Johann Wolfgang von GOETHE: PRAVLJICA O ZELENI KAČI IN LEPI LILIJANI, Izvirnik: Das Märchen von der grünen schlange und der schönen Lilie, 1795. Spremna beseda: predavanje dr.Rudolfa Steinerja z naslovom »Goethejevo tajno razodetje«, ob 150 letnici Goethejevega rojstva 26. avgusta 1899 in v Berlinski knjižnici 29.septembra 1900. Ilustracije: Assja Turgenieff

Ob veliki, zaradi močnega deževja narasli reki, ki je ponekod že prestopila bregove, je v svoji kolibi, utrujen po napornem dnevu, spal star čolnar. Sredi noči ga prebudijo klici in glasno trkanje na vrata. Spet mora kdo nujno čez reko, si misli. Ko stopi iz kolibe, vidi nad svojim privezanim čolnom lebdeti dva velika tavajoča plamena. Glasno ga pričneta prepričevati, da se jima zelo zelo mudi, tako zelo, da bi že morala biti na drugi strani reke. Brez obotavljanja odrine svoj čoln od brega, ga kot vselej spretno usmeri preko reke, medtem ko sta neznanca sikala drug na drugega v nekem zelo hitrem in čolnarju nerazumljivem jeziku. Pri tem sta se krohotala in skakala zdaj sem, zdaj tja, enkrat po dnu čolna, pa spet po njegovem robu in po klopeh.

˝Čoln se ziblje!˝, zavpije starec. ˝Če bosta tako nemirna, ga lahko še prevrneta. Sedita, plamena!˝

sl01okPlamena se ob tem čolnarjevem ukazovalnem svarilu glasno zakrohotata. Pričneta se mu rogati in prav nič nista upoštevala čolnarjevega opozorila. Vendar je starec njune neslane šale in nevljudnosti mirno prenašal in kmalu so prispeli na drugi breg.

˝Tu imate za vaš trud!˝ zakličeta potnika, se nekajkrat streseta in iz njiju se usuje prgišče zlatnikov, ki se z glasnim žvenketanjem zakotalijo po čolnu.

˝O, sveta nebesa, kaj pa počneta?˝ zavpije starec.

˝Lahko me spravita v veliko nesrečo. Če bi samo en zlatnik padel v vodo, bi se reka, ker ne prenese zlata, silno razburkala, njeni valovi bi pogoltnili čoln in mene in tudi vama bi se slabo pisalo! Svoj denar vzemita takoj nazaj!˝

˝Kar sva enkrat iztresla, ne moreva vzeti nazaj,˝ odgovorita plamena.

˝A, zdaj me še mučita, da moram zlatnike sam pobirati, jih odnesti na obalo in tam zakopati,˝ mrmra sključeno starec in hiti pobirati zlatnike ter jih skrbno spravljati v svojo kapo.

Tavajoča plamena izskočita iz čolna, starec pa zakliče za njima:

˝Kaj je z mojim plačilom?˝

˝Kdor ne sprejema zlata, dela zastonj!˝ zakličeta.

˝Meni se lahko plača samo s plodovi zemlje.˝

˝S plodovi zemlje? Prezirava plodove zemlje. Še poskusila jih nisva nikoli.˝

˝Ampak jaz vaju ne smem pustiti, dokler ne obljubita, da mi bosta prinesla tri glave zelja, tri artičoke in tri velike čebule.˝

Tavajoča plamena sta se zasmejala in hotela oditi, kar začutita, da sta čudežno in njima popolnoma nerazumljivo prikovana na zemljo. Česa tako neprijetnega še nista nikoli doživela. Takoj sta obljubila starcu, da bosta kar se da hitro izpolnila, kar je zahteval. Starec ju pusti oditi in hitro odvesla. Ko je bil že precej daleč, plamena zakličeta za njim:

˝Stari, poslušaj! Stari! Pozabila sva najbolj pomembno stvar!˝

Toda starec je bil že predaleč, da bi ju slišal. Prepustil je čoln reki, da ga je ob istem bregu ponesla s tokom navzdol, kjer so bile pečine in bo lahko nevarno zlato zakopal med skale, v kakšno razpoko, ki je reka ne bo dosegla. Tam med stenami res najde ustrezen prostor, strese vanj zlato ter odvesla proti svoji kolibi.

V breznu, kamor so se skotalili zlatniki, je spala lepa zelena kača. Prebudil jo je žvenket zlatih novcev. Ko je zagledala bleščeče kovance, jih je pri priči začela požrešno goltati. Spregledala ni niti tistih, ki so se zakotalili v grmovje in med skalne razpoke. Šele ko ji je tudi zadnji zlatnik zdrsnil po grlu, je občutila prijetno ugodje v sebi in ta prijetni občutek se ji je razlezel po vsem telesu. Vsa vzhičena je opazila, da je postala prosojna in svetleča.

Že od nekdaj so jo prepričevali, da je tak čudež mogoč. Tega ni verjela. Še manj, da bi ta svetloba lahko trajala dolgo časa. Želela pa si je to svetlobo trajno zadržati v sebi, zato zleze iz skalne vdolbine med zelene trave in grmičevje in začne iskati tistega, ki je v jamo stresel čudovito zlato.

Po eni strani ji je bilo prav všeč, da okrog jame ni bilo nikogar, saj ji je godilo, da je lahko občudovala sama sebe in mikavno blestečo svetlobo, ki je žarela iz nje. Obsijani listi so se ji zdeli kakor smaragdi in cvetlice, cvetlice so bile v odsevu njene svetlobe naravnost veličastne.

Brezuspešno je stikala in iskala po samotni divjini. Na majhni planoti je v daljavi zagledala svetlobni sij, ki se ji je zdel podoben njenemu. To ji vzbudi iskrico upanja.

˝Končno bom videla sebi podobne!˝ radostno vzklikne in pohiti v smeri svetlobe. Nič se ni zmenila za ovire in težave, ko se je prebijala skozi močvirja in trstičja. V vetru so se ji zibajoči trsi zdeli kakor lesketajoči valovi. Četudi je najraje preživljala na suhih planinskih livadah, v razpokah visokih pečin, jedla okusne bilke in si gasila žejo z bleščeče srebrnimi kapljicami rose in s svežo izvirsko vodo, je bila zaradi ljubezni do rumenega zlata in želje, da čim dlje zadrži svojo prekrasno svetlobo, pripravljena narediti vse.

Čisto izčrpana končno prispe do vlažnega trstičja, kjer sta se veselila naša dva tavajoča potepuška plamena. Takoj pohiti k njima in ju vsa navdušena priliznjeno pozdravlja, kakor da je srečala svoja najljubša sorodnika in sploh najbolj imenitno gospodo. Plamena jo hudomušno pričneta preskakovati in briti norce iz nje.

˝Gospa sorodnica,˝ rečeta, ˝četudi ste precej vodoravni, to še nič ne pomeni. Po svetlobi smo res v sorodstvu. Toda samo poglejte,˝ – in pri tem se vsak od plamenov na vso moč stisne v pokončen ozek svetlobni sij –, ˝kako nama pokončnima gospodoma lepo pristoji takale vitkost! ˝

˝Brez zamere, tetka, toda kateri rod se s tem lahko ponaša? Odkar obstajajo tavajoči plameni, niti eden še ni sedel, niti legel.˝

Kača se je v družbi obeh sorodnikov resnično neprijetno počutila. Naj je še tako dvigovala glavo, je vendar čutila in morala priznati, da mora glavo vsakič skloniti proti zemlji, če hoče iti naprej. Tam v temni luknji se je sama sebi zdela nadvse imenitna, zdaj pa se ji je vse bolj dozdevalo, da je ob prisotnosti teh dveh svetlečih sorodnikov njen sijaj uplahnil, da vse manj sveti in zbala se je, da bo njena svetloba popolnoma ugasnila.

V tem nelagodnem razpoloženju ju hitro vpraša, če bi ji gospoda lahko razkrila, odkod prihaja tisto sijajno zlato, ki je pred nedavnim padlo v jamo in se ji dozdeva, da je kakor zlati dež, ki se je spustil naravnost z neba. Tavajoča plamena se nasmejeta in streseta, da se iz njiju vlije prava ploha zlatnikov. Kača si ni dala dvakrat reči in jih začne slastno goltati.

˝Naj vam tekne, gospa sorodnica,˝ rečeta vljudno gospoda, ˝ponuditi jih zmoreva še več!˝

Še nekajkrat se z neverjetno lahkoto streseta, tako da je kača komaj uspela sproti požirati dragoceno hrano. Opazno je njena svetloba postajala vse močnejša. Resnično je blesteče sijala, plamena pa sta se precej stanjšala in zmanjšala, kar pa jima ni pokvarilo odličnega razpoloženja.

˝Večno bom vajina dolžnica,˝ izdahne v zahvalo kača, potem ko je po obilnem obroku prišla do sape. ˝Zahtevajta od mene kar hočeta, vse bom storila za vaju, kar je v moji moči.˝

˝Lepo!˝ vzklikneta plamena. ˝Povej nama, kje stanuje lepa Lilijana! Odpelji naju do palače in do vrta lepe Lilijane, saj umirava od nestrpnosti. Koprniva po tem, da se ponižno vrževa pred njena kolena.˝

˝Takoj zdajci vama ne morem narediti te usluge,˝ zavzdihne v odgovor kača. ˝Zelo mi je žal, toda lepa Lilijana stanuje na oni strani vode.˝

˝Na oni strani vode!? Midva pa sva prav v tej nevihtni noči pri-šla preko reke! Oooo! Kruta reka naju zdaj ločuje od Lilijane. Ali je mogoče ponovno poklicati starega čolnarja?˝

˝Zaman bi se trudila,˝ odvrne kača, ˝tudi, če ga najdeta na tej strani reke, vaju ne bi prepeljal. Tostran sme prepeljati vsakogar, nazaj tja pa nikogar.˝

˝Lepa reč! Ali ni nobenega drugega načina, da prideva preko reke?˝

˝Nekaj jih je, ampak ne v tem času. Tudi jaz bi vaju, draga gospoda, lahko spravila preko reke, a šele opoldne.˝

˝To je čas, ko midva zelo nerada potujeva.˝

˝Potem lahko prideta preko reke zvečer na senci velikana.˝

˝Kako?˝

˝Velikan, ki stanuje tu blizu, ne more ničesar narediti s svojim telesom. Z rokami ne more dvigniti niti slamice, na ramenih ne more nositi niti svežnja suhega dračja, zato pa zmore njegova senca narediti veliko, pravzaprav zmore vse. Zato je velikan najmočnejši ob sončnem vzhodu in zahodu. Zvečer je treba le sesti na rame njegove sence. Velikan gre takrat počasi proti obali, njegova senca pa prenese potnike preko vode. Če se znajdete okrog poldneva v tem delu gozda, kjer sega grmičevje prav do obale, vaju lahko sama prenesem preko reke in predstavim lepi Lilijani. Če pa se želita opoldanski vročini izogniti, vama ne preostane drugega, kot da v skalnatem zalivu poiščeta velikana, ki vama bo zelo rad naredil to uslugo.˝

Mlada gospodiča se sklonjena oddaljita, kača pa je to takoj izkoristila in se ponovno zazrla v svoj blišč. Ni in ni se mogla nagledati svoje svetlobe. Tedaj jo spreleti misel, da mora pohiteti in potešiti radovednost, ki jo je že od nekdaj mučila.

sl02okV eni od jam, v katere je pogosto spolzela skozi razpoke v pečinah, je nekoč naletela na čudežno odkritje. V temačnih breznih je z dotiki lahko dovolj dobro razpoznavala nevidne predmete. Običajno je povsod odkrivala le nepravilne stvaritve narave, ko se je zvijala med ostrimi konicami velikih kristalov ali pa se dotikala robov in žil čistega srebra, da bi tako iz temin prinesla zdaj ta, zdaj kak drug dragulj na dnevno svetlobo. Toda na svoje veliko presenečenje, je v tej skrivnostni votlini otipala predmete, za katere je sklepala, da so stvaritve človeških rok. Zidovi, po katerih ni mogla splezati, so bili gladki, robovi ostri in pravilni, stebri lepo oblikovani. Najbolj nenavadni pa so se ji zdeli kamni, podobni človeškim obličjem. Velikokrat se je ovijala okrog njih in drsela ob medenini ali brušenem marmorju. Ob dotikih je doživljala najrazličnejša občutja in koprnela je po tem, da bi mogla kdaj te predmete na svoje oči tudi videti. Želela je potrditi vse tisto, kar je samo slutila in ugibala. Zdaj se je počutila sposobno, da z lastno svetlobo osvetli ta čudežni podzemni svet. Upala je, da bo lahko do najmanjše podrobnosti videla in spoznala vse neobičajne predmete v votlini.

Tako je premišljevala in hitela po znani poti in kmalu našla razpoko, skozi katero se je običajno prikradla v skrivnostno votlino. Vsa na trnjih se je razgledala po osvetljenem svetišču.

Njena svetloba ni mogla popolnoma osvetliti vseh predmetov okrogle dvorane, vendar je lahko zaznavno videla tiste najbližje. Začudena je spoštljivo dvignila glavo in uprla svoj pogled k osvetljeni vdolbini, v kateri je stal mogočen kip. Po njegovem dostojanstvenem videzu bi ga prisodila kralju. Bil je iz čistega zlata. Kip je po svoji veličastnosti deloval, kot da je višji od človeka. Pa vendar je bil prej nizek kot visok. Skladno grajeno telo je bilo ogrnjeno v preprosto ogrinjalo, venec iz hrastovih listov mu je ovijal lase.

Komaj ga je kača malo bolje pogledala, kralj spregovori:

˝Odkod prihajaš?˝

˝Iz jame, kjer domuje zlato,˝ odgovori kača.

˝Kaj je bolj veličastno od zlata?˝ vpraša kralj.

˝Svetloba,˝ odgovori kača.

˝Kaj poživi bolj od svetlobe,˝ znova vpraša kralj.

˝Pogovor,˝ odgovori kača.

Kači uide pogled vstran in v sosednji vdolbini opazi nov veličasten lik. Tam je sedel kralj visokega, skoraj slabotnega stasa iz srebra. Oblečen v razkošno oblačilo, krono, pas in žezlo pa so krasili dragulji. Z lic mu je sijala vedrina in kači se je zazdelo, da ji hoče nekaj reči.

sl03okNenadoma zasveti temna skalna žila, ki se je spuščala po marmornatem zidu in po vsem hramu se razlije prijetna svetloba. Takrat zagleda kača tretjega, bronastega kralja. Velika postava, okronana z lovorjevim vencem, je sedela in se naslanjala na buz-dovan. Bolj je bil podoben pečini kakor človeku. Ko je kača hotela pogledati še četrtega kralja, ki je bil najbolj oddaljen, se je nenadoma odprl zid, osvetljena žila je zableščala kakor strela in ob gromkem poku izginila. Tedaj izstopi človeška postava srednje velikosti in pritegne njeno pozornost.

Star, preprosto oblečen mož, je v roki nosil majhno svetilko, ki je bila s svojo blago svetlobo zelo prijetna za oči. Na čudežen način je osvetljevala celotno svetišče tako, da ni bilo opaziti nobene sence.

˝Čemu prihajaš zdaj, ko imamo svetlobo?˝ vpraša zlati kralj.

˝Veste, da ne smem osvetljevati teme,˝ odgovori starec.

˝Ali je konec mojega vladanja?˝ vpraša srebrni kralj.

˝Prepozno ali nikoli,˝ mu odvrne starec.

Bronasti kralj začne spraševati z močnim glasom: ˝Kdaj bom lahko vstal?˝

˝Kmalu,˝ reče starec.

˝S kom se moram združiti?˝ vpraša kralj.

˝S svojimi starejšimi brati,˝ reče starec.

˝Kaj bo z najmlajšim?˝ vpraša kralj.

˝Lahko bo sedel.˝

˝Nisem utrujen!˝ zakliče z zamolklim tresljavim glasom četrti kralj.

Med tem pogovorom se je kača plazila po hramu in si od blizu ogledovala četrtega kralja, ki je stal naslonjen na steber. Njegov zunanji izgled je bil prej grob in robat kakor lep. Težko je bilo določiti, iz katere kovine je narejen. Z natančnejšim opazovan-jem se je dalo ugotoviti, da je iz mešanice kovin, iz katerih so bili posamično narejeni njegovi bratje. Videlo se je, da se te tri kovine pri zlivanju niso dobro sprijele; zlate in srebrne žilice so se v nepravilnih oblikah širile po njegovem bronastem delu, kar ni bilo v prid njegovemu videzu.

Zlati kralj reče staremu možu: ˝Koliko skrivnosti poznaš?˝

˝Tri,˝ reče starec.

˝Katera je najbolj pomembna?˝ vpraša srebrni kralj.

˝Tista najbolj očitna,˝ odgovori starec.

˝Ali nam jo boš razkril?˝ vpraša bronasti kralj.

˝Takoj, ko si razkrijem četrto,˝ reče starec.

˝Kaj me to briga,˝ si zamrmra v brado kralj iz različnih kovin.

˝Jaz poznam četrto!˝ reče kača, se približa starcu in mu nekaj šepne na uho.

˝Napočil je čas!˝ vzklikne starec s silnim glasom.

Glas je odmeval po hramu in kovinski kipi so odzvanjali. V naslednjem trenutku starec izgine v smeri zahoda, kača proti vzhodu in oba bliskovito zapustita prepadne pečine.

Ker je imela starčeva svetilka to čudežno lastnost, da spreminja kamenje v zlato, les v srebro, mrtve živali v dragulje, vse ostale kovine pa uniči, so se skale povsod, kjer je hodil starec takoj spremenile v zlato. To čudežno moč je imela svetilka edino takrat, ko je popolnoma sama svetila. Če bi bila v bližini še neka druga svetloba, bi ta čudežna svetilka le preprosto sijala z lepim in svetlim sijajem in dajala energijo vsemu okrog sebe.

Ko je starec vstopil v svojo hišo, ki je stala ob bregu, je našel svojo ženo zelo potrto. Sedela je ob kaminu in neutolažljivo jokala.

˝Joj, prejoj, jaz nesrečnica! Danes te ne bi smela pustiti, da si odšel!˝

˝Kaj ti je?˝ povsem mirno vpraša starec.

˝Takoj po tvojem odhodu,˝ jecljavo zahlipa žena, ˝sta se pred vrati pojavila dva potnika. Bila sem neoprezna, zdela sta se mi vljudna in sem ju spustila v hišo. Ogrnjena sta bila v lahek plamen. Lahko bi rekla, da sta bila kot dva plamena, ki blodita naokrog. V hiši sta me začela zmerjati z nesramnimi besedami in postala sta tako vsiljiva in napadalna, da me je sram, če samo pomislim na to.˝

˝No, no,˝ odgovori mož z nasmeškom, ˝gospoda sta se gotovo šalila. Kljub temu bi se morala glede na tvojo starost obnašati bolj vljudno.˝

˝Ta je pa lepa! Starost! Kakšna starost neki!?˝ vzklikne žena. ˝Moram res večno poslušati o svoji starosti? Koliko sem pa stara? Obnašati bolj vljudno glede na starost, ha! Vem, kar vem! Samo okrog sebe poglej! Poglej, kako izgledajo zidovi! Samo tole staro kamenje poglej, ki ga nisem videla že sto let. Ne moreš verjeti, s kakšno hitrostjo sta polizala vse zlato! Prepričevala sta me, da je veliko bolj okusno od običajnega zlata. Ko sta popolnoma polizala zidove, sta se mi zdela zadovoljna in postala sta mnogo večja, širša in svetlejša. Potem sta nadaljevala s svojimi vragolijami, me božala, mi govorila, da sem njuna kraljica in se tako tresla, da so zlatniki leteli iz njiju vsenaokrog. Jih vidiš, tamle pod klopjo, kako svetijo? Kakšna nesreča! Najin psiček je pojedel nekaj zlatnikov in zdaj leži mrtev tule ob ognjišču. Uboga živalca. Ne morem se pomiriti. To sem opazila šele, ko sta odšla, sicer jima ne bi obljubila, da bom plačala njun dolg čolnarju.˝

˝Kaj pa dolgujeta?˝ vpraša starec.

˝Tri zeljnate glave, tri artičoke in tri čebule,˝ odvrne žena. ˝Obljubila sem, da jih bom takoj, ko se zdani, odnesla k reki.˝

˝To uslugo jima kar naredi,˝ reče starec.˝Mogoče nama bosta kdaj še prav prišla.˝

˝Ne vem, če nama bosta še kdaj koristila.˝

Ogenj v ognjišču je medtem ugasnil. Starec je prekril žerjavico z veliko pepela, zlatnike pa je umaknil nekam vstran, tako da je lahko njegova svetilka ponovno sama zasvetila s svojim najlepšim sijajem. Zidovi so bili v hipu prekriti z zlatom, mrtvi psiček pa se je spremenil v najlepši oniks, ki si ga je mogoče zamisliti. Sivo črna barva dragega kamna je kužka spremenila v pravo umetnino.

˝Vzemi svojo košaro in vanjo položi oniks,˝ reče starec. ˝Poleg njega položi še tri glave zelja, tri artičoke in tri čebule in vse skupaj odnesi k reki. Okrog poldne pojdi h kači, da te prenese preko reke. Potem obišči lepo Lilijano, ki bo z dotikom vrnila psičku življenje tako, kakor z dotikom ubije vse, kar je živo. S psičkom bo dobila ljubkega in zvestega tovariša. Reci ji, naj ne žaluje, ker je prišel čas njene odrešitve, zato naj razume svojo največjo nesrečo kot znamenje skorajšnje velike sreče.˝

Ženica ob zori pripravi košaro in se poda na pot. Vodna gladina se je v daljavi lesketala v jutranjem soncu. Ženska je stopala s počasnimi koraki. Košaro je nosila na glavi. Ni je težil oniks. Mrtve stvari ji ne bi predstavljale nobene teže, ampak bi celo kot breztežne lebdele nad njeno glavo. Svežo zelenjavo ali pa četudi čisto majhno živo živalco, bi občutila kot težko breme. Vsa čemerna in slabe volje je nekaj časa tako hodila, kar iznenada prestrašena obstane. Skoraj bi stopila na velikanovo senco, ki se je preko ravnine razpotegnila vse do reke. Starka šele zdaj opazi silnega velikana, ki se je pravkar okopal v reki in lezel iz vode. Ni vedela, kako bi se mu izognila.

Brž, ko jo velikan opazi, jo začne šaljivo pozdravljati in ogovarjati, senci njegovih rok pa medtem zdrsneta v košaro in z neverjetno lahkoto in spretnostjo zgrabita glavo zelja, artičoko in eno čebulo in vse to odneseta naravnost v velikanova usta. Potem je velikan naglo odšel nazaj k reki in starka je imela spet prosto pot.

Razmišljala je, ali naj gre naprej ali bi se bilo bolje vrniti do nje-nega vrta in nadomestiti manjkajočo zelenjavo. Med kolebanjem je počasi hodila proti reki in skoraj dosegla njen breg. Dolgo je tam sedela v pričakovanju čolnarja. Končno ga opazi, kako se ji s čolnom približuje in vozi s seboj čudnega potnika, ki se ji je zdel, kakor kakšen kralj čolnarjev. Iz čolna izstopi tako plemenit in lep mladenič, da se ga starka ni in ni mogla nagledati.

˝Kaj nosite?˝ zakliče stari čolnar.

˝Zelenjavo, ki vam jo dolgujeta tavajoča plamena,˝ mu odgovori starka in pokaže na košaro z zelenjavo.

Ko starec opazi, da sta od vsake vrste zelenjave le po dva kosa, postane slabe volje in jo jezen zavrne, da tega ne more sprejeti. Žena ga milo prosi, naj vzame zelenjavo in mu pojasni, da se zdaj ne more vrniti domov, ker je čisto izčrpana in ne bi zdržala še ene poti s tolikšnim bremenom. Čolnar ne popusti od svojega, rekoč, da o tem ne odloča on.

˝To kar pripada meni, moram pustiti devet ur skupaj in si ne smem vzeti ničesar, dokler reka ne dobi svoje tretjine,˝ vztraja čolnar.

Po dolgem prepiranju in prepričevanju čolnar na koncu reče: ˝Še ena možnost je. Če se zavežete, da dolgujete reki njen del,  bom teh šest primerkov vzel zase. Toda vedite, to je nevarno.˝

˝Verjetno se ne izpostavljam nevarnosti, če bom držala besedo?˝ reče žena.

˝Niti najmanj,˝ odgovori starec. ˝Pomočite roko v reko in obljubite, da boste vrnili svoj dolg najkasneje v štiriindvajsetih urah.˝

Starka je storila, kakor je rekel. Še nikoli se ni tako prestrašila, saj je iz vode potegnila svojo roko črno kakor oglje. Jezno napade starca, češ, da so bile njene roke vedno najlepši del njenega telesa in da je te plemenite dele telesa, kljub napornemu delu, uspela negovati in ohranjati bele in nežne. Razočarana je pogledala svojo roko in obupano kriknila:

˝Saj to postaja vse huje! Roko mi vleče skupaj, je že veliko manjša od druge!˝

˝To je le videz,˝ reče čolnar, ˝vendar, če ne izpolnite obljube, bo res tako. Roka se bo počasi manjšala in na koncu povsem izginila. No, zdaj vam bo še vedno dobro služila. Vse boste lahko delali z njo, vendar bo za druge nevidna.˝

Starka odvrne: ˝Ljubše bi mi bilo, če bi bila roka ljudem vidna, četudi si z njo ne bi mogla pomagati. No, lahko sem brez skrbi, saj bom držala obljubo in se rešila te črne kože in vseh strahov.˝

Hitro vzame košaro, ki se zdaj kar sama dvigne in prosto lebdi v zraku nad njeno glavo. Pohiti za mladeničem, ki je prav počasi zamišljeno hodil ob obali. Njegova prekrasna pojava in neobičajno oblačilo sta nanjo naredila globok vtis.

Prsi je imel prekrite s svetlečim oklepom, preko ramen ogrnjen purpurno rdeč plašč, iz nepokrite glave so mu v lepih kodrih vreli rjavi lasje. Sladek obraz je imel ožarjen od sonca in skladno grajene noge prav tako. Z golimi stopali je spokojno stopal preko razžarjenega peska. Zdelo se je, da mu je globoka bolečina otopila vse zunanje čute. Brbljava starka ga je ničkolikokrat poskušala zaplesti v pogovor, a njegovi odgovori so bili tako suhoparni in kratki, da ji ob vseh neuspelih poskusih tudi njegove prekrasne oči niso uspele preprečiti, da ne bi na koncu utrujena odnehala. Poslovila se je, rekoč:

˝Prepočasi hodite, moj gospod, jaz pa ne smem zamuditi trenutka, da preko zelene kače pridem čez reko in predam lepi Lilijani izjemno darilo, ki ji ga pošilja moj mož.˝

Starka pohiti naprej, a tudi mladenič se predrami in pohiti za njo.

˝K lepi Lilijani greste?˝ vzklikne. ˝Saj greva isto pot. Kakšno darilo ji nesete?˝

˝Gospod, prav poceni že ne bo, če hočete, da vam razkrijem svoje skrivnosti, ko pa ste bili ves čas tako skopi z odgovori na moja vprašanja. No, če pristanete na izmenjavo in mi razodenete svojo usodo, vam tudi jaz razkrijem, kako je z menoj in mojim darilom.˝

V trenutku se sporazumeta in žena se mu zaupa, mu pove zgod-bo o kužku in pokaže čudežno darilo. Mladenič takoj dvigne iz košare umetniško delo narave, otrdelo bunko, ki je izgledala, kakor da rahlo spi in vzklikne:

˝Srečna živalca! Dotaknila se te bo z rokama in ti boš oživel, medtem ko vsako drugo bitje beži od nje, da ga ne bi doletela žalostna usoda. Le zakaj pravim žalostna usoda? Ali ni veliko bolj žalostno in bedno stati kot omrtvičen v njeni bližini, kakor umreti ob dotiku njene roke? Poglej!˝ reče starki, ˝v kako klavrnem stanju se nahajam v teh mladih letih. Usoda mi je pustila tale oklep, ki sem ga častno nosil v vojni in ta purpur, ki sem si ga prizadeval z modrim vladanjem zaslužiti. Zdaj mi je oklep odvečno breme in purpur nepomemben okras. Moja krona, žezlo in meč so izpuhteli, ostal sem gol in reven, kakor vsak drug sin te zemlje, na katerega Lilijana deluje s svojimi žalostnimi, modrimi očmi tako usodno, da vsem živim bitjem vzame moč. Tisti, ki jih ne usmrti dotik njene roke, se preobrazi in je do konca življenja samo še senca.˝

Tako je mladenič nadaljeval s stokanjem in tešil starkino radovednost, ki je ni zanimalo toliko njegovo notranje razpoloženje, ampak predvsem zunanje okoliščine. Niti še ni izvedela imena njegovih staršev niti njegovega kraljestva. Božal je okamenelo bunko, ki so jo sončni žarki in njegove tople prsi grele, kakor da je psiček v njej živ. Mladeniča je zelo zanimal mož s svetilko, zato je povprašal, kako deluje sveti plamen čudežne svetilke in zdelo se je, da si od čudežne svetilke obeta čudežev tudi zase.

Med kramljanjem in hojo, sta že od daleč zagledala veličasten lok, ki je povezoval rečni obali in v sončnem sijaju čudovito blestel. Oba sta bila začudena. Še nikoli prej se jima ni zdel tako brhek.

˝Kako?!˝ vzklikne princ, ˝ali ni bil ta most dovolj lep že takrat, ko se je našim očem prikazoval kot zgradba iz jaspisa in zelenega prazema? Kaj človeka ne prevzame strah ob misli, da bo sto-pil na most iz smaragdov, krizopraza in krizolita, ki blešči v odsevu njihovih najraznovrstnejših in najmikavnejših kristalov.˝

Nista vedela, kakšna sprememba se je zgodila kači. Most je bila kača, ki se je vsako opoldne razpotegnilasl04ok preko reke in nepremično zadrževala obliko trdno postavljenega mostu. Potnika sta krenila po njej molče in s strahospoštovanjem. Šele ko sta prešla na drugo obalo, se je most zagugal in premaknil, se za hip dotaknil površine vode, zelena kača pa je hitro izplavala in se jima v svoji pravi obliki pridružila na kopnem. Hitela sta se ji zahvaljevati, ker sta smela preko njenega hrbta prekoračiti reko, kar zaznajo, da je v njihovi družbi še nekaj oseb, ki pa jih z očmi niso mogli videti.

Zasliši se nekakšno sikanje in šušljanje in tudi kača odgovori s sikanjem. Naposled, ko bolje prisluhnejo, občutijo in razberejo besede, ki so prihajale od dveh izmenjajočih se glasov:

˝Najprej bova na skrivaj prišla v vrt lepe Lilijane in si ga dobro ogledala, ko pa bo padel mrak in najin neurejen izgled ne bo tako zelo očiten in moteč, vas prosiva, da naju predstavite popolni Lepoti. Dobimo se na obali velikega jezera.˝

˝Dogovorjeno,˝ odgovori kača in sikajoč glas se izgubi v zraku.

Naši trije potniki se začnejo dogovarjati, kako se bodo zvrstili pri lepotici. Kadarkoli je bilo okrog Lilijane zbranih več oseb, je smela k njej pristopiti samo ena oseba naenkrat, da Lilijana ne bi občutila prehudih bolečin.

Prva se je vrtu približala žena. V košari je imela okamenelega  psička. Prav tedaj je lepa Lilijana na vrtu pela in igrala na harfo. To milozvočje je odzvanjalo v krogih na mirni gladini jezera, v valovanju travnih bilk in listov na vejicah grmovja. Na bližnji jasi, v senci lepih, raznovrstnih dreves, je sedela Lilijana in na prvi pogled očarala oči, uho in srce stare žene, ki se ji je z navdušenjem približevala. Dobra žena je lepi mladenki, ki je bila vredna najvišje ljubezni, izrekala v pozdrav prave hvalnice:

˝O, srečne oči, ki vas gledajo! Vaša prisotnost napolnjuje vse z nebeško blaženostjo! Kako mično držite harfo na svojem krilu! Kako jo vaše roke nežno božajo! Zdi se, da tudi ona hrepeni po vaših prsih! Kako blago zvene strune ob dotiku vaših prstov! Oh, kako srečen bi bil mladenič na mestu harfe!˝

S temi besedami se starka povsem približa, lepa Lilijana dvigne pogled, spusti roke in odgovori:

˝Ni primeren čas, da me s svojimi pohvalami še bolj žalostiš. Tako še močneje občutim svojo nesrečo. Poglej, tik ob mojih nogah leži ubogi kanarček, ki je vselej na najbolj mil način spremljal moje pesmi. Navajen je bil sedeti na moji harfi in vedel je, da se me ne sme dotakniti. Ko pa sem danes po osvežilnem spancu zapela tiho jutranjo pesem in so se harmonični zvoki moje male ptičice razlegali radostno kot še nikoli doslej, se je mimo moje glave bliskovito spustil jastreb, uboga mala preplašena ptica pa se je skrila v moja nedra. V istem hipu sem občutila poslednje trzljaje življenja v malem bitjecu. Jastreb plava nezavesten na vodi, a kaj mi pomaga, da je kaznovan, ko je moj mali ljubimec mrtev. Njegov grobek bo samo pomnožil bolečino v mojem vrtu.˝

˝Zberite se! Moj stari vam sporoča, da lahko ublažite svojo žalost, če v največji nesreči uvidite glasnika največje sreče. Napočil je čas! Resnično,˝ nadaljuje starka, ˝v svetu se marsikaj dogaja. Samo mojo roko poglejte, kako je počrnela! Zelo se je že pomanjšala in pohiteti moram, da ne izgine vsa! O, le zakaj sem bila tako ustrežljiva do tavajočih plamenov? Zakaj sem morala srečati velikana in svojo roko pomočiti v reko? Lepa Lilijana, mi ne bi mogli vi dati eno zeljnato glavo, eno artičoko in eno čebulo, da jih odnesem reki. Moja roka bi znova postala bela, tako bela, da bi si jo skoraj upala položiti poleg vaše.˝˝Pogum, lepa Lilijana!˝ jo bodri žena in si pri tem sama briše solzo, ki ji jo je zgodba nesrečnega dekleta izmamila iz očesa.

˝Zelje in čebulo bi še našla, žal artičoke ne. Rastline v mojem velikem vrtu so brez cvetov in brez plodov, toda vsaka vejica, ki jo odlomim in zasadim na grob kakšnega mojega ljubljenca, takoj ozeleni in požene kvišku. Vsa ta zelišča, grmovje in drevje sem na žalost videla zrasti. Krone teh pinij, obeliski teh cipres, kolosi hrastov in bukev – vse to so bile male vejice, ki sem jih s svojo roko kot žalosten spomin zasadila v sicer neplodna tla.˝

Starke ta zgodba ni prav dosti zanimala. Vso skrb je posvečala svoji roki, ki je postajala vse bolj črna in iz minute v minuto vse manjša. Hotela je že vzeti svojo košarico in urno oditi, ko se spomni, da je na najvažnejše pozabila. Takoj dvigne v oniks spremenjenega psička iz košarice in ga položi v travo nedaleč od lepotice.

˝Moj mož,˝ reče starka,˝ vam pošilja tole za spomin. Ta dragoceni kamen lahko s svojim dotikom oživite. Oživljena žival vam bo gotovo naredila veliko veselja, mojo žalost zaradi njene izgube, pa mi bo pregnala že samo misel, da je ob vas.˝

Lepa Lilijana je srčkano živalco radostno pogledala in ni mogla prikriti svojega občudovanja.

˝Mnoga znamenja,˝ reče, ˝me navdajajo z upanjem, toda, aahhh! ali ni to čista blodnja naše narave, da si takrat, ko se nakopiči veliko nesreče, umišljamo, da je sreča in z njo vse najboljše čisto blizu pred nami?

Kaj pomagajo mi vsi in kaj vsak zase znak?

Smrt ptičice, prijateljici roka se je očrnila?

Dragulj, ki bi psičku rad kot prej postal enak?

Mar niso vsa ta znamenja svetilkina darila?

 

Reka loči me od sreče, ki človek jo lahko užije.

Usojeno mi je živeti, ko me skeli trpljenja ost.

O, srečen dan, ko sveti hram ob reki mi zasije,

o, kdaj poveže ločeni obali reke v eno most?˝

 

Žena je nestrpno poslušala otožno petje lepe Lilijane, ki je  pri tem izvabljala iz strun harfe najbolj mile zvoke in kar bi sicer vsakega drugega očaralo. Na hitro se je hotela posloviti, a jo znova zadrži prihod zelene kače, ki je takoj, ko je slišala zadnje besede pesmi, prihitela ohrabriti lepo Lilijano.

˝Prerokba o mostu se je izpolnila!˝ zakliče kača. ˝Kar vprašajte to dobro ženo, kako prelestno se je danes njegov lok dvigoval nad reko. Kar je bil do sedaj neprosojen jaspis, kar je bil samo prazem, skozi katerega robove je komaj pronicala svetloba, je zdaj postalo prosojno drago kamenje. Niti en sam beril ni tako jasen, niti en sam smaragd tako lepih barv.˝

˝Želim vam vso srečo,˝ reče lepa Lilijana. ˝Prosim le, da mi oprostite, toda ne morem verjeti, da se je prerokba resnično izpolnila. Preko vašega mostú gredo lahko samo pešci, nam pa je bilo obljubljeno, da bodo preko njega v obe smeri lahko hkrati šli tudi konji, vozovi in potniki vseh vrst. Ali nam niso bili prerokovani mogočni stebrni pomoli, ki se bodo sami dvigovali iz reke?˝

Oči starke so bile ves čas prikovane na potemnelo roko. Izkoristila je ta trenutek premolka, se poslovila in odšla.

˝Prosim, počakajte,˝ reče lepa Lilijana. ˝Vzemite mojega ubogega kanarčka. Naj ga svetilka spremeni v lep zlatorumeni topaz, jaz pa ga bom potem s svojim dotikom oživela in mi bo skupaj z vašim dobrim psičkom v veselje in razvedrilo. Pohitite, ker bo takoj po sončnem zahodu uboga živalca začela razpadati in se njenega lepega obličja nikoli več ne bo dalo sestaviti.˝

Starka položi drobceno trupelce med nežne liste v svojo košaro in odhiti.

˝Kakorkoli že,˝ nadaljuje prekinjen pogovor kača, ˝hram je zgrajen. ˝

˝Ampak še ne stoji na reki,˝ jo dopolni lepotica.

˝Hram še miruje v globinah zemlje,˝ pove kača. ˝Videla sem kralje in govorila z njimi.˝

˝In kdaj se bodo dvignili?˝ vpraša Lilijana.

Kača ji reče: ˝Poslušala sem, ko so v hramu odzvanjale velike besede: napočil je čas!˝

Na obličju lepotice zaživi prijetna vedrina.

˝Kaj res že drugič danes slišim te srečne besede? In kdaj jih bom slišala tretjič?˝

Pri tem vstane, iz grmovja se pojavi očarljiva deklica in ji pridrži harfo. Njej sledi druga in zloži iz slonovine izrezljan poljski stolček, na katerem je lepotica sedela, srebrno blazino pa si stisne pod roko. Tretja deklica, ki je nosila velik, z biseri izvezen sončnik, se je pojavila za primer, če bi bila Lilijani potrebna pri sprehodu. Čeprav so bile deklice čarobno lepe, so samo še poudarjale Lilijanino lepoto, saj je moral, roko na srce, vsakdo priznati, da se z njeno lepoto niso mogle meriti.

Lepa Lilijana se zdaj prijazno posveti okamenelemu psičku. Nagnila se je k njemu in se ga dotaknila. V istem hipu okameneli psiček oživi, poskoči, živahno pogleda okrog sebe, steče zdaj sem, zdaj tja in na koncu z dobrikanjem pozdravi svojo dobrotnico, ki ga dvigne in privije k sebi.

˝Joj, zebe te še!˝ vzklikne. ˝Čeprav se po tebi pretaka le pol življenja, si mi ljubek. S teboj se bom prijateljsko igrala, nežno božala, ljubkovala in stiskala na svoje srce.˝

Potem spusti psička na tla. Ga nežno odžene in spet pokliče k sebi.

Igrala se je z njim in tekala po travi veselo in nedolžno. Njena očaranost bi vsakogar navdušila. Z veseljem bi se jima pridružil slehernik, ki je z Lilijano trpel v njeni žalosti.

Vedro in razigrano razpoloženje je prekinil prihod žalostnega mladeniča. Prišel je tak, kakršnega smo že spoznali, morda še bolj utrujen zaradi močne pripeke. V prisotnosti ljubljene je vsak trenutek postajal vse bolj bled. Na roki mu je sedel jastreb, miren kot kakšen golob, z močno povešenimi krili.

˝Ni lepo,˝ vzklikne Lilijana, ˝da mi to sovražno žival, to pošast, nosiš pred oči, ko pa je danes ubila mojega malega pevca!˝

˝Ne zmerjaj te nesrečne ptice!˝ odvrne mladenič. ˝Raje objokuj sebe in svojo usodo, meni pa dovoli, da sem skupaj s sotrpinom.˝

sl05okPsiček medtem ni prenehal skakati okrog lepotice in se ji dobrikati, ona pa se mu je prijazno odzivala. Z nežnim ploskanjem ga je odganjala od sebe in ga takoj v naslednjem trenutku vabila k sebi. V teku ga je poskušala ujeti, ko pa se je psiček hotel priviti k njej, ga je spet z nežnimi kretnjami rok odganjala od sebe. Mladenič je postajal vse bolj nerazpoložen, vendar je to igro molče opazoval. Ko pa je Lilijana dvignila psička tesno k sebi in ga privila na svoje bele prsi ter ga poljubila na črni smrček s svojimi božanskimi ustnicami, mu je pošlo potrpljenje.

Poln obupa je vzkliknil: ˝Ali moram biti res zaradi svoje žalostne usode za vedno ločen od tebe? Jaz, ki sem zaradi tebe vse, celo samega sebe, izgubil! Moram res s svojimi očmi gledati, kako ta nenaravna spaka mami tvojo radost in je deležna tolike tvoje naklonjenosti? Mar moram gledati, kako jo poljubljaš? Naj še naprej tavam zdaj sem, zdaj tja v nenehnem žalostnem kroženju čez reko in spet nazaj? Ne! Iskra starega viteštva še vedno tli v mojih prsih! Naj se ta trenutek razplamti v njih še zadnji plamen! Če lahko na tvojih prsih počiva kamenje, naj tudi sam postanem kamen! Če tvoj dotik ubija, želim umreti od tvoje roke!˝

Ko to izreče, naredi mladenič sunkovit gib in jastreb odleti z njegove roke, mladenič pa se vrže na lepotico, ki je v želji, da bi ga zadržala, razširila roke in se ga tako še prej dotaknila. Mladenič izgubi zavest, ona pa z grozo občuti lepo breme na svojih prsih. Krikne in odskoči, ljubki mladenič pa se iz njenega objema, kakor brez življenja sesede na zemljo.

Zgodila se je nesreča! Lepa Lilijana je nepremično obstala in se kot v krču zastrmela pred seboj v telo brez duše. V očeh ni imela solz, srce pa kakor da ji je obstalo v prsih. Psiček je brezuspešno poskušal iz nje izvabiti kakšno ljubeznivo kretnjo. Z njenim prijateljem je umrl ves svet. Njen nemi obup ni iskal pomoči, ker Lilijana pomoči ni poznala.

Prva se zgane kača. Zdelo se je, da pozna rešitev. In prav zares so imeli njeni neobičajni gibi namen vsaj za kratek čas preprečiti strašne posledice te nesreče. S svojim vitkim telesom je naredila okrog mrtvega mladeniča velik krog in ga sklenila tako, da se je z zobmi zgrabila za svoj rep. V takem položaju je mirno obležala.

Takoj za tem se pojavi ena od Lilijaninih služabnic in prinese zložljivi stolček iz slonove kosti in z ljubkimi kretnjami prisili lepotico, da sede. Potem pride druga s pajčolanom ognjene barve, s katerim je bolj okrasila, kakor pokrila glavo svoje gospodarice. Tretja ji preda harfo in šele, ko je lepotica pristavila k sebi razkošno glasbilo in so se zaslišali prvi zveni, se je vrnila tretja služabnica z okroglim svetlim zrcalom. Postavila ga je pred lepotico in vanj ujela njene poglede.

sl06okV zrcalu je zasijala tako lepa podoba, kot jo doživimo edino v naravi. Bolečina je poudarjala njeno lepoto, pajčolan mikavnost in harfa ljubkost. Čeprav bi si človek močno želel, da se njena žalost spremeni, bi hkrati hotel, da ostane njena lepota, ki je odsevala v zrcalu, večna.

Spokojno in mirno zazrta v ogledalo je kmalu iz strun harfe privabljala raztapljajoče zvoke. Z naraščanjem njene bolečine so strune vse bolj silovito odražale njeno žalost. Kdaj pa kdaj je odprla usta, kakor da bo zapela, a jo je glas vsakič izdal. Kmalu se je njena bolečina izlila v solzah, dve deklici pa sta jo objeli v naročju. Harfa ji je zdrsnila iz rok, a jo je spretna služabnica prestregla in odnesla.

˝Kdo nam bo še pred sončnim zatonom pripeljal moža s svetilko?˝ tiho, a še vedno slišno zasika kača. Deklice se spogledajo, Lilijana pa bridko zajoče.

V tem trenutku se vsa upehana vrne starka s košaro in zakriči:

˝Izgubljena sem, pohabljena! Poglejte! Moja roka je skoraj povsem izginila. Niti čolnar, niti velikan me nista hotela prepeljati, ker sem še vedno dolžna reki. Zaman sem ponujala sto glav zelja in sto čebul. Reka hoče obljubljene tri primerke, v teh krajih pa artičok ni mogoče najti.˝

˝Pozabite na svojo bedo,˝ ji reče kača, ˝skušajte pomagati tukaj in morda boste s tem pomagali tudi sebi. Kolikor hitro morete  poiščite tavajoča plamena. Morda je še presvetlo, da bi ju videli? Zaslišite pa lahko njun smeh in prasketanje. Če boste pohite-li, ju velikanova senca še prenese čez reko, poiskala bosta moža s svetilko in ga poslala sem.˝

Starka je odbrzela, kolikor so jo nesle noge, kača in Lilijana pa sta enako nestrpno pričakovali njuno vrnitev. Žal so žarki zahajajočega sonca že pozlatili najvišje vrhove dreves v gozdu, na jezero in livade so se priplazile dolge sence. Lilijana se je topila v solzah, kača pa v neučakanosti.

V tej stiski se je kača nelagodno razgledovala na vse strani, v strahu, da bo sonce vsak trenutek zašlo in bi razpadanje prodrlo v magični krog in začelo naustavljivo razkrajati lepega mladeni-ča. Končno, visoko v zraku, zagleda purpurno perje jastreba, čigar prsi so prestrezale še zadnje sončne žarke. Kar strese jo od veselja ob tem dobrem znamenju. Ni se prevarala! Opaziti se je dalo moža s svetilko, ki je, kakor da bi drsel po gladini, prečkal jezero.

Kača se ni premaknila, Lilijana pa je vstala in zaklicala starcu: ˝Kateri dobri duh te pošilja prav v trenutku, ko tako hrepenimo po tebi in si nam tako zelo potreben!˝

˝Duh moje svetilke,˝ odvrne starec, ˝jastreb pa me vodi. Kadar sem nekomu potreben, ta svetilka prasketa. Tedaj v zraku poiščem znamenje, kakšna ptica ali zvezdni utrinek mi pokažeta nebesni predel, h kateremu moram iti. Pomiri se, najlepše dekle! Ne vem, če lahko pomagam, kajti en sam ne more nič, lahko pa nam uspe, če se ob pravi uri povežem z mnogimi. Odložimo razkroj in upajmo!˝

˝Drži svoj krog zaprt,˝ odločno nadaljuje starec in se obrne h kači. Sede poleg nje na kup zemlje in osvetli truplo.

˝Prinesite tudi ljubljenega kanarčka in ga položite v krog!˝

Deklice ubogajo starca, vzamejo drobceno trupelce iz košare, ki jo je pustila starka in ga dajo v krog.

Medtem je sonce zašlo in bolj ko se je mračilo, bolj so s svojim sijajem razsvetljevali okolico kača, starčeva svetilka in tudi Lilijanin pajčolan, ki ji je z nežno svetlobo kakor z milino zarje obarval njena bleda lica in belo oblačilo in jo prekril z neopisljivo čarobnostjo. Prisotni so obnemeli v globoki zamaknjenosti, trdno upanje je ublažilo skrb in žalost.

Zato tudi stare žene in obeh veselih plamenov, ki sta jo spremljala, niso sprejeli neprijazno. Verjetno sta bila tavajoča plamena med potjo zelo razuzdana in sta razsipala z zlatniki, saj sta bila nadvse mršava, vendar pa sta se do kraljične in njenega ženskega spremstva vedla zelo vljudno. Nadvse prepričljivo in slikovito sta besedičila o povsem običajnih stvareh. Še posebno sta bila dovzetna za čare, ki jih je svetleči pajčolan širil preko kraljične in njenih spremljevalk, ki so skromno in sramežljivo povešale poglede ob hvalnicah njihovi lepoti, ki so jo s tem resnično samo še povečevale.

Vsi razen starke so bili zadovoljni in mirni. Kljub zagotovilom njenega moža, da se ji roka zaradi osvetljevanja z njegovo svetil-ko ne bo več zmanjševala, se je starka več kot enkrat pridušala, da bo njena plemenita roka, če bo šlo tako naprej, do polnoči izginila.

Starec s svetilko je pazljivo poslušal pogovor med plamenoma, zadovoljen, ker se je Lilijana ob poslušanju njunih domislic sprostila in razvedrila. Prišla je polnoč, da še sami niso vedeli kdaj. Starec se je zagledal v zvezde in začel govoriti:

˝Ob radostni uri smo skupaj. Vsak naj izvrši svojo nalogo, vsak naj opravlja svojo dolžnost in skupna sreča bo raztopila bolečine v vsakem od nas, tako kot vsesplošna nesreča prežene radost posameznika.˝

Tem besedam je sledila sprostitev. Vsak pri sebi je pričel glasno govoriti, kaj mora storiti. Samo tri deklice so bile tiho; ena je zaspala ob harfi, druga poleg sončnika in tretja ob stolčku. Nihče jim tega ni mogel zameriti, saj je bilo že zelo pozno. Plamena sta zaključila z uvodnimi uglajenostmi, ki sta jih namenila služabnicam in končno usmerila vso pozornost Lilijani, kot najlepši od vseh.

˝Zagrabi ogledalo,˝ reče starec jastrebu, ˝obsij s prvimi jutranjimi žarki speče deklice tako, da nanje posvetiš z v zrcalu odbito sončno svetlobo in jih prebudi.˝

Tedaj se je kača premaknila in se začela počasi v velikih krogih plaziti proti reki. Pri tem sta jo plamena dostojanstveno spremljala, kot bi bila svečani bakli. Starka in njen mož sta prijela košaro, ki je do takrat komaj opazno sijala in jo pričela raztegovati, da je postajala vse večja in svetlejša. Vanjo sta položila truplo mladeniča, na njegove prsi pa kanarčka.

Košara se je kot brez teže sama povzdignila kvišku in oblebdela nad starkino glavo. Starka je hodila tik za plamenoma, lepa Lilijana pa je privila k sebi psička in sledila starki. Na koncu povorke je hodil starec s svetilko. Povorka je čarobno žarela.

Ko so prispeli do rečne obale, je družba z občudovanjem uzrla veličasten most. Most se je dvigoval nad vodo. Dobrotljiva kača jim je pripravila ta bleščeč prehod preko reke. Če je bilo podnevi dovolj razlogov za občudovanje prosojnih draguljev, iz katerih se je zdelo, da je most zgrajen, je moral biti ponoči človek osupel nad veličastnostjo njegovega blišča. Zgoraj, na temnem nebu se je jasno začrtal svetel obroč, središče mostú pa so osvetljevali živahno igrivi žarki in prikazovali gibljivo trdnost njegove zgradbe. Povorka je počasi prehajala preko mostú, čolnar pa je iz svoje kolibe od daleč, z občudovanjem opazoval osvetljeni obroč in nenavadne luči pod  njim, ki so se pomikale preko mostú.

Šele, ko so dosegli drugo obalo, se je lok na svojstven način zazibal in se valovito bližal vodni gladini. Kača je brž prilezla na obalo, košara se je spustila s starkine glave na zemljo, okrog nje pa se je kača znova ovila v krog. Starec se je sklonil k njej:

˝Kako si se odločila?˝

˝Žrtvovati sebe, preden me žrtvujejo,˝ odgovori kača. ˝Obljubi mi, da niti enega kamna ne boš pustil na kopnem.˝

Starec ji to obljubi in reče lepi Lilijani:

˝Z levo roko se dotakni kače, z desno pa svojega ljubega.˝

Lilijana poklekne in se dotakne kače in trupla. V trenutku mladenič oživi, se premakne, začne dvigovati iz košare in sede. Lilijana ga je želela objeti, toda starec jo zadrži in sam pomaga mladeniču vstati. Mladenič je stopil iz košare in kroga, s krili plahutajoč kanarček pa je sedel na njegovem ramenu. Znova je bilo v obeh življenje, duh pa se jima še ni povrnil. Lepi prijatelj je imel odprte oči, a ni nič videl ali pa se je vsaj zdelo, da vse opazuje povsem odsotno. Šele ko se je glasno čudenje ob tej preobrazbi vsaj za silo umirilo, so navzoči opazili, kako se je kača čudežno spremenila. Njeno lepo, vitko telo je razpadlo v tisoče in tisoče svetlikajočih draguljev. Starka, ki je segla k svoji košari, se je nepazljivo dotaknila te gomile draguljev, vendar se od kače ni videlo ničesar razen lepega kroga bleščečih draguljev, ki so ostali v travi, kjer je poprej ležala.

