Rudolf Steiner je kot vodilni krščanski posvečenec in nosilec impulza ezoteričnega krščanstva s svojim delom in ogromno življenjsko močjo neumorno širil vedenje o pomembnosti nalog, ki jih mora človeštvo spoznati,  občutiti, sprejeti in uresničiti. Predstavil je, da je sinteza srednje in vzhodne Evrope mogoča edino na temelju ideje tričlene družbene ureditve. Ta rešilna ideja je aktualna danes in bo v bodoče. Druge prave poti v zgodovinski evoluciji človeštva ni. Prav od današnje kulturne dobe, dobe zavestne duše (od 1413 (+2160) do 3573 torej) je naloga srednje Evrope postati duhovni most med zahodno in vzhodno Evropo. Zahod je v tej dobi usmerjan k spoznavanju zunanjega materialnega sveta, medtem ko se na vzhodu duše prežemajo z vzvišeno duhovno moralno substanco in njenim preoblikovanjem v duševne sile modrosti. Med njima je srednja Evropa kot zavestna duša, ki se preoblikuje v četrti člen človeka, v Jaz. (V petih delih sem skušal zbrati kolikor toliko povezane izvlečke iz Steinerjevih predavanj za meditativno razmišljanje).

PRVI DEL(1/5)

Sestavo in razvoj posameznih členov človeškega bitja je mogoče kratko označiti tudi takole:

  1. fizično telo
  2. eterično telo
  3. astralno telo

čuteča duša

  1. intelektualna ali razumska duša
  2. zavestna duša

duhovni Jaz – manas

  1. življenjski duh – budi
  2. duhovni človek – atma

 

Ko je bila Zemlja v Saturnovem stanju toplotno bitje, so duhovna bitja najvišje hierarhije ustvarila zasnovo človeškega fizičnega telesa, nato eteričnega (ali etrskega) itd. Čas od 8. st. predkrščanskega obdobja do 15. st. n. št. se pri civiliziranem delu človeštva razvija razumska in naravne srčna duša. Začel se je v južni Evropi in Prednji Aziji pri grškem ljudstvu. Starogrško ljudstvo je imelo v sebi razvito čutečo dušo, kar je bila značilnost tretje poatlantske dobe, egipčansko-kaldejske. Tam se je človek predajal vtisom zunanjega sveta in ob teh vtisih je hkrati občutil vse, kar je potem cenil in spoštoval kot lastna spoznanja, ki jih je pustil preiti v svoje voljne impulze. Celotni človek se je čutil kot člen celotnega vesolja in ko je hotel vedeti, kaj mu je storiti, je vprašal zvezde in njihova gibanja. To sodoživljanje zunanjega sveta, to videnje duhovnega v vseh posameznostih zunanjega sveta, je bilo vendar tisto, kar je Egipčane v najvišji dobi njihove kulture odlikovalo, kar je živelo v Prednji Aziji in kar je pri Grkih nekako drugič zacvetelo. Nato se je med Grki razvilo nekaj, kar so grški filozofi imenovali nous, kar je splošni svetovni razum, in je ostal temeljna lastnost človeškega duševnega razvoja do 15. st., doživel nekakšen višek v 4. st. krščanskega st. in potem ponovno izginil. Toda od 8. predkrščanskega st. do 15. st. n. št. je človek dejansko razvijal razum. Toda če v tej dobi govorimo o razumski duši, moramo resnično uvideti, kaj mi zdaj v naši dobi dejansko nagovarjamo kot razum. V sebi nosimo razum, ga razvijamo in z njim dojemamo in razumemo svet. O razumu niso tako govorili niti Grki niti v 11., 12., 13. st. Razum je bil objektiven, bil je nekaj, kar je napolnjevalo svet. Razum je urejal posamezne svetne pojave. Človek je opazoval svet in njegove pojave in si rekel: Kar povzroča, da en pojav sledi drugemu in posamezni pojav vstavlja v večjo celoto itd., je delovanje svetovnega razuma. Človeški glavi so prisojali le to, da sodeluje pri tem splošnem razumu sveta.

Ko danes govorimo o svetlobi in hočemo slediti moderni fiziki in fiziologiji, rečemo: Svetloba je v nas. Toda niti naiven človek ne verjame, da je svetloba le v njegovi glavi, in prav tako ne bi stari Grk ali človek 11. ali 12. st. n. št. rekel, da je razum le v njegovi glavi. Rekel bi, da je razum zunaj, napolnjuje svet in v njem vse ureja, in tako kot se človek svetlobe zaveda skozi svoje zaznavanje, tako se zaveda razuma, ki nekako zasije v njem.

To je bilo pomembno povezano s prihodom svetovnega razuma v človeški kulturni razvoj. Ko je pred tem kulturni razvoj potekal v znamenju čuteče duše, niso govorili o nekem takem po celem svetu razširjenem enotnem principu, ampak so govorili o duhovih rastlin, o duhovih, ki urejajo živalski svet, o duhovih tekočin, zraka, ognja itd. Obstajalo je mnoštvo duhovnih bitij, o katerih so govorili. Iz tega mnoštva ni govoril le politeizem, ljudsko bogoslužje, ampak je bila vsekakor v posvečenih prisotna tudi zavest, da imajo zunaj opraviti s stvarnim mnoštvom bitij. S prodiranjem razumske dobe se je razvila vrsta monizma. Na razum so začeli gledati kot na nekaj edinstvenega, kar zaobsega celotni svet; šele s tem se dejansko razvije monistični značaj bogoslužja, ki se je vsekakor pripravljal že v tretji poatlantski dobi. Toda kar moramo znanstveno zadržati od te dobe – od 8. predkrščanskega st. do 15. st. po Kr. –, je dejstvo, da je to doba razvoja svetovnega razuma in da so ljudje povsem drugače razmišljali o razumu, kakor razmišljamo danes.

Zakaj so o razumu razmišljali drugače? Zato ker so, s tem ko so bili razumni, ko so z razumom poskušali nekaj dojeti, drugače čutili. Človek si je v svetu preko svojih čutov ogledoval stvari; vendar je vedno nekako občutil določen sunek, ko je premišljeval. V primerjavi z običajnim budnim stanjem je bilo približno tako, kakor da občuti nekakšno močnejšo prebuditev. Ljudje so razmišljanje občutili drugače od običajnega življenja. Predvsem so dodatno občutili, da so vključeni v nekaj objektivnega, kar ni zgolj subjektivno. Zato so imeli do 15. st., in kot odmev tudi še kasneje, ljudje določen občutek za globlje razmišljanje o stvareh, občutek, ki ga danes nimajo več. Danes človek sploh nima več občutka, da mora razmišljati v nekem določenem duševnem razpoloženju. Do 15. st. je imel človek občutek, da kadar razmišlja v slabem razpoloženju ali nasploh ko ni dober, deluje v svetu malopridno in zlobno. Če je razmišljal kot malopriden in zloben človek, si je to očital. Tega globoko v sebi sploh več ne občutimo. Danes ljudje mislijo: V svoji duši sem lahko slab, če to hočem, razmišljam pa kljub temu lahko. Tega do 15. st. ljudje niso delali. Če so razmišljali v slabem duševnem razpoloženju, so to dejansko občutili kot neke vrste žalitev božanskega svetovnega razuma; že v samem dejanju razmišljanja so torej videli nekaj realnega, videli so se, da z dušo plavajo v celotnem svetovnem razumu. Od kod to prihaja?

Je posledica tega, da so ljudje dejansko že v tisti dobi od 8. predkrščanskega st. do 15. st. n. št. in še posebej v 4. st. n. št., pri razmišljanju izrecno uporabljali svoja eterična telesa. Seveda ne tako, da bi si rekli: Zdaj bom začel delovati z eteričnim telesom. Toda kar so občutili, celotno duševno razpoloženje, je med razmišljanjem sprožilo delovanje eteričnega telesa. V tej dobi so ljudje razmišljali z eteričnim telesom. Značilno je, da začnejo v 15. st. ljudje misliti s fizičnim telesom. Mislimo s silami, ki jih eterično telo, medtem ko razmišljamo, pošilja v fizično telo. Ta velika razlika se pokaže, ko jasnovidno opazujemo mišljenje do 15. st. in po njem. Če opazujemo mišljenje pred 15. st., je potekalo v eteričnem telesu in mu dajalo določeno strukturo. Če pogledamo na sedanje mišljenje, poteka v fizičnem telesu. Vsak delček eteričnega telesa prikliče predse svojo podobo, ki je potem v fizičnem telesu; kar se je od tistega časa med razmišljanjem dogajalo v človeštvu, je kakor pečatni odtis eterične dejavnosti v fizičnem telesu. To je bil v bistvu razvoj od 15. do 19., 20. st., ko je človek svoje mišljenje vedno bolj povzdigoval iz eteričnega telesa, in je obstal na tej senčni sliki, ki jo je od miselnega izvora v eteričnem telesu zadržal v fizičnem telesu. V tem našem petem poatlantskem časovnem obdobju torej ljudje dejansko mislimo s fizičnim telesom, vendar je to v bistvu le senčna slika nekdanjega svetovnega mišljenja, ki od takrat živi v človeštvu.

Vidite, v bistvu je vse, kar je nastalo od 15. st., kar se je razvilo kot novejša matematika, novejša naravoslovna znanost itd., senčna slika, senčna prikazen prejšnjega mišljenja; nobenega življenja nima več. Človeštvo nima danes nobenega pojma o tem, kako veliko bolj živ element je bilo mišljenje prej. V tistih starih časih se je človek v razmišljanju počutil osvežen in poživljen. Vesel je bil, če je lahko razmišljal, kajti zanj je bilo razmišljanje duševni krepčilni napoj. Miselno življenje je še doživljal kot nekakšno milost.

Ta preobrat v duševnem stanju se je torej enkrat zgodil in danes imamo, v tem kar nastopa kot razmišljanje novejšega časa, vsekakor nekaj senčnega. Od tod tudi velika težava, da bi z običajnim razmišljanjem dali človeku kakršen koli polet ali ga kakor koli motivirali. Na osnovi razmišljanja lahko vendar modernemu človeku govorimo vse mogoče, vendar pri tem ne bo navdihnjen. Kljub temu se mora to naučiti. Zavedati se mora, da ima v svojem modernem mišljenju senčno sliko in da ta slika ne sme ostati taka, da mora oživeti in da lahko postane imaginacija. Moderno mišljenje je nujno treba oživeti in iz njega narediti imaginacijo, sicer bo človeštvo popolnoma zakrnelo. Usihajočo učenost bi lahko široko razširili, toda ta izsušena učenost si ne bi mogla voljno opomoči niti se razvneti, če v to senčno in nejasno mišljenje, v to miselno prikazen, ki je prav v novejšem času vstopila v človeštvo, ne bo ponovno pritegnjeno imaginativno življenje.

