Undine ‒ duhovi vode (iz arhangelov) Kratko lahko undine (tudi nimfe ali nikse) kot povzetek vsega, kar je bilo doslej o njih napisanega, označimo kot odvezanja hierarhije arhangelojev. Eterično telo undin je sestavljeno iz duhovne substance kemičnega etra. Njihova zavest živi v valujoči gibljivosti tekočega elementa. Začarajo se v vseh pojavnih oblikah tekočega v zemeljskem področju. Brez delovanja teh kozmičnih kemikov ne bi bilo mogoče nikakršno spreminjanje snovi. V sorodu so s človeškimi občutki in čustvi. Undine vnašajo delovanja kemičnega etra v rastline. Po svoji notranji naravi so drugačne od gnomov. Ne morejo se kot duhovno-čutni organ obrniti navzven k vesolju. Dejansko se lahko le predajajo v tkanje in vladanje celotnega vesolja v zračno-vlažnem elementu in zato niso takšni bistri duhovi kot gnomi. Undine neprestano sanjajo, toda njihove sanje so hkrati njihova podoba. Zemlje ne sovražijo tako močno kot gnomi, vendar so do zemeljskega zelo občutljive. Živijo v eteričnem elementu vode, plavajo skozenj in so zelo občutljive na vse ribe, kajti preti jim podoba ribe, ki jo tudi včasih privzamejo, ampak hitro spet opustijo in se preobrazijo v nekaj drugega. Sanjajo svoj lastni obstoj. V sanjanju svojega lastnega obstoja vežejo in razvezujejo oz. parajo snov zraka, ki ga na skriven način vnesejo v liste in prenesejo na to, kar so gnomi porinili navzgor. Gnomi porivajo rastlinska bitja kvišku. Usahnila in ovenela bi, če ne bi k rastlinam z vseh strani prišla undinska bitja in v tej sanjski zavesti, v kateri frčijo okrog rastlin, so se izkazala kot kemiki sveta.

Undine sanjajo združevanje in razdruževanje snovi. Sanje, v katerih rastline živijo (te undinske sanje, v katere se rastline vraščajo, ko se vijejo kvišku in zapuščajo tla), so svetovni kemik, ki v rastlinskem svetu naredi iz lista izhajajoče skrivnostno povezovanje in razvezovanje snovi. Undine so kemiki rastlinskega bitja. Sanjajo o kemiji. V njih je izredno nežna duhovnost, ki ima svoj element tam, kjer se dotikata voda in zrak. Undine živijo povsem v vlažnem elementu, toda notranje so zaposlene, ko pridejo kjer koli na površino, četudi le na površino kapljice ali česarkoli vodenega. Kajti nenehno se trudijo obvarovati pred tem, da bi dobile trajnejšo podobo ribe. Ostati hočejo v metamorfozi, v neprestanem spreminjanju. V tej nestanovitnosti, zmožnosti spreminjanja, v kateri sanjajo o zvezdah in Soncu, o svetlobi in toploti, postajajo kemiki, ki od lista naprej oblikujejo rastlino, ki jo je sila gnomov potisnila navzgor. Tako rastlini rastejo listi in skrivno se razodeva kot undinske sanje, v katerih rastlina raste.

Neposredno navezano na povedano lahko človek z zavestjo, ki si jo razjasni v spanju, spozna bistvo undin še s povsem druge strani. Za spanje razjasnjena zavest ima za vsebino ta čudoviti svet nastajajočega tekočega, na vse mogoče načine vzpenjajočega tekočega undin. Kakor imamo v dnevni zavesti okrog sebe bitja s trdnimi konturami, tako si jih razjasnjena nočna zavest nenehno spreminja, celo kot morske valove boči in ponovno potaplja. Povsem globoko spanje je napolnjeno s premikajočim morjem živečih bitij, undin, v okolju človeka.

Undine nimajo življenjske potrebe, ki jo imajo ljudje (tudi živali ne, četudi instinktivno), ampak je mogoče skoraj reči, da undine in tudi silfe potrebujejo smrt. Resnično so na nek kozmični način take kot mušice ali komarji, ki se vržejo v plamen. Imajo občutek, da šele resnično zaživijo, ko umrejo. To je izjemno zanimivo. Tukaj v fizičnem življenju hoče vse živeti in nekdo ceni vse, kar ima v sebi življenjsko silo. Ceni se vse, kar živo poganja in brsti. Če se nekdo prebije tu preko, mu vsa ta bitja govorijo: Umiranje, smrt je šele pravi začetek življenja. Ta bitja lahko to tudi občutijo.

Kot že omenjeno, živi v undinah veliko hrepenenje, da se ponudijo bitjem višjih hierarhij kot zemeljska hrana. Potem živijo naprej, gredo v svojo večnost. Tako obstaja v vsakem letu neprestano izlivanje teh bitij, katerih notranjost je izoblikovana iz zemlje in ki hrepeneče zasijejo, da bi se ponudila kot hrana višjim bitjem. Povedali smo že, da se odvezanja od hierarhičnih bitij obrnejo nazaj k njim, potem ko so se v neštetih začaranjih in odčaranjih razvijala kvišku.

Če bi opazovali določena mesta (na primer izvir, ki je pod skalo, preraslo z mahom, kjer se tvori nekakšna pregrada med skalo in rastlino, na katero curlja voda), bi videli, da so nimfe in undine nekaj zelo realnega. Tam se to kaže izjemno močno. Kjer se rastlinsko dotika kamnine, so bitja, ki jim lahko rečemo undine. Vezane so na element vode, možnost za utelešenje najdejo torej tam, kjer se stikajo rastline, kamen in voda.

Drugo vrsto elementarnih bitij lahko opišemo, le če uporabimo besedo metamorfoza, preoblikovanje. Drugemu razredu pripadajo bitja, ki vsak trenutek spreminjajo svojo podobo, ki se spremenijo, čim mislimo, da smo jih dojeli, tako da jih je mogoče zasledovati, le če lahko sami svoje duše naredimo gibljive in okretno dovzetne. Ko se vremenske razmere vsak trenutek spreminjajo (ko se na primer oblaki tako oblikujejo, da iz njih pada dež, in se morda spet megla dviguje od zemeljske površine), ima lahko spet določeno doživetje,  kdor se preda tem pojavom na zgoraj opisan način ‒ da pusti na mesto fizičnega vstopiti moralni vtis. Posebej primerno je, ko se preda dejanski igri, na primer ko se vodne mase prevračajo in razpršujejo v vodnem slapu. Ko se nekdo preda oblikujočima in raztapljajočima megli in vodni sopari, ki napolnjujeta zrak in se dvigujeta v dimnih oblikah, ali če gleda, kako priteka navzdol rahel dežek, ali čuti lahno pršenje skozi zrak, ko vse to moralno občuti, se mu tako preda druga vrsta bitij, undine, za katere lahko uporabimo besedo metamorfoza, spreminjanje. Te druge skupine bitij ne moremo narisati oz. tako težko, kot je mogoče narisati blisk. Nekdo lahko določeno podobo, ki obstaja le trenutek, zadrži, v naslednjem hipu je vse že drugače. Stalno spreminjajoča se bitja torej, katerih simbol za imaginacijo lahko kvečjemu najdemo v spreminjajočih se tvorbah oblakov, ki se pojavljajo kot druga vrsta elementarnih bitij oz. kot undine.

Kot okultisti se s temi bitji seznanimo še drugače. Ko opazujemo rastline, kako spomladi prihajajo iz zemlje (dobro opazno je ob prvem brstenju, ne kasneje, ko se že pripravijo nositi sadeže), čuti okultni pogled, da ista bitja, ki jih je odkril v prah razpršenih in ponovno zbirajočih se meglicah, oblivajo rastlinska bitja v času brstenja in oblikovanja popkov. Ko vidimo iz zemlje kaliti in brsteti rastline, so oblite s takšnimi stalno preoblikujočimi se elementarnimi bitji. Okultni pogled potem čuti, kot da ima to, kar tam zgoraj nevidno biva in tke okrog rastlinskih brstov, nekaj opraviti s tem, kar rastlino iz tal poganja kvišku. Običajna znanost pozna le rast rastlin, ve le, da ima rastlina gonilno moč, ki žene rastlino od spodaj navzgor. Okultist ve, da je to pri cvetu drugače.

Recimo, da imamo pred seboj mlajši rastlinski poganjek. Okultist spozna okrog mladega poganjka preoblikujoča se bitja, ki so hkrati odpuščena iz okolja in prodirajo navzdol, ki ne gredo (kot to dela fizični princip rasti) le od spodaj navzgor, ampak rastlino spravljajo iz tal od zgoraj navzdol. Tako da okultni pogled spomladi, ko se Zemlja prekrije z zelenjem, čuti kakor iz vesolja sestopajoče naravne sile, ki dvigujejo, kar je v zemeljskih tleh, da lahko s tem zemeljsko zagleda nebesno okolje. Nekaj stalno premikajočega je nad rastlino in najbolj značilno je, da si okultni pogled pridobi občutenje, da kar rastlino obtke, obstaja prav tako v izhlapeli, izparjeni in v dež stisnjeni vodi. To je drugi razred naravnih sil in naravnih bitij.

Ko pridemo k tekočemu elementu, imajo tam elementarna bitja izoblikovano, kar ima človek v svojih čustvih, občutenjih. Ljudje v svojih občutenjih zelo zaostajamo za bitji, ki naseljujejo vodni, tekoči element. Nam je všeč rdeča vrtnica, prevevajo nas posebni občutki, ko v drevesih šelesti listje. Toda ta bitja gredo z vsem tekočim v rastlinske sokove, ki se dvigujejo v vrtnici vse do njenega cveta. Tam sodoživljajo rdeče. Veliko intimneje so čustveno udeležena s procesi sveta. Mi smo s svojim občutenjem zunaj stvari; ona pa so znotraj dogajanja in so v njem soudeležena. Toda ko prodremo navzgor do tekočega, najdemo ponovno neko vrsto duhovnih bitij. Medtem ko so elementarna bitja trdnega bolj podobna našemu razumu, so elementarna bitja, ki živijo v tekočem, bolj podobna našim čustvom. S svojimi občutenji smo vendar zunaj stvari: lepo drevo je zunaj; stojim tukaj, ločen od njega; kar on je, pustim pritekati vase. Elementarno bitje je v tekočem, teče skozi drevo v njegovem soku, priteče s svojim občutenjem v vsak list. Rdeče ali plavo ne občuti le od zunaj, te barve občuti notranje; svoja občutenja vnese v vse notranje. Zato je pri teh duhovnih bitjih življenje občutkov veliko intenzivnejše kot pri zelo intenzivnih razumnih bitjih trdnega – gnomih.

Kot povzetek lahko rečemo, da so undine udeležene pri vseh spreminjajočih procesih v štirih kraljestvih narave. Ves snovni promet, z izjemo zelo redkih oblik sublimacije, je mogoč skozi nadvoz dotičnih substanc v tekoče agregatno stanje. Brez sodelovanja undin to ni mogoče. Značilno za njihova bitja je, da so vsebovana v stalnem spreminjanju in navzoča povsod, kjer se dogaja spreminjanje snovi. Tam so v svojem elementu, da se lahko nenehno začarajo in odčarajo. Vsi kemiki, metalurgi in biologi bi se morali pri svojih premišljevanjih in izvajanjih poskusov zavedati, da pri vsem svojem razmišljanju in delu potrebujejo sopomoč undin. Seveda pridejo undine pri vseh kemično-tehniških procesih vselej v vplivno področje ahrimanskih bitij.

Silfe ‒ duhovi zraka (iz angelov) Silfe prav tako pripadajo skupini zelo uporabnih elementarnih bitij in jim rečemo tudi škrati, lemure in vešče. Silfe so odvezanja od bitij hierarhije angelojev. Eterično telo silf je sestavljeno iz duhovne substance svetlobnega etra. Njihova zavest živi v zračnem elementu. Začarajo se v vse pojavne oblike zračnega v zemeljskem področju. Notranje so sorodne s človeško voljo. Silfe vnašajo delovanja svetlobnega etra v rastline. Živijo v zračno-toplotnem elementu, in ker je zrak povsod prepojen s svetlobo, prodrejo tudi vanjo, se spremenijo v svetlobo in so zlasti občutljive za finejša, vendar večja gibanja v ozračju.

Ko spomladi ali jeseni vidite jato lastovic, ki s svojim letenjem spravijo zračno telo v nihanje, kar prikliče gibljiv zračni tok, pomeni ta premikajoči zračni tok, ki je potem prisoten pri vsaki ptici, za silfe nekaj slišnega. Iz tega zveni kozmična glasba silf. Ko potujete recimo z ladjo in jo preletavajo galebi, povzroča let galeba duhovno zvenenje, duhovno glasbo, ki spremlja ladjo. Silfe živijo v teh zvenih in so v teh zračnih tokovih, v duhovno zvenečem, premikajočem zračnem elementu našle svojo domovino in pri tem sprejemajo, kar sila svetlobe pošilja v ta zračna nihanja.

Zato se silfe (ki so v bistvu bolj ali manj speča bitja) čutijo najbolj domače, kjer letajo ptice. Ko je silfa primorana frčati skozi zrak brez ptic, je zanjo tako, kot bi se izgubila. Ko se zastrmijo v ptico v letu, se silfam zgodi nekaj zelo nenavadnega. Spomnimo se posebnega dogodka, ki vodi človeško dušo k temu, da sebi reče Jaz. Ko pride človek prvič do predstave Jaza, vidi kot v najbolj zastrto najsvetejše. Silfe ne vidijo v takšno najbolj zastrto najsvetejše lastne duše, ampak vidijo leteti ptico in s tem občutijo svoj Jaz. Silfa najde svoj Jaz v tem, kar v njej povzroči po zraku leteča ptica.  Ko se ji na zunaj zaneti Jaz, postane silfa nosilka kozmične ljubezni skozi zračni prostor. Silfa je hkrati s tem, ko nekako živi človeško željo (vendar Jaza nima v notranjosti, ampak v ptičjem svetu), nosilka ljubezenskih želja skozi univerzum. Zato je mogoče videti najglobljo simpatijo silf s ptičjim svetom. Kakor gnom sovraži dvoživko, kot je undina občutljiva in nekako ne more blizu ribam, hoče od rib proč, tako hoče silfa k ptici, dobro se počuti, ko se lahko približa nihajoče zvenečemu zvoku svojih ptic. Če bi vprašali ptice, od koga so se učile petja, bi zvedeli, da jih navdihujejo silfe. Silfa uživa v ptičji podobi. Vendar jo kozmični red ovira postati ptica, kajti ima drugo nalogo, in sicer v ljubezni prinašati v rastline svetlobo. Prav tako kot je undina kemik, je silfa za rastlino nosilec svetlobe, v rastlino prinaša svetlobo, rastlino prežame s svetlobo. S tem neprestanim prinašanjem svetlobe v rastlino je v njej ustvarjeno nekaj posebnega. Svetloba (to pomeni moč silf v rastlini) deluje na kemične sile, ki jih v rastlino prestavijo undine. Tam pride do sodelovanja svetlobe silf s kemijo undin. To je posebna oblikovalna dejavnost. Silfe stkejo iz svetlobe s pomočjo snovi, ki tja priteka in jo predelajo undine, idealno podobo rastline. Silfe stkejo v rastlini prarastlino iz svetlobe in kemičnega delovanja undin.

Ko so se rastline na primer postopno razvile in morajo nujno oveneti, posežejo druga bitja, o katerih nikakor ne moremo reči, da svojo podobo neprestano spreminjajo. O njih lahko rečemo le, da nimajo nobene prave podobe. Kažejo se nam tako, da bliskovito zasijejo in ponovno izginejo, tako da nimajo določene podobe, ampak švignejo preko naše Zemlje kot nekakšni meteorji ali vešče, zasijejo in stlijo. Ta bitja so najprej v zvezi z dozorevanjem vsega, kar obstaja v kraljestvih narave. Te sile oz. bitja obstajajo zato, da lahko z njimi bitja v kraljestvih narave dozorijo. Okultni pogled zmore ta bitja zaznati le takrat, ko se docela usmerijo na sam zrak, in sicer na kolikor je le mogoče čist zrak; po možnosti vodno čist, preigran od Sončeve svetlobe in Sončeve toplote, mora delovati na dušo, če hoče nekdo zadržati imaginacijo teh bitij, ki meteorsko zasvetijo in stlijo, ki hkrati nevidno živijo v vodno čistem zraku in pohlepno vsesavajo svetlobo, s katero je zrak prepojen in jim omogoča, da zasvetijo in zažarijo. Ta bitja se potem potopijo na primer v rastlinski ali tudi v živalski svet in poskrbijo za dozorevanje. Pri tem gre za sodelovanje silf in duhov ognja, ki s tem odločilno prispevajo k ohranjanju vrst v kraljestvih narave, pri rastlinah in živalih.