Starec prične takoj zbirati drage kamne v košaro, pri čemer mu je morala pomagati tudi njegova žena. Napolnjeno košaro odneseta proti obali, na dvignjen del brega, odkoder vso vsebino košare streseta v reko. Lepotica in starka sta sicer temu nasprotovali, ker sta želeli nekaj draguljev obdržati. Dragulji so kot svetle utripajoče zvezde zaplavali skupaj z valovi. Ni bilo mogoče ugotoviti ali so se izgubili v daljavi ali so potonili.

S polnim spoštovanjem reče starec plamenoma: ˝Gospoda moja, zdaj vama bom pokazal pot in odkril prehod, vidva pa nam bosta naredila največjo uslugo, če nam odpreta vrata svetišča, skozi katera bomo morali tokrat iti. Kajti nihče razen vaju jih ne more odpreti.˝

Tavajoča plamena se dostojanstveno priklonita in odmakneta. Starec s svetilko prvi stopi skozi steno, ki se je odprla pred njim. Mladenič mu navidez mehanično sledi, Lilijana pa tiho in nego-tovo na kratki oddaljenosti za njim. Starka ni nič rada ostala zadaj in je pred seboj stegovala svojo roko, da bi jo svetilka njenega moža zagotovo osvetljevala. Povorko sta sklenila tavajoča plamena, ki sta med pogovorom zlila svoji konici.

Kmalu se povorka znajde pred velikimi bronastimi vrati, katerih krili sta bili zaklenjeni z zlato ključavnico. Starec pokliče plamena, ki si nista dala dvakrat reči in sta spretno s svojima najbolj šiljastima plamenečima jezičkoma odprla ključavnico in zapah.

Vrata so se škripajoče odprla, saj so podrsavala po tlaku iz rude. V svetišču, v katerega je vstopila svetloba, so zablestele podobe oboževanih in čislanih kraljev. Vsi so se priklonili pred častitljivimi vladarji, plamena pa nista izpustila priložnosti in sta to storila na še posebej prismojen način. Po kratkem premoru vpraša zlati kralj:

sl07ok˝Odkod prihajate?˝

˝Iz sveta,˝ odgovori starec.

˝Kam greste?˝ vpraša srebrni kralj.

˝V svet,˝ reče starec.

˝Kaj hočete od nas?˝ vpraša bronasti kralj.

˝Želimo vas spremljati,˝ reče starec.

Kralj iz različnih kovin je pravkar hotel spregovoriti, ko se zlati kralj obrne k plamenoma, ki sta se mu preveč približala in reče:

˝Stran od mene! Moje zlato ni za vajini žreli.˝

Plamena sta se obrnila k srebrnemu kralju in se stisnila k njemu, da je njegov plašč lepo odseval njun sij.

˝Bodita pozdravljena,˝ reče srebrni kralj, vendar vaju ne morem hraniti.

˝Nasitita se zunaj in mi prinesita svojo svetlobo.˝

Plamena sta se oddaljila in se prikradla do bronastega kralja, ki se je delal, kakor da ju ni opazil in je zaklical:

˝Kdo bo vladal svetu?˝

˝Kdor stoji na svojih nogah,˝ odgovori starec.

˝To sem jaz!˝ reče kralj iz različnih kovin.

˝To se bo razodelo,˝ reče starec, ˝kajti napočil je čas!˝

Lepa Lilijana se vrže starcu okrog vratu in ga iz vsega srca poljubi.

˝Sveti oče,˝ reče ona. ˝Tisočkrat hvala, ker že tretjič slišim te preroške besede.˝

Komaj je Lilijana to izgovorila, se je na vso moč oklenila starca, saj so tla pod njimi začela drhteti. Starka in mladenič sta se oprijela drug drugega, edino gibajoča plamena nista ničesar opazila.

Dobro se je občutilo, da se je ves hram premikal kakor ladja, ki se po dvigu sidra počasi oddaljuje iz luke. Zdelo se je, da so se pred njo, na poti po kateri bo plula, odpirale globine zemlje. Nikamor ni zadela, nobena prepreka ji ni stala na poti. Nekaj časa se je zdelo, kakor da je rosilo skozi odprtino v kupoli. Starec močneje stisne lepo Lilijano in ji reče:

˝Pod reko smo. Kmalu bomo na cilju.˝

Nedolgo zatem se jim je varljivo zazdelo, da so obstali, v resnici pa se je hram začel dvigovati.

Tedaj se zasliši neobičajno bučanje nad njihovimi glavami. Skozi odprtino svoda začnejo ena preko druge padati deske in trami.

Lilijana in starka skočita vstran, mož s svetilko pa prime mladeniča in obstoji. Hram se je dvignil na svetlo prav izpod male čolnarjeve kolibe, ki je začela drseti v hram in je prekrila mladeniča in starca. Ženski sta glasno zavreščali, hram se je zatresel kakor ladja, ki je nepričakovano zadela v kopno. Obe sta v temi prestrašeno tavali okrog zaprte kolibe.

Na njuno trkanje nihče ni odgovoril. Ko sta potrkali močneje, sta bili presenečeni, saj je začel les odzvanjati. Z močjo v njej zaprte svetilke se je koliba znotraj spremenila v srebro. Kmalu zatem je spremenila celo svojo obliko. Plemenita kovina se je preoblikovala in iz razlomljenih oblik desk, letev in tramov je nastalo skrbno izdelano lepo bivališče. Sredi velikega svetišča je zdaj stal čudovit mali hram ali če hočete, oltar.

Po stopnicah, ki so od znotraj vodile navzgor, se je v višino vzpenjal plemeniti mladenič. Mož s svetilko mu je osvetljeval pot in zdelo se je, da mu pomaga še nekdo v beli kratki obleki, v roki pa drži srebrno veslo. Takoj se je dalo v njem prepoznati čolnarja, bivšega stanovalca preoblikovane kolibe.

Lepa Lilijana se je vzpenjala po zunanjih stopnicah, ki so iz hrama vodile proti oltarju, a še vedno se je morala držati stran od svojega ljubega. Starka, ki se ji je roka ob pomanjkanju svetilkine svetlobe spet manjšala, vzklikne:

˝Ali mi je res usojeno ostati nesrečna? Kaj mi res pri vseh teh čudežih noben čudež ne more rešiti roke?

Njen mož ji pokaže proti odprtim vratom in reče:

˝Poglej, dan se budi! Brž se okopaj v reki!˝

˝Kakšen nasvet!!˝ vzklikne ona. ˝Da bom vsa počrnela, da vsa izginem?! Saj vendar še nisem vrnila dolga!˝

˝Naredi, kot ti pravim!˝ reče starec. ˝Vsi dolgovi so odplačani.˝

Starka se oddalji, venec kupole svetišča pa se zablešči v svetlobi vzhajajočega sonca. Starec stopi med mladeniča in Lilijano in zakliče:

˝Tri stvari kraljujejo svetu: Modrost, Sijaj in Moč.˝

Ko je slišal prvo besedo, vstane zlati kralj; ob drugi besedi vstane srebrni; pri tretji pa počasi vstane bronasti kralj. Kralj narejen iz različnih kovin nerodno sede. Kdorkoli je bil priča temu prizoru se kljub tako svečanemu trenutku ni mogel zadržati smeha, ker ta kralj ni niti sedel niti ležal, temveč je razpadal v brezoblično gmoto.

Plamena, ki sta se motovilila okrog njega, sta se umaknila na stran. Svetila sta, čeravno zaradi jutranje svetlobe bolj bledo, a zdela sta se dobro nahranjena in ognjevita, saj sta s svojima koničastima plamenoma popolnoma izlizala zlate žile tega ogromnega kipa. Razbrazdane praznine, ki so pri tem nastale, so bile nekaj časa potem, ko je kip še stal, odprte, ko pa sta plamena polizala tudi najtanjše žilice, se je kip v hipu zdrobil in to prav na mestih, ki pri sedenju običajno ostanejo cela, pregibni členki pa so ostali trdno skupaj. Tisti, ki jim ni bilo do smeha, so morali pogledati vstran, saj jim je bilo odvratno gledati ta brezobličen, vase sesut kip.

Lepega mladeniča, ki je še vedno povsem otrplo strmel v smeri bronastega kralja, je mož s svetilko pospremil bližje kralju. Pred nogami močnega vladarja je ležal meč v bronasti nožnici, ki si ga je mladenič takoj opasal.

˝Meč na levo, desna prosta!˝ zakliče močni kralj.

Zatem se približata srebrnemu kralju, ki ponudi mladeniču svoje žezlo. Mladenič ga prime z levico, kralj pa spregovori s prijetnim glasom:

˝Pasi ovce!˝

Ko prideta pred zlatega kralja, le-ta z očetovskim blagoslovom položi na mladeničevo glavo venec iz hrastovega listja rekoč:

˝Spoznaj najvišje!˝

Starec je ves čas pazljivo opazoval mladeniča. Ko si je opasal meč, so se mladeniču prsi močno dvignile, roke postale vse bolj gibljive, njegov korak bolj prožen in čvrst. Med prejemanjem žezla, se je zdelo, da postaja njegova moč blažja, a hkrati z nekim neizrekljivim dražem še mogočnejša. Ko je njegove kodre okrasil venec iz hrastovega listja, so zaživele njegove značilnosti, v očeh mu je zasijal neizrekljivi duh. Prvi besedi iz njegovih ust pa sta bili: ˝Ljuba Lilijana!˝

Odhiti ji nasproti, navzgor po srebrnih stopnicah. Stala je na kamnu v oltarju, od koder ga je spremljala s pogledom.

˝Ljuba Lilijana! Kaj bolj dragocenega bi si lahko poželel z vsem obdarjen človek od nedolžnosti in tihe naklonjenosti, ki mi jo prinašajo tvoje prsi? ˝

˝O, prijatelj moj,˝ se mladenič obrne k starcu in ob pogledu na tri svete kipe nadaljuje: ˝Varno je carstvo naših očetov, vendar si pozabil četrto moč, ki že od davnin vseprežemajoče obvladuje svet: moč ljubezni.˝

Ob teh besedah plane lepi deklici v objem. Lilijana odvrže pajčolan, njeni lici pa oblije rdečica.

Starec smehljajoč odgovori: ˝Ljubezen ne kraljuje, ampak ustvarja in to je več!˝

Ob tem obrednem izlivu občutenj blažene sreče in čarobnosti ni nihče opazil, da se je popolnoma zdanilo. Skozi odprta vrata se jim je prikazal nepričakovan prizor. Preddverje hrama je tvoril velik, s stebri obdan prostor, na njegovem koncu pa se je videl dolg in veličasten most, ki se je z mnogimi loki vzpenjal nad reko.

Vzdolž sredinskega prehoda na mostu sta bila na obeh straneh široka, prekrasno urejena prehoda za pešce, na katerih se je že trlo na tisoče potnikov v obe smeri. Po najširšem prehodu v sre-dini so se premikale črede živine, konjeniki in vozovi. Ta živi tok je nemoteno tekel. Zdelo se je, da vsi občudujejo udobnost in razkošje te mojstrovine. Novi kralj in njegova soproga sta bila z gibanjem in življenjem tega številnega ljudstva presrečna, prav tako kot ju je osrečevala njuna ljubezen.

˝Ohrani hvaležen spomin na kačo,˝ je nadaljeval starec s svetilko, ˝saj ji dolguješ življenje, tvoje ljudstvo pa ji dolguje ta most, s katerim sta dve sosednji obali prvič povezani in bosta lahko zaživeli kot ena dežela. Sleherni plavajoči bleščeči dragulj v reki, ki je del njenega žrtvovanega telesa, predstavlja temelje temu lepemu mostu, na katerih se je sam zgradil in se bo tudi sam vzdrževal.˝

sl08okV istem trenutku, ko so prisotni hoteli od starca zahtevati, da razjasni to nenavadno skrivnost, se na vratih hrama pojavijo štiri lepe mladenke. Po harfi, sončniku in malem stolčku je bilo lahko prepoznati Lilijanine družice. Četrte, lepše od prvih treh, še niso poznali. Sestrsko se je veselila z njimi in pohitela skozi svetišče po srebrnem stopnišču.

˝Ali mi boš v prihodnje bolj verjela, ljuba žena?˝ reče stari mož s svetilko svoji lepotici. ˝Blagor tebi in vsakomur, ki se je to jutro okopal v reki.˝

O prejšnji starki ni bilo niti sledi. Pomlajena in polepšana žena je ljubeče objela moža, on pa se je njenim nežnostim z zadovoljstvom predal.

˝Če sem zdaj prestar zate,˝ reče z nasmehom,˝smeš danes izbrati drugega moža. Od danes naprej ne velja nobena zakonska zveza, ki ni ponovno sklenjena.˝

˝Kaj res ne veš,˝ mu ona navdušeno odvrne, ˝da si se tudi ti pomladil?!˝

˝Me veseli, če me s svojimi pomlajenimi očmi vidiš kot mlade-niča. Ponovno bom sprejel tvojo roko in skupaj bova vstopila v naslednje tisočletje.˝

Kraljica zaželi svoji novi prijateljici dobrodošlico in se z njo in svojimi družicami spusti do oltarja, medtem ko je kralj v sredini med dvema možema gledal proti mostu in pozorno opazoval vrvež na njem.

Nenadoma se je njegovo zadovoljstvo sprevrglo v slabo voljo in zaskrbljenost. Velikan, za katerega se je zdelo, da se še ni prebudil iz svojega jutranjega spanca, se je potikal po mostu in povzročal neznanski nered. Kot običajno je vstal popolnoma vrtoglav in se nameraval okopati v rečnem zalivu. Namesto tega se je štorkljaje znašel na širokem tlakovanem pločniku mostú.

Na najbolj neroden način se je rinil med ljudi in živali. Ljudje so se velikanu čudili, opazili so ga šele takrat, ko je v njegovih očeh zasvetilo sonce in je velikan dvignil roko, da bi si zasenčil oči pred sončnimi žarki. Senci njegovih gromozanskih pesti sta povzročili pravo razdejanje. Grobo in neotesano sta mlatili po množici in jo vsevprek premetavali. Ljudje in živali so se medsebojno zadevali in prevračali. Kazalo je, da bodo v vsesplošni zmedi vsi končali v reki.

Ob pogledu na to razdejanje kralj z nezavedno kretnjo prime za meč, a si takoj premisli in mirno pogleda najprej svoje žezlo, potem svetilko in veslo svojih spremljevalcev.

˝Mislim tvoje misli,˝ reče mož s svetilko, ˝vendar smo mi s svojimi močmi proti velikanu nemočni. Pomiri se. To je zadnjič. Njegova senca se k sreči razteza stran od nas.˝

Velikan se je vse bolj približeval svetišču. Razdejanje, ki ga je povzročil in videl s svojimi odprtimi očmi, ga je spravljalo v blaznost. Spustil je roki, ju povsem umiril, tako da z njunima sencama ni več delal škode. Ves osupel je vstopil v preddverje svetišča.

V trenutku, ko se je nameril k vhodu, je obstal kakor vkopan, podoben mogočnemu kipu iz sijočega rdečega kamna. Njegova senca je kazala na uro, kjer so bile v krožnem loku napisane na pločniku okrog njega namesto številk plemenite in pomenljive podobe.

Kralj se je zelo razveselil, ko je videl, da senca velikana služi tudi čemu koristnemu. Tudi kraljica ni bila nič manj presenečena, ko je v svoji veličastni okrašeni obleki v spremstvu devic prišla z oltarja in opazila ta čudoviti prizor, ki je skoraj povsem zakrival pogled iz svetišča proti mostu.

Množica se je strnila okrog mirno stoječega velikana, ga obkrožila in se čudila njegovi nenadni preobrazbi. Iznenada se ljudje začnejo pomikati proti svetišču. Verjetno so ga šele zdaj opazili in pred vrati svetišča se je v trenutku ustvarila nepopisna gneča.

Visoko nad hramom lebdeči jastreb je v tem trenutku ujel sončne žarke v ogledalo, ki ga je nosil v krempljih in jih usmeril na zbor, ki je stal na oltarju. Kralj, kraljica in prijatelji so bili v polmračnem svodu svetišča obsijani z nebeškim sijajem, ljudje so popadali prednje na kolena in se z obrazi dotaknili tal. Ko se je množica dvignila, se je kralj s svojim spremstvom spustil v oltar, da bi skozi skriti hodnik odšel v svojo palačo.

Ljudje so se razkropili po svetišču in si ga radovedno ogledovali. S čudenjem in strahospoštovanjem so strmeli v tri pokončne kralje, še bolj pa so koprneli po razkritju gmote, ki se je skrivala pod razkošno preprogo v četrti vdolbini. Nekdo je bil tako dobrohoten in spoštljivo skromen, da je preko razdrobljenega kralja razprostrl razkošno pregrinjalo. Tako je bil skrit pred slehernim očesom in tudi nobena roka si ga ni drznila odstraniti.

Ljudje se nikoli ne bi nasitili gledanja in občudovanja in nabita množica bi se zadušila v svetišču, če njena pozornost ne bi bila preusmerjena na veliki trg.

Kot bi padali z neba, so pričeli žvenketati zlatniki po marmor-natih ploščah. V želji, da bi si jih prilastili, so se najbližji kar s celimi telesi metali nanje. To čudežno deževanje zlatnikov se je ponavljalo izmenično na različnih mestih.

Seveda sta se tega domislila tavajoča plamena, ki sta si v splošno zadovoljstvo privoščila iztresti zlato, katerega sta ga polizala iz zdrobljenega kralja. Nekaj časa so ljudje pohlepno tekali sem in tja in se prerivali, ko pa so zlatniki nehali deževati, so se zanje mnogi celo pretepali.

Postopno se je množica razšla. Ljudje so odšli po svojih poteh. Vse do današnjega dne na mostu vrvi potnikov, svetišče pa je postalo najbolj obiskan kraj na vsej zemeljski krogli.

Dr. Rudolf Steiner: Goethejevo tajno razodetje v Pravljici o zeleni kači in lepi Lilijani

V obdobju ko je Schiller – Johann Christoph Friedrich von Schiller, 10.nov 1759 – 9.maj 1805, nemški pesnik, dramatik, zgodovinar, filozof, pravnik in zdravnik – začel prijateljevati z Goethejem, je bil zaposlen z idejami, ki so našle svoj izraz v njegovem delu »Pisma o estetski vzgoji človeka« (»Briefen über die ästhetische Erziehung des Menschen«) ter »O naivnem in sentimentalnem pesnjenju« (»Über naive und sentimentalische Dichtung«).

Omenjena pisma, ki jih je leta 1794 napisal za kneza von Augustenburga, je Schiller kasneje predelal za mesečni časopis »Die Horen«. Vse o čemer sta Goethe in Schiller nato ustno razpravljala in kar sta drug drugemu pisala, se je vedno znova navezovalo, vsaj kar zadeva njuno miselno usmerjenost, na ideje izražene v teh pismih. Schillerjeva razmišljanja so se osredotočala na vprašanje: Katero stanje človekovih duševnih sil ustreza človeka vrednemu bivanju v najboljšem pomenu te besede?

»Rečemo lahko, da vsak posameznik nosi po svoji zasnovi in svoji usodni določenosti v sebi čistega, plemenitega, idealnega človeka. Velika naloga njegovega bivanja je, uglasiti se s tem idealom, z njegovo nespremenljivo celoto v vseh njenih mnogoterostih, spreminjanjih in preoblikovanjih.«

Schiller hoče zgraditi most med človekom vsakodnevne resničnosti in idealnim človekom. V človekovi naravi sta prisotna dva gona, ki človeka spravljata v navskrižje s samim seboj, ga ovirata na poti k idealni brezhibnosti in popolnosti ter podpirata njegov enostranski razvoj: čutni in razumski gon. Če prevlada čutni gon, človek podleže svojim instinktom in strastem. V aktivnost, ki je njegovi zavesti osvetljena, se vmešajo sile, ki to zavest zatemnijo, človekovo delovanje pa postane rezultat notranje nuje. V primeru prevlade razumskega gona, človek poskuša instinkte in strasti v sebi potlačiti in se predaja abstraktni nujnosti, ki ni podprta z notranjo toplino.

V obeh primerih je človek izpostavljen prisili. V prvem primeru si njegova čutna narava podreja duhovno; v drugem si njegova duhovna narava podreja čutno. Človek v nobenem od obeh primerov ne uspe popolnoma osvoboditi jedra svojega bitja, ki se nahaja v sredini med čutnostjo in duhovnostjo. To svobodo je mogoče uresničiti edino tako, da harmonično uskladimo ta dva gona.

Čutnosti ne smemo potlačiti vase, temveč jo moramo oplemenititi, instinkti in strasti pa se morajo prežeti z duhovnostjo, tako da tudi sami postanejo ustvarjalci duhovnega, ki je prodrlo vanje.

Naloga razuma je, da duševno v človeku zaobjame tako, da odvzame oblast tistemu, kar je samo instinktivno in strastno in omogoči, da človek, kot nekaj samo po sebi razumljivega, instinktivno in strastno izvršuje, kar mu narekuje in svetuje njegov um.

Schiller v enem od svojih pisem pravi: »Če nekoga, ki je vreden našega zaničevanja in prezira, strastno objamemo, imamo  občutek, da delamo silo svoji čustveni naravi. Če pa smo sovražno razpoloženi do neke osebe, ki je hkrati vredna našega spoštovanja, bomo mučno občutili, da delamo silo umu. Takoj, ko pa si neka oseba pridobi naše nagnjenje do nje in naše spoštovanje, občutka prisile uma in prisile čustev izpuhtita, takega človeka začnemo imeti radi in ga ljubimo. V odnos hkrati vključujemo svoje nagnjenje in spoštovanje.«

Za človeka, ki v svoji čutnosti kaže duhovnost uma, v svojem umu pa elementarno moč strasti, lahko rečemo, da je svobodna osebnost. Schiller na razvoju svobodne osebnosti utemelji skladno sobivanje v človeški družbi, vprašanje o človeka resnično vrednem življenju pa poveže z vprašanjem o ustvarjanju človeškega sobivanja. To je bil njegov odgovor na vprašanja, ki jih je v tistem času, ko so ta razmišljanja nastala, pred človeštvo postavila francoska revolucija.

Goetheja so se takšne ideje globoko dotaknile. V svojem pismu 26. oktobra 1794 piše Schillerju o estetskih pismih: »Rokopis, ki mi je bil poslan, sem takoj in z velikim zadovoljstvom prebral. Izpil sem ga na dušek. Človeku okusen, njegovi naravi ustrezen napitek kar sam od sebe zdrsi po grlu in že na jeziku z blagodejnim delovanjem na njegov živčni sistem naznanja svoje zdravilno delovanje. Prav na enak način so mi bila tudi ta pisma prijetna in koristna. Drugače niti ne bi moglo biti, glede na to, da sem tisto, kar sem že precej časa presojal in deloma živel, delno pa želel živeti, tukaj našel predstavljeno na tako soodnosen (koherenten) in plemenit način.«

Goethe je hotel živeti tako, da bi se ob tem resnično zavedal,  da živi človeka vredno življenje. Način, kako to dosegati je našel izpovedano v Schillerjevih estetskih pismih. Zato je razumljivo, da so v njegovi duši navdihnila razmišljanja, ki jih je na svoj način želel izraziti v Schillerjevem smislu. V teh razmišljanjih se je rodilo delo, ki je naletelo na toliko raznovrstnih razlag: skrivnostna pravljica, ki je izšla leta 1795 v »Die Horen«. Z njo je Goethe zaključil svoj pripovedni ciklus novel »Pogovori nemških izseljencev«, ki jih je objavljal v »Die Horen«. Ti »Pogovori«, kakor tudi Schillerjeva estetska pisma, se navezujejo na takratne razmere v Franciji. Pravljice o zeleni kači in lepi Lilijani, s katero zaključuje »Pogovore nemških izseljencev«, si ne smemo pojasnjevati tako, da vanjo od zunaj vnašamo vsakršne ideje, ampak tako, da se z njo vračamo na predstave, ki so takrat živele v Goethejevi duši.

Največje število poskusov pojasnjevanj te poetske pravljice beleži Friedrich Meyer von Waldeck v knjigi »Goethejevo pravljično pesništvo«. Ob že prejšnjih tolmačenjih se jim takoj po izdaji knjige pridružijo še novejše razlage.

Miselno kal za »Pravljico« bomo morali poiskati v »Pogovorih nemških izseljencev«, ki jih pravljica zaključuje. Goethe v »Pogovorih« prikazuje beg družine pred vojnimi posledicami. Pogovori med člani te družine oživljajo tisto, kar je Goetheja takrat v njegovem krogu idej navdihnilo med izmenjavo že omenjenih idej s Schillerjem. Ti pogovori se razpletajo okrog dveh miselnih središč.

Prvo središče obvladujejo vse tiste človekove predstave, pri katerih človek opaža, da so z dogajanji, ki vplivajo na njegovo življenje tako povezane, da vanje ni mogoče prodreti z zakoni sveta čutne resničnosti. Zgodbe, ki jih v »Pogovorih« opisuje, so delno čiste zgodbe o duhovih, delno pa zgodbe o doživljajih, ki se ne ravnajo po naravnih zemeljskih zakonih, ampak po zakonih, ki dajejo pridih »čudežnega«. Goethe jih ni napisal zgolj iz nagnjenosti h kakršnikoli obliki praznoverja, ampak iz veliko globljega vzgiba. Na umu ni imel ugodnega mističnega čustva, ki prevzema nekatere ljudi, ko slišijo tisto, česar na zemeljsko »omejen«, predvsem naravnim zakonom podrejen um, »ne more pojasniti«, ampak si je neprestano ponavljal vprašanje:

»Ali za človeško dušo obstaja možnost, da se osvobodi predstav, ki prihajajo edino kot vtis telesno čutnih zaznav, da bi lahko tako s čistim duhovnim gledanjem zaobjela nadčutni svet?«.

Težnja k takšni spoznavni aktivnosti bi lahko predstavljala naravno človeško stremljenje, ki sloni na tosvetni zavesti, je pa skrito čutom in umu, ki se na čute zanaša. Nagnjenost k doživljajem, ki jih dojemamo, kakor da trgajo naravne povezave, bi bila lahko le otročje beganje od tega upravičenega človeškega hrepenenja po duhovnem svetu. Goetheja je predvsem zanimala smer, v katero gre aktivnost duše v njeni nagnjenosti k tolažbi, ki jo ponuja praznoverje, manj pa vsebine pravljic in pripovedk, ki nastajajo v otroških glavah iz takšnih tolažilnih nagnjenj in potreb.

Drugo miselno središče izražajo predstave, ki se nanašajo na človekovo moralno življenje. Človek zanj ne črpa sil iz svoje čutnosti, ampak iz impulzov, ki ga dvigajo nad tisto, kar je v njem čutnost spodbudila. S tega področja vstopa v duševno življenje človeka svet nadčutnih duhovnih sil.

Iz obeh miselnih središč izhajajo žarki, ki morajo doseči nadčutni svet in napeljujejo na vprašanje o notranjem bitju človeka, o povezavi človekove duše s čutnim svetom na eni in nadčutnim svetom na drugi strani.

Schiller se je v svojih estetskih pismih temu približal na filozofski način, čeprav ugotavlja: »Da bi ujel hipni in izmuzljivi pojav, ga mora filozof odtegniti čutom, mu nadeti okove pravila, razkosati njegovo lepo telo na pojme, njegovega živega duha pa shraniti v skromno okostje besede. Je potem čudež, če se naravno čustvo v taki podobi več ne najde in se resnica v poročilu analitika kaže kot paradoks?«

Goetheju je bila abstraktna filozofska pot neprehodna. Kar je želel izpovedati, je moral oblikovati v podobah, kar se je tudi zgodilo v »Pravljici o zeleni kači in lepi Lilijani«. Raznovrstne človekove duševne sile so se v Goethejevi domišljiji oblikovale v pravljične like, v njihovih doživljajih in medsebojnem delovanju pa je slikovito prikazano človekovo celotno duševno življenje z vsemi duševnimi težnjami in prizadevanji.

Ob takem načinu izražanja, lahko z določene strani takoj pričakujemo ugovor: Ali se poetično literarno delo na ta način ne izloči iz umetniškega sveta domišljije in postane neumetniška uprizoritev abstraktnih pojmov? Ali se liki, iztrgani iz realnega življenja, ne pretvorijo v neumetniške simbole ali celo v alegorije? Tak ugovor temelji na predstavi, da lahko v človekovi duši, takoj ko le-ta zapusti področje čutnega sveta, obstajajo edino abstraktne misli. Kdor predpostavi, da je polno življensko dojemanje v nadčutnem svetu enako tistemu v svetu čutov fizičnega telesa, presoja napačno.

Goethe se s svojimi liki v »Pravljici« ne giblje v svetu abstraktnih pojmov, ampak v svetu nadčutnih dojemanj. Kar bomo o teh likih in njihovih doživljanjih rekli v nadaljevanju, ne smemo razumeti na način, ki ga je vajen naš analitični um namreč, da iz dejstva, ko neka stvar pomeni eno, sledi, da druga stvar pomeni nekaj drugega. Nagnjenost k takšnim simboličnim tolmačenjem je pričujočim razmišljanjem povsem tuja. Starec s svetilko, tavajoča plamena in drugi liki iz »Pravljice« niso nič drugega kot domišljijski liki in se kot taki v pravljici tudi pojavljajo.

To kar je bistveno in moramo iskati v sporočilu pravljice, so miselni impulzi, ki so pesnikovo domišljijo spodbudili, da ustvari takšne like. Z gotovostjo lahko rečemo, da Goethe teh miselnih impulzov ni prinesel v abstraktni obliki iz zavesti. Glede na to, da bi se v njegovi miselnosti v taki obliki zdeli vsebinsko pomanjkljivi, se je izrazil s pomočjo domišljijskih likov. Prav ti miselni impulzi upravljajo v globinah Goethejeve duše, ki je z domišljijo te like rodila. Misel kot vmesna stopnja nezavedno živi v njegovi duši in usmerja domišljijo. Opazovalcu Goethejeve »Pravljice« je miselna vsebina potrebna, ker le z njeno pomočjo lahko tako uskladi svojo dušo, da more le-ta s kreativno domišljijo slediti Goethejevim ustvarjalnim potem.

Vživljanje v to miselno vsebino ni nič drugega kot način razvijanja organov, s pomočjo katerih lahko opazovalec prodre v prav tisto ozračje, ki ga je uspelo Goetheju duhovno vdihniti ob pisanju »Pravljice«. Gre za usmerjanje pogleda na človekov duševni svet, ki ga je Goethe gledal in opazoval in iz katerega so se mu namesto filozofskih idej prikazovale žive duhovne podobe. To, kar živi v teh duhovnih podobah, živi tudi v človekovi duši.

Goethe je že v »Pogovorih« napovedal način predstavljanja, s katerim je kasneje prežeta »Pravljica«. Človekovo dušo je usmeril na dve področji sveta, med katerima se človek v življenju nahaja; na področje čutno-fizičnega in nadčutno-duhovnega sveta. Globlja človekova nrav teži k temu, da vzpostavi pravilno razmerje do teh dveh področij in na ta način doseže svobodno in človeka dostojno stanje duše in hkrati zgradi skladno sobivanje človeka s človekom.

Goethe je čutil, da v »Pogovorih« ni v popolnosti izrazil tega, kar je dal v svojih zgodbah slutiti o odnosu človeka do teh dveh svetov. Skrivnosti človekove duše, v katere je upiral svoj pogled, je poskušal na ogromnem slikarskem platnu »Pravljice« približati neizmerno bogatemu svetu duhovnega življenja. Težnja po doseganju bivanja, ki je resnično vredno človeka, na katerega nakazuje Schiller in ki ga je Goethe želel živeti, je v »Pravljici« utelešena v liku mladeniča. Njegova poroka z Lilijano, vladarico kraljestva svobode, predstavlja združitev s silami, ki dremajo v vsaki človekovi duši. Ko te sile prebudimo, vodijo do resničnega notranjega doživetja svobodne osebnosti.

Ključna oseba za razvoj dogodkov v »Pravljici« je starec s svetilko. Ko je vstopil s svojo svetilko v svetišče v skalni votlini, je bil vprašan, katero največjo skrivnost pozna, on pa odgovori: »Tisto najbolj očitno.« Ko je naprošen, da to skrivnost razkrije, starec odgovori: »Takoj, ko razkrijem četrto«. To četrto skrivnost čuva zelena kača in jo starcu šepne na uho.

Brez dvoma gre za skrivnost, ki se nanaša na stanje, po katerem hrepenijo vsi liki v »Pravljici«. To stanje, ki je opisano na koncu »Pravljice«, slikovito izraža stapljanje človekove duše s silami, ki upravljajo z njenimi globinami. Razodene se nam, na kakšen način se ureja odnos teh sil do nadčutnega sveta, ki ga predstavlja Lilijanino kraljestvo in do čutnega sveta, ki je predstavljen s kraljestvom zelene kače. V tem prepletanju dveh svetov se duša s svojimi izkušnjami v svobodnem delovanju tako v enem kot v drugem svetu prežame z obema in tako uresniči svoje resnično Bitje, doseže samouresničenje.

Predpostaviti moramo, da je starcu razkritje skrivnosti znano, saj je edini lik, ki vedno stoji iznad dogajanja in od katerega je odvisno celotno upravljanje in vodenje.

Kaj bi torej kača lahko prišepnila starcu? Starec ve, da se bo za uresničitev končnega stanja, po katerem vsi hrepenijo, kača morala žrtvovati. Vendar pa to njegovo védenje ni odločilno in mora z njim počakati, vse dokler v kači, v globini njenega bitja, ne dozori odločitev o samožrtvovanju.

V okviru človekovega duševnega življenja deluje sila, katere namen je dušo razviti do stanja svobodne osebnosti. Njena naloga se na poti do tega stanja postopoma uresničuje. Takoj ko je to stanje doseženo, ta sila izgubi svoj pomen. Človekovo dušo povezuje z življenjsko izkušnjo. S svojo močjo pretvarja vse, kar razodevata znanost in življenje, v notranjo življenjsko modrost. Tako duša zori do željenega duhovnega cilja. Ta moč z uresničitvijo tega cilja ni več potrebna, saj vzpostavlja človekov odnos do zunanjega sveta. Na cilju se vsi zunanji impulzi preobrazijo v duševne vzgibe. Takrat se mora ta moč žrtvovati, prenehati delovati in kot ferment brez lastnega življenja, ki prežema ves ostali duševni svet, še naprej bivati v preobraženem človeku.

Goethejeva duhovnost je bila s to močjo v človekovem življenju še posebej zaposlena. Delovanje te moči je spoznaval z življenjskimi pa tudi z znanstvenimi izkušnjami. V teh slednjih jo je tudi želel iskustveno uporabiti, ne da bi si preko apriornih mišljenj ali teorij postavljal abstrakten cilj. Ta cilj mora šele iziti iz izkušenj, ki ga bodo, ko dozorijo, same izrodile. Izkušnje se ne smejo oklestiti z vnaprej določenim izidom. To duševno silo uteleša zelena kača, ki nenasitno golta zlato, zlato pa predstavlja modrost, ki izvira iz življenjskih izkušenj in znanstvenih znanj in spoznanj, ki jih mora duša usvojiti tako, da se modrost in duša zlijeta v eno. Ta duševna sila se bo ob pravem času žrtvovala in človeka pripeljala do njegovega cilja: postati svobodna osebnost.

Kača zašepeta starcu na uho, da se hoče žrtvovati in mu tako razkrije skrivnost, kar za starca ni nič novega, in je brez prave vrednosti, vse dokler kača s svojo svobodno odločitvijo tega samožrtvovanja ne uresniči. Kadar omenjena duševna sila v  človeku spregovori tako, kot je spregovorila kača starcu, takrat je za dušo »nastopil čas«, da življenjsko izkušnjo doživi kot življenjsko modrost, kar vzpostavi skladen odnos med čutnim in nadčutnim.

Ponovna oživitev mladeniča, ki se ga je nadčutni svet v podobi  Lilijane dotaknil ob nepravem času in ga zaradi tega umrtvil in usmrtil, pripelje do željenega cilja. Mladenič se združi z Lilijano, medtem ko se kača – življenjska izkušnja duše – samožrtvuje. Takrat tudi napoči čas, da duša v sebi zgradi most med tostranskim in onostranskim področjem reke. Ta most nastane iz substance kače. Od zdaj naprej življenjsko izkustvo ne živi več lastnega življenja in ni tako kot prej usmerjeno samo na zunanji svet čutil, temveč postane notranja duševna sila, ki je ne moremo neposredno zavestno uporabljati. Ta sila deluje samo takrat, ko se čutno in nadčutno v notranjosti človeka medsebojno presvetlita in ogrejeta.

Kača prva spodbudi to stanje, a sama ne bi bila zmožna mladeniča obdariti z vsemi tistimi darovi, ki bi mu omogočali vladati v novoosnovanem duševnem kraljestvu. Mladenič prejme te darove od treh kraljev. Od bronastega kralja dobi meč in nasvet: »Meč v levo, desno imej prosto«. Srebrni kralj mu da žezlo in izreče stavek: »Pasi ovce!«. Zlati kralj mu na glavo položi venec iz hrastovih listov, rekoč: »Spoznaj najvišje!« Četrti kralj iz mešanice bakra, srebra in zlata, razpade v neznatno brezoblično gmoto.

V človeku, ki je na poti k svobodni osebnosti, delujejo skupaj premešane tri duševne sile: volja ali hotenje (baker), čustvovanje (srebro) in miselno spoznanje (zlato). V človekovem življenju pridobljeno življenjsko izkustvo iz svojih spoznanj ponuja tisto, kar si duša s pomočjo teh treh sil prisvaja: moč, skozi katero deluje krepost, ki se razkrije volji; lepota (preblisk lepega) se razkrije čustvom; modrost se razodene spoznanju.

Človek je odrezan od »svobodne osebnosti«, ker te tri sile v njegovi duši delujejo pomešano; človek bo dosegel svobodno osebnost v takšni meri, kolikor kot individualna oseba popolnoma zavestno sprejme darove treh kraljev v njihovih posebnih značilnostih in vsakega od njih s svobodnim in zavestnim delovanjem sam harmonično združi in poenoti v svoji duši. Takrat bo v njem razpadlo tisto, kar je prej vladalo nad njim, to pa je kaotična mešanica darov volje, čustev in spoznanj.

Kralj modrosti je iz zlata. Tam kjer se v »Pravljici« pojavlja zlato, le-to predstavlja modrost v kakršnikoli obliki. Kako se modrost v sebi v življenjskem izkustvu žrtvuje zadnja, smo nakazali, toda tudi tavajoča plamena se na svoj način dokopljeta do zlata. Človek nosi v sebi duševno zasnovo. Pri nekaterih ljudeh je enostransko razvita in se zdi, kot da napolnjuje celotno njihovo bitje. Z njo si prisvaja modrost, ki mu jo prinašata življenje in znanost. Vendar pa ta duševna zasnova ne teži k popolni združitvi modrosti z življenjem duše, temveč ostane kot enostransko znanje, kot sredstvo, da lahko nekaj vztrajno trdimo ali kritiziramo.

Določena oseba lahko s to sposobnostjo kdaj zablesti ali se v življenju enostransko izkaže. Ne prizadeva si za to, da poveže in uravnoteži tisto, kar ji nudi zunanje izkustvo. Tedaj nastane praznoverje, ki ga je Goethe prikazal v zgodbah o duhovih z naslovom »Izseljenci«.  Tako praznoverje postane znanje, še preden zaživi v notranjosti duše, ker ne obstaja namera, da bi se to praznoverje uskladilo z naravnimi zakoni. To je tisto, kar lažni preroki in sofisti prenašajo skozi življenje in je daleč od Goethejevega življenjskega načela: Da bi lahko resnično obstajali, se moramo odpovedati samemu sebi, lastnemu obstoju. Nesebična kača v svoji ljubezni do modrosti, do življenjskega izkustva, ki se skozi preživete izkušnje razvija v modrost, se odreče lastni eksistenci. Da bi zgradila most med čutnostjo in duhovnostjo, se odreče sebi.

Neobrzdano hrepenenje privlači mladeniča v kraljestvo lepe Lilijane. Po katerih znakih spoznamo to kraljestvo? Kljub svoji najgloblji želji po Lilijaninem svetu, lahko ljudje vstopijo v ta svet, še preden je most zgrajen, le v določenem času. Kača točno sredi dneva naredi začasni most do področja nadčutnega, še pred svojim končnim žrtvovanjem, s katerim bo most resnično trajno zgrajen. Čez reko, ki deli čutno od nadčutnega, je mogoče vsako jutro in vsak večer priti tudi na senci velikana, ki pooseblja moči predstavljanja in pomnenja. Tisti, ki se približa vladarici nadčutnega sveta, pa z njim ni notranje uglašen, mora nase prevzeti vse posledici in biti strt tako, kot se je to zgodilo mladeniču. Tudi Lilijana hrepeni po drugem kraljestvu, toda čolnar, ki je tavajoča plamena prevažal preko reke, lahko vsakogar prepelje le iz kraljestva nadčutnega, v obratni smeri pa ne. Kdor želi, da se ga nadčutni svet dotakne, mu mora najprej približati svojo, z življenjskimi izkušnjami napolnjeno notranjost, saj je mogoče nadčutno dojeti le v svobodi.

Goethe poda svoje stališče glede tega vprašanja v »Izrekih v prozi«: »Vse kar osvobaja naš duh, a nam hkrati ne da oblasti nad nami samimi, je pogubno«. V neki drugi izjavi pravi: »Človekova resnična dolžnost je izpolniti tisto, kar človek ljubi in si je sam zapovedal.«

Enostransko delujoči nadčutni svet – pri Schillerju je to enostranski racionalni impulz – je kraljestvo lepe Lilijane, svet enostransko dejavne čutnosti – Schillerju pomeni to čutni nagon – je svet, v katerem pred svojim žrtvovanjem živi kača. Čolnar lahko vsakogar prepelje v čutno kraljestvo, nikogar pa v drugo smer. Vsi ljudje, četudi sami ničesar k temu ne prispevajo, izvirajo iz nadčutnega kraljestva in lahko z njim vzpostavijo svobodno povezavo – neodvisno od »časa«, od vsakršnega, četudi nenamernega vzgiba stanja duše – če le želijo iti preko mostú žrtvovanega življenjskega izkustva.

Pred tem obstajata dve stanji duše, ki nastopita neodvisno od naše volje in s pomočjo katerih lahko človek vstopi v nadčutni svet in postane eno s svetom svobodne osebnosti. Tako stanje duše je tisto navdihnjeno z ustvarjalno domišljijo in je odraz nadčutnega doživetja. V umetnosti človek povezuje čutno z nadčutnim in se z umetnostjo dokazuje kot svobodna ustvarjalna duša. To je upodobljeno s prečkanjem reke preko začasnega mostu, ki ga naredi kača, ki opoldne omogoči prečkanje reke in ponazarja življenjsko izkustvo, ki še ni pripravljeno na nadčutno doživetje.

Drugo duševno stanje nastopi, ko stanje zavesti človeške duše – velikan v človeku, ki je verna slika makrokozmosa – oslabi in ko slabi in se izgublja zavestno spoznanje, kar se odraža kot praznoverje, vizija in spiritizem. Duševna sila, ki se pri oslabljeni zavesti na ta način izživi, je za Goetheja istovetna sili, ki hoče človeka na nasilen, samovoljen in revolucionaren način pripeljati do stanja svobode. Take revolucije topo odražajo nagon po idealnem stanju in so podobne velikanovi senci, ki se ob vzhodu in zatonu sonca bliskovito splazi čez reko.

Tudi tako gledišče na »velikana« lahko razberemo iz vsebine Schillerjevega pisma Goetheju 16. oktobra 1795, ko je bil Goethe na poti v Frankfurtu na Maini pred vojaškim pohodom proti Parizu: »Res me veseli, ker vem, da ste v Frankfurtu na Maini, še daleč od spopadov, ker bi vas sicer lahko velikanova senca na zelo grob način zgrabila«. Posledice samovolje in neobrzdanega poteka zgodovinskih dogajanj so ob oslabljenem stanju človekove zavesti utelešene v velikanu in njegovi senci. Duševne spodbude, ki vodijo do takšnih dogajanj, so resnično blizu nagnjenosti k praznoverju in ideologiji sanjačev.

Starec pravi, da teme ne sme osvetljevati. Starčeva svetilka ima lastnost, da sveti samo tam, kjer je že prisotna neka druga svetloba. Pri tem moramo pomisliti na izrek starega mistika, ki ga je Goethe pogosto ponavljal: »Če naše oko ne bi bilo ‘od Sonca’, ne bi moglo nikoli ugledati Sonca; če v nas samih ne bi bilo Božje moči, nas božansko ne bi moglo očarati.«

Tako kakor svetilka ne sveti v temi, tako tudi svetloba modrosti in spoznanja ne sveti tistemu človeku, ki se ji ne približa z ustreznimi organi in z notranjo svetlobo. Pravo resnično bistvo svetilke uvidimo, če upoštevamo, da lahko na svoj način zelo dobro osvetljuje tisto, kar bo v kači dozorelo v odločitev, vendar mora svetilka najprej občutiti, da se je kača resnično predala tej odločitvi.

Obstaja človeško spoznanje, ki je vedno usmerjeno k najvišji človekovi težnji in se je v toku zgodovinskega razvoja človeštva dvignilo iz notranjega doživetja duš. To spoznanje kaže proti cilju človeških stremljenj, ki se lahko uresniči edino v konkretni življenjski uresničitvi predaje in žrtvovanja.

Tisto, zaradi česar se človek uči opazovati zgodovinsko preteklost in kar mu mistični in religiozni doživljaji lahko povedo o povezanosti z nadčutnim, se lahko uresniči samo z žrtvovanjem skozi življenjsko izkušnjo. Starec zmore s svojo svetilko vse preobraziti tako, da prevzame novo, za življenje uporabnejšo obliko, toda dejanski razvoj je odvisen od zorenja življenjskega izkustva.

Starec ima za ženo osebo, ki s svojim telesom jamči reki za tisto, kar je reki ostala dolžna. Ta žena prav tako uteleša moč zaznavanja in predstavljanja in tudi zgodovinski spomin človeštva. Je starčeva sodelavka. Starec ima po njeni zaslugi svetlobo, ki zmore osvetliti tisto, kar je z zunanjo pojavno resničnostjo že svetlo. Sile predstavljanja in pomnenja niso združene v življenjsko celoto z resničnimi silami, ki delujejo v razvoju posameznika in  tudi v zgodovinskem razvoju življenja vsega človeštva. Sile predstavljanja in pomnenja se oprijemajo preteklosti in jo konzervirajo tako, da postane gonilna sila tistega, kar nastaja in tistega, kar še mora nastati. Odraz te duševne sile je vsebovan v odnosih, v katerih skozi spominjanje živijo tako človek kot človeštvo.

V svojem tretjem estetskem pismu Schiller dodatno pojasnjuje: »Človeka pahne v človeško skupnost, v državo in s tem v vse temu ustrezne odnose sila potreb, še preden more sam svobodno izbirati svoj stan; sila uravna njegov stan po izključno naravnih zakonih, še preden ga lahko sam oblikuje po zakonih uma«.

Reka torej deli ta dva svetova; svet svobode nadčutnega in svet nujnosti čutnega. Nezavedne duševne sile v podobi čolnarja postavljajo človeka, vkoreninjenega v nadčutnem svetu, v čutni svet.

Človek se v fizičnem čutnem svetu najprej nahaja na področju, v katerem so sile predstavljanja in spominjanja ustvarile odnose, s katerimi mora živeti, ki pa ga ločujejo od nadčutnega sveta. V odnosu do teh sil je človek dolžnik, prisiljen pristopiti k sili – čolnarju. Ta sila človeka na njemu nezaveden način loči od nadčutnega in pripelje v čutni svet.

Silo, s katero na človeka pritiskajo življenjske razmere in ki se kaže v izgubi njegove svobode, lahko premaga edino tako, da se »s plodovi zemlje«, kar pomeni s samoustvarjeno življenjsko modrostjo, osvobodi prisile in krivde, ki ga v življenjskih razmerah bremenita. Če v tem ne bo uspel, mu bodo nastale razmere, ki jih predstavlja rečna voda, iztrgale njegovo lastno bit in izginil bo v svoji duševni posebnosti in ločenosti.

Na reki je zgrajeno svetišče-hram, v katerem se mladenič in Lilijana poročita. V človeški duši, v kateri so se sile preuredile glede na običajno stanje, je mogoča poroka z nadčutnim, kar pomeni, da je osvoboditev osebnosti resnično mogoča.

Življenjske izkušnje, ki jih duša pridobi do tega trenutka, dozorijo v tolikšni meri, da človek ne troši sil, usmerjenih k tej življenjski izkušnji, zgolj za svoje golo umeščanje v čutni svet, ampak je ta moč vsebovana v tistem, kar iz nadčutnega sveta priteka v človekovo notranjost in povzroča, da je njegovo delovanje v čutnem svetu izvrševanje nadčutnih impulzov.

V takšnem duševnem razpoloženju sedaj tudi tiste človekove duhovne sile, ki so se prej gibale po stranskih ali se izgubljale v enosmernih poteh, dobivajo nov značaj v vsej svoji vseobsežnosti, ki ustreza višjemu stanju zavesti. Na ta način modrost tavajočih plamenov, ki se loči od čutnega sveta in se zapleta s prazno-verjem ali kaotičnim mišljenjem, služi odpiranju tistih vrat, ki simbolizirajo duševno stanje, v katerem volja, čustvovanje in spoznanje s svojim kaotičnim in neuravnoteženim prepletanjem, človeka še vedno držijo v nesvobodnem in od nadčutnega sveta ločenem notranjem življenju.

Goethe je v podobah, značilnih za pravljice, pristopil k razvoju človeške duše z izhodišča tistega duhovnega razpoloženja, v katerem se duša sprva počuti odtujeno v odnosu do nadčutnega, nato pa duša raste do stopnje zavesti, na kateri se v čutnem svetu uresničeno življenje prežema z nadčutnim duhovnim svetom in se tako zlivata v eno. Goethe si je ta proces preobrazbe zamislil s pomočjo preprostih, iz duše stkanih domišljijskih likov.

»Pravljica« v zaključku celovito in v mojstrsko stkanih poetičnih podobah odgovori na vprašanje o odnosu fizičnega sveta do sveta, v katerem smo odrešeni fizičnih doživetij in svobodno izkušamo doživetja v nadčutnem svetu in vplive njihovih posledic na življenje človeške skupnosti, ki prežema »Pogovore nemških izseljencev«.

S temi razmišljanji je le nakazana pot, ki vodi v svet, v katerem je Goethejeva domišljija stkala »Pravljico«. Vse ostale podrobnosti v vsej njihovi življenjskosti mora vse do poslednje iznajti tisti, ki v »Pravljici« vidi slikarsko platno, na katerem je naslikano človekovo duševno življenje in njegovo stremljenje k nadčutnemu duhovnemu svetu. Schiller je v »Pravljici« zelo dobro občutil takšno platno duševnega življenja in o tem piše: »Pravljica je dovolj barvita in vesela, ideja o delovanju sil, ki si vzajemno pomagajo ali si nasprotujejo, ki ste jo enkrat omenili, se mi zdi tukaj zelo primerno prikazana«.

Tudi če bi nekdo ugovarjal, da se to vzajemno delovanje sil nanaša na sile medsebojno različnih ljudi, se temu upira resnica, ki jo je Goethe še kako dobro poznal in sicer, da duševne sile, ki so enostransko porazdeljene na različna človeška bitja, niso nič drugega kakor razstavljena bit celotnega človeškega uma. Kadar v življenju skupnosti skupaj delujejo različne človeške narave, je ta vzajemnost le slika mnogoterih sil, ki v svojem medsebojnem delovanju tvorijo individualno skupno človeško Bitje.

Prevodi predavanj Rudolfa Steinerja v slovenski jezik:

Janezov evangelij, 1924, 2013

Peti Evangelij, 1911, 2013

Kri je poseben sok/Človeško srce/Napotki za meditacijo/Prihodnost človeštva, 1906/1922, 2013

Prave in napačne poti v duhovni svet, 1924, 2012

Preseganje nervoze, 1911, Izvor zla, tegob in bolečine, 1914, O vplivu alkohola na človeka, 1906, 2012

Osem meditacij, 1923, 2012

Osnove spoznavne teorije Goethejevega pogleda na svet s posebnim ozirom na Schillerja, 1886, 2012

Misterij na Golgoti, 1922; Ljubezen in njen pomen v svetu, 1912, 2012

O krvi in srcu, 1906, 2011

Koledar duše, 1912, 2011

Umetnost recitiranja in deklamiranja, 1920, R.&M.Steiner, 2011

Poezija in govorna umetnost, 1923, 2011

Kdo duhovno vodi človeka in človeštvo?, 1911, 2011

Evolucija zavesti, 1923, 2011

 

Prevodi del Samaela Auna Weorja v slovenski jezik:

Budova ogrlica, 1966, 2015

Skrivnost zlatega cvetenja, 1970, 2015

Ja, obstaja pekel, ja, obstaja hudič, ja, obstaja karma, 1973, 2015

Tri gore, 1972, 2014

Razkriti Parsifal, 1971, 2014

Temeljno izobraževanje, 1966, 2013

Revolucija dialektike, 1976, 2013

Sporočilo Vodnarja, 1960, 2013

Znanost meditacije, 2013

Revolucionarna psihologija, 1973,1992

Popolni zakon, 1963,1992

Uvod v gnostiko / Gnostično posmrtno potovanje / Onkraj smrti, 1976, 1995

Info./naročila: [email protected],      www:ljubezenmodrost.info

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 34 other subscribers