Rudolf Steiner: ČLOVEŠKO SRCE. Iz cikla Človeško duševno življenje in duhovno stremljenje, povezano z razvojem Zemlje; Menschliches Seelenleben und Geistesstreben im Zusammenhange mit der Welt- und Erdentwicklun, Dornach, 26. maj 1922

Pogosto smo pojasnjevali, kako poteka razvoj človeka v začetnem obdobju življenja, in že pred mnogimi leti sem opozoril, da se otrok v obdobju do menjave zob vede kot bitje, ki pretežno posnema tisto, kar zaznava v svojem okolju. Človek bolj ali manj močno instinktivno podoživlja vse, kar se dogaja v njegovem okolju, tako kot v kasnejšem življenjskem obdobju podoživlja le v čutnih organih, ne da bi se tega zavedal.

V naših očeh na primer dejansko poteka proces, ki v določenem smislu posnema, kar se zunanje dogaja, tako kot kamera posname tisto, kar se znajde pred njo. Človek potem tisto, kar si posname z očmi, doživi in tisto postane njegova vednost, njegovo znanje o zunanjem svetu. Prav tako je pri drugih čutih. Da je ta posnemovalni princip tako rekoč omejen na okolico človeškega bitja, prvič spozna šele v kasnejšem življenjskem obdobju. V otroških letih do menjave zob je pri tem v neznatni meri udeleženo tudi celotno telo. Celotno telo je v nekem smislu v takem odnosu do zunanjega sveta, kot so sicer čuti. Človek je v teh prvih letih predvsem bitje, ki posnema. Notranje se torej tako naravnava in usmerja, kot zunanjost, ko jo na zunaj posnema, nanj notranje učinkuje. Zato je tako pomembno, da do te starosti v otrokovo okolje ne dopuščamo tega, kar ni primerno, da bi otrok s posnemanjem privzel in si prisvojil.

Nato otrok z menjavo zob pridobi zmožnost, da se ne obnaša več kot čutni organ, ampak si začne predstavljati. Otrok začne tisto, kar mu rečemo, vedno bolj izgrajevati v svoje smernice in vodilo. Poprej si vzame za vodilo vse, kar smo v njegovem okolju delali, poslej pa se oprime tega, kar mu rečemo. Zato je med menjavo zob in spolno zrelostjo za otroka odločilna avtoriteta. Otrok mora znati na samoumeven način upoštevati in se ravnati tako, kot mu rečemo. Govora se otrok nauči še s posnemanjem; toda tisto, kar je v govoru lahko izraženo, kar lahko torej odrasli z govorno besedo otroku sporočajo, je za otroka odločilno po menjavi zob. Dejanska sposobnost za presojo, kjer otrok ali mladenič ali mladenka, kot moramo poslej razlikovati, uveljavljajo lastne moči presojanja, se začne s spolno zrelostjo. Tukaj moramo prvič predpostaviti, da pričenja otrok iz lastne notranjosti graditi sodbe in svoje mnenje.

srceVes proces se navzven najprej kaže v tem, kako se otrok vrašča v svet, česar se vselej lahko zavemo z naravnim, nepristranskim  zaznavanjem. Vse to je povezano z zelo upoštevanja vrednimi notranjimi procesi, o katerih vam želim danes govoriti. Do sedaj sem vedno opozarjal na to, kako živi človekovo eterično telo v tesni povezanosti s fizičnim telesom vse do trenutka, ko se začne menjava zob. Zato pravim: Menjavo zob lahko imenujemo tudi rojstvo človekovega eteričnega telesa. Podobno lahko pri spolni zrelosti govorimo o dejanskem rojstvu astralnega telesa. S tem pa so procesi vendarle, kot rečeno, označeni le zunanje, danes pa si želimo priti do nekoliko bolj poglobljenega opisa.