Duhovi cvetov (razcveta), elementarna bitja rastlin, ne smejo ostati, ko se cvetovi dokončno razvijejo, ko Sonce skozi svoj zveneči val pričara kaleče in brsteče življenje. Začarani ostanejo, le dokler niso v nekem organizmu izpolnili svoje posebne naloge, da bi dali potem drugim elementarnim bitjem možnost izpolniti njihove naloge. Začaranja in odčaranja si lahko sledijo tudi v dnevnem ritmu. Od šeste ure zvečer do šeste ure zjutraj izvršijo škrati svojo dolžnost: čim duše zaspijo, jih do prebuditve povežejo z duhovnim valovanjem in tkanjem v Zemljinem obstoju.

Omenili smo že, da tudi silfe (tako kot gnomi in undine) nimajo le posebnega odnosa do rastlinskega sveta, ampak tudi do določenih skupin živali, do čebel in predvsem do sveta ptic. Silfe tudi na določen način tvorijo dopolnitev določenih živalskih bitij, vendar tokrat po drugi strani. Gnomi in undine uravnavajo, kar je v zvezi z glavo, tistim živalim, ki glave nimajo. Ptice so, tako kot smo jih predstavili, čista glava, so povsem organizacija glave. Silfe dodajo pticam na duhovni način, kar predstavlja telesno dopolnitev ptičjega rodu k delu organizacije, ki je pri človeku presnovno-okončinski sistem. Če ptice letajo naokrog z zakrnelimi nogami, imajo silfe za toliko močneje izoblikovane okončine in v zraku na duhoven način predstavljajo, kar spodaj v fizični materiji predstavlja krava. Silfe imajo pri ptičjemu rodu svoj Jaz, ki jih povezuje z Zemljo. Človek dobi na Zemlji svoj Jaz. Silfe povezuje ptičji rod z Zemljo. Ptičjemu rodu se imajo zahvaliti za svoj Jaz, vsaj za zavest svojega Jaza.

Medsebojne odnose silf, čebel in cvetov bomo v nadaljevanju še izpeljali. Kar smo povedali za čebele, naj velja za vse insekte, ki obiskujejo cvetove. Ko na primer nekdo govori o elementarnih bitjih in pri tem poučen človek reče, da silfe oz. lemure ne obstajajo, mu je treba odgovoriti, da jih ne vidi, ker si je zaprl razvoj tistih spoznavnih organov, ki bi mu ta bitja omogočili spoznati. Naj vpraša čebelo ali z drugimi besedami ‒ dušo čebeljega panja! Ona si obstoja silf ali lemur ne more odmisliti! Kajti elementarna bitja, ki so označena s temi imeni, se mudijo na prav posebnih krajih, zlasti tam, kjer se nahaja določen stik živalstva z rastlinstvom, in tudi tam ne povsod, ampak v posebnih okoliščinah.

Ko vol žre travo, vsekakor obstaja stik živali z rastlino, ampak je to tako rekoč običajno prehranjevanje, vgrajeno v redni naravni potek evolucije. Nekaj povsem drugega v evoluciji sveta je stik med čebelami in cvetovi, ki se glede organizacije veliko bolj razlikujejo in ob tem ponovno pridejo skupaj, ker se pri stiku čebele in cveta razvije nadvse čudovita sila. K najbolj zanimivim opazovanjem duhovno-nadčutnega sveta sodi posebni avrični ovoj, ki nastane vselej, ko čebela (ali drug insekt) sesa na cvetu. Posebno, svojevrstno doživetje, ki ga ima čebelica, ko sesa na cvetu, ni le v goltnih žlezah ali v trupu čebele, ampak se, kar nastane kot izmenjava okusa med čebelo in cvetom, razširi v nekakšno majhno eterično avro, in vedno ko v nadčutnem svetu nekaj takega nastane, pridejo sem bitja, ki to potrebujejo; pritegne jih, saj tam najdejo (če se grobo izrazimo) svojo hrano.

Bolj ko se ta bitja (silfe) približujejo zračnemu, manj hrepenijo po raznovrstnosti, mnogoterosti. Nimamo več občutka, da nam celo število ne pomaga več, ko prodiramo ven k zračnemu. Vse bolj si prizadevajo za edinost. Kljub temu živijo elementarna bitja zraka v veliki raznovrstnosti in so sorodna s človeško voljo. Značilnost zračnih bitij je zlasti, da so izoblikovana v višjo sposobnost, kar nosimo v svojem hotenju.

