Rudolf Steiner: SKRIVNOST SMRTI (348 str.) Duhovni vzroki dogajanj v fizičnem svetu.
Kar v duhovni znanosti imenujemo uganka smrti, se nam v naših časih prav posebej pomenljivo postavi po robu. Prav vse je z njo v bližnji ali bolj oddaljeni zvezi. Skozi duhovno znanost predvsem ne sprejmemo le temeljnega prepričanja, ampak temeljno spoznanje o svetu v fizičnem telesu in o svetu, v katerega vstopimo skozi vrata smrti. Ta svet je v bistvu vselej živ tudi v čutnem življenju in nas obdaja, le da ga človek, vezan na čutno življenje, ne prepozna, ker nanj ni dovolj pozoren. V pomembnih dogodkih, ki valujejo in potujejo skozi čas in ki nas prav zdaj obdajajo ter od človeka zahtevajo tako mnogovrstne, vsestranske žrtve, moramo biti vanje vpleteni s celotnimi dušami.
Kako je človeštvo skozi materialistični način razmišljanja prišlo k usodni nelogičnosti glede tega, kar ga obdaja? Danes si posamezna ljudstva običajno medsebojno očitajo: Nismo hoteli vojne, vi ste jo povzročili. Dejstva jasno govorijo, kje ležijo zunanji vzroki. Toda za duhovnoznanstvenega opazovalca je drugače. Mora mu biti jasno, da je vojna v bistvu zadnja faza v poteku dogodkov, ali vsaj kasnejša faza stvari, ki so se zgodile pred tem. Tudi pri bolezenskih procesih zagrešimo napako v presoji, kjer pogosto govorimo še o procesu bolezni, medtem ko gre že za proces zdravljenja, ki mora potekati, da bi ozdraveli. Zunanji procesi, ki sledijo, da bi bolezen preprečili oz. onemogočili njen učinek, da bi tako ozdraveli, so se odigrali pred tem, ni jih opaziti. Vojna tudi predstavlja vidni bolezenski proces. Je napor človeštva, ki izbruhne preko določenih dogajanj in procesov, ki so bili že prej tam. Vzrok obolenja tiči že prej v resnično nezdravih razmerah in medsebojnih odnosih ljudstev. Ko z razumom raziščemo zunanje vzroke, ne vidimo notranjih. Na področju, kjer smo stisnjeni kakor v utrdbi in obkoljeni, se je povsem razumljivo vprašati po notranjih povodih oz. kateri posamezni povod je nastali položaj povzročil. O takšnem obkrožanju (obkolitvi) govorimo za zadnje leto, za zadnje desetletje, toda ko opazujemo širšo povezanost, se je začela veliko veliko prej. Zveni nenavadno, ampak navedemo lahko leto 860 – ne 1860, ampak 860. Tako dolgo se odigrava proces, ki se je zdaj izrazil kot 1. svetovna vojna, najstrašnejša, odkar človeštvo naseljuje Zemljo.
V globlji povezanosti evropske zgodovine odkrijemo, da je bilo v srednji Evropi nekaj duhovne substance stisnjene. Ko preiščemo to globljo povezanost, vidimo, da je bilo to stisnjeno s prav posebnim ciljem. Ne gre za zunanje določbe krvi, rase, ampak zato, da gre nekaj skozi svet kot duhovna substanca. Kot v nekakšnem kačastem, vijugastem obroču je prišla z najbolj zunanjega severa in se je skrčila v srednji Evropi. V obliki obroča gresta z vzhoda in zahoda tokova proti jugu in se ponovno srečata. Iz enega centra se v 9. st. premaknejo navzdol normanska plemena, po krvi sorodna mnogemu, kar je kasneje v srednji Evropi. Vendar so se vrinili in zgnetli v romanski element, ki je prihajal iz južne Evrope, in se zlili z njim. Leta 860 stojijo pred Parizom, kjer Romani premagajo Normane. Zato nastane zahodna Francija. Več kot je lahko Anglov in Sasov prišlo na britanske otoke, se je Normanov spravilo iz Francije nazaj v Anglijo. Na vzhodu se normanski ljudje pomaknejo navzdol, prodrejo s severa proti Volgi in Črnemu morju v slovanstvo. Kasneje vstopi tatarski tok. Slovanstvo rasno premaga Normane in jim prinese krščansko vero v njeni vzhodni obliki. Poslovanjeni so kot Rosi – tako so bili imenovani na Finskem – od tega ni ostalo nič drugega razen imena Rusija. To ime je germanskega izvora. Isti izvor ima ime Rurik.
Na to povezanost moramo gledati s pomisleki. V zahodni Evropi govori veliko, naj bi bili Francozi poklicani, da kot renesanso ponovno oživijo celotno keltsko kulturo. Predstavljamo si, naj bi na zahodu zlasti Germani prevladali nad keltstvom. Vendar je obratno: v Francozih je veliko več germanske, v srednji Evropi pa več keltske krvi. To je resnica. Tako maja zakriva resnico. Le med prebivalci zahoda je povsem prevladalo romanstvo. Na vzhodu je normanstvo in z njim germanstvo prevladalo skozi tuje rasne elemente. Tam še danes vlada ruski ljudski duši povsem tuja vera. Tako so ljudje v srednji Evropi obkroženi kakor v kotlu. Romani sežejo do Konstantinopla in enako na drugi strani poslovanjeni Normani. Tu imamo kačo, obroč.
Ko pogledamo, kar naj bi se tu duhovno stisnilo, spoznamo prav posebno pomembno nalogo. Tu mora priti do bolj prijateljskega, domačega, iskrenega sporazumevanja in občevanja ljudske duše s posamezno dušo in bodo prav skozi to pri najboljših pripadnikih ustvarjeni najlepši cvetovi. Jaz je treba razumeti neposredno, ne posamezen duševni člen kot na zahodu, to mora biti v Jazu neposredno živo. Iz tega se vidi – to bi moralo biti eksoteričnemu opazovanju že jasno – da v srednji Evropi nikoli ni moglo prevladati popolno sovraštvo do idealizma, da je bilo vselej kar najbolj intenzivno ustvarjano določeno nagnjenje do duhovnega sveta. Karma je uravnala, kako smo mi začeli naše duhovno gibanje, da smo morali namreč to narediti najprej v društvu z britanskim gibanjem. Toda na zunaj je bilo celotno nadaljevanje le simptom nujnega notranjega dogajanja. Ko pogledamo, kaj je teozofsko gibanje, od katerega smo se morali ločiti, vzbudi pozornost, da je tam kulturno življenje upadlo v dveh delih. Zunanje življenje poteka povsem materialistično in zato je bil duhovni element zvezan, ograjen. Ruši se in razpada. Primerjajmo to s tem, kar mora nam pomeniti duhovno življenje. Kot si organizma glave ne moremo zamišljati brez telesa, tako raste naše duhovno življenje iz celotnega splošnega kulturnega življenja. Treba nam je le začeti pri Teulerju, Eckartu, Angelusu Silesiusu, potem pri Herderju, Lessingu, od vsepovsod moramo razviti, kar mora postati višja duhovna kultura. Svojega duhovnega gledanja ne moremo ograditi, moramo ga imeti kot organizem in k temu ga moramo povzdigniti. Notranje se nam mora razodeti, da je vrnitev Kristusa duhovna zadeva. Zato o tem ne moremo sklepati nikakršnega dogovora ali pogodbe. S Kristusom kot podobo se lahko spoprijateljimo edino z duhovnimi očmi, z notranjim doživetjem. Na zahodu je moralo biti to materializirano, dogmatizirano. Ljudje si niso mogli predstavljati drugače, kot da bi se moral Kristus ponovno pojaviti v fizičnem telesu. Od tod spačena ideja, da je Kristusa mogoče kakor na pladnju doseči v telesu. To je bilo povezano z dogajanji v različnih krogih.
Zato se moramo dotakniti vprašanja: Kako se mora srednjeevropsko kulturno bistvo vesti do kulture prihodnosti? Resnica je splošna, ampak glede na izvor je nekaj drugega. V srednjeevropski kulturi ležijo izvori celotne duhovne kulture prihodnosti. Najti moramo pot iz nemškega idealizma v duhovno kulturo. Zato je nujno potrebno, da je tukaj v sredini utemeljena kultura Jaza. Na okultnem polju se da to preprosto uvideti. Človekov Jaz se mora prižgati v zunanjem svetu, tu šele se to zdrami in se bo notranje ozavestilo. Tako se bo srednjeevropska Jaz kultura zunanje razvnela. Opazovati moramo le zadnje dogodke, poenotenje nemškega bistva. Značilno je, da je bila nemška država v letu 1871 utemeljena na tujih tleh. Številne stvari bi lahko navedli, ki tudi kažejo na zunanje dogodke, da vlada v srednji Evropi Jaz kultura.
Vsiljuje se nam vprašanje: Kakšen pomen ima smrtno žrtvovanje za duhovni svet? Nešteto ljudi gre v cvetu svoje mladosti skozi vrata smrti. Najprej se prekine povezanost Jaza, astralnega in eteričnega telesa s fizičnim. Fizično telo bo vidno predano Zemlji, eterično telo eteričnemu svetu, astralno telo in Jaz gresta skupaj naprej. Toda to nam mora vzbuditi pozornost: Ali se pri človeku, ki gre skozi vrata smrti v normalni starosti, z eteričnim telesom ne dogaja drugače, kot pri tistem, ki umre prezgodnje smrti? Glede fizičnega telesa razumemo, za eterično bomo razumeli sedaj. Eterično telo mladoumrlega bi lahko še desetletja oskrbovalo fizično telo in na njem delovalo. Z neporabljenimi silami gre skozi vrata smrti in se tam združi z ljudsko dušo, tako da bo v prihodnosti delovanje ljudske duše prepojeno z neporabljenimi silami tega eteričnega telesa. Naša naloga bo to razumeti. Kaj se realno dogaja, bomo razumeli, ko bomo dojeli, da bodo eterična telesa povsem konkretno delovala kot duhovna sila v duhovnem svetu. Pomembno bo zavedanje o tej konkretni povezanosti z duhovnim svetom. Ko bomo namreč razvijali takšno zavest o duhovnem svetu, bo duhovna znanost postajala vedno bolj živo občutenje in ne bo ostala le znanje ali učenost. Človek se zaveda, da je v duhovni avri, tako kot ve tukaj, da ga obdaja zrak. Kot tukaj razlikuje svež zrak od porabljenega, izdihanega, tako bo občutil dobre in zle duhove, živo bo občutil duhovno avro.
Šele to je pravi sad duhovne znanosti. Če si bližnje dogodke ogledamo, nas lahko o tem poučijo. Takšen dogodek se je zgodil prav na mestu novogradnje naše zgradbe. V tem primeru je bil otrok, katerega eterično telo je bilo neporabljeno. Sile so tam, kdor jih vidi, kdor jih zna gledati, vidi, da so prešle v avro naše zgradbe v Dornachu in v njej živijo. To je primer, s katerim sem se srečal. Eterično telo, ki s svojimi silami bolj pripada skupnosti, deluje pravilno naprej. Od takrat poskuša skozi inspiracijo v bližini zgradbe in gradbišča nekaj narediti. To so sile pomoči.
Takšne stvari so nam blizu, lahko dovolimo, da nas poučijo o skrivnostnosti povezav v duhovnem svetu…
Po smrti nastopi zadušitev zavesti, ker zavest prekipi, udari preko. Zgodi se skozi pogled nazaj, ki ga doživimo najprej po smrti – ne pri samomoru – kakor Sončevo točko. To sodi k najlepšemu, najvišjemu. Tu se navežemo, rečemo si: Tu si živel in tako se orientiramo v duhovnem svetu… Čas postane prostor.
Obstaja dopisovanje med dogajanjem v fizičnem in duhovnem svetu. V takem primeru se klic ne vrne kot odmev iz duhovnega sveta, ampak se spremeni v smiselni odgovor še nezavedne duše. Skozi tak primer v nas prepoznanega občutka, v našem občutenem spoznanju duhovnega sveta, mora priti izkušnja realnosti duhovnega sveta. Posebej pomembno je, da ta konkretni občutek pridobimo v našem času, da s tem težavno sedanjosti preraste v fizično in duševno blaginjo celotnega človeštva, kajti vedno so veliki, pomembni dogodki razsežnih dogajanj postali tudi površinskemu duhovnemu spoznanju jasen izraz, da v čutnem svetu nimamo le čutnega bitja, ampak da v njem delujejo tudi duhovna bitja.
Težko je predreti pajčolan, ki loči fizični svet od duhovnega. To v najširšem obsegu onemogoča ali otežuje samospoznanje in to si pogosto prelahko predstavljamo. Včasih je že v zunanjem fizičnem pomenu samospoznanje težko. Človeštvo se približuje času, ko mora takšnim stvarem vedno bolj pogledati v obraz. Duhovna znanost mora vedno bolj prebuditi zavest. Potem se bo zgodilo, da se bodo trditve danes razširjenega materialističnega mišljenja, da je vsa duhovnost le sanjaštvo, razblinile, tako kot trditev, da kjer je zrak, ni ničesar. Kot razkrijemo, da je zrak realnost, tako bo človeštvo razkrilo, da je duh nekaj realnega. Ko pogledamo veliki Misterij na Golgoti, lahko verjamemo, naj bi Kristus, potem ko je šel skozi Misterij na Golgoti, na človeštvo deloval predvsem skozi nauk. Toda kar so ljudje preko Kristusa zvedeli, je še najmanj. Teologi so se pričkali, a le redki so nekaj od tega pravilno razumeli. Le del zgodovinsko opisanega se odigrava v zavesti. Primer za to je bitka med Maksencijem in Konstantinom pri Milvijskem mostu 28. oktobra 312, ki ni bila odločena zaradi kakršnih koli zunanjih okoliščin, ampak zaradi nefizičnih delovanj. Maksencij je branil Rim z vojsko, ki je bila veliko močnejša od tiste, ki jo je njegov nasprotnik Konstantin vodil proti Rimu. Ko je vprašal sibilske knjige, mu je bilo naznanjeno, da bo sovražnike Rima premagal, če svoje čete umakne iz Rima. To prepričanje so mu utrdile še sanje. Tudi Konstantin je imel sanje. Predano mu je bilo, da namesto starega vojaškega znaka na praporih svoje vojske našije začetnici krščanstva. Tako se je zgodilo in vojska Maksencija je bila vsem pametnim razlogom navkljub umaknjena iz Rima, šibkejše Konstantinove bojne sile so jo premagale, samega Maksencija pa je na begu doletela smrt. Tukaj je v podzavesti ljudi deloval Kristusov impulz.
Impulz je v podzavesti živel, tako kot na morju plujejo ladje, pomembno pa bi se odigravalo v podmornicah. V 15. st. je ponovno pomembna časovna prelomnica. Takrat je Devica Orleanska tako posegla v tok zgodovine, da so bili vsi kasnejši dogodki pripravljeni in določeni takrat. Če bi zmagali Angleži, bi bila celotna karta Evrope drugačna ‒ tudi duhovno življenje. Devica je bila Mihaelova služabnica. Schillerja se je podoba Device Orleanske globoko dotaknila: To ljubi svet, očrniti žarenje. Medtem ko se je Voltaire penil od jeze, je sam Shakespeare ni mogel razumeti, Anatole France jo je tlačil navzdol v materialistične plovne vode in noben zahodni duh je ni razumel, Schiller pa je to skrivnostno podobo upodobil in utelesil v drami.
Da je Devica Orleanska lahko izpolnila svoje zgodovinsko poslanstvo, je morala iti skozi vrsto nezavedne iniciacije. Pri tem gre za posvetitev, kot je opisana tudi v legendi o Olafu Åstesonu. Kristusa moramo v njegovem delovanju namreč vsekakor dojeti kot realnost, kot resničnost. Biti nam mora jasno, da je bilo res, kar je priteklo v naš zemeljski razvoj z Misterijem na Golgoti. Ne gre za to, kako dobro ali slabo so ljudje do sedaj to razumeli, ampak da se je to zgodilo in delovalo v človeškem zemeljskem razvoju. Veliko lahko povemo o tem, česa vse ljudje do sedaj o Kristusovem impulzu niso razumeli. In k razumevanju tega, kar se je z Misterijem na Golgoti iz duhovnih višav kot Kristusov impulz izlilo v zemeljski razvoj, bo morala veliko prispevati duhovna znanost. Da bi si predočili, kako je Kristusov impulz deloval, želimo navesti, kar smo na drugih mestih že naredili, dve okolnosti v zemeljskem razvoju človeštva, ki sta postali pomembni v celotnem razvoju zahodnih dežel.
Če si duša za iniciacijo ne prizadeva zavestno po poti, naznačeni v Kako doseči spoznanja višjih svetov, ampak je nekako na naraven način, kakor skozi naravno iniciacijo prežeta s Kristusovim impulzom, je najugodnejši čas, v katerem lahko Kristusov impulz navdihne človeško dušo, čas od božičnega večera do svetih treh kraljev, od 25. decembra do 6. januarja. Lažje bomo razumeli, če si malo pojasnimo. Za okultno spoznanje bo čisto nedvoumno razvidno, da naša Zemlja ni le to, o čemer govorijo geologi. Kar govorijo geologi, je tolikšen del Zemlje, kakršen del človeka predstavlja okostje. Zemlji pripada tudi duhovni del. In prav v Zemljino avro se je spustil Kristus. Zemlja spi in bedi, tako kot mi v 24. urah spimo in bedimo. Spoznati moramo, da Zemlja spi v poletnem in bedi v zimskem času. Duh Zemlje je najbolj buden v dvanajstih ali trinajstih nočeh od božiča do svetih treh kraljev. V starih časih, v katerih (kot veste iz mnogih mojih predstavitev v ciklih predavanj) so se ljudje do duhovnega principa sveta povzdignili bolj z nekakšno sanjsko jasnovidnostjo, je bil najugodnejši čas poletje. Povsem naravno je, da kdor se hoče v bolj sanjski jasnovidnosti povzdigniti k duhovnemu, to lažje doseže med sanjskim zemeljskim časom ‒ v poletnem času. Odtod janezovo ‒ nekdaj so ga praznovali v najugodnejšem času, da bi silo duše povzdignili k duhovnemu. Namesto starega načina, kako duhovno deluje v Zemlji, je vstopil nov, zavestnejši način; danes je najboljši čas, ko je Zemlja budna. Zato nam legende pravijo, da so izredno bogato obdarjeni ljudje (ki so s svojo karmo torej posebej nadarjeni) okrog božiča v posebnem zavestnem stanju, ki je le na zunaj podobno spanju, notranje pa navdihujoče deluje, s čimer se povzdignejo v svet, ki ga označimo kot duhovna dežela.
Čas po božiču je postal najugodnejši v tistih obdobjih, v katerih ljudje še niso bili tako napredni kot danes. Minili so časi, ko lahko z naravno iniciacijo Kristusov impulz priteka v duše. Danes se morajo ljudje viti kvišku k iniciaciji, tako kot je napisano v Kako doseči spoznanja višjih svetov. Vse redkeje bo prihajalo do naravne iniciacije in nazadnje bo povsem izginila, tako da nanjo ne bomo mogli več računati. Toda z iniciacijo, ki jo (v bistvenem) lahko imenujemo naravna iniciacija, je Kristusov impulz deloval v duševno naravo preproste podeželske deklice, Device Orleanske, in tako povzročil zmago Francozov nad Angleži, ki je tako sijajno spremenila zemljevid Evrope. Ponovno ni tega mogel storiti človeški razum, ampak je takrat nad vso umetelnostjo vojskovodij izhajal iz delovanja Device Orleanske (in zaradi česar je Evropa dobila novo podobo) – Kristusov impulz, ki je deloval v nezavednem ene same osebnosti, vendar je potem iz te osebnosti izžareval, tako da je vplival na celotno zgodovino.
V vaših dušah želim priklicati občutek, kako za tem, kar običajno imenujemo zgodovina, delujejo za zunanje gledanje neznane moči in povezanosti. Tako Kristusov impulz od Misterija na Golgoti usmerja in vodi zlasti evropsko človeštvo. In na orientu, v Aziji, je dojemanje sveta zaostalo, o čemer lahko rečemo: V svojih občutenjih še ni prišlo do Kristusovega impulza. Gotovo, Evropejec se je pustil zapeljati, da tisto, kar se občuti kot zablodo oz. zmoto, imenuje prav posebej globoko. Toda to je značilnost te zablode (nasploh celotnega azijskega verskega občutenja), da z vsem svojim čutenjem stoji pred Kristusovim impulzom, vendar je ohranila stanje, ki je bilo v verskem občutenju zemeljskega človeštva pred Kristusovim impulzom. Zaostajanje v razvoju vedno pomeni vase sprejeti nekaj luciferskega. Zato nosi azijski verski razvoj v sebi luciferski element. Poglejmo azijski verski razvoj in moramo se zavedati: Gotovo lahko v njem vidimo veliko, kar je človeštvo nekoč že imelo, vendar pa mora opustiti. Toda kulturo zahodnih dežel moramo delno očistiti luciferskega elementa, delno ga povzdigniti, tako da lahko vanjo priteka Kristusov princip. Ko gremo iz Azije proti Evropi, odkrijemo v vzhodni Evropi, v ruski kulturi, da razširjeno pravoslavno (ortodoksno) krščanstvo, ki je obstalo na prejšnji stopnji krščanskega razvoja, ni hotelo iti skupaj z njim, da je hotelo obdržati še nekaj luciferskega. Na kratko: na vzhodu imamo, kar modro vodstvo sveta v celotnem razvoju človeštva ohranja kot luciferski element. Na zahodu, posebej v ameriški kulturi, imamo drugo značilnost. Ameriška kultura vse išče v zunanjem. Zato bo gotovo prinesla veliko in pomembno; vendar bo vse iskala v zunanjem. Vzemimo primer. Ko v Evropi (zlasti v srednji), vidimo, da nekdo v življenju najprej ni imel priložnosti, da bi usmeril svojo duševno naravo na Kristusa in duhovne kozmične moči, nenadoma pa z nečim v svojem življenju doživi preobrat, spreobrnitev, nas zanima, kaj se je v tej duši zgodilo. Ne zanima nas doživeti skok v razvoju, saj to najdemo povsod. Kajti najbolj napačen je rek, ki ga je vtisnila zunanja znanost: Narava ne dela skokov. Od zelenega lista rastline do rdečega cvetnega lista je mogočen skok, od cvetnega lista do cvetne čaše je spet mogočen skok. Vsekakor je prej omenjena trditev nepravilna in resnica razvoja temelji prav na tem, da se vsepovsod pojavljajo skoki. Tudi človek torej, ko je neko obdobje tako zunanje živel, lahko nenadoma zaradi nečesa občuti nagnjenost do duhovnega, a to ni tisto posebno, kar nas zanima. Zanima nas notranja sila, moč, ki deluje, tako da to lahko imenujemo spreobrnitev k duhovnemu. Pogledati želimo v duševno naravo takšnega človeka, vedeti hočemo, kaj ga je privedlo do takšne spreobrnitve. Zanimalo nas bo notranje-duševno.
Kaj dela Američan? Nekaj zelo značilnega. V Ameriki lahko vendar velikokrat opazujemo, da so se zgodile takšne spreobrnitve. Američan pusti, da mu pišejo pisma tisti, ki so doživeli spreobrnitev. Potem položi vsa ta pisma skupaj na kupček in reče: Prejel sem pisma od toliko ljudi; skoraj dvesto jih je bilo, ki so pisma napisali. 14 % teh duš, ki so takšen obrat doživele, je pismo napisalo iz strahu, ki se jih je polastil nenadoma pred smrtjo ali peklom; iz altruističnih motivov 5 %; iz težnje po nravnih, moralnih idealih 17 %; iz očitkov vesti 15 %; iz ravnanja po naukih, ki so jim bili dani, 10 %; ker so videli, da so se drugi spreobrnili (zaradi posnemanja torej) 13 %; zato ker so bili primorani, ker so jih v ustrezni starosti pretepli, 19 % itd. Izvzamemo najbolj ekstremne duše, jih uredimo in dobimo rezultat, podprt z zanesljivimi podatki. To bo potem popisano v knjigah, ki jih med ljudi pošiljajo kot dušeslovje. Vse druge podlage se zdijo tem ljudem negotove, saj so zgrajene le na subjektivnem (vsaj tako pravijo). Tu imate primer prodaje najbolj notranje biti. Tako je v premnogih zvezah in odnosih v Ameriki. V času, ki pospešuje in podpira posebno duhovno poglobitev, v Ameriki razsaja najbolj zunanji spiritizem. Tam bomo imeli vse otipljivo, očitno, na dosegu rok. To je materialistično dojemanje duhovnega življenja. Lahko bi navedli še veliko takih stvari, na katerih bi videli, da bo kulturo na zahodu zgrabilo ahrimansko. To je drugi odklon nihala. Na vzhodu imamo luciferski, na zahodu pa ahrimanski element. In neskončno pomembna naloga, ki jo imamo v srednji Evropi, je najti ravnotežje med vzhodom in zahodom. Zato želimo v naši zgradbi v Dornachu kiparsko upodobiti največjo izmed duhovnih zahtev našega časa: najti ravnotežje med odnosom do Luciferja in Ahrimana. Kaj hoče Kristusov impulz od zemeljskega razvoja, bomo spoznali, šele ko Kristusa ne bomo tako preprosto predočili oz. izpostavili, ampak ko bomo pravilno vedeli, da je Kristus moč, ki nam je zgled drže v odnosu do Luciferja in Ahrimana.
Da glede odnosa človeka in Kristusa do Luciferja in Ahrimana še ni prave jasnosti, vam bo razvidno v nadaljevanju. Tudi največje, kar veliko zaobseže in vsebuje, ni vedno prosto enostranosti, ki vlada v času. Gotovo ne moremo dovolj visoko postaviti čudovite slike, ki jo je Michelangelo postavil v Sikstinski kapeli v Rimu, Poslednje sodbe (Das jüngste Gericht). Kristus, zmagoslavno dobro, na eni strani, zlo na drugi. Poglejmo tega Kristusa. Nima potez, ki bi jih želeli doseči pri Kristusu, ki mora stati v naši zgradbi v Dornachu. Kljub temu da je tam zgoraj Lucifer, mora biti vidno, da Kristus dviguje dlan v usmiljenju. Lucifer ne sme omahniti zaradi Kristusove moči, ampak se prevrne v prepad sam, ker ne more prenesti, kar v njegovi bližini izžareva iz Kristusa. In Kristus dvigne oči in zgrbančeno čelo k Luciferju. Ahrimana ne bo premagalo Kristusovo sovraštvo, ampak čuti, da ne more prenesti, kar izžareva iz Kristusa. Toda Kristus stoji v sredini kot prinašalec Parsifalovega elementa v novi čas: ne s svojo silo, ampak s svojim bivanjem mora druge privesti k samopremagovanju, tako da se premagajo sami. Pri Michelangelu še vidimo, kako Kristus s svojo močjo pošlje enega v nebesa, drugega v pekel. To v prihodnosti ne bo pravi Kristus, ampak bo tisti, ki je še zelo luciferski. S tem seveda tej sliki nismo odvzeli nobene vrednosti. Celotna veličina te slike je pripoznana in priznana, toda priznati moramo, da Michelangelo še ni mogel slikati Kristusa, ker razvoj sveta še ni bil na ustrezni stopnji. Treba bo vsekakor uvideti, da čutov ne smemo voditi le h Kristusu, ampak k trojni podobi bitij: Kristusu, Luciferju, Ahrimanu. To lahko le nakažem. Duhovna znanost bo vse, kar leži v tej skrivnosti, šele prinesla ‒ Kristus v odnosu do Luciferja in Ahrimana.
Toda pomislite: Ko gledamo na vzhod, vidimo luciferske moči celo na Bližnjem vzhodu. In na zahodu ahrimanske moči. Resnično, enkrat že moramo doseči, da v duhovnoznanstvenem opazovanju stvari in tudi ljudstva in ljudske duše ne opazujemo s simpatijo in antipatijo, ampak v njihovih posebnostih. Kar imenujemo nacionalna lastnost oz. posebnost nekega človeka znotraj njegove narodnosti, je odvisno predvsem od tega, kar deluje v fizičnem in eteričnem telesu. Od trenutka, ko zaspimo, do trenutka, ko se prebudimo, živimo tako s svojim duševno-duhovnim kot astralnim telesom in Jazom zunaj običajnega nacionalnega. Le ko smo zbujeni, ko se potopimo v telo, živimo v nacionalnem. Zato nacionalno človek med bivanjem v kamaloki postopno premaga. S tem ko premaga kamaloko, stremi k splošnočloveškemu, da bi potem veliki čas med smrtjo in ponovnim rojstvom živel v občečloveškem. To in tudi tisto, kar nas dela posebne pripadnike svoje nacije, pripada lastnostim, ki bodo v kamaloki odložene.
V tej zvezi se posamezne nacionalnosti med seboj zelo razlikujejo. Primerjajmo francoskega in ruskega človeka. Francoz se tega, kar nosi kot ljudsko dušo v svojem fizičnem in eteričnem telesu v svojem življenju med rojstvom in smrtjo, prav posebno trdno oprijema, prav posebno v njej živi. To se izraža tako, da ima Francoz (ne kot posameznik, ampak kot Francoz) predstavo o tem, kaj Francoz je; da poudarja predvsem to, kar potem dejansko Francoz je. Toda te misli, ki si jih Francoz o svoji nacionalnosti ustvari, ki si jih nasploh Roman o svoji nacionalnosti zgradi, povzročijo, da se v eterično telo ostro vtisne predstava, ki jo ima Francoz o nacionalnosti. Ko gre skozi vrata smrti, se potem že po nekaj dnevih eterično telo loči; to eterično telo je potem trdno zaprta podoba, ki ostane dolgo prisotna v eteričnem svetu. Eterično telo se dolgo ne more izbrisati, ker so mu trdno vtisnjene predstave njegove nacionalnosti; te predstave držijo eterično telo skupaj. Ko pogledamo na zahod, vidimo polje mrtvih, napolnjeno s trdno vtisnjenimi eteričnimi telesi.
Poglejmo natančneje na vzhod, ruske ljudi. Njihova posebnost je, da nosijo v sebi, ko gredo duše skozi vrata smrti, taka eterična telesa, ki se razmeroma zelo hitro ločijo. To je razlika med zahodnim in vzhodnim. Eterična telesa, ki se bodo ločila po smrti pri zahodnoevropskih ljudeh, imajo lastnost oz. posebnost, da se hočejo hitro ustaviti. Kar Francoz imenuje slava, se v njegovo eterično telo trdno vtisne kot nacionalna slava, tako da je obsojen dolgo dolgo po svoji smrti usmerjati duhovni pogled na eterično telo, gledati sebe samega po smrti. Nasprotno se ruski človek po smrti manj gleda. Z vsem tem je zahodnoevropski človek izpostavljen ahrimanskemu vplivu; to dematerializacijo eteričnega telesa spremlja občutek udobja, slasti (in to je prav posebnost), instinktivni občutek udobja v nacionalnem. Kako je to izraženo na vzhodu? Srednja Evropa tega ne razume, ker se to niti tam notranje ne občuti. Če spremljamo Dostojevskega ali celo Tolstoja ali druge, ki so bili odločujoči, ki vedno govorijo o ruskem človeku, je to občutek udobja v nacionalnem, ki se sam ne more definirati. Celo pri Solovjevu še najdemo, kako v njegovi filozofiji živi nekaj zatohlega, da se srednjeevropski človek ne more združiti z jasnostjo in čistostjo, ki ju išče. Duhovna moč, ki deluje v Evropi, je z vsem tem povezana.
V srednji Evropi obstaja neko drugo, srednje stanje, namreč nekaj, kar bi lahko še naprej izpeljali, kar je bilo v včerajšnjem javnem predavanju možno, ko sem rekel: V srednji Evropi obstaja nekaj, kar notranje predstavlja naravo prizadevanja, stremljenja. Goethe bi v 40. letih svojega Fausta napisal točno tako: Vedno stremeti, vedno stremeti! Toda to stremljenje je notranja narava. V srednji Evropi je bilo to, kjer so vstopili mistiki, ki niso hoteli spoznati zgolj božansko-duhovnega, ampak so to hoteli preživeti skozi lastne duše. Mistiki so hoteli Kristusov dogodek notranje doživeti. Če zdaj vzamemo Solovjeva, odkrijemo, da izhaja predvsem iz naslednjega: Kristus je nekoč zgodovinsko za človeštvo umrl. To je povsem pravilno, toda pri Solovjevu gre za dušo, ki vidi duhovno življenje kakor oblak zunaj sebe, dušo, ki vidi, da se je skoraj vse že zgodilo, medtem ko srednjeevropski človek zahteva, da vsak v sebi spet na novo doživi Kristusovo doživetje. Meister Eckart bi celo Solovjevu, ko ta vedno znova zatrjuje, da je Kristus moral iti skozi smrt, da bi s tem človek lahko bil človek, odgovoril: Kristusa gledam, kot gledamo karkoli zunanjega. Zato ne gre za to, da vselej gledamo le na zgodovinske dogodke, ampak moramo v notranjosti Kristusa sami doživeti, v notranjosti moramo razkriti nekaj, kar gre skozi takšna stanja kot Kristus, vsaj duhovno, tako da bo duhovno (spiritualno) Kristusovo doživetje ponovno zaživelo.
