Delovanja v človeku
V prejšnjih razdelkih, v katerih so bila opisana bitja in delovanja posameznih skupin zelo uporabnih elementarnih bitij, je bilo obravnavano njihovo delovanje predvsem v nižjih kraljestvih narave. Razumljivo je, da je treba elementarno delovanje v človeku obravnavati ločeno. Vsi fiziološki procesi v človeku so glede začaranj in odčaranj tesno sorodni tistim v živalskem in rastlinskem svetu. S kraljestvom živali ima človek skupno kozmično prehrano, in sicer žival in človek z vsako čutno zaznavo vase sprejmeta ustrezna elementarna bitja, ki se začarajo v sprejete organizme in s tem (z izjemo glave) dosežejo sleherno fizično zgradbo. Pri tem ne more biti vseeno, če lahko človek zaznava v harmoničnem naravnem okolju ali na primer sredi velikega mesta in hrupnih industrijskih hal. Temu ustrezen je tudi značaj elementarnih bitij, ki jih človeški organizem z zaznavanjem sprejema. Elementarna bitja, ki jih človek z zaznavami sprejme, so v stanju delovati kot zelo uporabna elementarna bitja ali kot bitja, ki so pod vplivom zoprnikovih moči.
Kdor nadalje upošteva, da človek z vsakim vdihom sprejme vase duhovna bitja (silfe), in se vživi v to, kako duhovna elementarna bitja, ki nas obdajajo in imajo svoj življenjski element v zraku, toploti in svetlobi, vzdržujejo človeški krvni obtok in delovanje človeškega srca, mu takšna spoznanja omogočijo jasno dojeti velik pomen kakovosti vseh vrst zaznav.
Človek ima torej z izbiro svojega okolja velik vpliv na svoje zaznavanje in s tem tudi na način s tem pogojenega sprejemanja in sestave različnih skupin elementarnih bitij. Toda ta imajo poleg svojega vpliva na fiziološka delovanja v človeškem organizmu tudi še bistvene odnose do človeškega duševnega izražanja. Gnomi imajo posebno zvezo s človeškim mišljenjem, razumom, undine z občutki in čustvi, silfe pa z voljo.
Medtem ko so gnomi s človeškim mišljenjem spremenjeni, so salamandri s človeškimi mislimi notranje sorodni. Duhovi ognja so posredniki kozmičnih misli v človeškem miselnem življenju. Gnomi s svojim razumom razvijajo miselne zmožnosti človeških možganov. Zaobsežejo in zgrabijo zrcalne podobe kozmičnih misli, ki jih salamandri zrcalijo v človeških možganih.
V resnici povsod, kjer smo, hodimo in ležimo, nismo le v svetu zraka, svetlobe itd., ampak vselej tudi v plimskem miselnem svetu. Obstaja določena razlika med mislimi, ki zunaj vsenaokrog frčijo, ki so živa bitja, in mislimi, ki jih imamo v sebi. Naše misli so namreč misli trupla. To je bistveno ‒ so omrtvičene, odmrle misli. Zunaj so žive. To je razlika. Mi smo zato vpreženi v elementarni svet misli, da žive misli omrtvimo, ubijemo, s tem ko jih iz okolja sprejemamo in predelujemo.
Salamandri, ki jih v tej zvezi lahko izenačimo z omenjenim elementarnim svetom, so v tem slučaju orodje oz. služabniki angelov, po naročilu katerih se lahko v omenjena miselna trupla človeka začarajo in spet skozi spiritualno oživitev človeškega mišljenja odčarajo. Angeli po svoji strani vzdržujejo oz. ohranjajo misli (ki jih prenesejo na duhove ognja) iz sfernega področja hierarhije dinamov, ki po svoje pri tem ohranjajo misli prapodobe iz sfere arupa nivoja, kjer obstajajo praizvorne sile ‒ zavesti kerubimov in serafimov. V tej zvezi je treba ustrezno zgornjim navedbam temeljno razlikovati med nalogami, ki jih imajo duhovi ognja kot nosilci (posredniki) kozmičnih misli v človeško miselno življenje, in nalogami gnomov, ki živijo v mišljenju človeka, ki s svojimi prekanjenostjo, razsodnostjo, razumom razvijajo miselne zmožnosti človeških možganov. Gnomi zgrabijo zrcalne podobe, mrtve podobe kozmičnih misli, ki jih duhovi ognja zrcalijo v človeških možganih.
Namesto da se tako kot v življenju spominjamo svojih misli, opazimo po smrti, da se nam misli, ki smo jih imeli in mislili v življenju, izločijo le kot spomini. O, ta spominski zaklad med življenjem je nekaj čisto drugega kot le spominski zaklad. Če iz fizičnega življenja prestopimo onstran, vidimo ves ta spominski zaklad kot živo sedanjost, potem je tam. Vsaka misel živi kot bitje. Takrat vem in si rečem: Med svojim fizičnim življenjem sem mislil; pojavljale so se mi moje misli; toda medtem ko sem bil v zablodi, sem si tvoril misli, si ustvarjal zgolj pristna elementarna bitja. To novo sem dodal k celotnemu vesolju. Nekaj sem rodil v duhu; kar so bile v resnici moje misli, izplava pred menoj.
Tako je mogoče v neposrednem gledanju spoznati, kaj so elementarna bitja, ker nekdo najprej spozna tista elementarna bitja, ki jih je sam ustvaril. Pomemben vtis prvega časa po smrti je, da ima umrli pred seboj mozaik spominov (tableau). Toda ko zaživi, se spremeni v čisto in odkrito elementarno bitje. V spominskem zakladu so shranjene mišljene misli. Da se je s tem lahko zgodilo, kar poznamo iz prejšnjih izvajanj, so morali duhovi ognja kot glasniki misli hierarhičnih bitij, da bi te misli upodobili na možganskem zrcalu človeka, sodelovati z gnomi. Gnomi z razmišljanjem zgrabijo te miselne podobe, potem ko se je Jaz dotičnega človeka odločil, katere od največkrat zelo številnih ponujenih podob možganskega zrcala vnaprej izbriše ali premisli, katero bo s pomočjo mislečih gnomov dotični Jaz mislil ter bo predana spominskemu zakladu eteričnega telesa. To je spet možno le, ko sodelujejo nasprotki gnomov ‒ duhovni bedaki, kajti šele te lahko duhovi ognja prenesejo iz duhovnih svetov in dajo mislim, ki jih mislijo gnomi v spominskem zakladu, potrebno težo, tako da misli ne morejo hitro izginiti oz. se ne zgodi, da jih Jaz ne bi trdno zadržal.
Iz tako zgrajenega spominskega zaklada lahko potem dotični človek upodobi svoje življenje. Spominski zaklad je v človeškem eteričnem telesu kot njegov delni organ ohranjen in ga je mogoče pri smrti doživeti kot spominski mozaik (tableau) vse do tega, da se v njem začarana elementarna bitja lahko zdaj odčarajo, da bi se potopila v kozmični eter, pripravljena za ponovno žrtvovanje v začaranje. Ko govorimo o elementarnih bitjih, ki jih je človek sam ustvaril, lahko to razumemo tako, da je dotični človek pri oblikovanju spominskega zaklada udeleženim elementarnim bitjem skozi svoj Jaz vtisnil in začaral tisto samosvojost (lastno posebnost) v svoj spominski zaklad, iz katerega se lahko tam začarana elementarna bitja po smrti dotičnega človeka spet odčarajo.
Celotnemu vesolju je dodano nekaj novega: nekdo je s svojim Jazom vtisnil posebnosti udeleženih elementarnih bitij. Novo bo zanj shranjeno kot etrska culica v času med smrtjo in ponovnim rojstvom v Mesečevi sferi za posamezno entelechie (grško: nekaj, kar nosi v sebi svoj cilj) do naslednje inkarnacije.
Delovanja zelo uporabnih elementarnih bitij v področju človeških telesnih členov je mogoče opisati tudi tako, da je človek preko zunanjosti svojega fizičnega telesa (v katerem za običajno pojmovanje sploh ni notri, ampak je vtaknjen vanj) v odnosu do dejanskih duhov zemlje (gnomov). Skozi eterično telo je v odnosu do duhov vode (undin), skozi astralno telo v odnosu do duhov zraka (silf) in skozi svojo povezanost z Jazom v odnosu do duhov ognja (salamandrov).
Delovanja v tehniki prihodnosti
O tovrstnem delovanju lahko govorimo, ko bodo v bližnji ali oddaljeni prihodnosti ustrezno duhovno razviti ljudje zgradili stroje, ki bodo svojo potrebno energijo črpali iz sodelovanja omenjenih zelo uporabnih elementarnih bitij, kar je pesniško obdelano v misterijski drami Varuh praga.
V prihodnosti se bodo fina, v človeško voljno in mišljenjsko življenje položena utripanja in valovanja vse bolj vtkala in včlenila v vse, kar bo človek proizvedel. Ne bo vseeno, od katerega človeka bo nekdo neko snov ali blago sprejel. Celo najbolj zunanji, najbolj hladen tehnični razvoj je usmerjen k čisto določenemu cilju. Tisti, ki si lahko danes vsaj sluteče predstavljajo prihodnost tehničnega razvoja, vedo, da bodo v prihodnosti celotne tovarne delovale individualno, usklajeno s tistim, ki bo tovarno vodil. Mišljenje bo prehajalo v tovarno. Različni ljudje bodo z različnimi gibi rok povzročili različna valovanja, ki bodo povzročila različna delovanja stroja; vsi slabo oz. zlobno misleči bodo z znamenji, ki jih bodo oddajali, povzročili čisto druga valovanja in stroj ne bo deloval.
Nasprotki (zrcalne slike) zelo uporabnih elementarnih bitij
Štiri skupine zelo uporabnih elementarnih bitij imajo določene nasprotke v elementarnem kraljestvu. Delujejo predvsem v človeškem duševnem območju. Nasprotki gnomov imajo nalogo zadržati človeške misli. Ljudje smo z običajno zavestjo preokorna, prenerodna bitja, da bi tako brez nadaljnjega s to običajno zavestjo lahko zadržali misli, zato nam morajo pri ohranjanju misli neprestano pomagati elementarna bitja. Gnomi teh bitij ne cenijo in ne spoštujejo, ker so zelo neumna. Neumnost je njihova glavna lastnost. Prav najbolj pametne ljudi zasledujejo cele trume bedakov iz duhovnega sveta. Kajti če pameten človek ni jasnoviden, lahko svoje pametne misli zadrži, če ga zasleduje spremstvo duhovnih bedakov. Oprijemajo se njegovih misli, jih vlečejo in jim dajejo težo, tako da ostanejo pri njem, medtem ko bi sicer misli hitro izginile. Duhovni bedaki šele omogočijo človeku modrost, ki bi sicer izginila, čim nastane. Lahko bi rekli, da so nekakšni nenormalni naravni duhovi, ki pa so globoko povezani s celotnim človeškim razvojem na Zemlji. Misli, ki jih iz duhovnega sveta salamandri zrcalijo v človeške možgane, sicer zgrabijo gnomi, vendar lahko pride do miselnega razcveta le ob sopomoči bedakov, ki omogočajo mislim potrebno težo, da te takoj spet ne ugasnejo kot zrcalna slika. Bedaki ustvarjajo predpogoje, da imajo misli obstanek, da je med ljudmi možna izmenjava misli.
Nasprotki silf imajo zlasti opraviti s svetom lepega videza; manj se držijo pametnih ljudi kot umetniških narav. Najdemo jih tam, kjer so resnična umetniška dela. Vendar to niso le luciferska bitja, ki nosijo umetniško, ampak spet kraljestvo elementarnih bitij, ki nasploh spodbujajo umetniško zanimanje. Ta bitja so izvorno grda, zoprna, najbolj odurna, kar jih je mogoče razkriti, grozovita bitja, praliki grdobe, ostudnosti. Kakor nekakšni pajki so na dnu obstoja sveta na Zemlji in povzročijo, da človeka zanima lepota. Vselej so tam, kjer človek goji lepoto in uživa v njej, ko mu v njenem zanimanju za najlepše slike v vseh očesnih in nosnih odprtinah noter in ven lezejo ti ostudni pajki. Na osnovi ostudnosti se človeku povzdigne navdušenje za lepoto. To je kozmična skrivnost.
Prav ostudno nas mora spodbuditi, da se v nas pojavi lepo. Velike umetniške narave so s svojo močno telesnostjo lahko prenašale in trpele prepojenost s temi pajki, da bi ustvarile sikstinsko Madono ali podobno. Lepote ni mogoče ustvariti brez podlage grdote in ostudnosti. Kdor v svojih temeljih ne čuti grdote, nima pristne očaranosti nad lepoto.
Izvorne nasprotke silf lahko na določen način prenesemo tudi v zvezo z undinami in tudi v opazovanje njihovih nasprotkov, ker ta elementarna pajkovska bitja bivajo tudi v vodnem; tako kot silfe tudi undine združujejo zelo veliko sposobnost spreminjanja. Pajkovska bitja so zgrajena iz elementov vode in vodne sopare. So hitro preoblikujoča se zračna bitja.
Nasprotki salamandrov so v človeškem duševnem življenju predpogoj za občutenje dobrega. Ta posebna vrsta toplotnih bitij ima močno izoblikovano sramežljivost, fino in intimno izoblikovano rahločutnost. Ta bitja obstajajo v veliko večjem številu, kot se običajno misli, in prav ona v izoblikovanje ljudi vnesejo entuziazem za moralno dobro. Tega človek ne bi prav zlahka dobil brez pomoči teh bitij. Ko človek ljubi moralno, je nezavedno zvezan s temi bitji.
Kot povzetek lahko rečemo: Kar se razvije v kraljestvu čutnih bitij kot resnično, lepo in dobro, se je vsekakor razvilo iz temeljev, ki jih ta tri duhovna kraljestva potrebujejo, tako kot ljudje na Zemlji potrebujemo tla, po katerih hodimo. Ta bitja ne ustvarjajo resničnega, lepega niti dobrega. Toda misli, ki izražajo in pomenijo resnično in pravo, potrebujejo duhovne neumneže (bedake), da se lahko premikajo na njihovih ramenih (svetovne kozmične misli, izročene salamandrom, na ramenih duhovnih bedakov). Lepota, ki jo človek ustvari, potrebuje grde in odurne vodne in zračne pajke, da se lahko s tem povzdigne iz teh morij ostudnosti. Dobro potrebuje kraljestvo bitij, ki se med ostalimi spodobnimi toplotnimi bitji sploh ne morejo kazati, ki se morajo vselej bati in ki prav s tem prikličejo entuziazem za impulze dobrega. S tem obstaja tukaj v kraljestvu čutnega sveta, kar potrebujemo za svojo miselno dejavnost, za svojo čustveno dejavnost v lepem, za svojo voljno dejavnost v dobrem, pri čemer so tri takšna elementarna kraljestva nujno potrebna.
V polarnih nasprotnostih med nasprotki zelo uporabnih elementarnih bitij v človeških duševnih sposobnostih razvije človek na nasprotku bedakov človeško nosilno miselno silo resničnega oz. pravega, na nasprotku izvorne grdosti pajkov lepoto v umetniškem ustvarjanju in v notranjem poustvarjanju umetniškega dela kasneje živečih ljudi. Na nasprotku nespodobnosti do upodobljenih toplotnih bitij razvije človek moralno nosilno silo dobrega.
Sredi te polarne igre sil stoji iz svobode delujoča nosilna sila individualnega Jaza, ki lahko za to po svoji strani skozi ustrezno zavestno držo prejme ljubezensko moč Kristusa.
Duševno življenje človeka je prvobitno v svojem mišljenju, čutenju in hotenju in je pogojeno skozi sodelovanje zelo uporabnih elementarnih bitij. Naloga gnomov je, da v človeku mislijo z njegovimi možgani. Undine so sorodne s človeškimi čustvi. Silfe so notranje sorodne s človeško voljo. Duhovi ognja so glasniki, ki posredujejo miselne sile in impulze vseh hierarhičnih bitij, brez katerih bi bil človek brez sleherne misli.
Vendar je delovanje teh elementarnih bitij mogoče s sodelovanjem njihovih nasprotkov, ki so tudi elementarna bitja. Iz polarnega skupnega delovanja obeh skupin elementarnih bitij je razvidno, da je človeško astralno telo duhovnosubstančno sestavljeno iz elementarnih bitij. To so služabniki človeka, ki se žrtvujejo. Njihov Jaz se mora uveljaviti in obdržati nasproti stalnim, na različnih ovinkih in skritih poteh v človeško duševno območje prodrlim zoprnikovim (nasprotnikovim) močem.
Zlobni potomci (derivati) zelo uporabnih elementarnih bitij
Splošno
Dobrodušna bitja na primer na najrazličnejše načine delujejo pri rasti rastlin. Vendar niso vsa dobrodušna. Kdor prodre v svet, kjer ta bitja delujejo, spozna, da niso le dobrodušna, ampak tudi hudobna. Hudobna se od dobrodušnih razlikujejo predvsem v tem, da se dobrodušna menijo bolj za rastlinstvo in rudnine; hudobna bitja težijo najprej vse bliže živalskemu in človeškemu kraljestvu, še hudobnejša tudi k rastlinstvu in mineralnemu kraljestvu. Nekdo pridobi že kar precej pojma o hudobnosti, ki jo bitja tega kraljestva lahko imajo, ko se loti tega, kar hoče bliže ljudem in živalim, kar je od dobrodušnega skozi višje hierarhije dodeljeno za rastlinski in mineralni svet.
Zelo jasno je mogoče spoznati, kako dobrodušna zelo uporabna elementarna bitja odločilno sodelujejo pri gradnji kraljestva narave, da se po drugi strani zlobna elementarna bitja približujejo predvsem nosilcem duševnih teles, živalim in ljudem, da bi v ta duševna telesa prodrla, skoznje delovala in hkrati oviralno posegla v razvoj obeh kraljestev narave.
Zlobni gnomi in undine kot ustvarjalci parazitov
V kraljestvu gnomov in undin obstajajo prav takšna zlobna bitja, ki se približajo ljudem in živalim. Z navzočnostjo teh zlobnih gnomov in undin živijo v človeku in živali nižja živalska in rastlinska bitja ‒ paraziti. Tako so zlobna bitja ustvarjalci parazitov. Vsa parazitska bitja obvladujejo astralni elementarni duhovi. Ta bitja so bila za nas ljudi dokončana oz. popolna že v lemurijski dobi. Vse parazitsko je izraz na astralnem nivoju živečih elementarnih bitij.
Gospodar parazitov je Satan, ki uporablja parazitske sile. V Bibliji je kot Satan označeno bitje, ki ga imamo sicer navado imenovati Ahriman. Iz tega sledi, da je treba v tem razdelku opisane zlobne gnome in undine obravnavati kot elementarna bitja, ki so pod vplivom Ahrimana. Z njihovo pomočjo ustvarja parazitska bitja. Gnomi in undine, ki so pod ahrimanskim vplivom, se začarajo v parazitske organizme živalske ali rastlinske vrste. Ti ponovno kot paraziti prodrejo v druge organizme, z namero da jih uničijo: ko živijo od sokov in sil gospodarjevega organizma ali bolj ali manj upočasnijo njegov razvoj ali povzročijo njegovo manjšo odpornost proti najrazličnejšim vplivom.
Zlobne silfe kot spočetniki rastlinskih strupov
Znano nam je, da se dobrodušne silfe in ognjena bitja držijo stran od ljudi in živali in se ukvarjajo z rastlinsko rastjo. Toda obstajajo zlobna bitja, ki predvsem tisto, kar naj bi bilo le v zgornjih zračnih in toplotnih območjih, prenašajo navzdol v vodna in zemeljska območja. Če hočete proučevati, kaj se dogaja, ko te silfe na primer iz zgornjih območij prinesejo v nižja območja vodnega in zemeljskega elementa, kar pripada zgornjim območjem, si poglejte volčjo češnjo. To rastlino je ob njenem cvetenju poljubila silfa in s tem dobrodušen sok spremenila v strupen sok volčje češnje. To imenujemo prestavitev sfere. Zgoraj je pravilno, če silfe razvijajo svoje zaobjete sile. Toda če se silfe spustijo, nastane hud rastlinski strup. Parazitska bitja so s pomočjo gnomov, undin in silf strupi, ki predstavljajo nebesno, ki se je pregloboko izlilo na Zemljo.
Zlobni salamandri kot spočetniki cianovodika (pruske kisline) v pečkah
Ko se ognjena bitja prežamejo z impulzi, ki pripadajo območju metuljev, in metuljem koristijo pri njihovem razvoju ter jih prinesejo navzdol v sadove, nastane na primer, kar imamo znotraj neke vrste mandeljnov kot strupene (grenke) mandeljne. Strup je z dejavnostjo ognjenih bitij prinesen v sadež mandeljna.
Mandeljnov sadež ne bi mogel ponovno nastati, če ne bi ista ognjena bitja na dobrodušen način sežgala, kar jemo pri drugih sadežih. Poglejte si mandelj. Pri drugih sadežih imate v sredini belo jedro obdano z mesom sadeža. Pri mandeljnu imate sredi znotraj jedro in okrog sadno meso popolnoma zažgano. To je dejavnost ognjenih bitij. Če se ta dejavnost izrodi, potem kar ognjena bitja izpeljejo, ni vdelano le v rjavo mandeljnovo lupino, kjer je še lahko dobrodušno, ampak gre nekaj tega, kar naj bi napravilo lupino, navznoter v belo jedro mandeljna in mandelj postane strupen. Kar je bilo rečeno o tvorbi cianovodika (zelo močnega dihalnega strupa za vsa toplokrvna bitja) v mandljevem jedru, velja enako (četudi v bolj ali manj omiljeni obliki) za semensko jedro mnogih vrst koščičastega sadja in sadja z jedrci, še posebej za breskve, četudi se pri tej vrsti sadja sadno meso oblikuje drugače kot pri mandeljnu.
Komentarji