Ko obravnavamo človeka v obdobju veliko prej, preden si razvije nagnjenje, da se spusti iz duhovnega sveta v fizično utelešenje, ga vidimo kot duhovno-duševno bitje v duhovno-duševnem svetu, kar smo bili vendar vsi, preden smo  se spustili sem dol, da bi se povezali s tistim, kar se je kot fizično telo pripravljalo v organizmu matere. S tem fizičnim telesom se povežemo, da bi potem opravili naše bivanje na Zemlji med rojstvom in smrtjo. Veliko prej torej, pravim, smo bili duhovno-duševno bitje v duhovno-duševnem svetu. Kar smo bili tam in tudi to, kar smo tam doživeli, se znatno razlikuje od tega, kar doživimo tukaj na Zemlji med rojstvom in smrtjo. Zato je tako težko predstaviti doživetja med smrtjo in ponovnim rojstvom, ker so takrat razmere vendar zelo različne od zemeljskih, človek pa si svoje predstave izgrajuje po zemeljskih doživetjih in si moramo v pomoč priklicati vedno le takšne zemeljske predstave. Vendar se želimo v začetku manj muditi tam – to bo prišlo na vrsto prihodnjič –, kjer je človek sam v duhovno-duševnem svetu in si bomo zdaj raje ogledali, kako se približa svojemu spustu na Zemljo, kjer se potem preprede s fizičnim telesom.

Preden človek vstopi v svoje fizično telo, v embrionalno kal svojega fizičnega telesa, pritegne nase sile eteričnega sveta. Tukaj na Zemlji živimo v fizičnem svetu, v tistem svetu, ki ga označuje vse, kar skozi naše čute vidimo in kar skozi naš zemeljski razum dojamemo. Toda v tem svetu ne obstaja nič, kar ni prežeto z eteričnim svetom. Ta fizični svet, ki ga vidimo, slišimo itd., je v celoti prežet z eteričnim svetom. Človek se prej vživi v ta eterični svet kakor pa v fizičnega. Še preden se začne nagibati k temu, da se skozi embrio poveže in združi s fizičnim svetom, pritegne k sebi sile eteričnega sveta in si pri tem izoblikuje svoje eterično telo. Le tisto, kar človek najprej pritegne nase, postane njegovo eterično telo. Tako rekoč se v to odene, ko vstopi iz duhovnega sveta v svoje eterično telo.

Toda če rečemo, da se človek obleče v svoje eterično telo, ne povemo veliko. Prodreti moramo malo globlje v sestavo in strukturo eteričnega telesa. To eterično telo, kot se oblikuje in razvije v človeškem bitju, je nekakšen svet zase. Vsekakor lahko rečemo, da je svet zase v sliki. To eterično telo na primer izraža v svoji okolici nekaj zvezdnatega, podobnega naravi zvezd, v svojem spodnjem delu pa kaže nekaj, kar lahko bolj ali manj razpoznamo kot odslikavo, odsevno podobo same Zemlje. V sebi ima celo nekakšno odsevno podobo Sonca in Meseca.

To je izjemno pomenljivo, da ko tako iz občega eteričnega sveta pri spustu v zemeljski svet pritegnemo eterične sile, vzamemo s seboj v svoje eterično telo neke vrste odsevno podobo vesolja. Če bi lahko izvzeli in prikazali celotno človekovo eterično telo v trenutku, ko se človek poveže s fizičnim telesom, bi bila to sfera, veliko lepša od še tako lepe mehanično oblikovane sfere, z zvezdami, zodiakom, s Soncem in z Mesecem.

Te konfiguracije eteričnega telesa ostanejo prisotne, ko se človek v času embrionalnega razvoja vse bolj zrašča s svojim fizičnim telesom. Počasi in postopno rahlo usihajo, a še vedno obstajajo. Ohranijo se prav do sedmega leta, do menjave zob. Takrat je še vedno mogoče prepoznati to sfero sveta v otrokovem celotnem eteričnem telesu. S sedmim letom, z menjavo zob, začenjajo podobe, ki jih gledamo v eteričnem telesu, žarčiti, medtem ko so bile prej bolj podobne zvezdam. To se dogaja od sedmega do nekako štirinajstega leta, od menjave zoba do spolne zrelosti.

Kot rečeno, to žarčenje obledi že v obdobju razvoja embria, kasneje še bolj, vendar se še da razločiti. Po menjavi zob pa povsem izgine, vendar zato pošilja žarke navznoter. Rečem lahko: Zvezde se raztopijo v človeško eterično telo, izžarevajo v notranjost, s tendenco, da bi se žarčenje združilo.

Vse to se dogaja počasi in postopno med celotnim življenjskim obdobjem od menjave zob do spolne zrelosti. Ta proces s spolno zrelostjo tako napreduje, da ti žarki, ki so se v središču združili, notranje oblikujejo izrazito jasno tvorbo – izrazito samostojno eterično tvorbo. Reči smemo: Kar so bile zvezde v okolju, na obodu, je žarčenje najprej usmerjeno navznoter; kasneje to preneha, zvezde postanejo vse bolj medle in skoraj popolnoma zbledijo. Seveda so zvezde še vedno prisotne, vendar povsem zbledijo. Tudi žarčenje zbledi. Ob tem pa je tisto, kar se je v sredini skoncentriralo, prav posebej živo. Znotraj tega, kar se je v sredini skoncentriralo prav v času, ko človek tudi spolno dozori, izstopi, nekako obvisi fizično srce. To je torej v človeškem organizmu na mestu, kjer leži fizično srce z žilami.

To je torej posebnost, da se zvezdno-eterično telo potegne navznoter. Kot eterično telo seveda ostane prisotno za celega človeka. Kasneje je le tam v zunanjem prostoru, nediferencirano na obrobju človeka, kjer na njem ne moremo kaj dosti razločiti. Toda v času od menjave zob do spolne zrelosti je zelo žareče in žari od zunaj navznoter.

Potem se zgosti, skoncentrira in tam potem znotraj tega razločno visi fizično srce. Ne smete misliti, da človek prej ni imel eteričnega srca. Seveda ga ima, vendar ga dobi drugače, kakor nastane eterično srce, ki ga ima poslej. Kajti resnično eterično srce je to, kar se je od spolne zrelosti zgostilo in skoncentriralo. Pred tem je dobil, kot rečeno, tudi eterično srce, vendar kot dediščino, ki jo je prejel preko prirojenih sil znotraj embria. Ko ima namreč človek svo-je eterično telo in se z njim odpravi proti fizičnemu organizmu, pritegne s silami fizičnega telesa skupaj tudi neke vrste eterično srce, nekakšno nadomestno eterično srce. Vendar to eterično srce, ki ga ima človek v otroških letih, potem postopno zgnije. Morda je izraz res grd in ga nismo vajeni, vendar natančno opisuje, kaj se zgodi. Na mestu tega razkrojenega in zgnitega eteričnega srca se za stalno pojavi tisto eterično srce, ki je zgostitev celotne sfere sveta, ki je dejanska slika vesolja in ki si jo prinesemo s seboj kot eterično tvorbo, ko preidemo skozi spočetje in rojstvo v zemeljski obstoj.

Dejansko lahko sledimo razločnemu predrugačenju celotne eterične telesne tvorbe, ki jo človek v času od rojstva ali že od spočetja dalje do spolne zrelosti nosi v sebi. Rečemo lahko: Šele s spolno zrelostjo je dejansko prisotno človekovo lastno eterično srce, ki ni začasno zgrajeno z zunanjimi silami, ampak je zgrajeno iz njegovega eteričnega telesa.

Vse eterične sile, ki delujejo v človeku do spolne zrelosti, težijo k temu, da človeka oskrbijo s tem svežim eteričnim srcem. To je dejansko nekaj, kar lahko glede na eterično primerjamo z menjavo zob. Kajti kot veste, imamo do menjave zob svoje podedovane zobe; ti izpadejo in nadomestijo jih resnično naši drugi zobje. Podobno izvržemo eterično srce, ki ga imamo do pubertete in dobimo svojega lastnega. Bistveno je, da pri tem dobimo svoje lastno eterično srce.

Vendar se vzporedno s tem odvija v človeku še nekaj drugega. Ko opazujemo človeka, ko je že vstopil v fizični svet, torej kot dojenčka, razločimo v njegovem astralnem telesu izredno veliko posameznih organov. Povedal sem, da si človek sestavi eterično telo, ki je odslikava, zvesta podoba zunanjega sveta. Toda v svojem astralnem telesu si prinese s seboj odslikavo tega, kar je doživel med svojo zadnjo smrtjo in sedanjim rojstvom. V tem otrokovem astralnem telesu vidimo izredno veliko. Velike skrivnosti so vpisane v njem. V njem je mogoče videti veliko tega, kar je doživel med svojo zadnjo smrtjo in sedanjim rojstvom. To astralno telo je izredno deljeno, razslojeno, diferencirano in osebno.

