KEPA PEPELA
Dolgo nosiš ogenj v ustih.
Dolgo ga skrivaš.
Za koščenim plotom zob.
Med belim risom ustnic ga stiskaš.
Veš, da ne sme nobeden zavohati
dima iz tvojih ust.
Spominjaš se, da vrane ubijejo belo vrano.
Zato zakleneš usta.
In skriješ ključ.
Ampak nekoč začutiš v ustih besedo.
Votlina glave ti odmeva od nje.
Takrat začneš iskati ključ svojih ust.
Dolgo ga iščeš.
Ko ga najdeš, odkleneš lišaj svojih ustnic.
Odkleneš rjo svojih zob.
Potem iščeš jezik.
Ampak jezika ni.
Potem hočeš izreči besedo.
Ampak usta so polna pepela.
In namesto besede se skotali
kepa pepela med saje
v tvoje grlo.
Zato odvržeš zarjaveli ključ.
Potem si narediš nov jezik iz zemlje.
Jezik, ki govori besede iz prsti.
UJETI VOLK
Teči, teči, teči.
Z žametnimi stopinjami.
S prožnimi divjimi nogami.
Teči tiho – kot neslišni sivi duh,
teči po kletki,
po gnilem listju.
Teči naprej.
Teči nazaj.
Z odprtim gobcem.
Z rdečim jezikom.
Teči kot siva senca,
siva tiha senca sovraštva,
siva senca prezira
v kletki.
Teči. Teči. Teči.
Tuliti, tuliti
divje in sovražno.
Kje so svobodne volčje tolpe.
Kje je krdelo sivih duhov,
ki plava v mleku mesečine
kot jadrna vražja čreda.
Kje so mehki ovčji vratovi.
O goltati sladko ovčjo kri.
O tuliti. Tuliti.
Zakaj si zatulil, volk,
kot da bi zatulila zemlja,
ki jo pritiska gora skal?
Zakaj si zatulil, volk.
Zakaj si zatulil,
kot da bi imel zadrte v goltanec
dolge črne trne?
RIBE
Zakopal sem svojo glavo
na samotnem kraju globoko v trhlo listje.
Hotel sem, da bojo spomladi pognale
zelene rastline skoz moja ušesa
in usta.
Zakopal sem jo globoko
in posejal vse poti do nje
s strupenimi kačjimi glavami.
Bal sem se lisic, ki prihajajo ponoči
in izkopljejo vsa semena,
posejna za spomlad.
Potem sem stražil dolge noči
in pobijal mehke radovedne smrčke,
ki se niso bali kačjega strupa.
Potem sem odkopal svojo glavo.
(Noči so dolge in lisice so zvite.)
Zdaj iščem globok in tih tolmun,
da jo bom vrgel vanj.
(Spomladi bojo pognale iz nje potonike.)
Vendar se bojim rib
in njihovih okroglih ust, ki žro počasi
in požro vse.
O ribe. Preklete ribe.
Prekleti tatinski smrčki,
ki kradejo moje sledove.
PESEM MEGLA
Pode nas podivjani voli burje.
Z rogovi se upirajo
v naše hrbte.
Mi smo brez telesa.
Brez poti.
Burja te pregrizne na dvoje.
Snameš svojo glavo
in jo treščiš med skale,
in si brez oblik
in si duh.
Ti boš telo,
jaz bom glava,
ti boš noga,
jaz bom odsekana pest.
Nebo bo odmevalo
od topota parkljastih nog,
mi smo duhovi.
Brez teles.
Brez oblik.
Mi smo svobodni.
PRSTI JUTRA
S pozlačenimi prsti vodi jutro
obledele lutke dne.
Vodi jih na zlatih nitkah.
Noč je umrla s temnimi vekami.
Zaprtimi v zamolčano misel.
Dan prihaja s šumom pasjih tac po tlaku.
Prihaja in ovohava ostanke noči;
grmado pisanih trakov.
(Z zobmi smo slačili noč.)
Kje so vse besede.
Kdo jih bo izgrebel iz prsti teme.
Ko po robu teme
leze kot majhna rožnata mravlja
zarja.
SREČANJE
Prehodil sem golo goro.
Prehodil in prišel do pokrajine
svojih mrtvih obrazov. (Pot je bila dolga in jaz sam.)
Gledal sem svoje obraze,
mrtve na belih kamnih.
Dež jih je brazdal.
Poldan je odkrival njihove bele zobe.
Gledal sem jih.
Kuščarice so zbežale
v moja stotera usta.
Preplašene od mojega srepega pogleda.
Bili so goli obrazi
s posneto kožo. (Pot je bila dolga in jaz sam.)
In vstale so moje sprhnele postave.
Vstale so mrtve.
Razbičane. Izsrkane
od mraza in od tipalk noči,
z bodali sonca pribite
na gomilo kamnov.
Polne kuščaric
in brezimnih živalic,
ki so begale po njihovih kosteh.
Vstale so z mrtvimi obrazi.
Ti si umrl, so rekli
rumeni obrazi.
Tisočkrat umrl,
so črkovali dolgi žolti zobje
na pokopališču pod golimi stegni gore.
In šel sem naprej.
Pot je dolga in jaz bom sam.
Šel bom čez goro ledu.
ZA VSE BOŠ PLAČAL
Za vse boš plačal.
Največ boš plačal za svoje rojstvo.
Jata posmehljivih ptic te bo zasledovala
skoz življenje.
Ob uri miru
in ob uri nemira
se bo spuščala na tvoje prsi.
Terjala bo plačilo.
In ti boš dajal in dajal.
Ampak odrešitve ne bo nikoli.
Ker ni nikjer odpuščanja.
Nikjer ni odrešitve za človeka.
V sebi nimaš vrednosti,
s katero bi plačal.
In sam si plačilo za vse.
BELO
zunaj barvastega sveta
kot zid stojiš pred našimi očmi
zunaj sluha čuta in okusa
si
ko te srečamo se zmedejo koraki
oči zaplešejo v očesnih ležajih
so misli pest suhe travice
in vemo: pot je uročena
pot je napačna zavožena je pot
za hip v prostoru osvetljenem
belo nevidno vidimo
si
kmalu kmalu zapustimo
svet zvokov barve in okusa
kmalu kaplja med sestrami kapljami
brez zvoka brez občutka
kapljastega bomo padli
na svoje bele razlaščene kosti
kmalu
V SPOMIN
stopiš iz temnega prostora visoko
stopiš čez lesen prag se skloniš pod nizkim
prečnikom nekaj žagaš
nekaj sekaš nekaj mi rečeš za večer
se vračaš v prostor kjer v temni leseni praznini
prasketa svetli ogenj na ognjišču
spet ven in zdaj so ti koze pod nogami
hitrih parkljev nekaj zahtevajo ko jih
zapiraš z lesenimi vratci
stopiš iz temnega prostora visoko
stopiš čez lesen prag (praga ni)
se skloniš pod nizkim prečnikom (prečnika ni)
nekaj sekaš (sekire ni) nekaj žagaš (žage ni)
se vračaš v prostor kjer v temni leseni praznini
ni ognja na ognjišču nič ne prasketa
ne sveti
spet ven niso ti koze pod nogami hitrih parkljev
nič ne zahtevajo nič zapiraš
z lesenimi vratci ne škripajo
ne stopiš iz temnega prostora visoko
ne stopiš čez lesen prag se ne skloniš pod nizkim
prečnikom ne žagaš ne sekaš
nič ne rečeš za večer
se ne vračaš v prostor kjer v temni leseni praznini
ne prasketa svetli ogenj na ognjišču
ničesar ne živi se ne giblje ne parklja
ne meketa samo tišina
riše samo sebe
na velikansko ozadje iz molka
Komentarji