RHODES, RUSIJA IN ”ISLAMSKA DRŽAVA”, Terry Boardmann, ”New View”, 10. oktober 2014

Kako lahko osmislim svetovna dogajanja? Ko znanstvenik obravnava svet narave, to dela tako, da najprej študira in spoznava številne osnove na izbranem področju, in skuša te pojave v luči teh osnov razumeti. Če nekoga zanima zgodovina in aktualni dogodki z duhovno znanstvenega vidika, je koristno, če se spozna z osnovami razumevanja zgodovine – kar Rudolf Steiner imenuje razvoj človeške zavesti – in potem iz zelo velike množice zgodovinskih pojavov obravnava določene ključne pojave, ki jih imenuje simptome, ki osvetljujejo čas okrog njih zaradi načina kako odsevajo tisto najbolj pomembno, na čemer ti pojavi temeljijo.

Volje Bitij

Vse to pripada dedukcijskemu pristopu duhovne znanosti. Ključna misel je, da je vse, kar obstaja v človeški zgodovini rezultat zavesti, ali bolje določene zavesti velikega področja bitij, od človeških bitij do zavesti bitij, ki so neizmerno višje od človeške zavesti, kot na primer zavest, ki lahko vzdržuje planetarni sistem v harmoničnem gibanju. Očitno so ljudje te zavesti običajno imenovali bogovi; zdaj jih skušamo razumeti v moderni, znanstveni obliki. Vse kar v človeškem okolju vidimo okrog sebe, je tam zaradi človeške zavesti: cesta v mestu, stop znak na cesti, policijski avto, ki te lovi, ker se nisi ustavil pred tem stop znakom, sodna dvorana, pravna telesa, parlament, država. Vse to je rezultat človeških bitij, ki so imela idejo narediti stvari in so potem uporabila svojo voljo, in jih uresničila. V duhovno znanstvenem pristopu k zgodovini in aktualnim dogodkom, so torej principi iz ozadja dejansko udejanjanje volje določenih bitij ali duhovnih zavesti. Ustrezno Steinerjevim duhovno znanstvenim raziskavam vlada volja nekaterih zelo močnih zavesti naravnim silam, kot je gibanja planetov in izmenjevanje Zemljinih letnih dob; volja drugih duhovnih bitij prežema določena zemljepisna področja Zemlje in vpliva na tam živeča človeška bitja. Volja spet neke druge skupine duhovnih bitij deluje v določenem obdobju in s svojimi značilnostmi vplivajo na človeški razvoj in delovanja človeka in človeštva. S svobodno izbiro lahko ta bitja in njihovo delovanje ignoriramo, toda če ne upoštevamo dežnih oblakov in nimamo dežnika, bomo mokri.

Kaj se zgodi, ko revija New Scientist objavlja naslovno zgodbo Konec naroda (države) – stara ureditev sveta umira? Materialisti bodo rekli, da se takšne spremembe dogajajo izključno po zaslugi človeških dejanj do sveta narave (kar se na primer kaže v borbah političnih in ekonomskih subjektov za vire) ali tehnološkega razvoja, tisti bolj radikalni bodo celo poskušali trditi, da človeška prizadevanja za konec nacionalne države izhajajo iz naravnih sil (biokemijskih, genetskih, ali psiholoških), ki se jih po njihovem, tako pravijo, kot posamezniki večinoma ne zavedamo. Toda duhovni znanstveniki, ki so seznanjeni s Steinerjevimi raziskavami, bodo odgovorili, da je proti koncu 19. st. določeno bitje, ali zavest, tradicionalno poznana kot Gabriel in povezana z duhovno sfero Meseca, zadolžena za vladanje ali nadzor dogajanj med ljudmi in na Zemlji v prejšnjem obdobju, začela predajati svoje zadolžitve nekemu drugemu bitju oz. zavesti, tradicionalno poznani kot Mihael, ki je povezana z duhovno sfero Sonca. Z drugimi besedami, duhovna atmosfera v kateri je človeštvo živelo, se je začela spreminjati in ta prehod se je odrazil v človeškem svetu na različne načine, in eden od njih je postopna sprememba od nacionalizma k internacionalizmu oz. nadnacionalizmu.

To je povezano z dejstvom, da je bitje poznano kot Gabriel osredotočeno na vse, kar je v zvezi z inkarnacijo iz duhovnega sveta v materialni nivo; to pomeni osredotočenost na posameznost, osebnost, posamezne skupnosti, teritorije in narode, s čimer se pojavijo zgodovinski pojavi kot so naravoslovna znanost in nacionalizem. Nasprotno temu se Mihael osredotoča na ekskarnacijo, ponovno povezovanje s svetom duha: pojavi kot so idealizem, univerzalne skupnosti in organizacije, pri čemer se pojavi nadnacionalizem. Vsakokrat ko ti dve bitji delujeta, zveni njun posebni ton in več stoletij vpliva na zgodovino. Takšna bitja zapored nadzirajo ali delujejo skozi čas. Po Rudolfu Steineru obstaja sedem takšnih bitij, sedem različnih duhov časa: Orifiel, Anael, Zahariel, Rafael, Samael, Gabriel in Mihael; njihova delovanja so ciklična, vsako traja okrog 350-450 let.

Ko deluje katero koli izmed teh sedmih bitij, tudi nanje na različne načine deluje dvanajst še močnejših duhovnih volj ali tonov, ki vladajo daljšim zgodovinskim obdobjem. Mihaelova doba, kadar koli se pojavi, ima vedno zgoraj navedene bistvene značilnosti, vendar bo nanjo različno vplivala narava tistega od dvanajstih višjih bitij, ki bo takrat delovalo.

Vsaka od teh dvanajstih volj je aktivna 2160 let človeškega časa in je povezana s področji zodiaka in časom, ko se zodiak navidezno na nebu premakne za en znak glede na Zemljo. Med velikim obdobjem 2160 let ene od teh dvanajstih volj v delovanju, je aktivnih približno pet volj od sedmih (ker vsaka od teh sedmih volj za 350-450 let prevzame odgovornost  za človeška delovanja). V času dvanajstih zodiakovih obdobij se preko mnogih tisočletij razvijajo različni deli človekovega organizma – v telesu, duši in duhu; delovanje volj sedmih bitij različno vpliva na ta razvoj. Pojave, ki so primeri delovanja teh volj, lahko tudi opazujemo na primer v svetovnem dogajanju. Delovanja človeških bitij, ki jih lahko opišemo kot duhovna bitja, ki imajo materialne izkušnje na fizičnem nivoju, se izvajajo v skladu ali nasprotno volji teh višjih bitij, ki usmerjajo čas in razvoj, in ki imajo veliko višjo zavest od človeške. Podobno naravni znanstveni kozmologiji je tudi duhovno znanstvena kozmologija kompleksna, toda Steiner je ponudil, da je pri vseh stvareh, za katere se najprej zdi, da jih je težko preveriti, namesto da jih zavržemo, bolje zadržati te zamisli v zavesti, in počakati, da vidimo, ali bo skozi čas samo življenje morda potrdilo njihovo resničnost ali zmotnost.

Duhovna prikazen Rima

Če se zdaj ozremo na to, kako se to izraža v dejanskih svetovnih dogodkih, lahko najdemo veliko navodil v dveh serijah predavanj, ki jih je imel Steiner med 1. svetovno vojno; prva se imenuje Karma neresnice (Zeitgeschichtliche Betrachtungen, das Karma der Unwahrhaftigkeit od dec. 1916 do jan. 1917) in druga Od simptoma do realnosti v moderni zgodovini (okt. do nov 1917). Če se bolje seznanimo z okultnimi zgodovinskimi principi, ki jih v teh predavanjih prikaže, tako z osnovami kot tudi s fenomenologijo simptomatičnega pristopa k zgodovini in potem premislimo o dogodkih našega časa, kot je na primer povezanost skupine, ki sebe imenuje islamska država (znana kot ISIL ( Islamska država v Iraku in Levantu ), ali ISIS (Islamska država v Iraku in Siriji ) ) s krizo v Ukrajini, glede na ozadje teh principov, iščoč ključne simptome, potem bomo v svojem razumevanju napredovali. Steiner je na primer v Karmi neresnice poudaril, da je celotna nedavna zgodovina (1913 – 1917) povezana z borbo med starim romansko-latinskim elementom in tistim elementom, ki naj bi ga ustvarili angleško govoreči narodi, če se mu ne bodo uspeli upreti. (15.1.1917)

Kar Steiner vsepovsod v predavanju govori, pojasnjuje, da se bo brez odpora temu elementu, ki naj bi ga ustvarila angleško govoreča ljudstva, razrasel enostranski komercialni, industrijski, materialistični element, ki teži k globalni prevladi, h komercialnemu svetovnemu imperiju. Prav zaradi zaščite in razširitve tega svetovnega imperija je britanska elita leta 1914 vstopila v vojno.

Steiner nadalje pravi: ”V stremljenju navzgor si človeška bitja danes tega ne prizadevajo doseči v znaku duhovnosti ampak materializma. To je tisto, kar jih na prvem mestu pripelje v konflikt s tistimi bratstvi, ki hočejo razviti impulze poslovnega elementa trgovine in industrije na materialistični način v velikem obsegu. To je glavni današnji konflikt. Vse druge stvari so postranske zadeve, pogosto strašno postranske zadeve …” (30.1.1917)

Nova zgodovinska doba se je pričela v 15. st. in še vedno traja, kar pomeni, da bo z nivoja zodiaka začela učinkovati nova duhovna volja, kar bo prisililo človeška bitja, da si bodo prizadevali razviti sebe v avtonomne posameznike. Ni namen te razprave, da pojasnjujemo razloge za to, da igrajo severno evropska ali germanska ljudstva (Skandinavci, Angleži, Nizozemci kot tudi Nemci) v tej sedanji dobi nekakšno napredno vlogo, tako kot so jo imela druga ljudstva prej in jo bodo imela določena ljudstva kasneje. (Steiner je videl, kako je potekal človeški razvoj skozi dobe, in vsako od njih je označevala določena civilizacija. Na primer: Egipčansko-kaldejska doba, ki ji je sledila grško-rimska doba in njej naša sedanja, za katero je dejal, da se je začela konec 15. st. in se bo nadaljevala v 4. tisočletje.) Ta doba bo trajala 2160 let, toda njen prvi del, približno prva tretjina (720 let), bo pod dvema vplivoma – vpliv iz predhodne dobe Steiner pogosto imenuje duh Rima, drugi vpliv pa je nekaj novega: gon prodreti v mineralni aspekt fizičnega življenja; očitno ima oboje opraviti z okostenelostjo in razkosanostjo, dvema bistvenima aspektoma mineralnega kraljestva. Zato je bila zahodna kultura v obdobju od 1513-1913 močno in nujno prežeta z impulzi smrti in razkroja, ki so povezani s fizičnim obstojem. Dovolj je le pomisliti na rastoče razdiralne sile, ki jih je sprostila religijska in razredna okostenelost v 16., 17. in kasneje v 18. in 19. st. ali sile industrijskih in znanstvenih revolucij.

To vodenje v mineralno je bilo posebno močno od 17. do 20. st., ki je bilo Gabrielovo obdobje (1510-1879). Vodenje v mineralno – včasih dobesedno kopanje v globino mineralne Zemlje – kar je na primer pripeljalo do razvoja moderne fizike in povzročilo industrijsko revolucijo – je bil ključni faktor v krepitvi materializma zahodne kulture v tistem obdobju (od zgodnjega 17. st. do poznega 19. st.; vplivali so tudi drugi dejavniki, ki jih v tem članku ne bom raziskoval.) Steiner je rekel: V stremljenju navzgor si danes človeška bitja tega ne prizadevajo doseči pod znakom duhovnosti ampak materializma. Posameznik torej teži k svobodi, vendar je pri tem razumljivo zapustil stare avtoritativne oblike duhovnosti, ne da bi na njihovo mesto postavil karkoli drugega razen svojega lastnega razumevanja. Zaradi tega je posameznikova težnja po svobodi vse bolj zapadala pod vpliv vse globljega materializma te dobe, v katerem so intelektualno okolje posameznika oblikovale ločevalne in egoistične tendence. Posledica tega so bile netolerantne in razdiralne revolucije v poznem 18. in 19. st. in različni politični in socialni -izmi, ki so zrasli v tistem času. Te škodljive družbene sile so postajale v teku Gabrielove dobe vse bolj rušilne in uničujoče, medtem ko je bila hkrati, prva tretjina obdobja, ki se je začelo v 15. st., v umetnosti, arhitekturi, politiki, vzgoji in izobraževanju pod vplivom davnih grško-rimskih impulzov.

Izpoved vere

V tem obdobju so elite Zahoda posegle po obliki okultnega znanja, ki ga niso delile z nikomer zunaj svojih okultnih bratovščin. Tudi to je bila dekadentna oblika omejevanja znanja na določene skupnosti, ki so izhajale iz misterijskih centrov grško-rimske dobe in končno celo iz zgodnejše egipčansko-kaldejske dobe. V Gabrielovi dobi (1510-1879), v kateri se je v angleško govorečem svetu močno razvilo prostozidarstvo (masonstvo) in se je razširjalo od tam navzven, je nekdo v nižjem družbenem redu lahko prišel do tega skrivnega znanja edino, če je postal član bratovščine. V mladega človeka med 21 in 24 letom, ki se je pridružil takemu bratstvu in prišel pod vpliv starejših mož višjega statusa, so se lahko vtisnili ideali, ki so ga vodili preostali del njegovega življenja. Prav tak mlad mož je bil Cecil J. Rhodes (1853-1902), viktorijanski rudniški magnat in ultra-imperialist, in primer pomembnega zgodovinskega simptoma je njegova z roko napisana oporoka z naslovom Izpoved vere (A Confession of Faith), ki jo je napisal 2. junija 1877. sl1 čl1nekBila je izraz njegovih vodilnih principov, ki jih je bolj ali manj vzdrževal do konca svojega življenja. Rhodes je postal mojster mason v prostozidarski loži št. 357 Apollo univerze 17. aprila  1877, ko je bil na Oxfordu (študiral je latinščino in starodavno zgodovino), kasneje pa je postal član lože princa rožnega križa št. 30 v visoko stopnjevanem škotskem obrednem sistemu prostozidarstva. Drugi člani Apollo lože v poznem 19. st.  so bili princ Wallesa (kasneje kralj Edward VII, 1901-1910) in prinčev krščenec, Edward Grey, človek ki je vodil Britanski imperij v svetovno vojno 1914 kot zunanji minister. Leta 1891 sta Rhodes in radikalni časopisni urednik in okultist William Thomas Stead ustanovila tajno združenje posvečeno svetovni nadvladi angleško govorečih ljudstev. Potem moramo pogledati na posameznike, ki so tesno sodelovale z Rhodesom in Steadom pri uresničevanju njihovega cilja, kajti kot je Steiner nakazal v že omenjenih predavanjih, je položaj posameznih osebnosti v britanskem javnem življenju (to je kdo pozna koga?) izjemno pomemben. Zelo so torej pomembne zveze med temi posamezniki in tisto, kar te zveze omogočajo. Poglejmo si nekaj idej v Ispovedu vere, ki naj bi Rhodesa stalno vodile skozi njegovo življenje:

”Borim se, da smo najboljša rasa na svetu in da več sveta ko naselimo, toliko bolje je za človeško raso … če pritegnemo večji del sveta pod našo oblast, to preprosto pomeni konec vseh vojn … pregledujem zgodovino in berem o jezuitih. Vidim, kaj so bili zmožni narediti s slabim namenom,  in moram reči pod slabimi voditelji. V današnjem času sem postal član masonskega reda. Vidim kakšno izjemno bogastvo, moč in vpliv imajo ti ljudje … Zakaj ne bi oblikovali tajnega združenja z enim samim ciljem – pomoč Birtanskemu imperiju, da pripelje celotni necivilizirani svet pod britansko oblast, za okrevanje Združenih držav, da naredimo iz anglo-saksonske rase en imperij … Iz preteklosti se učimo, kako zgraditi našo prihodnost … Kaj je bil eden od vzrokov uspeha rimsko katoliške cerkve? Oblikujmo enako vrsto družbe, ki bi morala imeti člana v vsakem delu britanskega imperija in ki dela z enim ciljem, eno idejo, ki bi moralo imeti člana v vsakem delu Britanskega imperija, ki deluje z enim ciljem, z eno idejo, ki bi morala svoje člane postaviti na naše univerze in naše šole in bi morali skrbeti, da gre angleška mladina skozi njihove roke … Združenje bi moralo navdihovati in biti celo lastnik lastnih delov tiska, kajti tisk vlada umu drugih ljudi. ”

Tu vidimo, kako se gleda na Rim in jezuite (čeprav so bili zakleti sovražniki prostozidarjev) vidimo cilj, da eno ljudstvo vlada celemu svetu, nekakšno cerkev anglosaksonizma, cilj združitve z ZDA in vsemi angleško govorečimi deželami, cilj nadzirati vzgoja, izobraževanje in ume mladine, in nadzirati tisk ter vplivati nanj v smeri Rhodesovega ideala. Večina vodilnih angloameriških zgodovinarjev v glavnem podcenjuje Rhodesovo Izpoved vere kot pregreto fantazijo ekstravagantnega mladeniča. Toda ta fantazija je od leta 1877 večinoma postala realnost! Vsi zgoraj našteti cilji so bolj ali manj uresničeni. V svetu od leta 1945 prevladuje anglo-ameriški pogled na svet, in bržkone od leta 1917, ko je Amerika vstopila v vojno, da reši Francijo in Britanjo. Slednja je bila že v bankrotu, in nikoli več ni pridobila svojega položaja svetovnega kreditorja.

Anglo-ameriški možganski trusti so bili vzpostavljeni v zori 1. svetovne vojne, da koordinirajo anglo-ameriško zunanjo politiko in ta koordinacija se je v glavnem izvajala vse od leta 1928, ko so se britanske in ameriške naftne družbe dogovorile glede razdelitve naftnih rezerv na Bližnjem Vzhodu.  Oxbridge (Oxford in Cambridge), Harvard in Yale so postale štiri najbolj prestižne univerze na svetu.

Večinski del najbolj vplivnih medijev, tiska in založb se trudijo podpirati glavne usmeritve anglo-ameriške zunanje politike, od Združenih narodov do globalnega segrevanja; zarotili so se zatreti resnico o uboju predsednika Kennedyja, resnico o dogodkih 9/11, in trenutno v paranoji glede Putina in Islamske države in v vse preveč očitno potvorjenih video posnetkih o ”obglavljenju” ameriških novinarjev Jamesa Foleya, Stevena Sotloffa in britanca Davida Cawthorna Hainesa, kjer v nobenem od video posnetkov ni bilo videti niti kaplje krvi med izvedbo obglavljenja (!) ker se je kamera zameglila v črno, preden bi se mogla videti kri – čudno ravnanje za skupino za katero se govori, da se ponaša z ubijanjem nevernikov in ki naj bi ustrahovala svoje sovražnike s svojevoljnim nasiljem.

Same tri žrtve so bile ves čas povsem pasivne, kar je težko verjetno, razen če niso v času ujetništva vsi dosegli neko stopnjo razsvetljenja ali so bili drogirani, vendar se zdi da temu ni bilo tako. Resnična obglavljenja na posnetku se niso zgodila; šlo je le za ponavljajoče zatrjevanje, da so bili obglavljeni. Članki v The Daily Telegraph in The Times so objavili, da je bilo obglavljenje Jamesa Foleya verjetno lažno, vendar so takšno objavo ostali vplivni mediji prezrli, in celo ustrezno tema dvema časopisoma so morda zares bili ubiti v nekem trenutku (četudi bi prav tako lahko bili še vedno nekje v ujetništvu), ali ustreljeni ali tudi obglavljeni, vendar skoraj zagotovo niso bili ubiti na teh posnetkih. Toda to so bili tisti šok in strahospoštovanje posnetki, ki so jih mediji in vlade zahoda uporabili, da bi upravičili svoje trenutne politike, vključno z vrnitvijo Amerike in Britanije v vojno na Bližnjem Vzhodu.

sl2 članekOd lanskoletnih razkritij ameriškega žvižgača, bivšega delavca Agencije za nacionalno varnost Edwarda Snowdena o razširjenosti ameriškega vohunjenja po svetu, so zdaj mnogi seznanjeni z zapisom ”pet oči ”, globalni sistem nadzora, ki ga ekskluzivno vodi pet angleško govorečih držav (ZDA, Velika Britanija, Kanada, Australija in Nova Zelandija), ki vohunijo vse druge, vključno NATO zaveznike in delijo informacije in znanje edino med seboj, česar se je tudi Angela Merkel nedavno povsem javno zavedla – če tega ni že vedela. Kljub vsem govorom v anglo-ameriških medijih o  ”koncu nacionalne države” in  ”dobi sveta brez mej”, ”kozmopolitski multikulturni eri” itd., kar zadeva elito angleško govorečega sveta, je jasno, da se lahko verjame in zaupa edino državljanom angleško govorečih držav, ki prisegajo vrednotam angleško govoreče elite.

V Rhodesovi Izpovedi vere in v njegovi biografiji lahko vidimo ta prehod, o katerem smo prej govorili, iz dobe nacionalizma v dobo internacionalizma, ki je bil dejansko prehod med delovanjema ali voljama dveh duhovnih bitij – Gabriela in Mihaela. Pozno viktorijansko verovanje v imperializem je bil odsev sovpadanja ali prekrivanja teh dveh duhovnih impulzov – eden osredotočen na določen element naravnega, zemeljskega sveta in drugi posvečen izkrivljenemu idealu miru in služenja, globalnem po obsegu.

Rhodes ni bil staromodni nacionalist ali imperialist. Njemu niso bili pomembni niti monarhija ali aristokracija niti angleška cerkev, niti fizično ozemlje Anglije; njemu je pomembno angleštvo samo kot ideal, celo kot ideologija, napačna vera za človeka, ki je imel vse, vendar je izgubil svojo religiozno vero. Rhodesa je vodil njegov ideal, ki je bil v svojem obsegu globalen, pravzaprav pan-človeški, vendar hkrati tudi ozek in egoističen v tem, da je dejansko služil in bil zakoreninjen v le eni človeški skupnosti – tisti angleško govorečih ljudi. Dejansko sploh ni bil univerzalen v duhu. Besedi ozko in egoistično tukaj nista mišljeni z določenim namenom oz. tendenciozno, ampak opisno. Tukaj želimo razumeti ta pojav Rhodesa in njegove Izpovedi vere in ne soditi. Resnično je čutil, da lahko človeštvo doseže mir edino, če mu vladajo Angleži, angleško govoreči ljudje z angleškimi vrednotami, in to dobesedno evgenično občutenje (o telesnem in moralnem zboljšanju prihodnjih rodov) je delilo nešteto drugih angleško govorečih ljudi. Lahko si predstavljamo nekega rimskega senatorja, ki je razmišljal nekako podobno pred 1900 leti – da je lahko svet miren, stabilen in civiliziran edino, če je voden iz Rima.

sl3 članekTe dni tako pogosto slišimo površne izjave v medijih o mednarodni skupnosti, v katerih so  dejansko kar preveč očitno mišljene ZDA, Velika Britanija in njuni zavezniki. V nešteto političnih dokumentih, ki jih proizvajajo transatlantski možganski trusti, je opaziti to isto občutenje – da je edino svet pod ameriškim vodstvom lahko miren, stabilen, civiliziran in demokratičen. Kljub vsem govorancam o multikulturalizmu in internacionalni atmosferi našega globaliziranega sveta, ko beremo revijo kot je New Scientist, bi morali opaziti, da samo nekaj znanstvenikov, ki jih navajajo, niso anglo-amerikanci, enako velja tudi za institucije, v katerih delajo. Ko gledamo ali poslušamo medijsko organizacijo kot je BBC, bi morali poskušati ozavestiti, da so nekateri od njenih ključnih predstavnikov učenci britansko-ameriškega projekta, senčne organizacije (ki ostaja lepo zunaj medijskih odrskih luči), ki jo je leta 1985 ustanovil sir Charles Hyde Villiers, da bi usklajeval mnenje v modernem transatlantskem prostoru, zelo v smislu, ki ga je nakazal Rhodes (Družba bi morala navdihovati in celo lastni deli tiska, kajti tisk vlada umom drugih ljudi), zaradi česar je tudi ustanovil svoj Rhodesov sklad za štipendije, da bi obetavne mlade Američane izpostavil šovinističnim imperialističnim zamislim, ki jih lahko vpijejo na Oxfordu in potem v času svoje kariere prelijejo v prakso.

Načrti za Rusijo

Cecil Rhodes je nekoč rekel, da bi si prilastil zvezde, če bi mogel, in tudi sanje nekaterih Američanov niso dosti drugačne, kot so nam pokazale Zvezdne steze, Vojne zvezd in mnogi drugi hollywoodski filmi. Kako načrtuje elita, ki vlada tej moderni Rhodesovski državi, – ki ima, kakor tudi sam Rhodes, ogromne apetite in voljo – delovati na Bližnjem Vzhodu?

V članku v New View 2011 sem usmeril pozornost na dve vrsti revolucije, ki bi lahko izbruhnili na Bližnjem Vzhodu nekako vzporedno s tem, kar se je zgodilo v Rusiji leta 1917 – prva na videz prozahodna, morda bolj liberalna vstaja znotraj dežel regije proti starim avtoritarnim režimom, ki so jim vladali, in potem bi se pojavilo fanatično pan-islamsko gibanje za obnovljeni islamski kalifat, ki bi hotel vladati celemu islamskemu svetu v eni sami državi. Pred tremi leti sem napisal v New View: ”Če vidimo malo tistega kar konstruktivnega izhaja iz novih režimov, ki zamenjujejo bližnje vzhodne avtokracije, potem ne bi smeli biti presenečeni, ko vidimo muslimanski vakuum napolnjen z nečim veliko bolj radikalnim … nečim, kar kliče h kalifatu in kar bi izjavljalo, da obnavlja muslimanom, in posebej mladim muslimanom, njihovo dostojanstvo v odnosu do Zahoda. In to nekaj bi bilo potem neizbežno očrnjeno in zastrašeno v zahodnem tisku kot velika grožnja, vendar bi bilo lahko dejansko v skrivnih krogih zahodne moči zelo dobrodošlo kot nov, uporaben sodelavec v veliki šahovski igri. ”

Skoraj natančno po razporedu se je to nekaj veliko bolj radikalno pojavilo v podobi gibanja, ki se samo imenuje Islamska država, fanatično, pan-islamsko, kalifatsko gibanje. Pravim po razporedu, ker je bilo v enem od ključnih transatlantskih organov, ki je od leta 1930 z navdušenjem služil skrivnim krogom zahodne moči, namreč v londonskem The Economistu  zamišljeno, kot sem opisal v članku leta 2011, da se pojavi v letu 2011. Že 1992 je The Economist objavil članek, ki je bil presenetljiva predstavitev namer tistih sil, ki nameravajo izzvati globalni konflikt v prvi polovici 21. st. Pan-islamsko gibanje, njegova napoved, bi se morebiti povezalo s Kitajsko in končni rezultat te povezane agresije ne bi bilo uničenje Zahoda, niti Izraela, ampak uničenje Rusije! Zahodna Azija (islamski svet) bi se združila z vzhodno Azijo, da bi prevzela (rusko) centralno Azijo (Sibirija in ozemlja vzhodno od Urala). To se zdaj ne zdi zelo verjetno, bi lahko nekdo rekel, ker sta Rusija in Kitajska te dni tako zelo povezani in se vzajemno podpirata, glede na to, da sta maja 2014 podpisali 30 letni sporazum za gigantski evro-azijski plinovod ”Moč Sibirije” v vrednosti 400 milijard ameriških dolarjev, s katerim se bo Kitajska oskrbela z ruskim plinom in ker ti dve državi sodelujeta, da bi ustvarili alternativno finančno arhitekturo prevladujočemu ameriškemu naftnemu dolarju: ”Peking je pred kratkim sklenil številne sporazume z velikimi trgovskimi partnerji kot je Brazilija, ki ne upoštevajo dolarja. Moskva in Peking sta tudi vzpostavili možnosti za menjavo rublja in yuana, ki izključujejo dolarje. Če se Rusija in Kitajska sedaj odločita, da popolnoma spustita dolarsko ceno energije, bi bil lahko ameriški status rezervne valute hitro izločen, kar bi nevarno spodkopalo trg Ameriške valute in Zahodu prizadejalo veliko bolečin. ”

Toda tako kot je bila ključna zahodna strategija od poznih 1880-ih naslednjih 60 let zelo uspešno udejanjana, in zagotavljala, da sta Rusija in Nemčija ostali ločeni in nista sodelovali, je zelo podobno verjetno, da bomo videli kako Zahod išče načine, da loči Rusijo in Kitajsko.  Revolucijo, oživljanje islama ali vojno proti Nemčiji si je zamislil že britanski premier in zunanji minister lord Salisbury leta 1885, kot tri načine za reševanje ruskega problema, ki ga je imela Velika Britanija. Dve od teh taktik sta bili kasneje uporabljeni v najširšem obsegu. Tretja se izvaja od poznih 1970-ih, ko je Zbigniew Brzezinski svetoval Jimmyju Carterju naj financira in oboroži afganistanske muđahedine, da bi Sovjetom (Rusom) pripravil njihov lastni Vietnam. To je postalo eno glavnih orodij za spodkopavanje ZSSR v 80. letih 20. st. Rusija se je potem spopadla z islamskim radikalizmom v Čečeniji, Balkan (Kosovo) pa je bil potem uporabljen kot orožje proti Rusiji. Potem je bila odigrana muslimanska karta proti Rusiji v konfliktu v Čečeniji v poznih 1990-ih, kar je doseglo višek s pokolom v šoli v Beslanu leta 2004; Rusija ni bila zadovoljna, ko je bil srbski predsednik Slobodan Milošević leta 2000 vržen z oblasti po NATO-vem bombardiranju Srbije in Zahod je Kosovo odcepil od Srbije in od tedaj gosti največjo ameriško vojaško bazo v Evropi, kamp Bondsteel. Stalni ekonomski, diplomatski, pol prikriti vojaški ter cyber-vojaški pritiski z Zahoda so bili podtaknjeni ruskemu zavezniku Iranu in potem po letu 2011 se je začel napad na ruskega sirijskega zaveznika predsednika Bashar al-Assada preko številnih pooblaščenih oboroženih band, mnoge med njimi islamistične, ki so jih ustanovili in oborožili prijatelji Zahoda v regiji (Katar, Savdska Arabija), s tako imenovano državljansko vojno, ki še traja in uničuje deželo.

Maja 2013 je ameriški senator John McCain iz Turčije ilegalno vstopil v Sirijo, da bi se srečal z voditelji sirskih oboroženih opozicijskih skupin, ki v zadnjih treh letih ustvarjajo krvavo kaotično stanje v Siriji in da bi jih ohrabril. Navsezadnje, katera država na svetu, demokratična ali avtoritarna, bi dopuščala nasilje oboroženih band proti državi in jih ne bi poskušala s silo uničiti? Končno, Zahod trdi, da je zgrožen nad letošnjo nenadno ustanovitvijo Islamska države in nad njenim ultra nasiljem, kar pa je dejansko še ena taktika šoka in zastraševanja, ki bi jo zahodne elite lahko uporabile, da bi dobile podporo svojih prebivalcev in politikov za vojaško akcijo Zahoda v tej regiji.

Izostanek uradnih kritik s strani ZDA in Velike Britanije in zalivskih držav (vsi lojalni kupci zahodnih proizvajalcev orožja) na račun Savdske Arabije zaradi oboroževanja in  financiranja Islamske države se skuša povsem utišati. Medtem pa vidimo, da se po celotnem islamskem svetu od Nigerije do Indonezije pojavljajo skupine podobne Islamski državi. Afganistanske talibanske skupine govorijo o pridružitvi k Islamski državi, vse pa je osredotočeno na idejo o svetovnem brezmejnem Kalifatu. Uporaba posnetkov lažnega obglavljanja naj bi Obami pripravili razlog za napad Islamske države v Siriji, kakor tudi Irak, kar bi mu omogočilo narediti tisto, kar je on (ali tisti izza njega) hotel narediti lansko poletje – izvesti zračne napade na Sirijo – vendar mu je to preprečil izid glasovanja britanskih parlamentarcev, ki so enkrat pokazali nekaj etične drže v zunanjih zadevah.

Zahod se je tako povsem namestil na Balkanu, na Kavkazu (Gruzija, Azerbajđan) in v Afganistanu; vidimo lahko, da so skoraj vse države bivšega sovjetskega bloka v vzhodni Evropi zdaj članice v NATO, prav tako baltiške države, od katerih dve mejita z Rusijo. NATO poskuša pod svoj šotor pritegniti še Švedsko in Finsko. In vrh vsega je v novembru 2013 Zahod poskušal pritegniti Ukrajino v svojo orbito in v tem uspel s pomočjo podlega ilegalnega udara februarja 2014, potem ko je bil vsemu svetu prikazan posnetek – ponovno – kjer je bil ujet senator John McCain, kako se v Kijevu brati z ukrajinsko skrajno desničarsko stranko Svoboda ob zvočni spremljavi Viktorije Nuland, pomočnice državnega tajnika za evropske in evro-azijske zadeve v State Departmentu,  ko poskuša organizirati katere ukrajinske politike bi postavili v željeno pro-ameriško ukrajinsko vlado, s katero so načrtovali zamenjati režim predsednika Janukoviča. V Nacionalnem novinarskem klubu je Nulandova izjavila, da so v 23 letih ukrajinske neodvisnosti od leta 1991 ZDA porabile 5 milijard dolarjev za promocijo demokracije v Ukrajini.

Pokazalo se je, da je bil ilegalni državni udar v februarju 2014 za Putina rdeča linija, ki se je ne sme prestopiti. Naredil je svoj korak in si od Ukrajine nazaj prisvojil Krim (z njegovo ključno pomorsko bazo v Sevastopolu) na osnovi pripravljenega popularnega referenduma. Zahod je potem to zavzetje izkoristil kot opravičilo, da ponovno začne hladno vojno. Opozicija angleško govorečega sveta proti Rusiji se je resno začela v Krimski vojni (1853-56). V tistem času je bila Britanija prevladujoča, enopolarna svetovna sila. V 20. st. je Britanija odstopila to mesto ZDA. V maju 2014 je predsednik Putin izjavil: ”Enopolarni model sveta je mimo. Globalna slika se je popolnoma spremenila.”  Zahodni mediji so poslušno pričeli po vrsti izlivati dnevno propagando proti Putinu, ki je zdaj postal novi peklenšček  za Zahod, njegovi državi pa se vsiljujejo enostranske sankcije. Vsi zahodni mediji so polni člankov o izoliranju Rusije (dejansko gre za vrsto izobčenja), kar potiska Rusijo proč od Evrope, proti Aziji. Ko bo to doseženo, bo najbolj verjetno naslednji cilj podkopati in dokončno uničiti ruski odnos s Kitajsko, tako da se bo popolnoma izolirana Rusija lahko obrnila le na svoje azijske in muslimanske sosede; takrat bodo ostanki Rusije pritegnjeni v Zahod. Širok oris te velike strategije je bil opisan v časopisu The Economist leta 1992, pred 22 leti in v knjigi Zbigniewa Brzezinskega Velika šahovnica (The Grand Chessboard) iz leta 1997 v kateri izpostavlja, da ima Rusija le eno možno prihodnost – pripasti Zahodu, in da bi vse drugo vodilo v njeno pogubo.

Bližnji Vzhod in ključni interesi

Na vrhuncu Rimskega cesarstva, se je Rim boril s Perzijo za prevlado na Bližnjem Vzhodu in končno na Mediteranu. Danes vidimo elitne člane ameriške zunanje politike, ki bi hoteli biti novo-rimski senatorji, ki izpovedujejo obnovljeno verzijo Rhodesove vere (unipolarna globalna prevlada ali dominacija polnega spektra, kakor jo sami imenujejo) in si prizadevajo dokončno odstraniti ruski nadzor prostranih področij vzhodno od Urala z vsemi njihovimi ogromnimi naravnimi viri. V dveh situacijah o katerih smo govorili – ukrajinski krizi in Islamski državi – bi morali opaziti, da je Rusija vpletena v obe, neposredno in posredno. Rusija je zaveznica Sirije in podpira borbo sirske vlade proti različnim silam, ki bi jo hotele zrušiti, od katerih je ena Islamska država (IS). Rusija je imela od leta 1971 pomembno pomorsko bazo v Siriji, v Tartusu, svojo edino pomorsko bazo v tuji deželi.

Kot sunitska muslimanska organizacija, se IS zoperstavlja Iranu, ki je zaveznik Rusije, hkrati pa je Iran močan podpornik Sirije. Članek in zemljevid polkovnika Ralpha Petersa (upokojen) v US Armed Forces Journalu (Glasilo ameriških oboroženih sil) leta 2006, sta pozivala k preureditvi islamskega sveta od Egipta do Pakistana.

sl4 članekKer Rusija podpira tako Sirijo kot Iran, lahko sklepamo, da je v prizadevanju, da bi ju destabilizirali, ta preureditev namenjena tudi spodkopavanju ruskega strateškega položaja v tej regiji, da bi: a) zaščitila ameriškega zaveznika Izrael, b) zaščitili zaloge nafte v regiji, predvsem v Iraku in Savdski Arabiji, c) obvarovali svoje pretežno sunitske države v regiji, s katerimi sodelujejo, Savdsko Arabijo in zalivske države, pred kakršno koli možno grožnjo shiitskih muslimanov v Iranu, in d) izvojevala zmago nad Rusijo v geopolitični šahovski igri, ki se odvija na Bližnjem Vzhodu in južni Aziji.

Nadalje bi lahko opazili, da so bile tiste sile v ZDA, ki so pozivale k skupnim ameriško-britanskim zračnim napadom na Sirijo v avgustu 2013 (na primer senator John McCain, Lindsay Graham in njuni zavezniki), ko naj bi vojaške sile sirijske vlade uporabile (kar ni bilo nikoli dokazano) kemijsko orožje (še en primer taktike šokiranja in zastraševanja), frustrirane zaradi glasovanja v britanskem parlamentu proti takšni akciji, in zdaj govorijo, da morata za zmago nad Islamsko državo ZDA in Velika Britanija izvesti zračne napade v Siriji in da je (po britanskem premierju Davidu Cameronu, močnem zagovorniku lanskih propadlih zračnih napadov) to sprejemljivo in legitimno kajti, tako zatrjujejo, predsednik Assad je vojni zločinec, nenazadnje zaradi tistih (nedokazanih) kemijskih napadov. Tako lahko sklenemo, da je postala IS primerno opravičilo za začetek zračnih napadov v Siriji, toda hkrati tudi za napad na sile predsednika Assada, če bi se znašle na poti, kajti tudi njegove sile imajo za nelegitimne. Z drugimi besedami je Sirija za ZDA in Veliko Britanijo de facto postala kaos brez legitimne vlade, tako kot Libija od leta 2011, kot Somalija in pol-kaos v južnem Sudanu, Afganistanu, Jemenu in Iraku. To je bil rezultat ameriško-britanskih posegov in akcij v teh predelih.

Na splošno človeška bitja težijo k temu, da imajo raje red, četudi je zadušljiv, od kaosa in stalne negotovosti, tesnobe in strahu. Vendar so zahodne akcije na Bližnjem Vzhodu odstranile te sile reda (na pr. Saddam Huseina, Mubaraka, Gadaffija), ki so držale kaos pod nadzorom v imenu ”svobode, demokracije, človekovih pravic” itd. Vendar je bil rezultat tega kaos in pojavila se je navidezno še veliko hujša sila, IS; proces je bil podoben tistemu v Rusiji 1917: zunanje spodbujena odstranitev prejšnje ureditve, padec v nasilje in celo v anarhijo, da se kasneje pojavi veliko hujši in brutalnejši ”novi red”. Čigavim interesom služi odstranitev ureditve in njena zamenjava s kaosom? Jasno da ne interesom ljudi teh področij.

Zahodne vlade, ki vedno obsodijo politično nasilje doma, so spodbujale in podpirale politično nasilje in oborožene vstaje proti Mubaraku, Gadaffiju in Assadu in gledale drugače, ko so viri v sunitskih arabskih državah, ki so njihovi klienti, Saudski Arabiji, Kataru in Kuvajtu, vsi močno nasprotovali šiitskemu islamu, in financirali in oboroževali vstajo v Siriji. Če se to ne bi zgodilo in če s tem Assadova država ne bi bila oslabljena, IS ne bi mogel dobiti opore v Siriji.

Vedno znova nam je rečeno, da je postala IS močna v Iraku, ker je tako ”moderna”, zaradi njenega tehnološkega razumevanja uporabe interneta za komunikacijo in propagando, zaradi njihovih ropov bank v Mosulu in nasilnih ropov opreme iraške vojske, vključno s težko oborožitvijo, tanki, in celo helikopterji. Toda to pomeni ignorirati podporo, ki so jo IS od ustanovitve dajale arabske države, ki so gospodarsko močno povezane z Ameriko. Resnično je utemeljeno verjeti, da je bil sam ustanovitelj IS, Abu Bakr al-Baghdadi, pod pseudonimom, prisoten na intimnem srečanju s senatorjem Johnom McCainom in drugimi leta 2013! McCain trdi, da tega ne ve. Njegova organizacija, Mednarodni republikanski institut (International Republican Institute, ustanovljen leta 1983), usmerja sredstva skupinam v tujih državah po svetu, skupinam, ki jih želi podpreti v prevzemanju oblasti v teh državah.

