VPLIVI NA ŽENSKO IN MOŠKO NARAVO V FIZIČNEM TELESU

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

(R. Steiner: Odlomek iz duhovnoznanstvenih razlag  Goethejeve pesnitve Faust)

Če želimo popolno dojeti človeško povezanost, se moramo sklicevati na to, da je človek najprej kot celosten človek povezan z makrokozmosom, kako se v človeku makrokozmos nahaja upodobljen v mikrokozmosu. Spomniti se moramo, da ostaja človekov zemeljski razvoj nerazumljiv, če ne vemo, da nosi človek v svoji notranjosti tisto, kar je najprej v tem zemeljskem razvoju minljivo, toda tudi kar je v človekovem razvoju trajno, kar se je razvilo v človeški naravi pri prehodu skozi stari Saturnov, Sončev in Mesečev razvoj. Vemo, da se je človekovo fizično telo v svoji prvi zasnovi oblikovalo že med starim Saturnovim razvojem. Vemo, da se je potem še naprej oblikovalo skozi Sončev in Mesečev razvoj vse do Zemljinega razvoja. Na različne načine je zdaj v zunanje zemeljsko oblikovanje človeka vstopilo vse, kar se je v treh predstopnjah predzemeljske evolucije združilo s človekom.

Pri tem se dotaknemo roba pomembnih skrivnosti. Zelo naravno je, da so lahko te stvari le nakazane. Kdor jim želi naprej slediti, mora o nakazanem meditirati. Potem bo že našel željeno, četudi morda traja nekoliko dlje.

Moramo si pojasniti, da je šel človek, ko je zaključil Mesečev razvoj, v tem prehodu od Mesečevega razvoja k Zemljinemu skozi neke vrste razblinjanja in razpada, poduhovljenja, skozi kozmično noč in se ponovno izoblikoval v materialno. Zasnove, ki si jih je tvoril med Saturnovim, Sončevim in Mesečevim razvojem, so mu ostale, tudi zasnove za fizično telo. Toda sprejel jih je tudi v duhovno, tako da si moramo med Zemljinim razvojem zamišljati čas, v katerem človek še ni bil fizičen.

Če odmislimo vse drugo, kar sodeluje pri razvoju dejstva, da si človek v svojem fizičnem zemeljskem obstoju oblikuje moško in žensko naravo, lahko v splošnem rečemo: Tako kot je človek nasploh prišel, je najprej vstopil kot etrski človek. Gotovo, v tem etrskem oz. eteričnem človeku so bile že zasnove za fizičnega človeka, ki so se razvijale med Saturnovo, Sončevo in Mesečevo dobo, vendar so bile izoblikovane v eteričnem. Fizično se mora šele razviti iz eteričnega. Toda v tem celotnem procesu razvoja sta udeležena Lucifer in Ahriman. Kajti v celotni razvoj človeštva sta posegla že prej ‒ med Mesečevim razvojem in celo že med razvojem k Mesecu, četudi se njun vpliv med zemeljskim razvojem ponovi.

Povedati moram nekaj, kar je težko razumljivo – manj težko za človeški razum kot za celotno človeško duševno naravo −, vendar je tudi potrebno resnično razumeti. Predstavljajmo si v razvoju Zemlje: preden se je človek od lemurijske in atlantske dobe fizično postopno izoblikoval, je bil eteričen in shematsko nakazano se je iz tega eteričnega postopno izoblikovalo njegovo fizično. Človek je bil torej eteričen. Vemo, da je eterično štiričleno. Eter poznamo kot štiričleno bitnost. Če gremo od spodaj navzgor, poznamo eter kot: toplotni; svetlobni; eter s snovno naravo ali tudi kemični eter, ki pa ima svojo snovno naravo, s tem da snov notranje čuti še ton, harmonijo sveta, sferno harmonijo, kajti snovi so snovi zato, da so izraz za harmonijo sveta. Najprej smo si svet predstavljali harmonično. En ton je pogojeval in določal, ko je zvenel skozi svet, recimo, zlato, drugi ton pogojuje srebro, tretji baker itd. Vsaka snov je izraz določenega tona, tako da naravno lahko rečemo tudi tonski eter, vendar si ne smemo etra predstavljati kot zemeljsko zaznavnega, ampak kot še v etrski duhovni sferi zveneč ton. Zadnji, četrti eter je življenjski eter. Tako da je človek, če si ga še predstavljamo kot eteričnega, eterično oblikovan s poseganjem teh štirih etrskih vrst druge v drugo. Torej lahko rečemo: Človek se pojavi, ko se zemeljski razvoj pripravlja, da iz etrskega človeka postopno izide fizični človek, kot etrski organizem pred svojim fizičnim nastankom, kjer so drug skozi drugega organizirani toplotni, svetlobni, snovni ali tonski in življenjski eter.

Privzemimo k temu celotnemu procesu fizičnega nastajanja človeka del Luciferja in Ahrimana, kajti vedno sta zraven. Pri vsej tej evoluciji sta soudeležena. Vplivata nanjo. Seveda obstajajo posebne točke, kjer vplivata precej močno, toda vedno sta tu. Tako kot je vsa rastlinska sila vedno v rastlini, vendar se enkrat uveljavi kot zelen list, drugič kot cvet, tako sta bila tudi Lucifer in Ahriman vedno prisotna. medtem ko se je človek razvijal skozi različne dobe zemeljskega razvoja; nekako sta pri vsem zraven.

Če vse drugo opustimo, saj ni mogoče vedno vsega našteti, si lahko približno iz eterične organizacije nastalo človekovo fizično predstavljate tako, da sta nastali ženska in moška oblika. Kar je sicer sodelovalo, pustimo ob strani. Brez sodelovanja Luciferja in Ahrimana ne bi nastali ženska in moška oblika, ampak nekakšna srednja. Resnično lahko rečemo, da moramo pripisati Luciferju in Ahrimanu, da se je človeška oblika na Zemlji diferencirala v moško in žensko obliko. Če si že predstavljamo stanje, kako se je človek približal Zemlji, ki se je postopno strjevala v mineralno kraljestvo, če si k temu predstavljamo še, da se je tvoril zemeljski planet, se fizično strjeval, da se je v okolju Zemlje nahajal tudi eter, ki je prežemal tudi Zemljo, si lahko predstavljamo, da se je človek izoblikoval iz etra celotne Zemlje in si s tem tudi svoj značaj približal fizičnemu Zemlje, da se je v njem tako rekoč srečalo eterično-mineralno-fizično s fizičnomineralnim Zemlje. Toda Lucifer in Ahriman sta zraven, pri tem pravilno delujeta. Imata veliko sredstev za uveljavljanje svojega vpliva na evolucijo človeštva. Teh različnih sredstev se poslužujeta pri različnih dogajanjih, ki jih prikličeta.

Lucifer ima predvsem težnjo razvijati duha lahkotnosti; dejansko ne želi vselej človeka pustiti prav zemeljskega, ne želi ga povsem spustiti na Zemljo. Lucifer je pri Mesečevem razvoju zaostal in želi človeka pridobiti zase, mu preprečiti napredovati v zemeljskem razvoju. To si prizadeva doseči predvsem s polaščanjem sil toplotnega in svetlobnega etra. Te sile uporablja na svoj način v delovanjih, ki se dogajajo pri fizičnem nastajanju človeka. Lucifer ima torej najpomembnejšo moč nad toplotnim in svetlobnim etrom in ju prednostno obvladuje. Že med Mesečevim razvojem se je dobro pripravil, da ju organizira na svoj način. Tako lahko na svoj, drugačen način vpliva na nastajanje človeka. Ko dopusti, da iz etra postane človek fizičen, lahko z vplivi na toplotni in svetlobni eter uveljavi svojo moč drugače, kot brez tega dogajanja, in povzroči človeško podobo. Tako kot zdaj vlada in tke v toplotnem in svetlobnem etru, zaradi tega delovanja in tkanja ne nastane srednji človek, ki bi sicer nastal, ampak ženska podoba človeka. Brez Luciferja ne bi nikoli nastala človeška ženska podoba, ki je že izraz izhajanja iz etra, v katerem se je Lucifer polastil toplotno-svetlobnega etra.

Svojo posebno moč nad tonskim in življenjskim etrom ima Ahriman, ki je hkrati duh teže. Ahriman si prizadeva Luciferju nasprotovati. Na določen način je doseženo bistveno ravnotežje tako, da je z načinom delovanja napredujočih bogov nasproti luciferski moči, ki želi človeka dvigniti nad zemeljsko, postavljena ahrimanska moč. Ahriman želi človeka dejansko potisniti navzdol v fizično. Želi ga narediti bolj fizičnega, kot bi bil sicer kot srednji človek. Zato Ahriman deluje tako, da ima posebno moč nad tonskim in življenjskim etrom. V obeh teh etrih deluje in tke Ahriman. Zato postane moška človeška fizična oblika ob prehajanju iz etra v fizično na drugačen način fizična, kot bi bila zgolj zaradi delovanja naprednih bogov. Moška oblika brez Ahrimanovega vpliva sploh ne bi bila predstavljiva, ne bi bila mogoča. Rečemo lahko: Ženska oblika je bila stkana pod vplivom Luciferja iz toplotnega in svetlobnega etra tako, da je Lucifer tej obliki eterično dal določeno stremljenje navzgor. Moško obliko je Ahriman oblikoval tako, da ji je vsadil določeno stremljenje k Zemlji.

Kar je tako rekoč zdaj željeno iz makrokozmičnega evolucije sveta, lahko v človeku resnično duhovnoznanstveno opazujemo. Če vzamemo shematsko narisano žensko obliko, moramo torej reči: Lucifer je tu na svoj način eterično vtkal toploto in svetlobo. Fizična ženska oblika je torej stkana tako, da v svetlobnem in toplotnem etru svojih sil niso razvijali le bogovi, ki so enakomerno napredovali, ampak so v to žensko etrsko telo vtkane luciferske sile. Privzemimo, da v tem ženskem etrskem telesu nastane, kar je dala posebno Zemlja ‒ Jaz zavest, ki skupaj držano zavest naravna navzdol, vstopi neka vrsta navzdol naravnane zavesti, kar marsikateri ljudje že imenujejo jasnovidnost, neka vrsta sanjskega, transu podobnega gledanja, potem vstopi v takšnem primeru tisto, kar je Lucifer vtkal v svetlobni in toplotni eter, iz neke vrste avre, tako da so vizionarke v svojih stanjih vizij, obdane z avro, ki ima v sebi luciferske sile, namreč tiste toplotnega in svetlobnega etra. Gre za to, da avra, ki obdaja žensko telo, ko vstopi vizionarno stanje na medialni način, kot taka ni vidna. Kajti samoumevno, ko je žensko telo sredi te avre, gleda ženski organizem vanjo in vsenaokrog projicira, kar v tej avri vidi. Vidi to, kar je v njegovi lastni avri. Objektivni opazovalec vidi nekaj, kar lahko imenuje: človek izžareva imaginacije, na sebi ima avro, ki je oblikovana iz imaginacij. To je objektivnejše dogajanje, ki nekomu, ki ga opazuje, ne predstavlja ničesar. To pomeni, če to imaginativno avro opazuje od zunaj nekdo drug, je preprosto avra objektivno vidna, vidna kot nekaj drugega; toda če to avro od znotraj gleda sama vizionarka, je vidno le to, kar v njej sami razširja Lucifer. Velika razlika je, ali nekaj vidimo sami ali to vidi nekdo drug. Mogočna razlika!

S tem je povezano, da obstaja pri nastopu vizionarne jasnovidnosti pri ženski, ko ta vizionarna jasnovidnost nastopi v obliki imaginacije, velika nevarnost. Tu mora biti ženske prav posebno pozorna. Vselej predpostavljamo, da mora biti razvoj ostro vzet v roke, da je zdrav. Ne sme se obstati pri vsem, kar vidimo, kajne, kajti preprosto gre lahko za lucifersko avro, gledana od znotraj, ki je bila potrebna za tvorjenje ženskega telesa. Marsikaj, kar vizionarke opisujejo, je zanimivo iz povsem drugega razloga kot pa zaradi česar se to zdi zanimivo vizionarkam. Če opisujejo ali gledajo tako, kot da bi bil to zanimiv objektivni svet, se povsem motijo. Toda ko je ta ustrezna avra gledana od zunaj, je to, kar je iz etra naredilo možno žensko obliko v zemeljskem razvoju. Zato lahko rečemo: Ženska mora biti posebno previdna, ko se pri njej začne ali kaže vizionarna, imaginativna jasnovidnost, kajti tu zlahka preži nevarnost, da zapade v zmoto.

Moški organizem je drugačen. Ko ga dobro pogledamo, ima v svoji avri svoje sile Ahriman, vendar so vtkane v tonski in življenjski eter. Kot je pri ženski prednosten toplotni eter, je pri moških prednosten življenjski eter. Pri ženski deluje Lucifer prednostno oz. posebno v toplotnem etru, pri moškem pa deluje prednostno Ahriman v življenjskem etru. Ko pride moški iz svoje zavesti, ko je skupnost tega, kar se v njem izraža kot Jaz zavest, utišana, ko pri moškem nastopi nekakšno pasivnejše stanje, lahko ponovno vidimo, kako se okrog njega uveljavi avra, v kateri ima svojo moč Ahriman.

Toda to je avra, ki v sebi vsebuje posebno življenjski in tonski eter. Notri je vibrirajoči ton, tako da dejansko te moške avre ne vidimo tako neposredno imaginativno. To ni imaginativna avra, ampak je nekakšen vibrirajoč ton, ki obdaja moškega. Vse to ima opraviti z obliko, seveda ne z dušo; to ima opraviti z moškim, če je fizičen. Kdor to obliko opazuje od zunaj, lahko vidi: človek izžareva intuicije. To so iste intuicije, iz katerih je bila tvorjena njegova oblika, skozi katero je tu v svetu kot moški. Tu je moški obdan z zvenenjem živega vibrirajočega tona. Zato pri moškem obstaja neka druga nevarnost, ko je zavest utišana do pasivnosti ‒ nevarnost, da to lastno avro sliši, notranje sliši. Moški mora posebej paziti, da ne izgubi nadzora nad seboj, ko duhovno sliši lastno avro, kajti sliši v sebi delujočega Ahrimana, ki mora biti tam.

Na Zemlji ne bi bilo moškega in ženskega v človeštvu, če ne bi delovala Lucifer in Ahriman. Le kako bi lahko ženska pobegnila Luciferju in kako moški Ahrimanu?! Pridiganje, da naj bi tema močema pobegnili, je nespametno, kajti pripadata temu, kar živi v evoluciji, potem ko je evolucija že enkrat takšna, kakršna je.

Ko je moški torej na Zemlji kot moški, v moški inkarnaciji, gre skozi svoje življenje in ima to, kar kot moški je, kar lahko kot moški izkusi, kar je pravzaprav moška izkušnja, zato ker je je v njem ta tonski življenjski eter, da ima v določeni meri vedno v sebi vsekakor od Ahrimana primešane žive glasbene zbore, ki gradijo njegovo moško obliko. Žive zbore ima okrog sebe, v sebi, in le ko postane medialen, postanejo vidni in slišni okrog njega.

Privzemimo, da bi imeli opraviti s takoj ob rojstvu umrlimi, ki izrecno želijo, da tukaj med svojo inkarnacijo ne postanejo moški. Kaj bi rekli? Da so sicer imeli zasnove postati v tej inkarnaciji moški, vendar pri njihovem rojstvu ni delovalo, kar moškega naredi za moškega. Bili so oddaljeni od tega, kar bi jih v fizični inkarnaciji naredilo za moške. Kratko, rekli bi, da so bili zgodaj odstranjeni od živih zborov. Če želimo razumeti, zakaj je neka nenavadna beseda v pesnitvi ‘Faust’, moramo pogledati v največje globine okultnega spoznanja. Nek komentator reče: Seveda, pesnik je izbral neko besedo: živi zbori (Lebe-chöre) itd. Temu je vse prav, če le nima za potrebno, da se podvrže nelagodju, da se nekaj nauči. Skozi takšne stvari bi vas rad opozoril, kako stvarna in strokovna v smislu duhovnega pojmovanja sveta je ta Goethejeva pesnitev, kaj v njej dejansko počiva.

