Pedagog Wolfgang Bergmann in njegova poslanica  mladini:   “Trdno  ohranjajte  sami  sebe”

Wolfgang Bergmann v pogovoru z Jürgenom Liminskim,18.04.2011. Pedagog, psiholog in družinski terapevt   ( 21. Oktober1944, Lemgo; † 18. Mai2011, Hannover)  svari pred pretiranim prilagajanjem, h kateremu so danes usmerjeni  tudi starši in učitelji. V Nemčiji se nagibajo k temu, da vstopijo v vzgojo na akademski način in oboroženi z recepti.

Jürgen Liminski: Avtor uspešnic Wolfgang Bergmann se uvršča med najbolj znane pedagoge in psihologe v Nemčiji. Najprej si je ustvaril sloves strokovnjaka za ADS-otroka. K njegovi bogati zbirki knjig sodijo naslovi kot so  “Dobra avtoriteta – princip sedanje vzgoje (Gute Autorität – Grundsätze einer zeitgemäßen Erziehung)” ali “Disciplina brez strahu”, poleg tega “Drama modernega otroka-(Das Drama des modernen Kindes)” o hiperaktivnosti, bolezenski neješčnosti, samoškodovanju in tudi “Zakaj so naši otroci sreča? (Warum unsere Kinder ein Glück sind)”. Wolfgang Bergmann se je tudi na nemški televiziji rad oglašal k besedi  in je na pogovor vselej prišel v studio. Nekaj časa je že težko bolan in v studio ne more več priti. Zdaj leži v hospicu, vendar je bil takoj pripravljen, da  za našo radijsko postajo v velikonočnem tednu naredi še en telefonski intervju o svojem življenjskem delu.  Zdaj smo z njim povezani. Dobro jutro, gospod Bergmann.

 Wolfgang Bergmann: Dobro jutro.

Liminski: Gospod Bergmann, najprej osebno vprašanje, ki ste mi ga v pripravljalnem pogovoru dovolili. Kako dolgo boste po mnenju zdravnikov še živeli?

Bergmann: Zdaj je to težko oceniti. Dokončno se glede na to diagnostiko raka ne ve. Želimo in upamo, da bo morda še kratko leto. Lahko pa bo vsega konec že tudi v pol leta ali prej.

Liminski: Vas je strah smrti?

Bergmann: Ne.

Liminski: Želite pustiti za sabo sledi? Če pogledate nazaj na svoja knjižna dela, katera vaša knjiga se vam zdi najbolj pomembna?

Bergmann: Poskušal sem se zoperstavljati  določenim glavnim tokovom, določenim  širokim tokovom, ki so pedagogiko vselej blokirali. Predvsem sem se poskušal postaviti po robu dvema razvojnima tokovoma. Eden je nemška disciplina. Otroci seveda potrebujejo oliko in disciplino, toda kar se pod tema pojmoma razume, nista olika in disciplina, ampak praviloma (kot norma) klečeplaznost in podložnost in poskus narediti otroke majhne.  Drugo pa je ravnanje, ki poskuša oropati majhne ljudi njihove življenjske zgodbe,  jim odvzeti tisto, kar predstavlja in dela njihov lasten način, njihovo posebnost, njihovo osebnost. S tem jim je odvzeta utemeljenost. Tako so jim odvzeti temelji, kar vodi k neposlušnosti ali odklanjanju pametnih in razumnih življenjskih konceptov.

Liminski: Kam še napačno vodi družinsko-politična ali tudi vzgojno-znanstvena debata v Nemčiji?

Bergmann: V prav enako smer. To je način pretiranega prilagajanja otrok, ki so mu podvrženi in ga sprejemajo tudi starši in učitelji, saj se tudi sami ne znajo rešiti pred tem. Kako naj bi to znali? Saj jim ni nihče povedal. Imamo torej pogovor (diskusijo), pedagoško diskusijo, ki vedno znova pravi, da nekaj mora biti tako in tako  in ta ‘mora biti tako in tako’  je dejansko v vsakem primeru način prilagajanja, ko se moraš tako obnašati, kot se vsi obnašajo, podrediti se moraš tako, kakor se podrejajo vsi drugi.  To je dejansko prastar duh, ki izvira še iz časov  Fröbela,ta  občutek za “treba se je vendar podrediti duhu skupnosti”. Vendar pa to ni pravilen način, ker se mora kolektivni duh vedno zgoditi iz duha razpršenih individuumov. (Friedrich Wilhelm August Fröbel, 21.april 1782 – 21.junij 1852, nemški pedagog, študent  Pestalozzija, ki je postavil temelje modernega izobraževanja, ki temelji na spoznanju, da imajo otroci unikatne potrebe in sposobnosti. Razvil je koncept otroških vrtcev in skoval besedo »kindergarten«, ki se še danes uporablja v nemščini in angleščini. Op.p.)

Liminski: Gospod Bergmann, ali ni to večna debata? Že  Jean Jacques Rousseau je v svojem pedagoškem romanu “Emil” napisal, da moramo vendar končno prenehati delati človeka, ga hoteti proizvajati. Rajši bi pustili otroke, naj bodo to, kar so, namreč majhni ljudje. Ali gremo Nemci, če malo posplošim, k akademskemu vzgajanju, oboroženi z recepti?

Bergmann: Ja, tako je. Nemci razlagamo otrokom tako rekoč kot nekomu na nasprotni strani, da je treba tako in tako ravnati in bo s tem že postal spodoben, urejen in pošten. To je seveda zmota. Z otroki nam nikakor ni potrebno ravnati na način ‘tako in tako ni prav in tisto tam tudi ne’. Ni nam treba z majhnimi ljudmi ravnati v taki obliki in na tak način. Lahko jim tudi rečemo, da jim pustimo, da pridejo sami do določenega spoznanja. To je težji proces za starše in tudi za same otroke, težji tudi v smislu, da morajo iti otroci že skozi svojo lastno izkušnjo, kar presega tisto, kar oni v tistem trenutku so. Vendar na tak način postanejo več od tistega, kar so v tistem trenutku bili. To izpeljati in občutiti je dovolj težko in zadošča za vzgojni koncept. Žal dajemo vsi skupaj, tako starši, mi učitelji ter mi pedagogi še vedno nekakšne dobre nasvete ali nekatere optimalne referenčne točke in to škodi.     

Liminski: Kje bi potemtakem radi še enkrat posredovali, konkretno z besedo in peresom, če bi lahko?

Bergmann: Še enkrat bi rad pisal od tam naprej, kjer sem začel, namreč o vprašanju kaj je pravzaprav disciplina, kaj je poslušnost, pokorščina? To se mi zdi zelo pomembno. Poslušnosti, pokorščine in discipline namreč nikakor ne smemo kar brez nadaljnjega  odklanjati. To so pomembne točke v razvoju posameznega človeka. Svojo izpostavljenost navzven je v sistemu človeškega reda težko obvladovati in težko razvijati in pri tem enega ali drugega mladega človeka še spremljati. To mi je bilo v veselje, ampak ne bo nič dobro.

Liminski: Kaj bi bila potem vaša poslanica, takorekoč zadnja želja, glede vašega življenjskega dela?

Bergmann: Moja poslanica, če hočemo reči malo patetično, moja poslanica je namenjena mladim ljudem: Ostanite to kar ste. Trdno ohranjajte sami sebe. Ne obstaja nič višjega in nič  pametnejšega, modrejšega in nič bolj kompetentnega, od vas  samih, zatorej kar se da močno ohranjajte sebe in se ne predajte. In ko boste to storili, boste dali sami sebi najboljšo poslanico, ki si jo človek lahko da in tudi najbolj zanesljivo. Od tu izhaja najboljša ideja o tem,  kar sem dejansko dal sebi in kar lahko da človek samemu sebi.

Liminski: In ko ste govorili o disciplini, kaj je potem ustrezno sredstvo nasproti disciplini?

 Bergmann: Nasprotno sredstvo disciplini je paradoksalno disciplina, toda drugačna disciplina. Drugačna od tiste, ko nekdo strumno stoji, in se v bogastvu in udih pusti oblikovati. To je disciplina, ki se takorekoč z vsem ostalim uvrsti, razporedi in najde orientacijo in napiše skupno pot. To ni disciplina, o kateri jaz govorim, ampak disciplina, na katero mislim. Vtkana je globoko v posameznem, individualnem, iskreno individualnem. Kje uspeva, to individualno in svobodno, odkrije in doseže mlad človek sam zase in prav tako tudi potrebno sposobnost.

Liminski: Ali ne spadajo k temu tudi ljubeče ravnanje in ljubeči odnosi?

Bergmann: K temu najgloblje sodi ljubeče ravnanje. Brez ljubezni je pedagogika tako in tako nemočna. Zato zaključujem svoje raziskave in mnoge svoje knjige vedno s stavkom svetega Pavla, ki se glasi: “Ljubezen nikoli ne preneha”. Ta stavek ima en povsem globok zven, ne le v tehničnem pomenu, ampak globok zven, globoko sporočilo. Kdor je to razumel, je razumel tudi pedagogiko.

Liminski: Ljubezen traja večno. To je bil Wolfgang Bergmann, avtor uspešnih knjig o vzgoji  in pedagog. Gospod Bergmann, najlepša hvala za vas. Hvala za pogovor. Bergmann: Bilo mi je v veselje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers