V predavanju Kaj je mistika smo tukaj pred osmimi dnevi govorili o posebni vrsti mistične zatopljenosti, ki je nastopala v srednjem veku od časa Meistra Eckharta do Angelusa Silesiusa. Označimo jo kratko. Mistik se poskuša osvoboditi, postati neodvisen od vseh doživljajev zunanjega sveta, in poskuša prodreti k izkušnji oz. doživetju, ki mu kaže: tudi če vse v naši duši, kar izhaja iz običajnih dnevnih dogodkov, ugasne in se duša tako rekoč umakne vase, ostane znotraj nje svet zase, svet, ki je vedno tam, le da ostane presvetljen od sicer tako močno in mogočno na človeka delujočih doživljajev, in ki se zato sprva kaže le kot medla, šibka svetloba, ki je mnogi ljudje sploh ne opazijo. Zato imenuje mistik ta notranji svet duše najprej iskrenje. Vendar se zaveda, da je mogoče to neopazno iskrenje njegovih duševnih doživljajev razplamteti v mogočen plamen, ki potem osvetli izvire in podzemlje navzočnosti, bivanja; z drugimi besedami, vodi človeka na poti v lastno dušo k spoznanju lastnega izvora, kar je mogoče imenovati spoznanje Boga.
Nadalje sem v omenjenem predavanju pokazal, kako so mistiki srednjega veka najprej izhajali iz tega, da mora to iskrenje, takšno kot je, tako rekoč rasti skozi sebe. Poudarili smo tudi, kako tisto, kar danes imenujemo duhovno raziskovanje, stremi k razvoju, k zavesti in k človeški volji usmerjenemu razvoju teh notranjih duševnih sil in se dviguje k višjim vrstam spoznanja, ki smo jih označili kot imaginativno, inspirativno in intuitivno spoznanje. Tako nam je ta srednjeveška mistična zatopljenost postala izhodišče prav tega višjega duhovnega raziskovanja, ki sicer najprej išče duha skozi notranji razvoj, ki pa se prav v načinu utiranja lastne poti dvigne preko te notranjosti; in navzgor je vodeno k temu, kar leži kot izvir in podzemlje bivanja vseh pojavov in dejstev, in čemur s svojimi dušami sami pripadamo. Tako se nam kaže mistika srednjega veka kot vrsta predstopnje pravega duhovnega raziskovanja. Kdor ima čut, da se potopi v globoko notranjost Meistra Eckharta, kdor ima čut, da spozna neizmerno moč spiritualnega spoznanja mistične zatopljenosti Johannesa Taulerja, kdor ima čut, da vidi, kako globoko sta bila kasneje vodena v skrivnosti bivanja Valentin Weigel ali Jakob Böhme skozi vse, kar sta lahko skozi takšno mistično zatopljenost pridobila – ko sta jo vsekakor presegla −; kdor ima čut, da razume, kaj je postal Angelus Silesius prav skozi takšno mistično zatopljenost, ko ni bil le v stanju videti v razsvetljenih vpogledih v velike zakone duhovne ureditve sveta, ampak je zmogel napraviti tudi v očarljivi, ogrevajoči lepoti glede na izreke, ki jih je smel izreči o skrivnostih sveta: kdor vse to spozna, bo presodil, kakšna moč notranjosti človeške narave leži v tej srednjeveški mistiki in kakšno neskončno pomoč lahko iz nje dobi, kdor želi sam iti po poti duhovnega raziskovanja. Tako se nam kaže – prav ko se ozremo na predavanje pred osmimi dnevi – srednjeveška mistika kot velika, čudovita predšola duhovnega raziskovanja. Kako naj bi tudi drugače bilo? Ali želi duhovni raziskovalec kaj drugega kot žarenje, o katerem so govorili mistiki, razviti skozi svoje lastne notranje sile? Od mistikov se razlikuje le v tem, da so oni verjeli, da se smejo v mirni duši predati tistemu majhnemu svetlečemu iskrenju, da bi samo od sebe začelo vse veličastneje goreti in svetiti; medtem ko se duhovni raziskovalec zaveda, da mora človek svoje sposobnosti in moči, ki jih je v njegovo voljo postavila modrost sveta, uporabiti za povečanje tega iskrenja.
Če je tako mistično razpoloženje dobra priprava in povsod kaže na duhovno raziskovanje, smemo po drugi strani reči, da je priprava, predstopnja mistične zatopljenosti, kot je nastopala v času srednjega veka, duševna dejavnost, ki nas mora danes nekoliko natančneje zaposliti in ki jo moramo v pravem pomenu imenovati molitev. Lahko bi rekli: Kakor se je mistik usposobil za svojo zatopljenost, tako da je na določen način – morda nezavedno, pa vendar – deloval na svoji duši, da je s seboj že prinesel razpoloženje za mistično zatopljenost, tako bo lahko, kdor želi delovati v smeri te zatopljenosti in iti po poteh, ki lahko nazadnje preidejo v to zatopljenost, našel predstopnjo v pravi molitvi.
Vsekakor je ta ali oni duhovni tok v razvoju zadnjih stoletij v duhovnem oziru na najraznovrstnejše načine prepoznal bistvo molitve. Zato danes ne bo lahko prodreti do pravega bistva molitve. Če pomislimo, da je bilo s celotnim duhovnim razvojem zadnjih stoletij povezano nekaj, kar bi lahko imenovali nastop zlasti egoističnih duhovnih tokov, ki so zgrabili široke kroge, tako ne bo presenetljivo, da je bila prav molitev pritegnjena v egoističnih željah, v egoističnih poželenjih ljudi. Molitev je komaj mogoče bolj napačno razumeti kot skozi nasičenost s kakršnokoli obliko egoizma. V tem predavanju bomo skušali molitev preiskati povsem neodvisno od kakršnekoli strankarske ali siceršnje usmeritve, čisto iz duhovnoznanstvenih predpostavk.
Če želimo spoznati molitev le za začasno razumevanje, bi lahko rekli: Medtem ko je mistik predpostavil, da bo v svoji duši našel neko majhno iskrenje oz. iskrico, ki potem sveti in gori naprej skozi njegovo mistično zatopljenost, tako želi moleči prav tisto iskrenje, tisto samovzpenjajoče se duševno življenje šele proizvesti. Učinkovitost molitve na osnovi kakršnihkoli predpostavk, se dokazuje s spodbudo duše, da ali postopno najde iskrenje mistika, če je tam skrito, in v tej duši sveti, ali da ta iskrica sama zasveti. Če želimo preiskati potrebo po molitvi, bistvo molitve, se moramo poglobiti v značilnost človeške duše v njeni globini, o kateri smo v enem prejšnjih predavanj rekli, da je na njej prav uporaben izrek starogrškega modreca Heraklita: Nikoli ne boš našel meja duše, četudi prehodiš vse ceste; tako daleč je tisto, kar zaobjema s svojimi skrivnostmi. Četudi išče moleči najprej le skrivnosti duše, smemo reči: Iz najintimnejših razpoloženj, ki jih lahko spodbudi molitev, lahko celo najbolj naiven človek zasluti nekaj od neskončnih širjav duševnega življenja. To dušo, kot živi v nas in nas žive vodi naprej, moramo v njenem razvoju enkrat dojeti takole.
Zavedati se moramo, da kar v živem razvoju živi kot duša, ne prihaja le iz preteklosti in gre v prihodnost, ampak da nosi v vsakem trenutku svojega sedanjega življenja v sebi nekaj preteklosti – in celo na določen način nekaj prihodnosti. V trenutku, ki ga imenujemo sedanjost, se razprostirajo, še posebej za duševno življenje, delovanja preteklosti in delovanja, ki nam kakor iz prihodnosti hitijo naproti. Tistim, ki se bolj poglobijo v življenje duše, se bo zdelo, kot da se v človeški duši nenehno srečujeta dva tokova. Tok, ki se oživlja iz preteklosti, toda tudi tok, ki nam prihaja naproti iz prihodnosti. Lahko se zdi za druga področja življenja kot sanjarjenje in fantaziranje, ko govorimo o hitenju dogodkov iz prihodnosti. Kajti lahko, čeprav trivialno, je reči: Kar se zgodi v prihodnosti še ni tukaj; zato ne moremo reči, da nam to, kar se bo zgodilo jutri, hiti naproti, medtem ko lahko rečemo: Kar se je zgodilo v preteklosti, razprostira svoja delovanja v sedanjost. Za slednje je seveda zelo lahko najti utemeljitev. Kdo bi želel zanikati, da je naše današnje življenje rezultat našega včerajšnjega življenja? Kdo bi zanikal, da smo danes pod učinki naše včerajšnje ali predvčerajšnje marljivosti in vztrajnosti ali naše lagodnosti in nemarnosti? Poseganje preteklosti v naše življenje duše ne bo nihče zanikal. Toda prav tako malo bi morali zanikati realnost prihodnjega, če vidimo v sami duši resničnost takšnega vstopanja prihodnjih dogodkov, še preden so tu. Ali ne obstaja strah pred nečim, kar pričakujemo jutri, ali strah pred jutrišnjimi dogodki? V vsakem trenutku, ko se duša boji, se izkaže skozi realnost njenih občutkov in občutenj, da nima opravka le z učinki preteklosti, ampak da v sebi živo računa s tem, kar vanjo hiti iz prihodnosti. To je le nekaj namigov. Kdor želi izmeriti življenje duše, bo našel marsikaj, kar morda nasprotuje abstrakcijam razuma, ki pravijo: Prihodnje še ni tu, zato še ne more delovati, razkriva pa se v svoji živi realnosti, če le pogledamo na neposredno življenje duše.
V naši duši se tako rekoč stekata tokova preteklosti in prihodnosti in tvorita (kdo bi hotel to zanikati, če to sam opazuje?) nekakšen vrtinec, povsem podobno kot pri zunanjem stekanju dveh tokov. Če oživljanje iz preteklosti v svoji duši natančneje opazujemo, moramo reči: Duša je ostala pod vtisom v preteklosti doživetega. Kakor smo doživljaje preteklosti uporabljali, takšni danes smo in v svoji duši nosimo volilo, oporoko svojih preteklih dejanj, čutenj in mišljenj. Smo takšni, kot smo postali. Če se želimo s svojega današnjega stališča ozreti na naše prejšnje doživljaje, zlasti na tiste, ki smo jih sami povzročili, bili udeleženi v njih in jih uporabili za svojo dušo, če torej pustimo bloditi spominom po preteklosti, bomo pogosto, ko razmišljamo o sebi, prišli tudi do sodbe o sebi in si rekli: Zdaj smo takšni; in kakršni smo, smo v stanju, da na marsikaj, kar se je odigralo v naši preteklosti, skozi nas same ne gledamo z odobravanjem; postali smo sposobni, da se zdaj z marsičem ne strinjamo, in se morda kakšnega preteklega dejanja celo sramujemo. Če našo sedanjost tako postavimo v sosledje s svojo preteklostjo, se v nas pojavi občutek, ki ga lahko izrazimo: Oh, v nas je nekaj, kar je neskončno bogatejše, neskončno bolj pomembno kot to, kar iz sebe naredimo s svojo voljo, zavestjo, svojo individualno močjo! Kajti če bi bilo nekaj v nas, kar bi posegalo preko tega, kar smo naredili iz sebe, se ne bi mogli grajati niti sebe prepoznati. Reči moramo: V nas živi nekaj, kar je večje kot to, kar smo doslej uporabili v sebi! Ko takšno sodbo preobrazimo v občutek, bomo gledali na nam znano, kar lahko opazujemo v svojih preteklih dejanjih in doživljajih; in to lahko leži jasno pred nami – tako jasno kot dovoljuje spomin − in bomo to jasno, odprto ležeče lahko primerjali z nečim v nas, kar je večje od tega, z nečim v naši duši, kar se želi izdelati, voditi, nas postaviti preko nas samih in nas presojati oz. oceniti s stališča sedanjosti. Skratka, ko ogledujemo tok, ki teče v dušo iz preteklosti, bomo v sebi slutili nekaj, kar sega preko nas samih. Ta slutnja nečesa večjega v nas samih je v bistvu prva razsvetlitev notranjega občutenja Boga v duši; občutka, da v nas samih živi nekaj, kar je večje kot vse, kar je sprva postavljeno v našo samovoljo, in povzroča, da v nas prebudi občutenje Boga, da gledamo na nekaj, kar nas vodi preko našega ozko omejenega Jaza navzgor k božanskoduhovnemu Jazu. Tako govori v občutek, v občutenje spremenjeno opazovanje preteklosti.
Kako pa nas nagovarja, kar lahko imenujemo pritekanje toka prihodnosti v dušo, ko ga spremenimo v občutek, občutenje, čustvo? Še bolj razločno in pomenljivo. Medtem ko se pri pogledu nazaj v dogodke preteklosti naši čustva in občutki morda uveljavijo kot zavrnjena sodba, kot kes in sram, tako stojijo glede prihodnosti od vsega začetka čustva in občutki strahu in bojazni, upanja in veselja. Toda glede teh občutenj za človeka samega toka dogodkov najprej še ni tu; ne vidi ga še. Tukaj lahko celo lažje spremeni pojem, idejo v občutek, v čustvo, kot v prvem slučaju. Kajti to dela duša sama. Ker nam glede prihodnosti daje le občutenja resničnosti, so tu naši občutki in čustva prihodnosti kot nekaj, kar se izvije iz neznanega toka, o katerem vemo, da lahko tako ali drugače deluje na nas, da nam lahko to ali ono odobri oz. omogoči. Če lahko spremenimo v pravilno občutenje, kar nam z gotovostjo prihaja naproti iz temnega naročja prihodnosti, in če čutimo, kako to priteka v našo dušo in kako se mu postavijo nasproti naši čustveni svetovi, čutimo, kako se naša duša vedno znova vname ob doživljajih, ki nam prihajajo naproti iz prihodnosti. Tu šele prav čutimo, kako lahko postane naša duša bogatejša, obsežnejša; že v sedanjosti čutimo svojo dušo, tako da bo v prihodnosti gotovo zaobsegla neskončno bogatejšo in mogočnejšo vsebino. Čutimo se že sorodni s tem, kar nam prihaja naproti iz prihodnosti, moramo se čutiti sorodni s tem. Svojo dušo moramo čutiti zraščeno z vso vsebino, ki ji jo lahko prinese prihodnost.
Če tako opazujemo preteklost in prihodnost v pritekanju v sedanjost, se nam pokaže, kako življenje duše sluteče prerašča samo sebe. Zato se nam bo zdelo razumljivo, če se duša ob pogledu na preteklost zave pomenljivosti, ki se odigrava v njej, in ji ni kos, ji ni dorasla; da lahko razvije razpoloženje, temeljno občutenje glede tega, kar se kaže kot rezultat preteklosti. Ko tako duša – bodisi v obsojanju sebe ali v kesanju in sramovanju nad seboj – čuti mogočnost v toku, ki priteka vanjo iz preteklosti, se porodi tisto, kar lahko imenujemo pobožnost, čaščenje božanskega, kar nas ogleduje iz preteklosti. Ta pobožnost, ki jo lahko slutimo kot nekaj, kar deluje na nas, ki pa ji s svojo zavestjo nismo dorasli, porodi eno molitveno razpoloženje – kajti obstajata dve takšni razpoloženji −, ki ga lahko označimo kot tisto, ki vodi h globokemu občutenju Boga. Kajti kaj bo lahko duša želela, ko se tiho, mirno in intimno preda tem občutenjem in čustvom do takšne preteklosti? Lahko bo želela, da mogočnejše, kar je pustila neuporabljeno, kar ni prežela s svojim Jazom, postane navzoče v njej. Duša si bo lahko rekla: Če bi bilo to mogočnejše v meni, bi bila danes nekaj drugega; v meni to ni živelo, v meni ni bilo navzoče. Božansko, kar slutim, ni bilo nekaj, kar bi pripadalo mojemu notranjemu življenju; zato sebe nisem naredila takšne, da lahko sebi danes povsem pritrdim, rečem povsem Ja. Če duša tako občuti, prevzame razpoloženje, ko si reče: Kako lahko dobim vase, kar je sicer živelo v vseh mojih dejanjih in doživljajih, vendar mi je bilo nepoznano? Kako lahko pritegnem to nepoznano, česar moj Jaz ni dojel? Ko se v duši razživi to razpoloženje, najsibo v čustvih, besedah ali idejah, je to molitev glede preteklosti. Takrat se skušamo pobožno približati na poti k božanskemu.
Glede tega, kar smo lahko označili kot osvetljujoče božansko iz toka nepoznane prihodnosti, je zdaj drugačno razpoloženje. Če ga želimo primerjati s pravkar označenim, se še enkrat vprašajmo: Kaj nas vodi k molitvenemu razpoloženju glede preteklosti? Da smo ostali nepopolni, čeprav lahko slutimo, da v nas žari in sveti božansko; da nismo razvili vseh sposobnosti, vseh sil, ki lahko pritekajo iz tega božanskega; naše pomanjkljivosti, ki nas delajo manjše, kot je božansko, ki sveti v nas; to nas vodi k molitvenemu razpoloženju glede preteklosti. Kaj nas dela iz prihodnosti na podoben način pomanjkljive? Kaj prihaja iz prihodnosti našega razvoja, našega dviga k duhovnemu?
Pomisliti nam je treba le na to, da prav občutki in čustva, ki smo jih že lahko imenovali, razjedajo naše duševno življenje: strah, bojazen in tesnoba pred neznanim v prihodnosti. Toda ali obstaja, kar se lahko vlije v dušo kot moč gotovosti glede prihodnjega? Ja, obstaja. Vendar bo v duši pravilno učinkovalo, le če nastopa kot molitveno razpoloženje. To lahko imenujemo občutek predaje temu, kar iz temnega naročja prihodnosti vstopa v našo dušo. Na tem področju se ne razumimo napačno. Tukaj ne pojemo hvalospeva kakršnikoli predanosti, ampak označujemo zelo določeno vrsto predanosti: Predanost temu, kar nam lahko prinese prihodnost. Kdor boječe in zaskrbljeno gleda na to, kar mu lahko prinese prihodnost, ovira in preprečuje svoj razvoj, zavira svoboden razvoj svojih duševnih sil. Nič ni dejansko tako zavirajoče za svoboden razvoj duševnih sil kot tesnoba in strah pred neznanim, ki vstopa v dušo iz toka prihodnosti. Kar lahko prinese predanost prihodnosti, lahko dejansko presoja le izkušnja. Kaj je predanost prihodnjim dogodkom?
V svoji idealni podobi bi bila ta predanost duševno razpoloženje, ki bi si vedno lahko reklo: Karkoli že pride, karkoli mi že lahko prinese naslednja ura, naslednje jutro, tega najprej ne morem, če mi je povsem neznano, spremeniti z nobenim strahom in tesnobo. To pričakujem z najbolj popolnim notranjim duševnim mirom, s popolno duševnosrčno umirjenostjo! Izkušnja, ki se preda iz takšnega občutenja predaje glede prihodnjih dogodkov, privede do tega, da kdor lahko tako mirno, s popolno umirjenostjo duše živi prihodnosti naproti in ne dovoli, da bi njegova energija, njegova moč dejanj kakorkoli trpela, zmore razviti moč svoje duše kar najbolj intenzivno in na najbolj svoboden način. Ko dušo obhaja vse bolj razpoloženje, ki je bilo pravkar označeno kot predanost iz prihodnosti pritekajočim dogodkom, občuti kakor da jo zapušča, odpada od nje ovira za oviro.
Tega občutenja predaje si duša ne more dati z igro moči niti iz ničesar na dan potegnjene samovolje. Je rezultat tega, kar lahko imenujemo drugo molitveno razpoloženje, ki se usmerja na prihodnost in njen od modrosti prežet potek dogodkov. Predanost temu, kar imenujemo božanska modrost v dogodkih; v sebi vedno znova prikliče misli, občutenja, impulz duševnosrčnega življenja, da se prihajajoče mora zgoditi, mora biti, in da mora imeti v kakršnikoli smeri svoje dobre učinke: Priklic tega razpoloženja v duši in izživetje tega razpoloženja v besedah, občutenjih, idejah, je druga vrsta molitvenega razpoloženja, razpoloženja molitve predanosti.
Iz tega razpoloženja duše morajo priti na dan impulzi za molitev. Kajti v duši sami so dani vzgibi in pobude in v bistvu pride molitveno razpoloženje v vsako dušo, ki se vsaj malo dvigne preko neposredne sedanjosti. Rekli bi lahko, da je molitveno razpoloženje gledanje duše iz minljive sedanjosti navzgor v večno, ki zaobsega preteklost, sedanjost in prihodnost. Ker je za človeka to gledanje navzgor in izživljanje iz trenutka sedanjosti tako nujno potrebno, je Goethe skozi svojega Fausta izrekel pomenljive besede Mefistu:
Trenutku bom rekel:
Postoj vendar! Tako si lep!
To pomeni: Lahko bi se zadovoljil z življenjem zgolj v trenutku.
Potem mi lahko nadeneš okove,
potem si želim umreti!
Lahko bi tudi rekli: Faust želi roteče izprositi molitveno razpoloženje, da bi se rešil iz okov tovariša in pomočnika, Mefista.
Molitveno razpoloženje nas torej vodi na eni strani k opazovanju svojega ozko omejenega Jaza, ki je deloval iz preteklosti v sedanjost, in ko si to ogledamo, nam jasno kaže, kako je v nas neskončno več, kot smo uporabili; in na drugi strani nas to opazovanje vodi v prihodnost in nam kaže, kako lahko iz neznanega naročja prihodnosti v Jaz priteče neskončno več kot je ta Jaz že v sedanjosti zaobsegel in dojel. Vsako molitveno razpoloženje je potrebno privesti v enega teh dveh razpoloženj. Če razpoloženje molitve dojamemo tako in molitev kot izraz tega razpoloženja, bomo v molitvi sami našli moč, ki nas vodi preko nas samih. Kajti kaj je molitev drugega, če v nas nastopa kot žarenje in bliskanje sile v nas, ki želi ven preko tega, kar je bil naš Jaz v enem trenutku! Če bo Jaz zaobsežen od tega svojega stremljenja navzgor, v njem že živi sila razvoja. Če se iz preteklosti naučimo: V sebi imamo več kot smo uporabili, je naša molitev krik k božanskemu: Naj bo tam, naj nas napolni s svojo navzočnostjo! Ko smo prišli občuteno in čustveno do tega spoznanja, povzroči molitev nadaljnji razvoj v nas. Takrat lahko molitev prištevamo k razvojnim silam lastnega Jaza.
Prav tako lahko storimo z molitvenim razpoloženjem glede prihodnosti, ko živimo v tesnobi in strahu, kaj nam lahko prinese prihodnost. Kajti manjka nam predanosti, ki izteka iz molitve, ki jo pošiljamo našim usodam, ki nam hitijo naproti iz prihodnosti, in o katerih pravimo, da so nam jih naložile modrosti sveta. Predajanje temu predanemu razpoloženju deluje drugače, kot če pošiljamo temu, kar naj bi nam prišlo naproti, tesnobo in strah. Zaradi strahu in tesnobe bo naš razvoj zavrt; z valovi strahu in tesnobe zavračamo, kar želi iz prihodnosti vstopiti v našo dušo. Vendar se temu približujemo v rodovitnem upanju, tako da lahko pride v nas, če mu živimo naproti v predanosti. Tako je ta predanost, ki nas navidezno dela majhne, močna sila, ki nam naproti prinaša prihodnost, ki obogati vsebino duše in dviguje naš razvoj na vedno novo stopnjo.
Molitev smo dojeli kot delujočo silo v nas samih. Zato vidimo v molitvi vzrok v nas, ki pritegne k sebi neposredne učinke, namreč povečanje in razvoj našega Jaza. Potem nam ni potrebno čakati na posebne zunanje učinke, ampak nam je jasno: Z molitvijo smo v svojo dušo sami potopili nekaj, kar lahko imenujemo razsvetljujočo in ogrevajočo moč. Razsvetljujočo silo, ker dušo osvobodimo glede tega, kar nam hiti naproti iz prihodnosti, in jo usposobimo za sprejem, kar nam lahko nastane iz temnega naročja prihodnosti; ogrevajoče delujemo na dušo, ker lahko rečemo: Res smo v preteklosti zamudili v svojem Jazu popolnoma razviti božansko; toda zdaj smo se v naših občutenjih in čustvih z njim preželi in lahko deluje v nas. Molitveno razpoloženje, ki nam pride iz občutka za preteklost, proizvede notranjo duševno toploto, o kateri vedo povedati vsi, ki zmorejo molitev občutiti v njeni resničnosti. Razsvetljujoče delovanje se kaže pri tistih, ki poznajo občutek predanosti molitvi.
Komentarji