Morda sem vam tako ali drugače obtežil srce, ko sem ponovno opozoril na značilne točke, kjer Lucifer in Ahriman v svetu delujeta tako, da jima ne moremo uiti. Kajti, to bi morda nastavili, kot želimo, ko se pripravljamo za vstop v neko inkarnacijo – v moško ali žensko inkarnacijo vendar moramo −: če v njej ni Luciferja, je v njej Ahriman. Resnično ne gre torej tako, da ženemo stvar tako daleč, da rečemo: Obema moramo pobegniti. Kaj ni res, da sem vam nekako otežil srce s tem, ko sem vam pokazal, da pomeni opazovanje lastne avre (tako rekoč gledanje vanjo) določeno nevarnost. Toda neskončna modrost sveta obstaja prav v tem, da življenje ni mirujoče nihalo, ampak niha. Kakor se nihalo odklanja na desno in levo, tako se ne le življenje človeštva, ampak celotnega sveta odklanja na ahrimansko in lucifersko stran. Le tako, da življenje niha med ahrimanskimi in luciferskimi vplivi in vmes drži ravnotežje in ima silo za to vzdrževanje ravnotežja, je to življenje sploh mogoče. Zato je tudi temu, kar sem zdaj opisal kot nevarno, nekaj postavljeno nasproti. Če je to lucifersko: potem ahrimansko. Če je ahrimansko: lucifersko.

Poglejmo ponovno ženski organizem. Nekako izžareva lucifersko avro. Ker jo izžareva, potiska nazaj življenjski in tonski eter, zato se oblikuje okrog ženskega organizma vrsta ahrimanske avre, tako da ima potem ženski organizem v sredini lucifersko avro in zunaj nje ahrimansko. Toda ta ženski organizem se lahko, ko ni tako nedejaven, da bi pri svojem gledanju lastne avre obstal, preneha razvijati. Prav za to gre, da ne ostanemo na nezdrav način pri prvotvorjenih imaginacijah, ampak da kar najbolj silno uporabimo vse volji ustrezno, da bi prodrli skozi te imaginacije. Kajti nazadnje moramo to privesti tako daleč, da se nam ne prikazuje lastna avra, ampak zrcalno odbita, tako rekoč odbita od neke zrcalne plošče, ki je zdaj ahrimanska avra. Ne smemo gledati v lastno avro, ampak moramo imeti vsebino lastne avre odzrcaljeno od zunanje avre. Ženski organizem torej ohranja lucifersko odzrcaljeno od ahrimanskega in prav s tem nevtralizira, prav s tem se vzpostavlja ravnotežje. Zato to zdaj ni niti ahrimansko niti lucifersko, toda postane razženščeno, postane splošno-moško. Resnično, postane splošno-moško.

Poskusite prosim pravilno občutiti: Ko se človek dvigne v duhovno, najsibo da uide luciferski najsibo ahrimanski moči, resnično ne gleda ravno v lucifersko ali ahrimansko, ampak si eno pusti zrcaliti in tako prejme nazaj, aseksualno ‒ niti moško niti žensko. Žensko postane nevtralizirano k moškemu v ahrimansko, moško postane nevtralizirano k ženskemu v lucifersko. Kajti prav tako, kot se ženska luciferska avra obda z ahrimansko avro, se obda moška ahrimanska avra z lucifersko avro, in tu prav tako žarči nazaj, kar imamo v sebi kot pri ženskem. To vidimo kot zrcalno sliko.

Privzemimo, da bi želel to dogajanje nekdo opisati. Kdaj bi lahko prišel v položaj, da ga opiše? Kar vstopi pri jasnovidnosti, vstopi tudi po smrti. Človek je v enakem položaju. Pri jasnovidnosti si mora nevtralizirati žensko v moško, moško v žensko. To je ponovno primer po smrti. Kakšne predstave se morajo izkazati tam? Privzemimo, da bi šla duša v ženskem organizmu, skozi smrt, da bi po smrti najrazličnejše prestala kot izravnavo zemeljske krivde. Takšna duša si bo počasi prizadevala, da se reši svojih navezanosti na Zemlji, stremela bo k nevtralizaciji. Žensko bo tako rekoč stremelo k nevtralizaciji skozi moško. Nevtralizacija naj bi pomenila, da je zanjo odrešitev stremeti po najvišji moškosti. Če bi našli spokornice po smrti, bi moralo zanje postati značilno, da je njihovo hrepenenje v duhovnem svetu polno stremljenje k moško-izenačujočemu.

Toda tega se zavedajo le kot ena zavest. To se jim ne pojavi kot nekaj, kar jim zveni naproti kot vrh življenja. Zveni jim, kaj morajo v povezanosti z Materjo Glorioso izkusiti skozi Kristusa – moškost.

In kaj nevtralizira moškega, kaj ga dvigne iz moškosti? Hrepenenje po ženskem, ki valuje skozi svet. Njega ne bo tako kot spokornice neposredno privlačil Kristus-moškost, ampak bo najprej pritegnjen skozi to, kar pripada Kristusu kot žensko. To ga vodi k z njim karmično zvezani ženski duši, ponovno k ženskosti. Tu je v ‘Faustu’ nežno vtkan misterij o drži človeka do duhovnega sveta. Kajti kot ne sme postati pretresljivo globoko občuteno, ko se nam pred očmi pojavi okultno dejansko stanje: utelešena duša, ki ima v sebi še elemente − naravo, ki mora šele biti ločena −, ki si jih mora nevtralizirati skozi ženskost. Vidimo, kako se mora v prizadevanju kvišku k nevtraliziranju, ker imamo opraviti z moško naravo, Faustom, ženskost uveljaviti kot ‘približano, k sebi pritegnjeno’.

Predstavljamo si Fausta, ki stremi k duhovnemu svetu, želeč si skrivnost ženskega videti v Materi Gloriosi. Kako bo to možno? Tako, da bo svetloba skozi njeno nasprotno žarčenje nevtralizirana, to pomeni, da nastopi ženska svetlobna in toplotna avra, toda žareča nasprotno kot neposredno izteka. To mora biti nevtralizirano, mora biti združeno tako, da ima ta svetloba nasprotno žarčenje. V razpetem nebesnem šotoru je videna skrivnost: ženska z avro, s Soncem. Ko svetloba žarči nazaj od Meseca: na Mesecu stoječa ženska. Poznate to sliko, vsaj poznana bi morala biti. Fausta vidimo nosečega hrepenenje, v razpetem nebesnem šotoru nazadnje gledati misterij: Marija, ženska, odeta s Soncem, z Mesecem ob nogah, ki žarči nazaj. Skupaj oblikujeta, kar Faust sicer ve od Matere Gloriose, s to skrivnostjo, s tem misterijem v razpetem nebesnem šotoru, vsebino občutkov in čustev mističnega zbora. Kajti tudi kar je še človeška oblika na Materi Gloriosi, je podoba, kajti kar je minljivo, je na njej v moški podobi, in vse to je prispodoba. Nezadostno, to pomeni v človeškem hrepenenju nezadostno, šele tukaj postane dosežek. Tukaj ohranimo gledanje sončnega žarčenja avre, katerega svetloba deluje od Meseca nazaj, sveti nazaj: neopisljivo, je tukaj narejeno. Česar v fizičnem življenju ni mogoče dojeti – da je iskano to, kar izžareva iz Jaza v nesebičnem žarčenju nazaj: je tukaj narejeno. Potem je ustrezno občutenju vse izrečeno iz moških ust ali za moško uho:

Večno-žensko nas pritegne.

Pustiti Fausta delovati na sebi, resnično pomeni, glede na mnoge dele tega Fausta, da se direktno vstavimo v okultno atmosfero. Če bi vam povedal vse, kar je mogoče glede Fausta v okultnem oziru povedati, bi morali ostati še dolgo skupaj. O tem bi morali slišati veliko predavanj. Toda to najprej sploh ni potrebno, kajti ne gre toliko za to, da sprejmemo, kolikor je le mogoče veliko pojmov in idej, ampak gre najprej resnično pri nas zelo močno za to, da si poglobimo občutke. Ko si naše občutke, občutenja glede te svetovne pesnitve tako poglobimo, da globoko spoštujemo delovanje duhov na Zemlji, v katerih početju in delovanju je resnično navzoče okultno, naredimo svetu in sebi dobro. Če lahko čutimo do duhovno velikega pravilno spoštljivo, je to pomembna pot k vratom duhovne znanosti.

 

Podobni prispevki

Dodaj odgovor