Izgleda gotovo umišljeno in fantastično, ko bo današnjemu človeštvu rečeno: V celotnem razvoju je celo jezikovni ljudski duh v srednji Evropi tako deloval, da je vtisnil v jezik ljudi povezanost Jaza s Kristusovim principom: I-CH = Jesus Christus. I-CH se spoji skupaj, tako da postane Ich = jaz. In ko v srednji Evropi izgovorimo Ich (jaz), izgovorimo ime Kristusa. Tako blizu hočemo Jaz čutiti s Kristusom, biti z njim tako notranje povezani. To intimno sobivanje z duhovnim svetom, za kar si je treba v srednji Evropi na vseh duhovnih področjih prizadevati, poznamo tako na zahodu kot na vzhodu. Zato se mora v 20. st. zgoditi nekaj, da se lahko Kristusov princip postopno ustrezno razširi čez celotni evropski kontinent. Pogosto sem v različnih ciklih predavanj poudaril, da je v novembru 1879 tisto duhovno bitje, ki ga označujemo kot nadangel Mihael doseglo posebno razvojno stopnjo. Mihael je bil tako rekoč vodilni duh. Ta vodilni duh je pripravljal dogodek, ki je v moji prvi misterijski drami omenjen kot pojav eteričnega Kristusa nad Zemljo, dogodek, ki mora nastopiti v 20. st. Nastopil bo, tako da bodo najprej posamezne duše (potem pa vse več duš) vedele: Kristus je resnično tu, Kristus ponovno hodi po Zemlji, vendar v eterični, ne v fizični podobi. To bo moralo biti pripravljeno. Ko naj bi v 20. st. določene duše duhovne oči jasnovidno odprle (in to se bo zgodilo) za to, kar živi v eteričnem svetu, bi jih motila tista eterična telesa, ki se razširjajo od zahodne Evrope. Duhovni pogled bi najprej padel nanje, in nepravilno bi videli podobo Kristusa. Zato mora Mihael izboriti vojno v Evropi. Pripomoči mora k temu, da bodo ta zahodnoevropska odrevenela, toga eterična telesa v eteričnem svetu razkrojena. Zato mora vzeti eterična telesa, ki se rada razkrojijo, eterična telesa na vzhodu, in se mora z njimi boriti proti zahodu. To je storil, da se je od 1879 v astralnem svetu pripravljal mogočen boj med ruskimi in zahodnoevropskimi eteričnimi telesi, in ta boj divja in besni v celotnem astralnem svetu. Resnično strašen boj se odvija v astralnem svetu med Rusijo in Francijo, vodi pa ga Mihael. To je v astralnem svetu temelj boja, ki besni v Evropi. In kot smo pogosto tako pretresljivo ganjeni, da je nekaj, kar se dogaja tukaj v fizičnem svetu, v duhovnem svetu postavljeno temu nasproti, tako je tudi tukaj. Tista, skozi Ahrimanovo zapeljevanje zbrana francosko-ruska zveza, temelječa zlasti na ahrimanskem elementu, namreč na 20 milijardah, ki jih je Francija dala Rusiji, je fizični izraz za boj, ki divja med francoskimi in ruskimi dušami, za boj, v katerega je postavljena srednja Evropa s svojim prizadevanjem v najbolj notranjem duševnem elementu za srečanje s Kristusom. In Evropa se je pogreznila v karmo, da je bilo treba prav v srednji Evropi tragično doživeti, kar mora poravnati vzhod z zahodom in zahod z vzhodom. Stvari, ki jih mora na zunaj nemški element poravnati s francoskim elementom, se razume edino tako, da je Nemec prav sredi med vzhodom in zahodom in deluje za obe strani kot nakovalo. Kajti kar bo z obeh strani skupaj trčilo in se spopadlo v Nemčiji, bo v resnici dogovor obeh strani. To je duhovna resnica, ki je povsem drugačna kot to, kar se zunanje v fizičnem svetu odigrava. Pomislite, kako različna je duhovna resnica od tega, kar se zunanje v fizičnem svetu dogaja! Vse to današnjemu človeku gotovo zveni čudno in nenavadno, vendar je resnično. Na nas mora ta resnica delovati resnično pretresljivo.
Še ena stvar je izredno pomembna. Gotovo nasprotuje vsemu, kar nam lahko pove zgodovina, da se mora Anglija, potem ko je bila proti Rusiji vedno povezana s Turki, zdaj nenadoma z Rusijo boriti proti Turčiji. To protislovje razumemo, šele ko naredimo naslednje okultno opazovanje. Medtem ko tukaj spodaj na fizičnem nivoju Anglija združena z Rusijo napada turški element, se okultnemu opazovanju pokaže naslednje. Ko glede tega boja okultno opazujemo in gledamo tako rekoč od spodaj navzgor na fizični nivo in potem na astralni nivo, se izpostavi: severu se zdi, da je Rusija povezana z Anglijo, jugovzhodu pa, da je z Anglijo povezana Turčija. To izvira iz tega, da ima zveza med Anglijo in Rusijo le en pomen na fizičnem nivoju, vendar nima nobenega odsevanja v duhovnem svetu, saj vse temelji povsem na materialnih interesih. Od spodaj vidimo na fizičnem nivoju Anglijo in Rusijo povezani le na severu. Na jugovzhodu vidimo skozi fizični nivo na astralnem nivoju Angleže duševno povezane s Turki, kako se borijo proti Rusiji. Tako se Anglija na fizičnem nivoju na eni strani bori skupaj z Rusijo, na drugi strani pa Rusijo napada. Tako moramo opazovati stvari, ki se zunanje resnično odigravajo in se razodevajo kot zunanja zgodovina. Kajti za tem tiči nekaj čisto drugega.
Prišel bo čas, ko bodo ljudje o sedanjih dogodkih govorili čisto drugače kakor danes. Reči moramo, da ima celotna vojna literatura nekaj prav neprijetnega. Toliko lepega je vendar povedanega, vendar tudi zelo veliko nerazveseljujočega. In predvsem neveselo je tole. Vedno je rečeno: Danes še ne moremo govoriti, kdo je zakrivil vojno itd. Tolažimo se z oddaljevanjem od stvari. Pravimo: V prihodnosti bodo iz arhivskih dokumentov že izvlekli, kdo je zakrivil vojno! Glede na zunanje dogodke zadeve sploh ni težko odkriti, če presojamo brez strasti. In Chamberlain ima v svojem Nastavki za vojno (Kriegsaufsätzen) ko se tudi v posameznostih moti, že prav, ko pravi, da prav o tej vojni lahko vemo vse. Res je, da o tem ni nobenega dvoma, le pravo vprašanje moramo postaviti. Le na eno vprašanje na primer, če je pravilno oblikovano, lahko nedvoumno odgovorimo. To je vprašanje: Kdo bi lahko to vojno preprečil?