Veliko usodno vprašanje novejše civilizacije je uvideti, kako mišljenje po eni strani teži k temu, da postane zasenčeno bistvo, kjer se ljudje vse bolj umikajo, zamehurjajo, in po drugi strani kako ob tem tisto, kar preide v voljo, dejansko postaja zgolj neka vrsta predajanja človeškim instinktom. Manj ko bo lahko mišljenje privzelo imaginacijo, več polnega interesa za tisto, kar živi v zunanjem družbenem življenju, bo prešlo v instinkte. Nekdanje človeštvo, vsaj v tistih časih, ki so vtisnili pečat civilizaciji, je dobilo iz svojega celotnega organizma nekaj duhovnega. Moderni človek dobiva nekaj duhovnega le iz svoje glave, zato se glede svoje volje prepušča svojim gonom, instinktom. Velika nevarnost je, da postanejo ljudje vedno bolj ljudje glave in se glede volje v zunanjem svetu prepustijo svojim instinktom, kar potem seveda vodi k družbenim stanjem, ki so v začetku 20. st. zavzeli prostor v Vzhodni Evropi in ga začeli okuževati tudi v Srednji. Do tega pride, ker mišljenje postane senčna slika.

Iz takšnih temeljev bomo pomenljivo doumeli, da hoče antropozofsko usmerjena duhovna veda senčne slike ponovno oživeti, da med ljudmi ponovno kroži, kar zajame in prevzame vse ljudi, kar pa se ne more zgoditi, če ostane mišljenje senčna slika, če v to mišljenje ne bodo ponovno pritegnjene imaginacije. Prizadevati si je treba za notranjo povezanost, ki je bila človeku nekoč dana od znotraj.

V jezuitskem redu so iznašli metodo, ki po določeni strani v mišljenje prinese življenje. Namen jezuitskih vaj je to mišljenje oživeti. Vendar so staro življenje ponovno obnovili, pri čemer ne delajo na imaginacijah niti z imaginacijami, ampak skozi voljo, kar igra še posebej v jezuitskih izvajanjih pomembno vlogo. Sodobno človeštvo mora dojeti ‒ in dojelo je veliko premalo ‒, kako je v takšni skupnosti, kakršna je jezuitska, duševno življenje nekaj radikalno drugačnega od tistega pri drugih ljudeh. Drugi ljudje sedanjosti so vsi v bistvu v drugačnem duševnem stanju kot tisti, ki postanejo jezuiti. Jezuiti delujejo iz svetovne volje; tega ni mogoče zatajiti. Zato vidijo tam določeno zvezo in takšno zvezo vidijo kvečjemu še nekateri manjši redi, proti katerim se jezuiti borijo na nož. Vendar prav ta pomembnost, skozi katero realnost vstopa v senčno, nejasno mišljenje, dela jezuita drugačnega od nekega drugega človeka, ki pripada moderni človeški civilizaciji in ki nasploh misli samo še v senčnih slikah in zato v bistvu spi, ker mišljenje ne prevzame njegovega organizma, ker ne vibrira v njegovi krvi, ker dejansko zares ne valovi skozi njegov živčni sistem.

Zelo težko je videti nadarjenega jezuita, ki bi bil nervozen, čeprav postajata moderna učenost in moderno izobraževanje vedno bolj nervozna. Kdaj postanemo nervozni? Ko se uveljavijo fizični živci. Nekaj se uveljavi, ko dejansko fizično sploh ni upravičeno, da se uveljavi, ker obstaja zgolj zato, da prenaša duhovno. Te stvari so notranje povezane z napačnostjo našega modernega izobraževalnega bistva in jezuitizem je z določenega stališča – ki ga moramo odločno napadati, toda prav s stališča oživljenega mišljenja – nekaj, kar gre skupaj s svetom, pa čeprav vzvratno rakovo pot. Toda vsaj premika se, ne stoji pri miru, medtem ko naša znanost, kot je danes običajno, v bistvu človeka sploh ne prevzame. Nekomu je nenehno vedno znova povzročana bolečina, vendar ta moderni človek, ki lahko vendar vse misli, ki je tako grozno pameten, a vendar z nobenim vlaknom svojega življenja ne stoji živo v sedanjosti, ne vidi, kaj se dogaja okrog njega; ne vidi niti noče v tem sodelovati. To je pri jezuitih drugače. Jezuit, ki oživi svoje celotno bitje, vidi, kaj danes vibrira skozi svet.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers