LEGENDA O IZGUBLJENEM TEMPLJU (4)

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

O izgubljenem in ponovno postavljenem templju v povezavi z legendo o lesenem križu ali zlato legendo (R. Steiner, drugo predavanje, Berlin, 22. maj 190)

Opazujmo ponovno izgubljeni tempelj. Salomonov tempelj smo videli kot največji simbol. Najprej poskušajmo to prispodobo razumeti. Iz Biblije veste, kako je prišlo do templja. Pri tem nimamo opravka zgolj s prispodobami, ampak dejansko z zunanjimi resnicami, v katerih se hkrati izraža globoka svetovnozgodovinska simbolika. Graditelji templja so se zavedali, kaj so hoteli s tem izraziti.

Oglejmo si, zakaj je bil tempelj zgrajen. Videli boste, da je vsaka beseda, ki jo o tem prinaša Biblija, globoko pomenljiva prispodoba. Pomisliti morate le na to, v katerem času so tempelj gradili. Poglejmo si predvsem biblijsko Besedo, kaj naj bi tempelj bil. Jahve je nameril na Davida Besedo: “Hiša za moje ime.” Torej hiša za ime “Jahve”. In zdaj si pojasnimo, kaj beseda “Jahve” pomeni.

Staro judovstvo si je bilo za določen čas o svetosti imena “Jahve” na jasnem. Kaj to pomeni? Otrok se v določenem času svojega življenja nauči uporabljati besedo “Jaz”. Pred tem gleda nase kot na stvar. Tako kot imenuje druge stvari, imenuje tudi samega sebe z objektivnim imenom. Šele kasneje se nauči uporabljati besedo “Jaz”. Za velikega duha je trenutek, ko se prvič v življenju v njem izkusi “Jaz”, ko se prvič zaveda sebe, nekaj pomembnega. Jean Paul opiše ta dogodek o sebi. Kot majhen deček je stal na skednju na kmetiji; tam je prvič doživel svoj Jaz. Tisti trenutek mu je bil tako jasen in slovesen, da o njem pravi: “Kakor v zastrto najsvetejše sem tam pogledal v svoje najbolj notranje.”

Ljudje so se razvijali skozi mnoge rase in so se do atlantskega časa vsi tako objektivno dojemali; šele med atlantsko raso se je človek razvil do stopnje, ko je sebi lahko rekel “Jaz”. Stari judje so to zaobsegli v nauk. Človek je šel skozi kraljestvo narave. Jaz zavest se je zadnja dvignila v njem. Astralno, eterično in fizično telo ter Jaz skupaj oblikujejo pitagorejski kvadrat. In judovstvo je k temu dodalo božanski Jaz, ki pride v nas od zgoraj, v nasprotju z Jazom od spodaj. Tako je iz kvadrata nastal peterokotnik. Judovstvo je tako občutilo Gospoda svojega ljudstva in nekaj svetega je bilo zato izreči “ime”. Medtem ko so druga imena kot na primer Elohim ali Adonai postajala vse bolj poljudna in znana, so smeli ime “Jahve” v najvišji svetosti izgovarjati le maziljeni duhovniki. Prav v Salomonovem času je prišlo staro judovstvo do svetosti Jahvejevega imena, k temu “Jazu”, ki lahko biva v človeku. Poziv Jahveja ljudem moramo vzeti tako, kot da je hotel, naj človek sam spozna in ve, da se mora zgraditi v tempelj svetega Boga. Zdaj smo prejeli novo razumevanje božanstva ‒ Boga, skritega v prsih človeka, v najgloblji svetosti človeškega Jaza, narediti moralnega Boga. Človeško telo je tako postalo velika prispodoba za najsvetejše.

Zdaj naj bi bila dosežena zunanja prispodoba, ker je človek hiša Boga. Simbol, upodobitev lastnega človeškega telesa, naj bi bil tempelj. Zato so bili poklicani gradbeniki – Hiram Abiff –, sposobni dojeti svetne spretnosti, ki so lahko ljudi same preoblikovale v Boga. Dve podobi v Bibliji sta povezani s tem: Noetova barka in Salomonov tempelj. Na nek način sta isto in kljub temu v temelju različna.

Noetova barka je bila zgrajena, da bi se z njo človek lahko rešil preko v sedanje stanje svojega obstoja. Pred Noetom je živel človek v atlantskem in lemurijskem času. Tam še ni zgradil ladje, s katero je lahko prišel preko voda astralnega v zemeljski obstoj. Od astralnih voda je prišel človek, Noetova barka ga je prenesla preko. Barka predstavlja zgradbo, ki so jo zgradile nezavedne božanske sile. Obstajajo meritve, po katerih se masa barke ujema z maso človeškega telesa in tudi z maso templja. Človek je zrasel iz Noetove barke in zdaj mora sam višji Jaz obdati s hišo, ki jo je ustvaril s svojim duhom, s svojo modrostjo, s salomonsko modrostjo.

Vstopimo v Salomonov tempelj. Že vrata so značilna. Četverokotnik velja kot star simbol. Človek je iz stanja četverosti prešel v peterost kot petčleni človek, ki se bo zavedal svojega višjega Jaza. Notranji božanski tempelj je tako oblikovan, da oklepa petčlenega človeka. Kvadrat je svet. Vrata, streha in stranski stebri dajo skupaj peterokotnik. Ko se človek prebudi iz četverosti, to je, ko gre v notranjost (v templju je najpomembnejša notranjost), vidi poseben oltar in dva kerubima, ki plavata kot dva zaščitna duhova nad skrinjo zaveze, najsvetejšim; kajti peti princip, ki se še ni spustil, naj bi prevzeli v varstvo obe višji bitnosti – budi in atma. To je vstop v manasičen razvoj človeka.

Celotna notranjost je oblečena v zlatu, ker je zlato od nekdaj simbol modrosti. Zdaj vstopi modrost v manasičen stadij. Palmovi  listi so simbol miru. To predstavlja določeno obdobje človeka in je tukaj postavljeno kot nekaj, kar je prišlo do izraza šele kasneje, v krščanstvu. Voditelji templja so morali to varovati v sebi in tukaj izraziti nekaj, kar je bilo zaklenjeno za kasneje

Podobni prispevki

Dodaj odgovor