Wolfgang Bergmann: Eden zadnjih intervjujev o pretirano ambiciozni vzgoji. Intervju vodil: Alan Posener,| 24.05.2011
Praksa psihologa Wolfganga Bergmanna v Hannovru. Znan otroški in mladostniški terapevt, publicist in avtor strokovnih knjig je hudo obolel za kostnim rakom. Potreben je bil izreden napor, da je prišel z vozičkom iz veže v delovno sobo in se namestil za pisalno mizo, vendar ni želel nobene pomoči. V razgovoru je bil živahen, v obraz je dobil barvo in zažarel, glas je imel trden. Pogovarjala naj bi se o razširjenem pojavu, ko mladi iz meščanskih okolij domnevno brez razloga prenehajo obiskovati šolo ali univerzo. To je eden zadnjih intervjujev, ki jih je psiholog zmogel opraviti. V noči z 18. na 19. maj 2011 je srce Wolfganga Bergmanna v starosti 62 let prenehalo biti.
Welt Online: Lahko bi pomislili, da mladina v svoji razvajenosti vse odklanja.
Wolfgang Bergmann: Tudi taki so. Vendar ne v smislu, da jim je bilo dane preveč ljubezni. Starši naredijo vse za te otroke. Kar je pravzaprav razumno. Toda otrok razvije oblastniške zahteve, ki se najprej raztezajo v njegovo ožje okolje, kasneje pa v celoten svet. To je narcistična nagnjenost, nekakšno razpoloženje, v katerem njihovo upiranje svetu ostane prikrito in predelano. Tako se otrok lebdeče premika preko sveta in ga je hkrati strah, da se bo sesul v nič. Vedno stoji nad duševnim breznom. V tem leži neizmerni destruktivni potencial, ki gradi svoje lastne, fantazijske svetove.
Welt Online: In do tega pride le, če starši naredijo vse za svojega otroka?
Bergmann: To ni direktno izgovorjeno, ampak je skrito vsebovano v kupčiji. Zate naredimo vse. Zdaj pričakujemo od tebe, da si odličen otrok. Ni tako zelo pogosto, da otrok uresničuje traume svojih staršev, ampak morajo otroci veliko pogosteje znosno prenašati vsakodnevno realnost staršev. Samoumevno se razume, da so starši odličnih otrok odlični starši, pri čemer tudi starši sledijo narcistični idealni podobi.
Welt Online: Kako reagira naraščaj?
Bergmann: Ti otroci so preživeli dve stvari. Prvič tolažbo svojih staršev. Tako postane otrok odvisen od tega dotoka. Drugič pa se je otrok naučil, da mu vedno ne uspe biti odličen otrok. To se pokaže kasneje, ko pride otrok do primerjanja dosežkov, nekako v odličniškem otroškem vrtcu: ‚Pokaži no, mala Gabriela je že pri D in ti si šele pri A?’ Starši pravijo, da hočejo otroku le pomagati. Toda otroka je strah in o sebi si razvije notranjo, umetno, hibridno podobo in kadar se le-ta v zunanjem ravnanju in odnosih zruši, nima nobene moči, da bi se proti temu lahko mobilizirala.
Welt Online: Z „umetno samopodobo“ mislite predstavo o lastni veličastnosti.
Bergmann: Ja. Podoba o tem igra vlogo pilota. Otrok noče stika z zahtevno in težavno realnostjo. Od tam hoče leteti proč. Otroci začnejo že pri dveh ali treh letih iskati narcistični dotok. To vodi k stalnemu nemiru, ker iz otroka vedno znova prihaja pričakovanje in v vsakem pričakovanju tiči zahteva: Biti moraš odličen otrok.
Welt Online: Danes je večina otrok edincev in večina staršev je že splošno sprejela, da morajo otroka pohvaliti za vse, kar naredi. Dejansko je pravi čudež, da niso vsi otroci tako moteni.
Bergmann: V začetkih so res taki, ne vsi, vendar jih je zelo veliko. In veliko jih je, pri katerih se to ne zaznava, ker se to pri njih ne pojavlja tako očitno, ampak prikrito. To se ne kaže tako, da otrok reče, da se počuti preobremenjenega in je zato res tako. Velikokrat se umakne v ravnanja, kjer se zdi, da vse dela z levo roko. Toda v otroku narašča in oteka strah, ki ga ne more odstraniti. Najkasneje v osnovni šoli, ko se otrok znajde pred izbiro srednje šole, je v stalnem strahu in nemiru. In ob prvem neuspehu se pogrezne vase, ne odlepi se več od televizorja ali od računalniških igric.
Welt Online: Kaj morajo mladi starši storiti, da bi se izognili tej napaki?
Bergmann: Zadovoljni morajo biti z dosežki in uspešnostjo svojega otroka. Srečni morajo biti, da otrok je, da je njegova leva nosnica večja od desne. V sebi morajo čutiti izvorno radost nad obstojem tega otroka.
Welt Online: In ne nad njegovo uspešnostjo.
Bergmann: Izjava ‚Ti si res odličen otrok’ pride verodostojno v poštev, kadar ta pohvala drži v vsakršnih okoliščinah. Ampak prav v družinah z jasnimi zahtevami lahko te zahteve vsak trenutek umaknemo tako, da jih nadomestimo z drugimi.
Welt Online: Večina staršev si verjetno noče priznati, da je njihova ljubezen le preoblečena odličnost: ‚Mogoče velja to za direktorja banke, toda pri nas pač ne, saj smo bili vedno zelena-alternativa’.
Bergmann: Potem ste s prispodobo staršev zelene-alternative gledali natančno tja, in bo do perfekcije držalo tisto o vskladiščenem suhem bršljanu – ali pa v primeru, ko stopimo korak v ‘preziran’ svet bankirjev in se pri tem osupljivo dobro počutimo. Rezultat je hitra totalitarna zahteva, odstopanja niso dovoljena.
Welt Online: In se vam zdi, da je naša družba taka?
Bergmann: Sploh se ne bojim. Imam občutek, da se kultura, kakršno imamo danes, bliža h koncu. Ne moremo je več ohranjati. Naše otroke postavljamo pod stalno napetost, za katero še niso zreli.
Welt Online: Obstaja rešitev za te dileme?
Bergmann: Povezanost in ljubezen. Starši in otroci se morajo naučiti drug drugega brezpogojno ljubiti. Kako se tega naučimo, ne vem, vem pa, da je to v naši kulturi skoraj nemogoče.
Welt Online: Ko pogledam vašo biografijo – Pred maturo ste odleteli iz šole, potem ste to nadoknadili in sicer kot visoko nadarjen maturant, odšli v založniško dejavnost, delovali ste v izobraževanju, nadaljevali kot otroški in mladostniški psiholog in v vsem ste želeli biti najboljši. Tukaj menim, da ste ob spoznavanju elementov te problematike zdaj zgradili zgodbo o uspehu.
Bergmann: Težko je reči uspeh, ko se življenje bliža koncu. Ja, to konstalacijo vidim problematično. Vidim jasneje kot pred 20 leti, kako sem tekal in se zaletaval v tej pasti. To ni prišlo od staršev, ampak kot zahteva do sebe samega. Manj kot zelo dobro, ker je prišla bolezen. In te še nisem preživel. Bolezen stoji kot grožnja, kot možnost črnega pod podbojem vrat. In ta črna podoba mi je sledila v občutljivih fazah podnevi in ponoči.
Komentarji