Odlomek iz: Rudolf Steiner: ANTROPOZOFSKE TEZE
KAJ JE ZEMLJA V RESNICI V MAKROKOZMOSU?
(Goetheanum, januarja 1925)
Nastajanje vesolja in človeštva opazujemo z najrazličnejših vidikov. Pokazalo se je, da ima človek sile svojega bitja iz zunajzemeljskega vesolja, razen tistih, ki mu dajejo njegovo samozavedanje in prihajajo od Zemlje.
Tako je pojasnjen pomen zemeljskega za človeka. Na to se mora navezati vprašanje: Kakšen pomen ima zemeljsko za makrokozmos?
Da bi se približali odgovoru, se moramo kratko ozreti na že predstavljeno.
Gledajoča zavest najde makrokozmos v vse večji živosti, bolj ko prodre pogled nazaj v preteklost. V daljni preteklosti živi tako, da vsaka predvidljivost, izračunljivost njegovih življenjskih razodevanj preneha. Iz te živosti je človek izločen. Makrokozmos vstopa vedno bolj v sfero predvidljivega, izračunljivega.
Toda tako postopno izumira. V stopnji, v kateri človek – mikrokozmos – kot samostojna bitnost iz makrokozmosa nastaja, makrokozmos izumira.
V kozmični sedanjosti obstaja izumrli makrokozmos. Toda v nastajanju istega ni nastal le človek. Iz makrokozmosa je nastala tudi Zemlja.
Človek, ki ima od Zemlje sile za svoje samozavedanje, ji stoji notranje veliko preblizu, da bi pregledal njeno bitje. V polnem razvoju samozavedanja v dobi zavestne duše se je človek navadil obrniti pogled na prostorsko veličino vesolja in videti Zemljo kot prašno zrno, nepomembno v primerjavi s fizično-prostorskim vesoljem.
Zato je najprej izločeno prikazano, ko duhovno gledanje razkrije pravi kozmični pomen tega dozdevnega ”prašnega zrna”.
V mineralni osnovi Zemlje sta položeni drugi kraljestvi, rastlinsko in živalsko.
V vsem tem živijo sile, ki se v poteku leta kažejo v svojih različnih pojavnih oblikah. Gledamo na rastlinski svet. Jeseni in pozimi kaže fizično odmrle sile. Gledajoča zavest zaznava v teh pojavnih oblikah bistvo sil, ki so makrokozmos pripeljale do izumrtja. Spomladi in poleti se kažejo v rastlinskem življenju rastoče, brsteče sile. Gledajoča zavest v tej rasti, v tem poganjanju in brstenju ne zaznava le tega, kar rastlinski blagoslov omogoča vsakoletno nastati, ampak presežek, ki je takšen kot kaleča sila. Rastline vsebujejo več kaleče sile, kot jo potrebujejo za rast listov, cvetov in plodov. Ta presežek kaleče sile pred gledajočo zavestjo izteka navzgor v zunajzemeljski makrokozmos.
Prav tako priteka presežna sila od mineralnega kraljestva v zunajzemeljsko vesolje. Ta sila ima nalogo, da od rastlin prihajajočo silo privede na pravo mesto v makrokozmosu. To bo pod vplivom mineralnih sil iz rastlinskih sil novonastala slika makrokozmosa. Prav tako izhajajo sile iz živalstva. Vendar te ne delujejo v smislu, kot mineralne in rastlinske, izžarevajoč od Zemlje, ampak tako, da se, kar se v oblikovanju skozi mineralne sile v rastlinskem prenese v vesolje, drži skupaj v sferi (krogli) in tako nastane slika vsestransko zaključenega makrokozmosa.
Tako gleda duha spoznavajoča zavest bistvo zemeljskega, ki se novo oživljeno nahaja znotraj izumrlega makrokozmosa.
Kot se iz rastlinske kali, ki je prostorsko tako nepomembno majhna, spet izoblikuje zelo velika rastlina, ko staro izumrlo razpade, tako bo iz ”zrna prahu” Zemlje novi makrokozmos, medtem ko stari izumrli propade.
To je resnično gledanje nastajanja Zemeljskega bitja, ki povsod v njem vidi kaleči svet. Naravno kraljestvo spoznamo le tako, da v njem začutimo to kaleče.
Sredi tega kalečega življenja človek izvrši svoj zemeljski obstoj. Sodeluje tako v kalečem kot v odmirajočem življenju. Iz odmirajočega ima svoje miselne sile. Dokler so te miselne sile v preteklosti prihajale iz še živega makrokozmosa, niso bile osnova samozavedajočemu se človeku. Kot sile rasti so živele v človeku, ki še ni imel samozavedanja. Miselne sile zase ne smejo imeti lastnega življenja, če naj tvorijo osnovo za svobodno človeško samozavedanje. Z odmrlim makrokozmosom morajo biti mrtve sence tega, kar je živelo v kozmični davnini.
Na drugi strani je človek soudeležen pri klijočem Zemlje, iz katerega so njegove voljne sile. So življenje, toda zato s svojim samozavedanjem človek ni soudeležen pri njihovem bitju. Znotraj človeškega bitja izžarevajo v miselnih sencah. Preplavljene so s temi sencami, in v tem preplavljanju v klijočem zemeljskem bitju razvijajočih svobodnih mislih se v dobi zavestne duše človeka vživlja polno, svobodno človeško samozavedanje.
Preteklost, ki meče sence, prihodnost, ki vsebuje kali resničnosti, se srečata v človeški bitnosti. To srečanje je človeško življenje sedanjosti.
Da je temu tako, bo gledajoči zavesti takoj jasno, ko se odpravi v duhovno regijo, ki se neposredno priključi fizični, in v kateri najdemo tudi udejstvovanje Mihaela.
Življenje vsega zemeljskega bo jasnovidno pregledano, ko na njegovih tleh občutimo kal sveta. Vsaka rastlinska oblika, vsak kamen, se kaže človeški duši v novi luči, če se zaveda, kako to vsako bitje s svojim življenjem in podobo prispeva, da je Zemlja kot enotnost embrionalna kal novo oživljajočega makrokozmosa.
Če poskusimo misel na ta dejstva v sebi povsem oživeti, bomo začutili, kaj lahko to pomeni znotraj človeške srčnonaravne duše.
Teze št. 153 do 155 (1. februarja 1925)
(Z ozirom na prejšnje opazovanje: Kaj je Zemlja v resnici v makrokozmosu?)
- Človek se je v začetku dobe zavestne duše navadil usmeriti pogled na prostorsko-fizično veličino vesolja, in predvsem to občutiti. Zato imenuje Zemljo zrno prahu znotraj tega fizično mogočno pojavljajočega se vesolja.
- Pred jasnovidno zavestjo se razodeva to ”zrno prahu” kot zasnova kali novo nastajajočega makrokozmosa, medtem ko se stari kaže kot odmrl. Moral je izumreti, da se je lahko človek s polnim samozavedanjem iz njega izločil.
- V kozmični sedanjosti je človek s svojimi miselnimi silami, ki ga osvobajajo, soudeležen pri odmrlem makrokozmosu; s svojimi voljnimi silami, katerih bistvo mu je skrito, pa pri kalečem zemeljskem bitju, na novo oživljajočem makrokozmosu.
Komentarji