 

Salamandri ‒ duhovi ognja (iz dinamov; iz živalskih skupinskih duš) Salamandri so odvezanosti skupinskih duš različnih živalskih vrst. Eterično telo salamandrov je iz duhovne substance toplotnega etra. Njihova zavest živi v ognjenem elementu. Začarajo se v vse pojavne oblike toplotnega v zemeljskem področju, ki duhovno izhaja iz serafimov in je duhovna substanca arhajev. Potem ko je šla rastlina skozi področje silf, pride v sfero ognjenih duhov, ki so prebivalci toplotno-svetlobnega in nabirajo toploto, ko je toplota Zemlje na višku. Kakor silfe zbirajo svetlobo, tako zbirajo duhovi ognja toploto in jo nosijo v cvetove rastlin.

Undine vnašajo v rastline delovanja kemičnega etra, silfe delovanja svetlobnega etra, duhovi ognja nosijo v cvetove rastlin delovanja toplotnega etra. Cvetni prah oddaja majhne zrakoplovce za ognjene duhove, da bi v seme prinesli toploto. Toplota je vsepovsod zbrana s pomočjo prašnikov in s prašnikov se prenese na seme, na plodnico. Kar se tvori v plodnici, je v celoti moško, ki pride iz vesolja. Plodnica ni nekaj ženskega in cvetniki prašnikov so moški. V rastlini se sploh ne zgodi oploditev, ampak se vnaprej tvori le moško seme. Na oploditev deluje le, kar je od duhov ognja v cvetove kot toplota vesolja sprejeto kozmično moško seme, ki se spravi v stik z ženskim, kar je pri oblikovanju rastline že prej prikapljalo kot idealno v zemeljska tla in tam miruje. Za rastlino je Zemlja mati, nebo oče. Vse, kar se dogaja zunajzemeljsko, rastlini ne predstavlja maternice. Ogromna zmota je misliti, da je materinski princip rastline v plodnici. Tam je prav s pomočjo duhov ognja iz univerzuma vzeto moško. Žensko se bo iz kambija rastline, ki se razširi tako do lubja kot do lesa, preneslo navznoter kot idealna podoba rastline. Do oploditve pride s skupnim delovanjem gnomov in duhov ognja.

V bistvu so gnomi duhovne babice rastlinskega razplojevanja. Oploditev se zgodi pozimi pod zemljo, ko pride seme v zemljo in pride v stik z oblikami, ki so jih gnomi od delovanj silf in undin spočeli in vnesli, kjer lahko te oblike trčijo v oplojena semena. Kdor ne pozna duhovnega, ne more vedeti, kako z rastjo rastline sotkejo in sobivajo gnomi, undine, silfe in duhovi ognja oz. salamandri, in potek oploditve rastline mu je popolnoma nejasen. Oploditev se torej ne zgodi zunaj zemlje, ampak je zemlja mati rastlinskega sveta in nebo oče. Dobesedno je tako. Oploditev rastlin se zgodi,  ko gnomi od duhov ognja vzamejo, kar so duhovi ognja na majhnih zrakoplovih preko prašnikov vnesli v plodnico kot  koncentrirano kozmično toploto. Tako so duhovi ognja duhovi toplote. Salamandri igrajo torej v rastlinskem življenju zelo posebno vlogo. Tako imenovan generativni razplod brez njih ne bi bil mogoč. Rastline ne bi imele cvetov. Salamandri so ohranjevalci vseh kali, vseh semen znotraj naših kraljestev narave. Kot varuhi prenašajo semena od ene generacije rastlin (ali tudi drugih naravnih bitij) k naslednji. Ker so varuhi semen in kali, lahko opazimo, da s tem omogočijo, da na naši Zemlji vedno znova nastopajo ista bitja, da ta bitja sobivajo s toploto našega planeta oz. z elementom ognja ali toplote. Zato so tudi semenske sile povezane z določeno temperaturo.

Z natančnim okultnim opazovanjem je mogoče odkriti, da potrebno spremembo toplote okolja v toploto, kakršno potrebuje seme ali kal, da bi dozorevala (spremembo nežive toplote v živo toploto) preskrbijo takšna bitja. Tudi zato jih lahko označimo kot naravne duhove toplote ali ognja. Dodatno izkusimo, da salamandri ne obvarujejo le rastlinske kali, ampak vse kali, ki služijo za razplojevanje bitij, in poskrbijo za pravilno, razvoju primerno temperaturo kaljenja in v ta namen neživo toploto spremenijo v živo. Iz tega vidimo, da se brez te dejavnosti salamandrov na Zemlji ne bi moglo ohraniti nobeno bitje.

Ko tam zgoraj frčijo duhovi ognja, zlasti ko posredujejo prah bilk (athericum), imajo le en občutek. To je povišan občutek glede na občutek silf. Silfe občutijo sebe, svoj Jaz, ko vidijo leteti ptico. Duhovi ognja imajo to še višje, povezano s svetom metuljev in nasploh svetom insektov. Duhovi ognja najraje sledijo insektom, da bi razdelili toploto, naredili koncentriran toplotni eter za plodnico. Da bi torej povezali z idealno podobo, kar mora vstopiti v zemljo,  da bi to prinesli, se čutijo duhovi ognja notranje sorodni s svetom metuljev in nasploh z insekti, ki frčijo od cveta do cveta. Povsod jim sledijo. Tako je mogoče pri sledenju tem od cveta do cveta frčečim insektom občutiti, da ima vsak tak insekt  svojo posebno avro, ki je ni mogoče dobro pojasniti, če izhajamo le iz insekta.

Še posebej težko je po njihovih avrah pojasniti čebele z njihovimi svetlo bleščečimi, čudovito sijočimi, lesketajočimi, barvo spreminjajočimi avrami. Zakaj? Ker čebelo vsepovsod spremlja duh ognja, ki se čuti z njo tako soroden, da je čebela za duhovni prizor znotraj avre, ki je dejansko duh ognja. Ko čebela leta od rastline do rastline, od drevesa do drevesa, leti skupaj z avro, ki ji jo dajo duhovi ognja. Duh ognja v navzočnosti insekta ne čuti le svojega Jaza, ampak hoče biti z insektom povsem povezan. Duhovi ognja na eni strani dejavni, da v vesolje izteka poduhovljena materija, po drugi strani pa, da gre v notranjost Zemlje koncentrirano ognjeno, koncentrirana toplota, da bi s pomočjo gnomov prebudili duhovno podobo, ki so jo silfe in undine vkapljale v zemljo.

Duhovi ognja tvorijo dopolnitev nestanovitne narave metulja. Metulj se tako rekoč sam razvije iz svojega fizičnega telesa (kar mu dovoli biti tako nežen in tanek, kot je sploh mogoče). Zato je svetlobno bitje. Ognjeno bitje se izkaže kot bitje, ki dopolni metuljevo telo. Dobiti je mogoče naslednji vtis. Če pogledamo metulja in si ga zamislimo ustrezno povečanega ter na drugi strani bitje ognja (skupaj sta ti bitji le v redkih, že omenjenih primerih), imamo pri tej združitvi občutek, da smo dobili nekaj krilatemu človeku podobnega. Treba je le ustrezno povečati metulja in mu ustrezno prilagoditi do velikosti človeka povečano ognjeno bitje. To spet kaže, kako so duhovi ognja dopolnitev tem duhovnemu najbližjim živalskim bitjem. So tako rekoč dopolnitev navzdol. Gnomi in undine so dopolnitev navzgor, silfe in ognjena bitja so dopolnitev ptic in metuljev navzdol. Ognjena bitja je torej treba povezovati z metulji.

Opozorili smo že, da gnomi, undine in silfe zapadejo pod vpliv ahrimanskih moči, ko ljudje odklanjajo spiritualno mišljenje. Ko ljudje zamudijo pravilno poglobitev v svojo notranjost, so salamandri primorani skleniti zvezo z Luciferjem. V tem, kar z vsakim žarkom Sonca priteka k nam kot duhovno, odkrijemo takšna bitja, kot jih najdemo v  zemeljskem elementu; toda v tistem eteričnem elementu najdemo bitja, ki človeštva nočejo združiti z Zemljo, tako kot nameravajo ahrimanske moči, ki Zemljo v njenem razvoju zadržujejo; ahrimanske moči vendar preprečujejo, da bi ljudje popolnoma spoznali zemeljsko, njihov razvoj hočejo ovirati in Zemljo zadržati, ji preprečiti, da bi dosegla svoj cilj. Ahrimanska bitja hočejo Zemljo pripeljati le tako daleč, kot koristi njihovim nameram; ostala bitja pod njihovim vplivom so navzoča zato, da ne dopustijo do polnega razvoja temu, kar je v razvoju človeštva od samega začetka določeno, in hočejo razvoj zadržati v prejšnjih stadijih. Toda tu so lahko sklenila (in to je drugi namen, ki se nam razodene ob pogledu v višje sfere) zvezo med Luciferjem in elementarnimi močmi eteričnega.

Ni odveč ponoviti, da medtem ko se lahko Ahriman s svojimi močmi naseli v človeško bitje, ko se človek zapre pred spoznanjem duhovnega, se lahko Lucifer z močmi, ki so v eteričnem, naseli v človeku, ko slednji zamudi dobiti pravo predstavo o svoji notranjosti. Tako pritiskajo danes na človeka sovražne moči od zgoraj in od spodaj. Moči, ki živijo v toploti, ki naraščajo in upadajo (plimujejo) v menjavi poletja in zime, ti v plimski toploti živeči duhovi ognja, ki živijo tudi v naši krvi, ki s toploto utripa skozi nas, tvorijo posrednike med luciferskim in ahrimanskim elementom. Toda prav tako gor in dol nihajoče kroži v zunanjem svetu toplotni element (le ne tako nepravilno in neredno, kot predstavlja meteorologija, ampak podobno našemu krvnemu obtoku) in posreduje med ahrimanskimi in luciferskimi bitji. Nahajamo se v objektivnosti krvnega obtoka, v njegovem toplotnem valovanju in tkanju, v valovanju ne le teh elementarnih duhov, ampak vsega elementarnega sveta. Ven pridemo, le če se s polno zavestjo vživimo v duhovni svet, če nas strah ne odvrne od soočenja z njim.

Iz povedanega smo lahko izkusili, kako imajo skupine elementarnih bitij (gnomov, undin in silf) posebej odnose z ljudmi: gnomi z mišljenjem ljudi, človeškim razumom, undine so sorodne s človeškimi občutki in čustvi in silfe s človeško voljo. Salamandri (duhovi ognja) so notranje sorodni z mislimi človeka, z vsem, kar izhaja iz organizacije glave. Če človek to povzdigne do tega, da lahko opazuje samega sebe kot misleče bitje, potem zazna, kako tvorijo ognjena bitja v svetu tisti element, ki po drugi strani naredi (ko nam to uspe) naše misli zaznavne.

Tako lahko zaznavanje ognjenih bitij pripelje človeka k temu, da vidi sebe kot misleca, ne le  da je mislec in misli iztuhta, ampak si ogleduje, kako misli potekajo. Le da potem misli prenehajo biti vezane na človeka. Razširijo se na kozmične misli. Delujejo in tkejo kot impulzi v svetu. Opaziti je mogoče, da človeška glava prikliče le iluzijo, slepilo, kot če bi bile tam notri v lobanji misli zaklenjene. Tam so le zrcaljene, so le zrcalne podobe misli. Kar leži v temelju misli, pripada sferi ognjenih bitij. Če kdo pride v to sfero ognjenih bitij, v mislih ne vidi le sebe, ampak vidi miselno vsebino sveta, ki je hkrati imaginativna vsebina. To je torej sila, ki prihaja iz sebe in nekomu predstavi misli kot misli sveta ‒ kozmične misli. Salamandri so služabniki, orodje hierarhičnih bitij vseh stopenj in se po njihovem naročilu začarajo v človekova miselna trupla ter se tam pojavijo kot mrtve podobe kozmičnih misli na odsevnem (zrcalnem) aparatu človeških možganov. Tam jih lahko Jaz človeka izbere in prevzame in skupaj z gnomi predela v lastne miselne podobe.

Tako kot ostale tri skupine elementarnih bitij tudi salamandri v razvoju stremijo kvišku k  brezštevilni vrsti začaranj in odčaranj. Vsako posamezno salamandrsko bitje koprni po tem, da ga sprejmejo in zaznajo duhovni pogledi višjih hierarhij. Prizadeva si priti v te višje hierarhije in jim dovajati zemeljsko znanje. Tukaj na Zemlji tkejo in živijo ta elementarna bitja, stremijo kvišku in izginejo v ognjenem plašču Zemlje. V resnici ne izginejo, ampak najdejo tam, ko preidejo v bitja višjih hierarhij, svoj večni obstoj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 34 other subscribers