahko imenujemo duhovno raziskovanje. Že iz značilnosti molitve se nam bo jasno pokazalo, kar je bilo tu že pogosto omenjeno, da v bistvu na svojo dušo nalagamo zmoto na zmoto, ko verjamemo, da bi lahko božansko, tako rekoč Boga, mistično našli le v sebi. To je bila vsekakor pogosta napaka mistikov in tudi sicer krščansko mislečih ljudi srednjega veka. Delali so jo, ker se je molitveno razpoloženje prav v srednjeveškem času začelo prežemati z egoizmom; s tistim egoizmom, v katerem si je duša rekla: Želim postati vse bolj popolna in nočem misliti na nič drugega kot na to nenehno izpopolnjevanje. V bistvu je to le izzven egoističnega hrepenenja zgolj po notranji popolnosti, ko napačen teozofski tok danes govori o tem, da lahko človek, če se le ne ozira na vse zunanje, najde Boga v lastni duši.
Videli smo, da obstajata dva molitvena tokova: eden vodi k ogrevanju naše notranjosti, drugi pa v občutenje predanosti ponovno navzgor v svet in vodi prav k razsvetljenju in k resničnemu spoznanju. Kdor tako opazuje molitveno razpoloženje, bo kmalu videl, da je spoznanje, ki si ga pridelamo z običajnimi sredstvi razuma, v določenem oziru glede drugega spoznanja nerodovitno. Kdor pozna molitveno razpoloženje, pozna umik duše vase, ko se loči od raznovrstnosti sveta, ki jo razpršuje, ko se zbira v sebi in v sebi doživlja, kar lahko imenujemo: biti popolnoma zaprt v sebi in biti s seboj, se spominjati le vzvišenega nad trenutkom, kar iz preteklosti in prihodnosti posega v dušo. Kdor pozna to razpoloženje, v katerem postane celotno naše okolje brezvetrno, tiho, v katerem le najlepše misli in občutenja, ki smo jih sposobni, zadržujejo dušo v notranjosti, kjer morda tudi te nazadnje izginejo in živi v duši le temeljno občutenje, ki se kaže po dveh straneh: po Bogu, ki se oznanja iz preteklosti, po Bogu, ki se oznanja iz prihodnosti – kdor pozna to razpoloženje in zna z njim živeti, ve tudi, da obstajajo za dušo takšni veliki trenutki, ko si reče: zdaj sem pustil ob strani, kar zmorem zavestno narediti s svojim mišljenjem v pameti, pustil sem ob strani, kar lahko uresničim s svojimi občutenji, in opustil sem ideale, ki jih lahko dojamem s svojim hotenjem, ideale, h katerim sem bil doslej vzgajan; vse sem pometel iz svoje duše. Bil sem predan svojim najvišjim mislim in čustvom; tudi te sem pometel iz svoje duše in pustil živeti le označenemu temeljnemu občutenju. Kdor pozna takšno občutenje, ve: Kot se soočamo s čudeži narave, ko nanjo usmerimo čisto oko, tako svetijo v naši duši nova občutenja, ki se jih doslej nismo mogli zavedati. V duši se porajajo in brstijo impulzi volje in ideali, ki so nam bili prej tuji, tako da se v tem temeljnem razpoloženju prebudijo najbolj plodni trenutki.
Tako nam lahko da molitev v najboljšem pomenu besede modrost, za katero v danem trenutku še nismo sposobni; omogoči nam priti do občutenj in čustev, ki si jih še nismo mogli privzgojiti. Ko molitev našo samovzgojo vodi naprej, nam lahko da močno hotenje, do katerega se prej še nismo mogli zavihteti. Če pa želimo imeti takšno molitveno razpoloženje, morajo biti to največje misli, najbolj čudovita občutenja in impulzi, ki smo jih sposobni, ki se porajajo v duši, da lahko iz nje izvabijo takšno razpoloženje. Tu lahko vedno znova le napotimo na molitve, ki so bile dane od davnih časov ali v najbolj slavnostnih trenutkih človeštva.
V mojem kratkem spisu Očenaš najdete predstavitev vsebine, iz katere se izkaže, da je v ‘sedmih prošnjah’ vključena vsa modrost sveta. Navsezadnje si lahko mislite: V tej knjižici je o našem Očetu rečeno, da lahko sedem prošenj te molitve razume, le kdor pozna globoke izvire vesolja; toda preprost, neuk, naiven človek, ki moli Očenaš, ne more dognati teh globin! Toda to tudi ni potrebno. Da je bilo mogoče priti do našega Očeta, je bilo potrebno, da je bilo iz zaobjete modrosti sveta v besedah skovano in oblikovano, kar je mogoče imenovati ‘najgloblje uganke sveta in človeštva’. Ker pa je to zdaj vsebovano v molitvi Očenaš, učinkuje v njenih besedah, tudi če še dolgo ne razumemo njenih globin. Toda prav v tem je skrivnost prave molitve – treba jo je potegniti iz modrosti sveta. Ker je potegnjena iz nje, učinkuje, četudi je ne razumemo. Razumemo jo lahko, ko se dvignemo na višje stopnje, za katere nas pripravita molitev in mistika. Molitev nas pripravi za mistiko, mistika za meditacijo, koncentracijo, in od tam smo usmerjeni k dejanskemu delu za duhovno raziskovanje.
Ni ugovor reči, da je potrebno razumeti, kar molimo, če naj bi imela molitev pravi učinek. To preprosto ni pravilno. Kdo razume modrost cvetlice, če se lahko veseli ob pogledu nanjo? Ni nam treba prodreti v njeno modrost – in vendar lahko dušo prežame radost, ko jo opazuje. Za obstoj cvetlice je potrebna modrost; da se nad cvetlico radostimo, pa modrost ni potrebna. Potrebna je, da lahko pride do molitve; toda da lahko molitev, ko obstaja, označeni toplino in svetlobo izlije v dušo, je prav tako malo potrebna modrost, kot je potrebna, da nas lahko cvetlica razveseljuje. Toda kar ni prišlo skozi modrost sveta, tudi ne bi moglo imeti tiste moči. Že učinkovanje molitve kaže njeno globino.
Če naj bi se duša resnično razvijala pod vplivom takšnega v njej živečega, lahko vedno znova opozorimo, kako ima lahko v resnični molitvi vsak človek nekaj, ne glede na stopnjo razvoja in vzgoje. Največji naivnež, ki morda pozna zgolj molitev, ji lahko pusti delovati na svoji duši. Molitev sama bo lahko priklicala sile delovanja, ki ga bodo popeljale vse višje in višje. Toda z molitvijo nikoli ne končamo, ne glede na to, kako visoko smo, saj lahko dušo vedno popeljemo stopnjo višje. Očenaš je molitev, ki je ni mogoče le moliti, ampak lahko prikliče tudi mistično razpoloženje in je lahko tudi predmet višje meditacije in koncentracije. To bi lahko rekli tudi za mnoge druge molitve. Vendar se je iz srednjega veka pojavilo nekaj, zaradi česar lahko danes molitev in molitveno razpoloženje postane nekoliko nečisto in kar lahko označimo le z besedo ‘egoizem’.
Če želi priti človek z molitvijo le vase, če se želi izpopolniti le v svoji notranjosti (kot je to marsikateri srednjeveški kristjan želel, morda želi to še danes), če ne želimo tudi v razsvetljenju ponovno pogledati v svet, navzven, takrat molitev istočasno človeka ločuje, odtujuje in oddaljuje od sveta. Tako je bilo pri mnogih, ki so molitev uporabljali kot lažno askezo in puščavništvo. Takšni ljudje niso želeli biti popolni le v smislu vrtnice, ki se kiti, da bi polepšala vrt, ampak so želeli biti popolni še zaradi svojega lastnega Jaza, da bi v duši našli lastno blaženost. Kdor v duši išče Boga in z doseženimi močmi ne želi iti ponovno v svet, bo ugotovil, da se takšen začetek na določen način maščuje. V marsikaterih spisih, katerih pisci poznajo le eno molitveno razpoloženje, ki vodi k notranjemu ogrevanju – celo vse do tistega spisa Michaela de Molinosa −, lahko najdete zelo nenavadne in čudne opise vseh mogočih strasti in nagonov, skušnjav in divjih poželenj, ki jih duša doživlja prav takrat, ko v notranji molitvi, popolni predanosti temu, kar ima za svojega Boga, išče popolnost. To lahko pripišemo le okoliščinam, da človek mora izkusiti, ko enostransko išče Boga in se želi duhovnemu svetu približati enostransko in želi razviti le molitveno razpoloženje, ki vodi k notranji prežetosti s toploto, in ne tudi druge, ki vodi k presvetljenosti, da se potem druga stran maščuje. Če gledam v preteklost le z obžalovanjem, kesom in sramom, rekoč: V meni je nekaj mogočnega, česar v svojih dosedanjih doživljajih nisem izrazil, kar pa si želim, da me izpolni, da tako postanem popoln, takrat vsekakor na enak način nastopi razpoloženje, ki vodi k popolnosti. Toda drugo, nepopolno, ki se nahaja v duši, se uveljavi kot nasprotna sila, napade in prodre toliko silneje v ospredje in se kaže kot skušnjava in strast. Čim se je duša resno znašla v notranji prežetosti s toploto in gorečo božanskostjo in Bog ponovno deluje v vsem, kjer se razodeva, išče in bo našla, kjer stremi k razsvetljenju, da je že izšla iz sebe in se oddaljila od ozkega, egoističnega Jaza in da vstopi ozdravljenje, očiščenje notranjih strasti in viharjev. Zato je tako slabo, če se v molitveno razpoloženje, v mistično zatopljenost ali meditacijo primeša egoistično. Če želimo najti Boga in ga potem držati le v lastni duši, se pokaže, da je naš egoizem nezdrav, da se je ohranil vse do najvišjega stremljenja naše duše; to egoistično razpoloženje se potem maščuje. Ozdravljeni smo lahko le takrat, ko smo v sebi našli Boga in tisto, kar imamo sedaj v sebi, nesebično izlijemo preko sveta v svojih mislih, občutkih, čustvih, v svoji volji in svojih dejanjih.
Danes tako pogosto slišimo – in ni mogoče dovolj posvariti pred tem −, še posebno na področju napačno razumljene teozofije: Božanskega ne moreš najti v zunanjem svetu; Bog živi v tebi! Pojdi naravnost vase, potem boš našel Boga. Nekoč sem celo nekoga, ki je rad laskal svojim poslušalcem, tako da je pritegnil njihovo pozornost na Boga v lastni duši, slišal reči: Ni se vam treba učiti in izkušati velikih skrivnosti vesolja; dovolj se je zazreti vase, tam najdete Boga in tudi sebe!
Po drugi strani je treba imeti nekaj drugega, kar šele lahko vodi k resnici. Srednjeveški mislec je našel prave besede glede tega razpoloženja, ki je pravilno, če ostane v svojih mejah. Naj nam bo jasno: Niso najbolj škodljive neresnične stvari, kajti neresnično se bo človeški duši zelo kmalu pokazale kot neresnično. Najslabše so stvari, ki so resnične pod določenimi predpostavkami in ki, če so uporabljene pod napačnimi predpostavkami, predstavljajo nekaj napačnega. Na določen način je res, da moramo Boga iskati v sebi; in ker je res, učinkuje toliko slabše, če ne ostane v določenih mejah, v katerih moramo to držati.
Srednjeveški mislec je rekel: Kdo bi povsod zunaj v svetu iskal orodje, ki ga želi uporabljati, ko povsem natančno ve, da leži v njegovem domu? Le bedak bi to počel. Prav takšen bedak je, kdor povsod zunaj v svetu išče orodje za spoznanje Boga, če je vendar doma, v njegovi lastni duši. Opozoriti je potrebno, da je dejal: orodje! Ne iščemo torej samega Boga v lastni duši. Boga iščemo s pomočjo orodja, ki ga ne bomo našli nikjer zunaj. Potrebno ga je iskati v duši – s pravo molitvijo, s pravo mistično zatopljenostjo, meditacijo in koncentracijo na različnih stopnjah – in se s tem orodjem približati kraljestvom sveta in Boga bomo našli povsod; kajti ko imamo orodje, da bi ga našli v vseh kraljestvih sveta in na vseh stopnjah obstoja, se razodeva. Tako moramo Božje orodje poiskati v sebi, takrat bomo Boga našli povsod.
Opazovanja, kakršno je o bistvu molitve, danes niso priljubljena. Slišimo: Kaj bi lahko molitev v poteku sveta spremenila, če za to ali ono prosimo? Potek sveta gre po nujnih zakonih, ki jih ne moremo spremeniti! Kdor želi resnično spoznati moč, jo mora iskati tam, kjer je. Danes smo iskali moč molitve v človeški duši in ugotovili, da je nekaj, kar pomaga duši napredovati. Kdor ve, da je v svetu duh, ki učinkuje – ne fantastičen, abstrakten, ampak konkreten duh −, in da človeška duša pripada kraljestvu duha, ve tudi, da ne delujejo le materialne sile v svetu po zunanjih nujnih zakonih, ampak da vse duhovne bitnosti v svetu delujejo, tudi ko delovanja teh sil in bitnosti zunanjemu očesu in zunanji znanosti niso vidna. Če torej z molitvijo okrepimo duhovno življenje, nam je po treba na delovanja le počakati. Pojavila se bodo. Vendar se bodo, komur učinke molitve išče v zunanjem svetu, šele ko je moč molitve najprej sam spoznal kot realnost.
Kdor je to spoznal, bi lahko naredil naslednji preizkus. Potem ko je deset let svojega življenja moč molitve zaničeval, bi se lahko ozrl na teh deset let življenja brez molitve; lahko bi pogledal na naslednji tudi minuli desetletni odsek, v katerem je spoznal moč molitve, in obe desetletji primerjal: videl bo, kako se je potek njegovega življenja spremenil pod vplivom moči, ki jo je z molitvijo izlil v dušo. Sile se kažejo v svojih učinkih. Sile je preprosto zanikati, če ne izzovemo oz. povzročimo njihovih učinkov. Kako naj bi imel nekdo pravico zanikati moč molitve, če učinkov molitve ni preizkusil na sebi! Ali verjamete, da nekdo pozna zračno silo, če je ni nikoli razvil ali se ji ni nikoli približal? Moč, ki naj bi delovala v duši in skoznjo učinkovala, spoznamo le z njeno uporabo.
Da bi prešli na nadaljnje učinke molitve – to mi vsekakor dovolite priznati −, v sedanjosti, če se vanjo vstavimo še tako brez predsodkov, sploh še ni pravi čas. Kajti za razumevanje tega, da skupna molitev − to pomeni, zlivanje sil, ki se preda iz molitvene skupnosti − poviša duhovno moč in je s tem dosežena večja moč resničnosti, še ni elementov v našem razumevanju časa. Zato se zadovoljimo s tem, kar smo si danes pred duše postavili kot notranje bistvo molitve. Tudi to zadošča. Kajti kdor ima ustrezno razumevanje, bo vsekakor prišel preko marsikaterega današnjega ugovora proti molitvi.
Kakšni so ti ugovori? Mnogoteri. Tako bo nekdo na primer rekel: Primerjajte dejavnega človeka sedanjosti, ki svojo moč uporablja, zato da vsak trenutek koristi soljudem, z nekom, ki se mirno umakne vase in moči svoje duše predeluje v molitev: morda bi ga imenovali nedelaven in nekoristen glede na dejavnega! Oprostite, če iz določenega občutka za duhovnoznanstveno spoznanje pravim, da ima to še neko drugo stališče. Rad bi ga izrekel groteskno, vendar ni neutemeljeno. Kdor danes pozna povezanost v življenju, bo trdil, da marsikdo, ki danes piše uvodnike v nekem časopisu ali reviji, soljudem bolje služi, če moli in deluje na izpopolnjevanju svoje duše, naj zveni še tako groteskno. Rad bi videl tiste, ki bi se danes lahko prepričali o tem, da bi bilo pametneje moliti namesto pisati članke. To bi bilo mogoče uporabiti še pri marsikaterih prav modernih poklicih duhovnega življenja.
Vendar je tudi za razumevanje celotnega človeškega življenja potrebno razumevanje sile, ki se izživi v molitvi, ki se nam še posebej lahko kaže, ko upoštevamo posamezno molitev višjega duhovnega življenja. Kdo bi lahko napačno razumel, če molitve le ne pojmuje na egoistično enostranski način, ampak na širok način, kot smo to naredili danes, da je molitev na ta način na primer sestavni del umetnosti? Gotovo v umetnosti obstaja tudi drugo razpoloženje, ki se v komiki, v humorističnem razpoloženju dvigne preko opisanega. Vendar sodi k umetnosti, tudi kar se izživi na način molitve: oda, himna. Celo v slikarstvu obstaja nekaj, kar lahko imenujemo ‘naslikana molitev’. Kdo bi lahko potem zanikal, da se v gigantski, čudoviti, veličastni stolni cerkvi, Domu, soočamo kakor z okamenelo molitvijo, ki si prizadeva kvišku v nebo? Te stvari lahko razumemo le v povezanosti z življenjem; potem bomo tudi v celotni molitvi, ko jo opazujemo v njenem bistvu, videli, kar pripada stvarem, ki vodijo ljudi iz končnosti in minljivosti njihovega življenja v večno. To so občutili še posebej ljudje, ki so našli pot od molitve k mistiki, kot danes ponovno omenjeni Angelus Silesius. Ko je postal mistik, je dolgoval zahvalo globoko notranji resnici in čudoviti lepoti, topli notranjosti in osvetljujoči jasnosti svojih mističnih misli – kot na primer v Kerubinskem popotniku (Cherubinischen Wandersmann) –, predšoli molitve, ki je tako močno delovala na njegovo dušo. Kaj torej v bistvu prežema in presvetljuje vso mistiko, kakršna je tudi Angelusa Silesiusa? Kaj je to drugega kot razpoloženje večnosti, za katero nas pripravlja molitev? Nekaj tega razpoloženja lahko sluti vsakdo, ki moli, če je z molitvijo dosegel resnični notranji mir, ponotranjenost, in potem ponovno osvoboditev od samega sebe; nekaj razpoloženja, ki ljudem omogoča pogledati iz minljivega trenutka k večnosti, ki prav v naši duši poveže in združi preteklost, sedanjost in prihodnost. Ali človek kot molivec to ve ali ne: ko pošlje molitev k tistim stranem življenja, v katerih išče svojega Boga, bo imel občutenja, čustva, misli, besede o prežemanju tega, kar živi v razpoloženju večnosti v lepem izreku Angelusa Silesiusa, ki naj zaključi naše današnje opazovanje in ki jo v bistvu kot božansko vonjavo, kot božansko sladkost lahko preživi vsaka prava molitev, čeprav pogosto nezavedno:
Jaz sam sem večnost,
ko zapustim čas in se združim v Bogu,
in Bog v meni.
Komentarji