Stalno ponavljajoče se vprašanje: Kdo je kriv za to vojno? in še mnoga druga niso ravno prava. Kdo bi lahko vojno preprečil? Na to ni drugega odgovora kot: Vojno bi lahko preprečila ruska vlada! In edino tako bomo lahko našli pravilno definicijo za vzgibe, pobude, ki delujejo v podrobnostih, posameznostih. Kljub temu seveda, da je vzhod že desetletja hotel vojno, do nje danes ne bi moglo priti, če ne bi obstajal določen odnos med Anglijo, Rusijo in Francijo, tako da če hočemo, lahko večjo krivdo pripišemo tudi Angliji. Toda vse to ne upošteva vzrokov, ki se skrivajo izza tega in ki vendar celotno svetovno vojno prikažejo kot nujnost. Naivno je verjeti, da bi se vojni lahko izognili. Ljudje zdaj govorijo, kakor da te vojne ne bi bilo treba. Leži seveda v evropski karmi…
In duhovna znanost mora biti tu prav zato, da na mesto neresničnih, umišljenih predstav, postavi duhovno prave, resnične predstave. Z duhovnega stališča si moremo komaj (če imenujemo le en primer) zamišljati umišljeno in neresnično kot nekaj, kar se je izvršilo v zadnjem desetletju. Kajti prav nekaj takega se je izvršilo s tem, da smo ustanovili posebno Mirovno združenje, da bi vojno nadomestili s pravico (kot rečemo), internacionalno pravico! Še v nobenem času človeštvo ni vodilo tako strašne in grozne vojne kot prav zdaj, ko obstaja Mirovno združenje. In v zadnjem desetletju je imelo vendar to mirovno gibanje pod svojo posebno zaščito monarhe, ki so vodili najbolj krvave in krute vojne v svetovni zgodovini. Da carji pripravljajo mirovno gibanje, se nam resnično lahko zdi kot največja komedija, ki se je kdaj odigrala v svetovni zgodovini. Največja in hkrati najbolj gnusna komedija!
To mora biti tam onkraj imenovano lucifersko zapeljevanje. Temu lahko dobro sledimo do podrobnosti. Rečemo lahko, to dela na dušo pretresljiv vtis, ko vidimo (sicer lahko pogledamo na stvari, kakor želimo), kako na začetku, ko so se ti vojni impulzi naselili v Evropi, v srednji Evropi, celo tu, kjer so se združili kot v berlinskem nemškem državnem zboru, ljudje skoraj nič niso govorili. Malo je bilo izrečenega, toda stvari same so govorile. Neskončno veliko je bilo izrečenega tako na zahodu kot na vzhodu. Toda najbolj smo bili pretreseni ob tem, kar so različne stranke izrekle v peterburški dumi. Zastopniki dume resnično niso izrekali nič drugega kot na najrazličnejše načine premlevane najbolj puste fraze z velikim ognjem navdušenja. Bilo je pretresljivo. To je lucifersko zapeljevanje. Toda vse kaže in opozarja, da je ogenj, ki gori v tej vojni, svarilni ogenj opomina in da morajo biti ljudje nadvse pazljivi.
Vse, kar se zdaj nasploh dogaja, kaže, da si morajo vsaj nekatere duše reči: Tako kot se zdaj dogaja na svetu, ne more iti več naprej. V človeški razvoj mora priteči duhovnost! Materializem je našel v tej najbolj strašni vojni svojo karmo. V določenem oziru je ta vojna karma materializma. Več duš, ko bo to uvidelo, več bo razprav o tem, kdo je kriv za vojno, in si bomo rekli: V svetovni zgodovini smo bili v to vojno poslani, zato da nas opomni, da se moramo usmeriti k duhovnemu dojemanju celotnega človekovega življenja.
Materializem vendar ne povzroči le materialistične miselnosti človekove duše, spridi tudi logiko in povzroči otopelost občutkov. V srednji Evropi bomo morali uvideti še marsikaj, kar je povezano s tem, kar sem povedal, da se moramo namreč prav v srednji Evropi najbolj intimno ukvarjati z nadaljnjim razvojem Kristusovega impulza. Toda k temu bo sodilo, da bomo morali začeti razumevati duha, ki je kali za to že posadil. Le en primer: Goethe je napisal nauk o barvah. Fiziki z usmiljenim nasmeškom pravijo: Kaj se pesnik razume na barve! Je navaden začetniški nestrokovnež! Od 80. let si prizadevam, da bi Goethejev nauk o barvah prodrl v moderno fiziko, vendar ga ne morejo razumeti. Zakaj ga ne razumejo? Ker se je v srednjo Evropo vselil materialistični princip, ki izhaja iz britanske ljudske duše. Newton, s katerim se je moral Goethe bojevati, je dosegel zmago nad tem, kar pri Goetheju izvira od duha. Goethe je utemeljil tudi razvojni nauk, v katerem je prikazano, kako z razumevanjem duhovnih zakonov bitja napredujejo od nepopolnih k popolnim. Razumevanje tega je postalo za ljudi pretežko. Ker je Darwin svoj razvojni nauk podal na lažji način, so ljudje sprejeli njegovega. Darwin je premagal Goetheja. Materialistični mislec, ki ga navdihuje britanska ljudska duša, je premagal Goetheja, ki je vse pritegnil iz najbolj intimnega dvogovora z nemško ljudsko dušo. Ernst Haeckel je končal tragično. Svoje celotno življenje se je duhovno hranil, s tem kar sta mu dajala Huxley in Darwin. Materializem Ernsta Haeckela je v bistvu povsem angleški proizvod. Ker je izbruhnila vojna, je bil Haeckel ogorčen nad tem, kar je prihajalo z britanskih otokov. Bil je med prvimi, ki je vrnil angleška priznanja, diplome in odlikovanja. Toda nazaj bi moral poslati angleško obarvan darvinizem in angleško obarvano fiziko, ne pa diplom, odlikovanj in priznanj. Priti moramo do tega razmišljanja, do zavesti, da bomo uvideli, za kaj si lahko v srednjeevropskem področju v intimnem sobivanju z zakoni sveta prizadevamo.
Največkrat se lahko pokvarimo, ko se že v otroško naravo izlije, kar se potem naprej razvija v izključno materialistični obarvanosti. Zato se je na tem delalo stoletja. Ahriman je onkraj pri Britancih celo velikega pisatelja tako navdihnil, da je ta pisec napisal delo, ki je povsem preračunljivo tako materialistično vplivalo na duše od otroških let naprej, da tega ni mogoče opaziti, ker prezremo, da je prepojeno z materializmom. To je Robinzon Cruso. Celotni način, kako je Robinzon napisan, je tako prefinjen, da te predstave robinzoniade, ko jih sprejmete, tako prepojijo duha, da lahko kasneje razmišlja le materialistično. Človeštvo še ni ozdravljeno robinzonskih izmišljotin, podobno že dolgo obstaja in tako je še danes. In tako se lahko veliko izvrši. Ne da bi govoril odklonilno do ljudstev zahoda, ki morajo biti taka, kakršna so, ampak želim opozoriti, kako morajo v srednji Evropi ljudje najti povezanost z velikimi vrednotami za prihodnji razvoj, ki so šele v kali. Kako pomembno stoji tu v bistvu čisto posebno tudi Avstrija. V zadnjem desetletju smo lahko videli, kako je najvišje umrlo z duhovi, kot so Hamerling na pesniškem področju, Carneri, ki je hotel darvinizem poglobiti po moralni strani, in od umetnikov Bruckner ter drugi na najrazličnejših področjih. Povezanost z vrednotami, tako pomembna za prihodnost, se bo razvila iz narodnostne samozavesti.
In zdaj premislimo o razpoložljivih neporabljenih eteričnih telesih. Ta eterična telesa so odložili ljudje, ki so se v velikem dogodku naučili sebe za nekaj žrtvovati, kar zanje, v vsakem primeru opazno, ne obstaja več: za narodnost. Ko danes kot duhovni raziskovalci govorimo, da obstaja ljudska duša kot nadangel itd., potem bomo zasmehovani. Kar se v materializmu imenuje ljudska duša, je le abstraktna povezanost lastnosti, ki jih imajo ljudje posameznega ljudstva. Čemur materialist reče ljudstvo, je zgolj vsota ljudi, ki so si med seboj podobni in živijo na skupnem prostoru. Ko mi govorimo o narodnosti, vemo: Ljudski duh kot realno bitje v rangu nadangela resnično obstaja. Četudi kdor se žrtvuje, kdor gre za svoj narod skozi vrata smrti, nima popolne zavesti na polju dogodkov o realnem ljudskem duhu, jo okrepi z načinom prehoda skozi smrt, da v nadaljnjem delovanju po tej smrti verjame, da obstaja več od tega, kar v narodnosti vidijo oči ‒ svojo povezanost in sobivanje z nadčutnim. Vsi, ki gredo torej skozi smrt, ali to zdaj bolj ali manj vedo, gredo skoznjo okrepljeni, da obstaja nadčutni svet, v katerega se bo vtisnilo njihovo eterično telo. Tako da bodo v prihodnosti poleg tistih, ki bodo živeli na fizični zemeljski obli, ko bo lahko spet nastopil mir, živela neporabljena eterična telesa in venomer navzdol pošiljala v sferni glasbi zvoke in glasove: V svetu obstaja več od tega, kar je možno videti zgolj s fizičnimi očmi! Duhovna resničnost bo zvenela v sferni glasbi skozi to, kar mrtvi zapustijo v svojih eteričnih telesih, ne glede na to, kaj vzamejo s seboj s svojo individualnostjo, ki jo nosijo skozi življenje med smrtjo in ponovnim rojstvom. Toda moralo bo biti slišano, kar bo živelo, kar bo navzdol zvenelo iz teh eteričnih teles, ker so ta eterična telesa odložili tisti, ki so šli skozi smrt, ter tako odpečatili resnico o duhovnem svetu.
Velik greh človeštva bo, če ne bo prisluhnilo temu, kar mu bodo umrli ljudje s svojimi opominjajočimi eteričnimi telesi klicali. In kako neizmerno bo oživljeno, kar hočemo glede na duhovni svet gledati, ko si moramo misliti, da si očetje in matere, sestre in bratje, sinovi in hčerke, ki so ljube umrle izgubili, rečejo: Kar je bilo s tem žrtvovano, živi za celotno človeštvo, tako da oživlja, kar mora priti!
Če hočemo graditi zgolj na tem, kar se dogaja tukaj v fizičnem svetu, ne bi imeli veliko upanja za uspešen napredek duhovnega gibanja, ki ga moramo negovati v našem duhovnoznanstvenem svetovnem nazoru. Ker nam je nedavno umrl zelo dober sodelavec, nekako v 30. letu življenja, je bila v mojih besedah, usmerjenih na to skozi vrata smrti odhajajočo dušo, prošnja, da lahko prav tako zvesto in pogumno sodeluje na našem duhovnoznanstvenem polju, kakor je to delal tukaj doslej, in izkoristi vse, s čimer bi hotel marljivo sodelovati tukaj na fizičnem nivoju. To sem mu predal kot sporočilo v njegovo življenje med smrtjo in ponovnim rojstvom, da zmore sodelovati po smrti, kakor je to delal pred smrtjo, kajti na te tako imenovane mrtve računamo kakor na žive. Tako živ nam mora biti duhovnoznanstveni svetovni nazor, da bo presežen prepad med tako imenovanimi mrtvimi in živimi, da bomo mrtve med seboj čutili kakor žive. Nočemo gole teorije, hočemo življenje. Tako želimo opozoriti tudi na to, da obstaja živa zveza med tistimi, ki živijo na Zemlji (ko bo spet mir), in tistimi, ki so šli skozi vrata smrti. Ljudje se bodo lahko od mrtvih učili, morali se bodo od njih učiti, kako ti mrtvi na navedeni način sodelujejo pri velikem prihodnjem duhovnem napredku na Zemlji.
Priskočiti morajo drugačne pomoči od teh, ki jih ima človek danes, da bi znal pravilno presojati. Duhovni znanstvenik vsekakor stoji trdno na tleh, ko tu jasno kaže, da resnica najde svojo pot. Toda duhovna znanost mora delovati v razvoju človeštva, da se s tem izpolnjuje, kar je potrebno in nujno. In tako kot je v času, ko je imel cesar Konstantin za dovršiti svojo nalogo, moral iz duhovnega sveta v podzavest delovati Kristusov impulz, tako kot je moral pri Devici Orleanski delovati Kristusov impulz, da se je s tem zgodilo, kar se je moralo, tako mora Kristusov impulz naprej delovati, le da zdaj vse bolj v zavesti. Zato bo v prihodnosti vse več duš, ki bodo vedele: Tam zgoraj v duhovnem svetu nas kličejo tisti, ki so se s svojo individualnostjo žrtvovali, naj se ravnamo po njihovi v smrti doseženi veri v delovanje duhovnega. Toda tudi sile iz neporabljenih eteričnih teles kličejo v prihodnosti, kar moramo le razumeti, da bi to sprejeli v lastne duše. Vendar morajo biti duše, ki to zmorejo, tu spodaj. Tu morajo biti duše, ki se za to pripravijo skozi pravilno, živo razumevanje naše duhovne znanosti. Naša duhovna znanost mora tu spodaj preskrbeti duše, ki zmorejo slutiti, kaj bodo tam zgoraj eterična telesa mrtvih v prihodnosti govorila. Duše, ki vedo: Tam zgoraj so sile, ki lahko opomnijo človeka, ki je bil na Zemlji prepuščen samemu sebi. In ko bodo tukaj spodaj duhovnozavestne duše usmerile svoje čute k skrivnim zvokom duhovnega sveta, bodo iz vsega, kar je v krvi izteklo, kar je bilo žrtvovano, kar je bilo treba (in bo še treba) pretrpeti v bolečini in žalosti, dozoreli pravi sadovi. V upanju da se bo skozi duhovno znanost našlo veliko duš, ki lahko slišijo glasove, ki bodo še posebno zaradi vojn zazveneli iz duhovnega sveta, želim kot zaključek današnjega opazovanja izreči besede, ki izražajo občutja, ki jih želim spodbuditi v vaših dušah:
Iz poguma bojevnika,
iz pretečene krvi bitk,
iz bolečine zapuščenih,
iz ljudskih žrtvovanj
bo zrasel duhovni sad –
misli, čuti duha zavestnih duš,
usmerjeni v kraljestvo duhov.
Komentarji