Gregor Strniša

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

…….

V sobici za mostovžem

stoje tri stare postelje:

mož je star in malo spi,

s tretjim očesom skoz streho strmi.

Zato je vsa preluknjana,

rešeto Lune in dežja,

Sonce pod njo poletne dni

zlata piščeta vali.

To so ptice brez glasu.

Mož jih sliši, ker je gluh.

Zvečer skoz streho odlete.

Zvezde so lepše v deževnih dneh.

 

Kdor je kdaj okušal večnost

se umreti ne boji

samo, včasih bolj nesrečno

živi tiste kratke dni …

Sto, milijon oči v stvareh,
strešnikih streh, listih dreves:
kamor prideš, kamor gréš,
nisi sam sredi lastnih sten.

Najbolj skrit pogled oči
si v neskončen zemljevid
zarisal kot graniten hrib,
ki stoji pod zvézdami.

Prej ko ti, je vse bilo,
za teboj nekoč še bo:
vse, kar je bilo nekoč,
vse, kar kdaj morda še bo.    (Svet III; Oko)

DELIRIUM TREMENS

Sneži, sneži v jasni večer,

glas oddaljenih kitar –

isti spev, ki je snežil

ves ta dolgi jasni dan.

Dan sam je bil glas kitar;

iz melodij, ne iz reči,

reči iz samih jasnih barv,

jasne barve iz melodij.

Iz melodij je bil ta dan,

iz pesmi, žalostne tako,

da sta v sneženju teh kitar

zginila zemlja in nebo.

Sneži, sneži v nevidni svit

bližnjih, skritih orgel glas –

isti spev, ki bo snežil,

dokler ne ostane sam.

Sam postane mračen dan;

iz reči, ne iz melodij,

melodije iz mračnih barv,

mračne barve iz kladiv.

Iz samih kladiv bo ta dan,

delavnic, žalostnih tako,

da bo mogočnih orgel dan

zmlel v sneg vse, kar je kdaj bil ….

Podobni prispevki

Dodaj odgovor