V čigavem interesu Zahod ustvarja stalni kaos na Bližnjem Vzhodu? Vsekakor ne v interesu ameriškega biznisa, niti v interesu glavnih proizvajalcev orožja, ker opravijo večino svojega najbolj dobičkonosnega poslovanja z uslužnimi in stabilnimi Ameriki lojalnimi državami kot sta Saudska Arabija in Velika Britanija. V zgodnejšem članku v New View  sem poudaril, da je to predvsem v izraelskem varnostnem interesu – kot so to zaznali posamezniki v izraelski eliti – da potencialno sovražne muslimanske države v regiji zapadejo v kaos in omenil sem izraelski Oded Yinon Plan iz 1982, ki ga je objavila Svetovna zionistična organizacija in ki si zamišlja strategijo namernega razkosanja arabskega sveta v ”mozaik etničnih in verskih skupin, s katerimi bi bilo lažje manipulirati”.

Vendar ta, razumljivo že zavrženi izraelski načrt, ki naj bi zagotovil izraelsko varnost v njegovi lastni majhni regiji sveta z ustvarjanjem kaosa med tistimi njegovimi sosedi, ki jih ima za sovražne, ne zadošča za pojasnitev tistega, kar se je dogajalo na Bližnjem Vzhodu od leta 2011 ali njegove povezanosti s poslabševanjem odnosov Zahoda z Rusijo od tega leta dalje. Kajti prav tako kot so majhne vojne v severni Afriki 1911-1913 in na Balkanu nujno vodile h globalnemu dogodku leta 1914, tako so prevrati v severni Afriki in na Bližnjem Vzhodu od leta 2011 pripeljali do nasprotovanj in zaostritve med Zahodom in Rusijo leta 2014, in zdaj to v zahodnih medijih stalno imenujejo, skoraj z odobravanjem, ”nova hladna vojna”, in celo možnost vojaškega spopada med NATO in Rusijo, kar neizbežno odpira resnično grozen uvid v možno nuklearno izmenjavo, nekaj za kar smo si predstavljali, da smo pred desetletji pustili daleč za seboj. Rusko nasprotovanje zahodnjaškim akcijam destabilizacije v Iraku, Libiji, Siriji in Ukrajini je pripeljalo do hiperprevetritve zahodnih medijev, ki Vladimira Putina primerjajo s Filipom II, Luisom XIV, Napoleonom, Kaiserjem in Hitlerjem.

Morda Putin ni ravno Nelson Mandela, toda gotovo ne zasluži, da ga uvrščajo med teh pet likov, ki so med Angleži osovraženi. Putin vidi Rusijo kot deželo, ki se brani pred nepravičnimi vdiranji NATO in EU, za katera je Zahod 1991 obljubil, da se ne bodo zgodila, vendar so se – dejstva, ki jih je podrobno opisal John J. Mearsheimer celo v internem glasilu vodilnega ameriškega možganskega trusta The Council of Foreign Affairs (Svet za zunanjo politiko, september 2014) v članku z naslovom ”Zakaj je Ukrajina krivda Zahoda”. Predsednik Obama je 10. septembra rekel, da ZDA ne bodo oklevale uporabiti silo proti komur koli, ki preti ameriškim ključnim interesom. Na ta način je tudi Putin opazoval delovanje tistih, ki jih je videl kot nelegalne voditelje udara v Kijevu; videl jih je kot grožnjo ruskim ključnim interesom. Uprl se jim je z zavzetjem Krima in s podpiranjem separatistov v vzhodni Ukrajini, s tem pa se je zoperstavil EU, NATO in ZDA.

Decembra 1916 je lord Milner, nedvomno najvplivnejši mož v Britaniji tistega časa, povzročil zelo tihi, zelo britanski udar, ki je vzpostavil nov petčlanski vojni kabinet, ki ga je vodil David Lloyd George kot premier. Ta kabinet je takoj zavrgel nemške in ameriške pobude za mir tiste zime in nadaljeval z vojno. Ljubljenec ruske cesarice, menih Rasputin je vselej nasprotoval vojni, zato je bil umorjen v zaroti, ki jo je organizirala britanska tajna služba 30. decembra1916, ko je mir visel v zraku. Kmalu zatem je Milner odšel v Rusijo kot vodja misije, da zadrži Rusijo v vojni. Prav Milner in njegovi sodelavci so bili odgovorni za osnovanje in skiciranje Balfourske deklaracije leta 1917, ki je obljubljala Palestino kot nacionalno domovino židovskemu ljudstvu. Minister zunanjih zadev Arthur Balfour jo je preprosto podpisal, od tod ime, po katerem je dokument poznan. Leta 1919 je Milner kot kolonialni minister v kabinetu pisal Lloydu Georgeu: ”Neodvisnost Arabije je bil vedno temeljni princip naše vzhodne politike, toda to kar razumemo pod tem je, da bi se Arabija ko je sama neodvisna, morala držati zunaj sfere evropskih političnih intrig in znotraj sfere britanskega vpliva; z drugimi besedami, da naj njeni neodvisni, domači vladarji ne bi imeli tujih dogovorov razen z nami.”

Od 1. svetovne vojne sta Britanija in Amerika poskušali spremeniti Bližnji Vzhod tako, kot se jima zdi primerno, da bi spodkopali Rusijo, in nobeni drugi sili, kot sta Nemčija 1914, ali Rusija 2014, ni dovoljeno, da nasprotuje ključnim interesom novih Rimljanov na Bližnjem Vzhodu. Preostane nam, da počakamo, ali se bodo besede Vladimirja Putina maja 2014 potrdile: ”Konec je enopolarnega modela sveta. Globalna slika se je popolnoma spremenila.”

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 34 other subscribers