Tretje predavanje
Kratka osvetlitev globljih impulzov zgodovine
Danes moram z določenega duhovnoznanstvenega vidika razpravljati o nekaterih zgodovinskih vprašanjih. Imejte, prosim, pred očmi, da je mogoče o vsem tem podati le skicirane opise, da je seveda pri podajanju določenih opisov, ki iztekajo iz gibanj duha in morajo biti podani tako, kot so podani tukaj, mogoče to ali ono le zgodovinsko osvetliti, ne pa neposredno govoriti o vzrokih in učinkih, kot je navada v zunanji zgodovini. Z našo duhovno znanostjo smo se že morali seznaniti z idejo, da so izza vsega, kar se v svetu dogaja, duhovne sile, duhovni nameni, duhovni cilji.
Ko tako zunanje opazujemo zgodovino, se ponuja seveda le zunanji zgodovinski mehanizem za duhovne namene in duhovne cilje, ki v njih tkejo in živijo. Duhovnoznanstveno šolani pogled vidi v ozadju bolj neposredno duhovne tokove, duhovne procese oz. duhovna dogajanja. Zato tudi v tem, kar je tako opisano, ne smemo takoj videti nečesa, o čemer je mogoče reči, da je, kdor je stvari razložil, želel zgodovinske dogodke izpeljati povsem neposredno iz tega, kar je opisal. Ni tako, ampak moramo (kot rečeno) vreči le hitro, kratko osvetlitev na globlje sile, ki jih ne vidimo niti ko le povsem zunanje opisujemo materialna zgodovinska dejstva niti ko opisujemo dejstva, kakršna bom opisoval danes. Toda ko oboje sestavimo, dobimo sliko, kaj se je dejansko v svetu zgodilo.
Pri tem se moram navezati na osebnost, katere ime vam je vsem poznano, na H. P. Blavatsky. Vsi veste, da je kot posebno psihično obdarjena osebnost živela v času visoke plime materializma v zunanjem življenju in na zelo nenavaden način delovala v duhovnem gibanju druge polovice 19. st. Z njo je bila (kot rečeno) vstavljena v najbolj eminentnem smislu psihična osebnost v celoten siceršnji materialni pogon, od katerega je bilo bolj ali manj odvisno vse, kar se je ogledovalo kot znanost v drugi polovici 19. st. H. P. Blavatsky ni bila osebnost, ki bi jo bilo mogoče v običajnem smislu označiti kot medij, ampak je bila v najglobljem smislu zelo zelo nenavadna psihična osebnost. Če jo povsem razumemo, ali vsaj želimo kar najbolj razumeti, moramo upoštevati, da je izšla iz ruskega okolja, iz ruskega načina, kako lahko tam skupaj v enem telesu delujeta duhovno in fizično, kar ni ravno normalno, ampak zelo nenormalno. Pri tem se moramo ozreti na možna odstopanja ljudske posebnosti ruskega ljudstva od ljudstev srednje in zahodne Evrope, ki so nadaljevalci in v določenem smislu ustvarjalno tudi novi oblikovalci kulture, ki je izšla iz četrtega poatlantskega, grško-latinskega kulturnega obdobja. Kar je živelo v tem grško-latinskem kulturnem obdobju, se nadaljuje v srednji in zahodni Evropi. To se je in se je lahko nadaljevalo tako, da se v zahodni in srednji Evropi prav posebno razvije in izoblikuje fizično telo v posebni instrument tudi za duhovno delovanje, za mišljenje, čutenje in hotenje. Kar je mišljenje, čutenje in hotenje lahko napravilo in zmoglo skozi instrument fizičnega telesa, je moralo prednostno priti na dan v zahodni in srednji Evropi. Drugače je v vzhodni Evropi pri slovanskih ljudstvih in posebno pri ruskem. Rečemo lahko, da se materializiranje fizičnega telesa, tako kot je to v zahodni in srednji Evropi, nasploh pri ruskem ljudstvu, kolikor bo ostalo v svoji ljudski kulturi, ne more zgoditi. Če želimo rusko ljudstvo resnično razumeti, nam z evropsko znanostjo ne uspe. Razumemo ga lahko le, če vemo, da obstaja etrsko telo. Kajti značilnost ruskega ljudskega značaja je v tem, da najpomembnejše življenjsko udejstvovanje ne gre v fizično telo tako kot v zahodni in srednji Evropi, ampak se odigrava bolj v etrskem telesu, fizičnega pa ne prežema tako zelo. V ruskem ljudskem značaju ima etrsko telo veliko večji pomen, kot ga ima zdaj še za ljudski značaj zahodne in srednje Evrope – in tudi za ameriškega; za slednjega prav posebej. Zato se znotraj ruskega ljudskega značaja – ljudskega značaja, ne vladajočega kroga – nikoli ne more tako močno neposredno izoblikovati močan Jaz, kot je značilno za ljudi zahodne in srednje Evrope, ampak bo tam Jaz vedno obdan z določenimi sanjami, imel bo vedno nekaj sanjskega. Način, kako Jaz še v petem poatlantskem obdobju živi v človeku, je pogojen z opisanim posebnim izoblikovanjem fizičnega telesa. Med tem petim poatlantskim obdobjem ruska ljudska narava sploh ne more priti tako daleč, da neposredno razvije in izoblikuje Jaz kot tak. S tem, kar tam v etrskem telesu živi in tke, se ne more vtisniti v fizično telo. Seveda, naše besede vedno malo retuširajo, ker še niso skovane in oblikovane za duhovno. Če rečemo sanjsko, lahko tako seveda nekdo, ki materialistično razmišlja, navede, da ljudje sploh ne sanjajo itd. Toda vse to so zunanji ugovori, ki s potekom nastajanja, kot se zdaj resnično odvija, nimajo ničesar opraviti.
Zato lahko rečemo, da se nadarjenost v ljudskem značaju ruske narave v sedanjosti še ne more zunanje razodeti, da je ruskemu ljudskemu značaju od zunaj vtisnjeno nekaj, kar pusti njegove lastnosti od časa do časa na povsem nasprotujoč način, kot so, udejanjiti, izoblikovati. Iz tega ruskega ljudskega značaja je v velikem delu izrasla H. P. Blavatsky. Tako postane razumljivo, da je pri njej v neznanski meri etrsko telo v svoji dejavnosti pretehtalo vso spoznavno fizično dejavnost. Zato imamo v bistvenem v H. P. Blavatsky osebnost, ki lahko v svojem etrskem telesu neizmerno veliko doživi. To je seveda nekaj povsem drugega, kot je mogoče z mišljenjem in spoznavanjem doseči preko možganov. Ker je izrasla iz ruskega ljudskega značaja, lahko v svojem etrskem telesu preprosto doživi neskončno. Vendar je s tem povezano, da ji manjkajo sposobnosti – in dejansko ji manjkajo −, brez katerih zahodni Evropejec ne želi shajati, če naj bi imel o duhovnih svetovih karkoli razodetega. Blavatskyjeva je bila nezmožna logično razmišljati, logično razvrščati svoja spoznanja v skupine, kakorkoli dve stvari zapored povedati tako, da eno sledi drugemu; tako da je imel človek, če jo je pri tem, kar je s svojimi notranjimi gledanji v etrskem telesu zmogla oz. napravila, želel prevesti v to, kar kot zahodno- in srednjeevropski človek samoumevno ima, vedno občutek, da se mu v glavi vrti mlinsko kolo. Že moramo biti sami odporni proti določenemu resnemu mišljenju, če ne želimo priznati, da se nam pri tem, kar je Blavatskyjeva proizvedla oz. prinesla na dan, v glavi obrača mlinsko kolo. Toda to ni preprečilo, da je tisto, kar se je pri njej predrlo skozi etrsko telo, kar se je z njeno etrsko spoznavno sposobnostjo na neurejen način pojavilo, lahko vsebovalo pomenljiva razodetja iz duhovnega sveta. Le presojo moramo imeti, možnost stvari sprejemati tako, kot že so, namreč, da jih ne beremo kot nekaj znanstvenega ali sicer kot knjigo, ki ima v našem današnjem duhovnem življenju normalno mesto.
Torej je v času, ko je moralo iti človeštvo skozi visoko napeti materializem, obstajala takšna osebnost. Preprosto smo postavljeni pred dejstvo, da obstaja osebnost, ki je izšla iz vzhodnoevropske ljudske narave, ki pa je imela v svojem dednem toku (v svoji krvi pač) še nadih srednjeevropske narave – v njenem rodu je to zelo lahko dokazati. Torej to je že obstajalo, bilo pa je preplavljeno z vzhodnoevropskim elementom, kar v srednji Evropi vodi k logičnemu bitju – in še zlasti k voljni iniciativi, ki je Rus kot pripadnik njenega ljudstva sploh nima. Kaj se je zgodilo? Ko dva pola združimo, lahko rečemo: Nazadnje je tisto (imamo zgolj njene angleške knjige), kar je lahko z zmožnostjo njenih korenin v ruskem značaju prišlo iz njenega etrskega telesa, dojela angleška narava, angleški značaj, in se je z angleško predelavo pojavilo v knjigah Blavatskyjeve. Tako se nam to kaže. Pomembno je le tisto, kar se je zgodilo vmes.
Da bi razumeli, kaj se je zgodilo vmes, si moramo pojasniti, da je v zahodni Evropi, izhajajoč zlasti iz britanskega bistva, vedno obstajalo obsežno delovanje v okultni znanosti. Kolikor lahko govorimo o angleški zgodovini, je vedno obstajalo obsežno delovanje v okultizmu. Srednja Evropa resnično ni imela v vsem razvoju svoje duhovne kulture nobenega pravega pojma o tem, kako odločilno okultno bistvo in okultno delo je vedno izhajalo iz britanskih deželnih delov in se razširjalo preko zahodne, južne itd. Evrope. Če želimo to razumeti, si moramo malo ogledati zlasti britansko obarvani okultizem.
Britansko obarvani okultizem vsekakor obstaja. Kar ljudje zunanje vedo o vseh mogočih visokih stopnjah škotskih prostozidarjev itd., so le zunanje strani, ki se kažejo svetu. Toda izza tega so resnično zaobseženo delujoče okultne šole, ki so veliko bolj kot v srednji Evropi vase sprejele stare okultne tradicije in tokove. V srednji Evropi (to ste videli iz mojih različnih javnih predavanj) si bolj prizadevajo in si morajo bolj prizadevati, da se dvignejo iz lastne duhovnosti k spiritualnemu spoznavanju, k spoznavanju spiritualnih svetov. Tu so se manj naslonili na to, kar je prešlo z drugih strani, zlasti od starih okultnih šol. Lahko gremo nazaj, zlasti do začetka 17. st., kjer najdemo zlasti preko Anglije, Škotske in Irske (preko Irske manj, toda preko Škotske) razširjene takšne okultne skupnosti, ki so v sebi razmnoževale okultno védenje v najstarejšem času, ki pa so ga na določen način preoblikovale …
Komentarji