Posebnost pa je, da v istem času, ko se odigrava to, kar sem za eterično telo opisal, postaja močno diferencirano astralno telo vse bolj nediferencirano. Izvorno je to tvorba, o kateri lahko rečemo, da prihaja iz drugega sveta, iz sveta, ki ga ni niti v fizičnem niti v eteričnem svetu. Vendar vse tiste izredno številne posamezne tvorbe, ki živijo v astralnem telesu, nekako do spolne zrelosti smuknejo v fizične organe, in sicer le v tiste organe, ki se nahajajo nad prepono, če se smem izraziti približno. Čudovite tvorbe, ki v prvih dneh življenja močno žarijo v astralnem telesu, postopno smuknejo v zgradbo možganov in zapolnijo tudi čutne organe. Potem nekatere smuknejo v dihalne organe, spet druge v srce in preko srca v arterije. Direktno v želodec ne gredo, ampak se najprej razširijo po arterijah vse do trebušnih organov.

Tako postopno nekako vidimo, kako se celotno astralno telo, ki si ga človek z rojstvom prinese s seboj v fizični obstoj, potopi in izgine v organe. Preprosto smukne v organe. Ta opis povsem ustreza resničnosti, četudi se zdi seveda kot paradoks glede na v današnjem času prevladujoče predstave. Rečemo lahko: Ko smo odrasli, imajo naši organi v sebi posamezne tvorbe našega astralnega telesa zaprte. To je intimnejše poznavanje človeških organov, ki jih je mogoče razumeti, ko razumemo človekovo astralno, ki ga prinese s seboj. Vedeti moramo, da vsak posamezen organ nosi v sebi v nekem smislu astralno dediščino, tako kot je eterično srce najprej tudi dediščina, da pa se postopno to podedovano astralno v celoti prežame s tistim, kar si človek kot svoje astralno telo sam prinese s seboj in ki se košček za koščkom potopi v fizične in eterične organe. Srce je v določenem smislu izjema. Tudi tukaj se astralno potopi vanj. V srcu se koncentrira eterično in prav tako tudi astralno dogajanje. Prav zato je srce za človeka posebej pomemben organ.

Astralno telo postaja vse bolj nedoločeno, ker pošilja v fizične organe konkretne tvorbe, ki jih z rojstvom na Zemlji prinese s seboj iz drugega življenja. Pošlje jih navzdol v fizične organe, tako da so tam pač zaprti in ujeti. Astralno telo postane zato pri tem bolj ali manj podobno meglenemu oblaku. Zanimivo pri tem je, da se s te strani astralno telo spremeni v meglen oblak, z druge strani pa vstopijo vanj druge diferenciacije. To se dogaja najprej počasi, toda od obdobja spolnega dozorevanja naprej naraščajoče, pravilno in redno.

Ko otročiček cepeta in brca s svojimi nogicami, je to gibanje v astralnem telesu komaj opazno. Resda učinki tega gibanja v astralnem telesu obstajajo, vendar je to, kar si je diferenciranega astralno telo prineslo s seboj, veliko bolj močno in lahko rečemo, da so v astralnem telesu čudovite tvorbe, ki postopno izginejo, smuknejo v fizične organe.

Astralno telo postaja vse bolj podobno meglenemu oblaku. Toda kot rečeno, ko otrok brca in cepeta, se dvigne od teh cepetajočih gibov v astralno telo tudi vse mogoče, vendar se zaleti v tisto, kar je že tam, se spet odbije nazaj in ponovno izgine. Nekako tako je, kot če s prstom pritisnete v elastično žogo in naredite udolbino; takoj ko prst umaknete, se udolbina vrne v prvotno obliko. Ti otrokovi cepetajoči premiki, pa naj bodo še tako močni, naredijo odtis v astralno telo, vendar ne ostanejo. V enaki meri se kasneje otrok uči govoriti in razvijati take predstave, ki obstanejo v spominu. V enaki meri torej, s katero se otrok uči govoriti in graditi pomnjenje, vedno bolj vidimo, kako se to resnično ne zavrže, ne odbije nazaj, ampak se pri otroku ta premikanja in gibi – zdaj to niso več cepetanja, ampak zavestni, razumski gibi in premiki nog in rok itd – vse bolj zadržijo v astralnem telesu. Zares, v to astralno telo se lahko zapiše izredno veliko stvari.

Ko ste stari 45 let, so v njem vtisnjene skoraj vse sledi vaših gibov in kot bomo v kratkem videli, še mnoge druge stvari. Astralno telo lahko sprejme veliko tega, kar se je odigravalo, odkar ste se naučili govoriti in misliti in odkar se je njegova lastna konfiguracija raztopila. Tako da torej čudovita tvorba, ki predstavlja otrokovo astralno telo, postaja postopno vse bolj nerazločna, nediferencirana, ker se vse to polagoma izgubi v organih. Astralno telo postane nerazločna tvorba, seveda ne povsem, ampak razmeroma nediferencirana. V to tvorbo se zdaj vpiše vse tisto, kar izvajamo z gibanjem naših rok in nog. Vpiše se tudi to, kar z rokami in nogami naredimo. Ko pri pisanju na primer vodimo pero, se v astralno telo vtisne vse, kar se s tem izvrši v zunanjem svetu. Ko sekamo drva ali damo nekomu klofuto, se vse zapiše v astralno telo. Celo če česa ne opravimo mi sami, ampak damo nekomu navodila za neko opravilo in ta oseba tisto naredi, se tudi to vpiše skozi odnos vsebine naših besed s tistim, kar je oseba naredila. Skratka, celota človekovih dejavnosti, ki se izražajo v zunanjem svetu, se zapiše v to astralno telo. Tako se astralno telo preko vseh naših človeških dejanj na mnogovrstne načine vzpostavlja, izoblikuje in gradi.

Povedal sem, da se ta proces začne, ko se otrok uči govoriti, ko se uči misli utelešati v govor. To se še ne dogaja pri predstavah, ki jih kot otroci sprejemamo, a se jih kasneje ne moremo več spomniti; začne se v tistem času, do katerega se kasneje pri običajni zavesti najdlje nazaj še lahko spomnimo. Po tistem času pa se tako rekoč vse, kar človek počne, zapiše v njegovo astralno telo.

Pri tem je posebnost, da ima vse to, kar se tako vpiše v astralno telo, tendenco, da se v notranjosti sreča, združi, prav tako kot se žarčenja eteričnega telesa srečajo v eteričnem srcu. Tudi vse tisto, kar so naša človeška dela, se tam v notranjosti združi. To srečanje samega sebe je nekako povzročeno od zunaj. Kot človeška bitja smo od otroštva naprej preprosto zavezani vstopiti v določeno dejavnost. Ta dejavnost se izraža, kot sem pravkar nakazal, v celotnem astralnem telesu. Na drugi strani pa je prisoten stalen odpor. Delovanja, ki jih tam izvaja organizem, se ne morejo vedno razviti navzgor. Vsepovsod obstaja določen odpor in nasprotovanje; spet se obrnejo navzdol.

Kar tako naredimo, če se zadržimo pri fizičnih organih, hoče teči navzgor vse do glave; toda človeška organizacija tega ne dopusti in ta tok zaustavi. Zato se ta tok tudi zbere skupaj in nekje na sredini zgradi neko vrsto astralnega središča.

Ponovno se to povsem jasno izoblikuje v času pubertete, spolnega dozorevanja. Na istem mestu, kjer se je zgradilo eterično srce, ki je zdaj naše lastno, imamo zdaj tudi astralno tvorbo, ki združi in osredišči celoto vsega našega delovanja. In tako je od spolne dozorelosti dalje ustvarjen središčni organ, v katerem je zbrano vse naše delovanje, vse naše človeško delovanje. V istem področju, kjer ima človek srce, se zdaj niti fizično niti eterično, ampak astralno osredišči celota njegovih delovanj. Pomembno je, da se v času, ko človek spolno dozoreva – seveda astralni dogodki ne sovpadajo popolnoma, ampak le približno, s fizičnimi – človekovo eterično srce tako razvije, da lahko sprejme sile, ki se tukaj razvijejo iz naše dejavnosti v zunanjem svetu. Rečemo lahko in pri tem označujemo vsekakor resnični dogodek v človeški notranjosti: Od spolne dozorelosti dalje se vsa človekova dejavnost prestavi preko astralnega telesa v eterično srce, v tisti organ, ki je nastal iz odsevne podobe zvezd, iz odseva vesolja. Tja se torej vse to prestavi.

To je izredno pomemben pojav, kajti pri tem opazujete združitev tega, kar človek v svetu naredi, s kozmičnim. V srcu imate, če upoštevamo eterični svet, skupaj zbrano celotno vesolje; hkrati pa tudi, kar zadeva astralni svet, skupaj zbrano vse tisto, kar človek dela, kar naredi. Tukaj se združita vesolje s svojim dogajanjem in človekova karma. Taka intimna simpatija, ustrezanje in skladje astralnega telesa in eteričnega telesa s celotnim človeškim organizmom obstaja edino v področju srca. In tukaj je v resnici tako, da celotni svet, od katerega si je človek ob rojstvu v svojem eteričnem telesu prinesel odslikavo, ta celoten svet, ki je tu notri kot nekakšna esenca ali jedro, vse to, kar človek dela, sprejme vase, se s tem prežame. S tem stalnim združevanjem, sklapljanjem, prežemanjem, ki se v človekovem življenju ves čas odvija, je dana priložnost, da se človeško delovanje nenehno vključuje v esenco, v jedro podobe vesolja.

Ko gre potem človek skozi vrata smrti, ko odloži fizično telo in vse eterične tvorbe, vzame to eterično-astralno tvorbo, v kateri tako rekoč plava srce, s seboj v svoje nadaljnje duhovno-duševno življenje. V tem ko se človek duhovno širi in postaja vse večji, lahko preda svojo celotno karmo vesolju, saj je vendar v njem substanca celotnega vesolja, le da je združena v srcu in eteričnem telesu. Tisto, kar je prišlo iz vesolja in je postalo eterična tvorba, kar se je združilo v srcu in postalo jedro, esenca, se hoče ponovno razširiti nazaj v vesolje. Človek se razširi v celotno vesolje, sprejme ga duševni svet, kjer preživi tisto, kar sem opisal v svoji knjigi Teozofija kot prehod skozi duševni svet, in potem skozi duhovno deželo.

V resnici je tako, da si ob opazovanju človeške organizacije v njenem nastajanju lahko rečemo: Šele v področju srca je združitev kozmičnega z zemeljskim, in sicer zato, da je kozmično v svoji kozmični konfiguraciji vključeno v eterično in je tako pripravljeno sprejeti naša dela in ravnanja, vse, kar v življenju naredimo. Skupaj z vsem tem, kar se je izoblikovalo z notranjim prežemanjem kozmičnega eteričnega s človeškimi deli, gremo navzven skozi vrata smrti in tako ponovno vstopimo v nov kozmični obstoj.

S tem smo sedaj zelo konkretno opisali, kako se človek vživi v svoje fizično telo in kako se lahko spet izvleče iz njega, ker so mu njegova dela dala moč, da obdrži skupaj, kar je le kot esenco zgradil iz vesolja.

Kot veste, fizično telo zgradijo in oblikujejo znotraj fizično-zemeljskega sveta dedne sile, sile, ki so v embriu, v kali torej. Po eni strani se z njimi poveže tisto, kar človek prinese iz duhovnega sveta, potem ko najprej pritegne skupaj svoje eterično telo. V astralnem, ki si ga kot tako čudovito tvorbo človek prinese s seboj, biva zdaj vendar tudi njegov Jaz, ki je prešel veliko zemeljskih življenj in ima za seboj nasploh dolg razvoj. Ta Jaz je povezan v določeni simpatiji z vsem tistimi tvorbami, ki so v astralnem telesu.

Beseda simpatija ali soglasje oz. naklonjenost tukaj dejansko opisuje nekaj resničnega. Ko te astralne tvorbe smuknejo v organe fizičnega telesa, kot sem opisal, Jaz zadrži to simpatijo, to ujemanje in to notranjo simpatijo razvije in razširi na same organe, se vse bolj razširja tudi nanje in se jih polasti. Seveda ima Jaz že tudi prej, že od zgodnjega otroštva naprej določen odnos z organi. Toda takrat še vedno prevladuje dedna pogojenost, o kateri sem prej govoril, kjer je odnos Jaza še bolj zunanji. Jaz smukne postopno že s svojim astralnim telesom v organe fizičnega telesa in v tem, v kar je smuknil, se dogaja naslednje: medtem ko je Jaz pri otroku prej obstajal le zunanje vzdolž krvnih poti, se zdaj postopno in vse bolj intenzivno notranje povezuje in združuje s krvnim obtokom, dokler ob spolni dozorelosti popolnoma ne vstopi vanj.

Medtem ko imate astralno tvorbo okoli eterične, okoli fizičnega srca, ko imate torej astralno tvorbo, opravi Jaz drugo pot: Smukne, kot pravimo, v organe pljuč; s krvnimi žilami, ki gredo od pljuč k srcu, se Jaz srcu vse bolj približuje. Vse bolj tesno je notranje združen s cirkulacijo krvi in ji sledi. Tako da ponovno po ovinku skozi te sile Jaza, ki potekajo vzdolž krvne cirkulacije, Jaz seže in se vtiri v tisto, kar je bilo zgrajeno in oblikovano z združitvijo eteričnega in astralnega srca, pri čemer nasploh raste eterično iz vesolja skupaj z astralnim, ki izvira iz nas samih.

Prej sem dejal: To astralno telo vsebuje vedno več, saj se vanj zapišejo vsa naša dejanja. Vendar pri vsem tistem, kar dela astralno telo, kjer ima Jaz simpatičen odnos, se vpišejo tudi namere in ideje, na podlagi katerih človek izvrši svoja dejanja. Tako da pride tukaj dejansko do popolne povezanosti karme z zakonitostmi vesolja.

Danes so razmere take, da lahko občuteno rečemo, da vemo o vsem, kar se dogaja znotraj človeka, srčno malo, kajti vse tisto, česar namreč ne vemo, se nanaša na srce. Zato vemo danes srčno malo. Vemo, kaj se tukaj v fizičnem svetu dogaja, in to opazujemo in obravnavamo v skladu z naravnimi zakoni; vemo, kaj izvršujemo moralno, in to obravnavamo po moralnih zakonih. Toda vse tisto, kar se v človekovem življenju moralnega zgodi, in tisto, kar se po drugi strani zgodi fizičnega, se združi prav v človekovem srcu; tako da ti dve stvari, ki danes pri ljudeh potekata tako nekontrolirano druga ob drugi sami zase, moralno dogajanje in fizično dogajanje, najdemo v njuni resnični združitvi, ko resnično spoznamo skupno izoblikovanost človeškega srca.

To pomeni, da spoznamo, kaj se tam v tem srcu veliko bolj skrivnostno dogaja, kot se to vidno dogaja pri menjavi zob. Zobe podedujemo, potem jih znova zgradimo iz svojega organizma. Prvi izpadejo, drugi nam ostanejo. Zgodnejši imajo določeno težnjo, da propadejo. Tudi če ne bi izpadli, se ne morejo ohraniti. Po drugi strani pa se stalni zobje lahko uničijo le zaradi zunanjih pogojev, vključno s po-goji, ki jim botruje sam organizem. Podobno je s spolno dozorelostjo naše eterično srce neopazno prepuščeno razkroju, mi pa dobimo stalno srce, vrsto eteričnega srca.

Edino to obstojno eterično srce je popolnoma prilagojeno, da sprejme vase naša delovanja. Zato je to zares nekaj povsem drugega, če človek umre pred spolno dozorelostjo ali po njej. Če umre prej, ima v sebi le težnjo po tem, da se tisto, kar je naredil tukaj na Zemlji, karmično prenese naprej. Celo če otroci umrejo, preden spolno dozorijo, so nekatere posamezne stvari gotovo lahko vključene v njihovo karmo, vendar je to vedno nekako nedoločeno in mavrično. Pravilna izgradnja karme se prvič zgodi od trenutka, ko astralno srce povsem prevzame eterično srce in se združita. To je tudi zares pravi organizem za oblikovanje karme. Kajti s smrtjo postane tisto, kar je zbrano in koncentrirano v človeku, kar je tam skupaj zaprto, vse bolj kozmično in bo v našem naslednjem zemeljskem življenju ponovno iz vesolja vgrajeno v človeško bitje. Vidimo, da vse tisto, kar delamo, ne zadeva le nas samih. V nas je vgrajeno nekaj, kar pride iz vesolja in kar ohrani težnjo, da so po naši smrti naša dela ponovno predana vesolju. Kajti iz vesolja so izpeljani in oblikovani karmični zakoni, ki oblikujejo našo karmo. Tako nosimo posledice tega, kar vesolje naredi iz naših del in nas s svojim delovanjem prenese ponovno nazaj v zemeljsko življenje na začetek našega naslednjega življenja na Zemlji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers