Dane Zajc

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

KEPA PEPELA

Dolgo nosiš ogenj v ustih.

Dolgo ga skrivaš.

Za koščenim plotom zob.

Med belim risom ustnic ga stiskaš.

 

Veš, da ne sme nobeden zavohati

dima iz tvojih ust.

Spominjaš se, da vrane ubijejo belo vrano.

Zato zakleneš usta.

In skriješ ključ.

 

Ampak nekoč začutiš v ustih besedo.

Votlina glave ti odmeva od nje.

 

Takrat začneš iskati ključ svojih ust.

Dolgo ga iščeš.

 

Ko ga najdeš, odkleneš lišaj svojih ustnic.

Odkleneš rjo svojih zob.

Potem iščeš jezik.

Ampak jezika ni.

Potem hočeš izreči besedo.

Ampak usta so polna pepela.

 

In namesto besede se skotali

kepa pepela med saje

v tvoje grlo.

Zato odvržeš zarjaveli ključ.

 

Potem si narediš nov jezik iz zemlje.

Jezik, ki govori besede iz prsti.

 

UJETI VOLK

Teči, teči, teči.

Z žametnimi stopinjami.

S prožnimi divjimi nogami.

Teči tiho – kot neslišni sivi duh,

teči po kletki,

po gnilem listju.

Teči naprej.

Teči nazaj.

Z odprtim gobcem.

Z rdečim jezikom.

Teči kot siva senca,

siva tiha senca sovraštva,

siva senca prezira

v kletki.

Teči. Teči. Teči.

Tuliti, tuliti

divje in sovražno.

Kje so svobodne volčje tolpe.

Kje je krdelo sivih duhov,

ki plava v mleku mesečine

kot jadrna vražja čreda.

Kje so mehki ovčji vratovi.

O goltati sladko ovčjo kri.

O tuliti. Tuliti.

Zakaj si zatulil, volk,

kot da bi zatulila zemlja,

ki jo pritiska gora skal?

Zakaj si zatulil, volk.

Zakaj si zatulil,

kot da bi imel zadrte v goltanec

dolge črne trne?

RIBE

Zakopal sem svojo glavo

na samotnem kraju globoko v trhlo listje.

Hotel sem, da bojo spomladi pognale

zelene rastline skoz moja ušesa

in usta.

 

Zakopal sem jo globoko

in posejal vse poti do nje

s strupenimi kačjimi glavami.

Bal sem se lisic, ki prihajajo ponoči

in izkopljejo vsa semena,

posejna za spomlad.

 

Potem sem stražil dolge noči

in pobijal mehke radovedne smrčke,

ki se niso bali kačjega strupa.

 

Potem sem odkopal svojo glavo.

(Noči so dolge in lisice so zvite.)

Zdaj iščem globok in tih tolmun,

da jo bom vrgel vanj.

(Spomladi bojo pognale iz nje potonike.)

Vendar se bojim rib

in njihovih okroglih ust, ki žro počasi

in požro vse.

O ribe. Preklete ribe.

 

Prekleti tatinski smrčki,

ki kradejo moje sledove.

 

PESEM MEGLA

Pode nas podivjani voli burje.

Z rogovi se upirajo

v naše hrbte.

Mi smo brez telesa.

Brez poti.

Burja te pregrizne na dvoje.

Snameš svojo glavo

in jo treščiš med skale,

in si brez oblik

in si duh.

Ti boš telo,

jaz bom glava,

ti boš noga,

jaz bom odsekana pest.

Nebo bo odmevalo

od topota parkljastih nog,

mi smo duhovi.

Brez teles.

Brez oblik.

Mi smo svobodni.

 

PRSTI  JUTRA

S pozlačenimi prsti vodi jutro

obledele lutke dne.

Vodi jih na zlatih nitkah.

Noč je umrla s temnimi vekami.

Zaprtimi v zamolčano misel.

 

Dan prihaja s šumom pasjih tac po tlaku.

Prihaja in ovohava ostanke noči;

grmado pisanih trakov.

(Z zobmi smo slačili noč.)

 

Kje so vse besede.

Kdo jih bo izgrebel iz prsti teme.

 

Ko po robu teme

leze kot majhna rožnata mravlja

zarja.

 

SREČANJE

Prehodil sem golo goro.

Prehodil in prišel do pokrajine

svojih mrtvih obrazov.        (Pot je bila dolga in jaz sam.)

Gledal sem svoje obraze,

mrtve na belih kamnih.

Dež jih je brazdal.

Poldan je odkrival njihove bele zobe.

Gledal sem jih.

Kuščarice so zbežale

v moja stotera usta.

Preplašene od mojega srepega pogleda.

Bili so goli obrazi

s posneto kožo.           (Pot je bila dolga in jaz sam.)

In vstale so moje sprhnele postave.

Vstale so mrtve.

Razbičane. Izsrkane

od mraza in od tipalk noči,

z bodali sonca pribite

na gomilo kamnov.

Polne kuščaric

in brezimnih živalic,

ki so begale po njihovih kosteh.

Vstale so z mrtvimi obrazi.

Ti si umrl, so rekli

rumeni obrazi.

Tisočkrat umrl,

so črkovali dolgi žolti zobje

na pokopališču pod golimi stegni gore.

In šel sem naprej.

Pot je dolga in jaz bom sam.

Šel bom čez goro ledu.

 

ZA VSE BOŠ PLAČAL

Za vse boš plačal.

Največ boš plačal za svoje rojstvo.

Jata posmehljivih ptic te bo zasledovala

skoz življenje.

Ob uri miru

in ob uri nemira

se bo spuščala na tvoje prsi.

Terjala bo plačilo.

In ti boš dajal in dajal.

Ampak odrešitve ne bo nikoli.

Ker ni nikjer odpuščanja.

Nikjer ni odrešitve za človeka.

V sebi nimaš vrednosti,

s katero bi plačal.

In sam si plačilo za vse.

 

BELO

zunaj barvastega sveta

kot zid stojiš pred našimi očmi

zunaj sluha čuta in okusa

si

ko te srečamo se zmedejo koraki

oči zaplešejo v očesnih ležajih

so misli pest suhe travice

in vemo: pot je uročena

pot je napačna zavožena je pot

za hip v prostoru osvetljenem

belo nevidno vidimo

si

kmalu kmalu zapustimo

svet zvokov barve in okusa

kmalu kaplja med sestrami kapljami

brez zvoka brez občutka

kapljastega bomo padli

na svoje bele razlaščene kosti

kmalu

 

V  SPOMIN

stopiš iz temnega prostora visoko

stopiš čez lesen prag se skloniš pod nizkim

prečnikom nekaj žagaš

nekaj sekaš nekaj mi rečeš za večer

se vračaš v prostor kjer v temni leseni praznini

prasketa svetli ogenj na ognjišču

spet ven in zdaj so ti koze pod nogami

hitrih parkljev nekaj zahtevajo ko jih

zapiraš z lesenimi vratci

 

stopiš iz temnega prostora visoko

stopiš čez lesen prag (praga ni)

se skloniš pod nizkim prečnikom (prečnika ni)

nekaj sekaš (sekire ni) nekaj žagaš (žage ni)

se vračaš v prostor kjer v temni leseni praznini

ni ognja na ognjišču nič ne prasketa

ne sveti

spet ven niso ti koze pod nogami hitrih parkljev

nič ne zahtevajo nič zapiraš

z lesenimi vratci ne škripajo

 

ne stopiš iz temnega prostora visoko

ne stopiš čez lesen prag se ne skloniš pod nizkim

prečnikom ne žagaš ne sekaš

nič ne rečeš za večer

se ne vračaš v prostor kjer v temni leseni praznini

ne prasketa svetli ogenj na ognjišču

ničesar ne živi se ne giblje ne parklja

ne meketa samo tišina

riše samo sebe

na velikansko ozadje iz molka

 

 

 

 

Podobni prispevki

Dodaj odgovor