Gnomi (iz arhajev) ‒ duhovi zemlje
Po splošnih navedbah o zelo uporabnih elementarnih bitjih bomo podrobno obravnavo štirih skupin začeli z gnomi. Opise teh elementarnih bitij najdemo v ciklu predavanj Duhovna bitja v nebesnih telesih in kraljestvih narave, Helsinki, 14. 4. 1912 in že omenjenem Človek kot sozvočje ustvarjajoče, izgrajujoče in oblikujoče kozmične besede. Najprej kratko povzemimo, kar smo doslej povedali o gnomih. So izpodveze hierarhije arhajev. Eterično telo gnoma je sestavljeno iz duhovne substance življenjskega etra. Njegova zavest živi z izjemno pametjo v področju trdnega. Začarajo se v vse pojavne oblike trdnega v zemeljskem področju. So sorodni s človeškim razumom, mišljenjem.
Gnomi nosijo življenjski eter k rastlinskim koreninam; tisti življenjski eter, v katerem sami živijo. Med škrati, ki rovarijo pod zemljo, so v bistvu materialistični raziskovalci, ki se ukvarjajo le z duhovnim, ki se nahaja pod zemljo – kajti tudi materialno je duhovno. Človeštvo bo moralo skozi velik šok, ko bodo ti škrati, zemeljski duhovi, prodrli v območje duhovno- duševnega. Obstajajo bitja, ki jih lahko z jasnovidnim pogledom vidite v mnogih področjih v globini, zlasti na takšnih mestih, ki so bila le malo preraščena z rastlinstvom, na primer v določenih predelih rudnikov, ki so bili že mineralne narave. Ko tam kopljete v kovinsko ali kameninsko zemljo, najdete bitja, ki se najprej nenavadno uveljavljajo, tako kot če bi nas nekaj potreslo s prahom. To kaže, da se lahko v neznanskih množinah stisnejo skupaj, in ko je zemlja oz. prst odstranjena, se razpočijo, razpršijo. Bistveno je, da je število, v katerem se razpršijo, nedoločljivo, hkrati pa zelo povečajo svojo lastno telesnost. Vendar so tudi pri svoji največji velikosti glede na človeka še vedno majhna bitja. Prosvetljen človek jih ne pozna. O njih vam lahko marsikaj povedo ljudje, ki so si ohranili določen naravni čut oz. stare jasnovidne sile, ki so jih nekoč imeli vsi ljudje in ki so se morale izgubiti, ko je človek pridobil zunanjo predmetno zavest. Dajali so jim najrazličnejša imena: škrati, duhci, gnomi itd. Ta bitja se razlikujejo od ljudi, ne glede na to, da v svoji telesnosti niso vidna tako kot človek. Zelo bistveno zanje je tudi, da jim umsko nikoli ne bi mogli prisoditi moralne odgovornosti.
Nimajo tega, kar pri človeku imenujemo moralna odgovornost. Zdi se, da vse delajo avtomatično. Kar počnejo, vsekakor ni podobno temu, kar na primer dela človeški razum, človeška inteligentnost. Do najvišje stopnje so ostroumni in šaljivi, in kdor pride v stik z njimi, lahko to dobro okusi na lastni koži. Oblikovani so tako, da lahko ljudem napredejo najrazličnejše vragolije, kar lahko opazi vsak rudar (ne tako zelo v premogovnikih) z ohranjenim naravnim čutom. Bitja, ki jih imenujemo škrati in gnomi, imajo zagotovo fizična telesa. Manjka jim, kar pri človeku imenujemo Jaz. Prav bitja, ki imajo kot najvišji princip fizično telo, so bitja, ki jih imenujemo gnomi. Pod fizičnim telesom imajo tri člene. Zato so njihova telesa veliko manj vidna kot fizično telo človeka. Sile, ki ležijo pod fizičnim nivojem, povzročijo, da tudi tisto, kar je pri njih fizično, običajnim očem ni vidno. Če naj bi imela približno fizično materijo, se lahko to zgodi le pod močnim pritiskom, ko jih zunanja (fizična) materija močno stisne. Takrat je njihova telesnost tako stisnjena, da ležijo skupaj in se razvijajo na prej opisan neznosen način.
V splošnem se proces razkrojitve (ko z odstranitvijo zemlje odstranite zunanji pritisk) odvija z neznansko hitrostjo, veliko hitreje od razkrojnega procesa človeškega telesa po smrti. Zato ne morejo biti nikoli vidni, tudi ko pod pritiskom imajo fizično telo. Fizično telo imajo le za tistega, ki lahko jasnovidno gleda skozi zemljo. To telo, ki ga imajo po principu, po sili, ima v sebi nekaj, kar je v svoji strukturi (organizaciji) podobno človeškemu miselnemu orodju, orodju človeške inteligentnosti. Zato ni neupravičeno, da tisti, ki iz določenega naravnega čuta oblikujejo gnome, posebej značilno oblikujejo prav njihove glave. Vsi narisani simboli temeljijo na resničnosti. Ta bitja imajo vrsto avtomatične inteligentnosti, ker resnično avtomatično delujejo. Podobno je, ko mislite o sebi in sebe ‒ vaši možgani so izvzeti; tega nato ne prevzamejo vaši višji členi, zato kmalu izzveni, ne deluje več z višjo inteligentnostjo. Zato imamo na ta način pred seboj ta modra bitja, ki jih imenujemo gnomi.
Gnomi imajo tudi posebne odnose s koreninskim območjem rastlin in jih zato imenujejo tudi koreninski duhovi, ki so prav posebno zemeljsko ljudstvo; za zunanji pogled najprej nevidno, a toliko vidnejše v svojem delovanju, kajti nobena korenina ne bi mogla nastati, če ne bi med korenino in prstjo posredovali ti posebni koreninski duhovi, ki mineralno v zemlji pretvorijo v tok, da bi ga prenesli v korenino rastline. Seveda je tu mišljen v temelju ležeč duhovni proces. Koreninski duhovi, ki so vsepovsod v zemlji, se nadvse dobro počutijo znotraj bolj ali manj prozorne rude in še posebno tam (ker je tam dejansko njihovo mesto), kjer mineralno posredujejo rastlinskim koreninam. Povsem so izpolnjeni z notranjo duhovnostjo, ki jo lahko primerjamo le s tem, kar lahko dojamemo v notranji duhovnosti človeških oči, človeških ušes. Kajti ti koreninski duhovi so v sebi čisti čut, dejansko niso nič drugega kot čut, ki je hkrati razum, ki ne le (hkrati ko vidi in sliši) videno in slišano tudi razume, ki vsepovsod ne sprejema le vtisov, ampak tudi ideje. Seveda lahko nakažemo tudi način, kako ti koreninski duhovi svoje ideje sprejemajo.
Iz zemlje vzklije rastlina, pride v stik (kot bo v kratkem pokazano) z zunajzemeljskim vesoljem in v določenih letnih časih od zgoraj posebej pritekajo duhovni tokovi, od cvetov, sadežev rastline navzdol v korenine in zemljo. Kakor usmerimo oko proti svetlobi in gledamo, tako obrnejo koreninski duhovi svoje zaznavne zmožnosti k temu, kar jim skozi rastlino od zgoraj prikaplja v zemljo. Naproti jim prikaplja, kar je svetloba poslala v cvetove, kar je v rastline poslala Sončeva toplota, kar je v listih pripravil zrak in celo, kar je v oblikovanju rastline naredila oddaljena zvezda. Rastlina zbere to skrivnost vesolja, jo potopi v tla in gnomi jo sprejmejo vase. S tem nosijo (zlasti od jeseni in čez zimo) na svojih potovanjih skozi rudnine in kamnine vse, kar jim je prikapljalo skozi rastline, postanejo s tem bitja znotraj Zemlje, ki skozi Zemljo nosijo in izžarevajo ideje celotnega vesolja.
Poglejmo v širjave sveta. Svet je zgrajen iz duha sveta, utelešenja idej sveta, duhovnega sveta. Gnomi sprejmejo skozi rastline (ki so zanje to, kar so za nas žarčenja svetlobe) ideje vesolja in jih nosijo v notranjost Zemlje v polni zavesti od rudnine do rudnine, od kamna do kamna. V globine Zemlje ne gledamo s tem, da iščemo med abstraktnimi idejami za kakršnim koli delujočim naravnim zakonom, ampak gledamo v globine Zemlje in vidimo potujoče gnome, ki so znotraj Zemlje bistri, svetli varuhi svetovnega razuma. Kar ljudje le vidijo, gnomi hkrati tudi razumejo in vedo ‒ v primerjavi s človekom imajo enake vrste védenje; so razumska bitja, so čisti razum, na njih je vse razum, toda ta razum je univerzalen. Zato je zanje človeški razum nepopoln.
Nam in našemu zadušenemu, ožetemu razumu, s katerim nekaj dojamemo, se svet gnomov posmehuje, saj gnomom sploh ni treba premišljevati. Vidijo, kar je v svetu razumno, pametno in razsodno, in so potem posebno ironični, ko opazijo, da zmore človek šele s trudom priti do nekega spoznanja. Kako je mogoče, si rečejo gnomi, da se je treba pri razmišljanju truditi? Saj se vendar vse, kar vidimo, takoj ve! Ljudje so neumni, si rečejo, kajti če hočejo nekaj razumeti, morajo najprej razmišljati. Želim reči, da postanejo gnomi prav nespodobno ironični, ko jim nekdo govori o logiki. Kajti zakaj je treba uporabljati odvečne, nepotrebne stvari, navodila za mišljenje? Misli so vendar tu. Ideje pritekajo skozi rastline. Zakaj ljudje ne vtaknejo svojih nosov tako globoko v zemljo, kot so korenine rastlin, in si pustijo, da jim na nos prikaplja, kar je Sonce povedalo rastlini? Potem bi nekaj vedeli! Toda z logiko, pravijo gnomi, je mogoče imeti vselej le majhen delček znanja. Tako so gnomi znotraj Zemlje nosilci idej univerzuma, vesolja. Toda sama zemlja jih nima prav nič rada. V zemlji frčijo naokrog z idejami vesolja, vendar sovražijo zemeljsko. Zemlje bi se najraje rešili.
Kljub temu vsekakor ostajajo pri tem zemeljskem (kmalu boste videli zakaj), četudi ga sovražijo, kajti zemeljsko predstavlja za gnome nenehno nevarnost, nenehno grožnjo, da bi morali privzeti določeno obliko ‒ namreč obliko dvoživk, zlasti žabic in krastač. Gnomi v zemlji občutijo nekako takole: Če se premočno zrastemo z zemljo, dobimo obliko žabe ali krastače. Nenehno smo kot na trnjih, da preprečujemo, da se z Zemljo preveč ne zrastemo, da ne bi dobili zemeljske podobe, nenehno se branimo pred to zemeljsko obliko, ki nam grozi prav zaradi načina, kako smo v elementih. Zadržujejo se v elementih, namočenih v zemeljskem, pod stalno grožnjo, da se preoblikujejo v dvoživke. Neprestano se skušajo iztrgati in se napolnjujejo z idejami zunajzemeljskega univerzuma. Znotraj zemlje pravzaprav predstavljajo zunajzemeljsko, ker se morajo nenehno izogibati, da se zrastejo z zemljo, kajti sicer bi posamezna bitja dobila obliko dvoživke.
Prav iz tega občutka sovraštva, iz te antipatije do zemeljskega, dobijo gnomi moč, da rastline poženejo iz zemlje. S svojo temeljno silo nenehno težijo proč od zemeljskega in dajejo s tem odrivanjem smer rasti rastlin navzgor. Rastline potegnejo s seboj. To je narava gnomov kot odpor proti zemeljskemu, kar pusti rastline z njihovimi koreninami v zemlji, kar pa jim omogoči rasti iz zemlje navzgor, tako da torej gnomi iz pralastnih sil zemlji rastline iztrgajo in jim omogočijo rast kvišku. Ko rastline proti jeseni usahnejo, ovenijo, in se vsa fizična materija razprši, preidejo te oblike rastlin v kapljanje navzdol in gnomi jih zaznavajo, zaznavajo tisto, kar je svet, kar sta Sonce skozi silfe in zrak skozi undine naredila na rastlinah. Zato so gnomi vso zimo zaposleni z zaznavanjem tega, kar v zemeljska tla prikaplja od rastlin. V rastlinskih oblikah dojemajo ideje sveta, ki so s pomočjo silf plastično oblikovane in ki v svojih oblikah duhovnih idej prihajajo v zemeljska tla.
Gnomi imajo zelo intimne odnose tudi z ljudmi. Stara jasnovidnost jih je slutila in dali so jim ime gnomi. Tega poimenovanja ni treba (razen morda v pesništvu) nujno še naprej uporabljati, kajti današnje pametno človeštvo se smeji, če rečemo, da obstajajo gnomi; vendar obstajajo, tako kot elektrika, magnetizem itd. Prav v trdnem, zemeljskem, obstajajo za zunanje čute nevidna bitja, ki pa imajo razum, so celo bistveno razumnejša od človeka, pametnejša, bolj zvijačna in prekanjena. Po njihovem celotnem bistvu so zemeljskemu v temelju ležeča elementarna bitja, vendar tudi delujoči razum, zvijačnost, prekanjenost, logika. Še tako pameten človek se s pametjo ne more izenačiti s temi elementarnimi duhovi Zemlje. Niti do četrtine jim ne seže. Moramo si razjasniti, da pride razum, kakršen je, v nas vedno le do določene stopnje. Ti elementarni duhovi delujejo, so tu, so resnično v celoti sveta, prav tako prisotni, kot smo tukaj ljudje.
Ljudje so v obdobju zadnjega stoletja svoj razum povzdignili do določene višine. To je bil za pravkar označene elementarne duhove čas suhote in suše. V svojem gospodstvu so se ob sodelovanju razuma, ki so ga razvili ljudje, zadrževali, nekako držali nazaj. Tudi krotili so se; toda odkar človeški razum nazaduje in propada, se povsem razločno prav razum elementarnih duhov v resnici potaplja v človekovega. Če so ljudje kot delujoči avtomati, so zato, ker so dejansko pod vplivom zvitih in prekanjenih elementarnih duhov razuma, ki v najvišjih zgornjih sobicah ne bi mogli nikoli delovati. Toda v tistih, kjer mi (kot že omenjeno) ne bi mogli poslušati, ker oni pač vedno isto govorijo, je razumsko delovanje možganov nekako spolzelo navzdol in v teh spodnjih oddelkih se tako potem uveljavijo prav značilna elementarna bitja. Uveljavijo se tako močno, da so se v novejšem času nesluteno odprla občutenja, ki govorijo: S tem razumom, ki nam o svetu razodene, karkoli je že mogoče spoznati in v kar se je mogoče razumeti, ne spoznamo nič posebnega; v podzavesti mora obstajati veliko več. Mnogo deluje iz podzavesti navzgor. Nekdo se že sploh ne more pogovarjati s človekom, kajti ko se z njim pogovarja, ne pokaže tega, kar v njem kot razum deluje; razum mora analizirati, da bo potem lahko skozi analizo povzdignjeno, kar kot razum v njem deluje. V resnici ni vse analiziranje nič drugega kot prikaz in dokaz, kako delujejo močno premeteni in zviti elementarni duhovi v vseh mogočih podsobicah človeka.
Prav neslutena so marsikatera občutenja teh pojavov, ker so bila sama pod sugestivnim vplivom razuma, ki je postopno postal vse bolj avtomatski, kakršen deluje v znanosti. Kdor resnično pozna stanje na tem področju, se težko razume s tem, kar je danes še velikokrat tako močno, da hkrati krha celotno civilizacijo in jo vodi v propad.
Gnome zaznamuje predvsem to, da obstajajo kot mnoštvo, kot mnogoterost, da je mogoče reči: njihovo število je neugotovljivo. Ravno ko se približate množici elementarnih duhov, ki živijo v trdnem, zemeljskem, ko recimo preidete na grudo zemeljskega (kaj potem koristi, teh stvari ne izraziti tako, kot so, če jih svet potem opravičuje in označuje kot preobrnjene in paradoksalne), zgrabite torej le za pest veliko grudo, polno zvitih, premetenih bitij, ki z vseh strani vrejo iz nje, nešteto jih je in za duhovni pogled postajajo celo vse večja. Tudi če jih začnete šteti 1, 2, 3, 4 …, kakor smo navajeni v običajnem življenju, je mogoče opaziti, da ko začnemo šteti in pridemo od 1 do 2, so se vmes med 1 in 2 tako namnožili, da smo že zmedeni in bi morali s štetjem znova začeti. Naše računske operacije ne zadoščajo (saj so vendar izšle iz razuma), da bi le računsko prodrle v kraljestvo, s katerim imamo tukaj opravka. Vidite, ta svet je tukaj.
Danes se lahko čudovito ukvarjamo s kemijo in jo z vsakovrstnimi razumskimi znanji, ki se uporabljajo v kemiji, naredimo tudi antropozofsko. Vsekakor najprej povsem upravičeno. Kisik, vodik, krom, brom, jod, fluor, fosfor, ogljik itd. so vendar tu. Kalij in kalcij sta tu, imata določene medsebojne odnose, določeno medsebojno delovanje. Z vsem tem se lahko ukvarjamo in lepo je. Toda podlaga vsega našega delovanja je duhovna ‒ duhovna bitja s svojimi delovanji. Prodreti moramo od opazovanja zunanjega (če hočete tudi zunanje antropozofskega) k duhovnemu, ki leži v temelju. Prodreti moramo k duhovnim elementarnim bitjem, tega ne smemo prezreti, zavedati se torej moramo, da se kultura zadnjega stoletja tudi v znanstveni veji stopnjuje v razumskem delovanju in da tako ne bo mogla napredovati; to bo mogoče, če bomo upoštevali val duhovnega, spiritualnega življenja, ki vsepovsod hoče priti v naš fizični svet in mu moramo priti naproti, če kot človeštvo s svojo kulturo nočemo propasti.
Poseben odnos imajo elementarna bitja do človeškega mišljenja, do ne dovolj izrabljene mišljenjske zmožnosti človeških možganov od poznega srednjega veka. Če so bila v smislu starega tradicionalnega kulta prirejena kot ne več razumljen odmev starih misterijev, so bila določena elementarna bitja prav pristna. Elementarna bitja so nekako vstopila v razmišljanje ljudi. Ko ljudje niso mislili na mašo, so elementarna bitja mislila s človeškim razumom, ki ga ljudje niso uporabljali. Ljudje naj bi v svojem razvoju vse bolj izoblikovali svobodni razum, vendar ga niso uporabljali. Tudi danes je še tako, četudi so postale razmere povsem drugačne in bi lahko sedanji ljudje neznansko veliko mislili, če bi hoteli svoj razum tudi uporabljati. Vendar tega ne morejo; ostremu razmišljanju so nenaklonjeni.
Če bi ljudje radi razmišljali, se danes ne bi tako radi predajali vsem mogočim kinopredstavam in podobnemu, kjer ni mogoče in ni treba razmišljati, saj se vse odvija samo. Za majhno mrvico, kolikor naj nekdo še razmišlja, je napisano na velikih plakatih in to je lahko prebrati. Ljudje so se povsem odvadili razmišljati. Aktivno mišljenje pri ljudeh danes ni priljubljeno. Ljudje so postopno v najnovejšem času dobili možgane, ki lahko dobro mislijo, vendar ljudje nočejo misliti. Tako pridejo elementarna bitja bliže, saj si mislijo: Če ljudje svojih možganov ne uporabljajo, jih bomo mi. Tako so elementarna bitja od 16. st. uporabljala izjemno veliko možganske substance. Brez sodelovanja ljudi je tako prišlo v razvoju človeštva tudi do dobrih domislic, ki se nanašajo na takšno sobivanje.
Gnomi imajo posebno tesne odnose z nižjim živalskim svetom. Obstaja množica sedanjih nižjih živali tako rekoč iz mehke mase, ki živijo v tekočem elementu in nimajo nikakršnega skeleta, ničesar torej, kar bi jim dajalo notranjo oporo. Ta bitja so del tega, kar je od Zemlje nazadnje nastalo, bitja, ki šele zdaj, ko je Zemlja že razvita, izvršujejo, kar je najstarejše zemeljsko bitje, človek, z ozirom na strukturo svoje glave izvršil v dobi starega Saturna. Zato ta bitja v sebi ne morejo izvesti strditve, ki bi lahko postala skeletna opora. Gnomi zunanje v svetu na duhoven način dopolnijo, kar manjka temu čisto nizkemu živalskemu svetu, vse do samih dvoživk in rib, ki imajo skelet vsaj nakazan (posebno ribe). Zaradi obstajanja gnomov postane ta nižja živalska stopnja celota. Ker so oznake bitij v svetu že tako zelo različne, obstaja prav med temi nižjimi bitji in gnomi nekaj, kar je mogoče označiti kot antipatijo. Gnomi nočejo postati takšni, kot so ta nižja bitja. Vselej se hočejo obvarovati prevzema njihove oblike. Povedali smo že, da so gnomi izjemno pametna, inteligentna bitja. Inteligentnost jim je dana že hkrati z zaznavo. Resnično so v vsem nasprotek nižjega živalskega sveta. Medtem ko so pomembna za rastlinsko rast, nižji živalski svet resnično dopolnjujejo, saj mu dopolnijo, česar ta svet nima. Ta svet ima zamolklo, nejasno zavest; gnomi imajo svetlo, jasno zavest; nimajo kostnega skeleta, kostne opore; gnomi zvežejo skupaj vse, kar obstaja kot težnost, in se oblikujejo iz nestanovitne, krhke nevidne težnosti svojih teles, ki je sicer nenehno v nevarnosti, da razpade, izgubi svojo substanco. Gnomi se morajo tako rekoč vedno znova ustvarjati iz teže, ker so venomer v nevarnosti, da izgubijo svojo substanco. V prizadevanju za rešitev svoje eksistence so nenehno pozorni na dogajanja okrog sebe. Pri zemeljskem opazovanju ni drugih tako pozornih bitij. Gnom mora biti nenehno buden; če bi bil zaspan, kot smo ljudje pogosto, bi v svoji dremavosti takoj umrl. Poleg pozornosti imajo gnomi še lastnost, da jim napolnjuje skoraj nepremagljiv gon po svobodi. Malo skrbijo drug za drugega in se s svojo pozornostjo predajajo dejansko le svetu, ki jih obdaja. Gnom se malo zanima za drugega gnoma, posebno pa jih zanima vse, kar jih sicer obdaja v svetu, v katerem živijo.
Za gnome je celotno Zemljino telo najprej kot vseskozi prehodna votlina. Povsod gredo lahko vanjo, kamenine in kovine jih ne morejo zadržati pri njihovem gibanju ali bolje plavanju naokrog. Nimamo besed, ki bi dobro izrazile premikanje teh gnomov znotraj Zemljinega telesa. Vendar notranje občutijo oz. doživljajo različne primesi Zemlje. Čutijo drugače, ko hodijo vzdolž kovinskih žil, in spet drugače, ko gredo vzdolž apnenčastih. Vse notranje čutijo. Prodrejo skozi vse. Dejansko sploh nimajo predstave o obstoju Zemlje; predstavljajo si, da obstaja prostor, v katerem doživljajo različna občutenja. Občutenja zlata, živega srebra, kremena itd. To je povedano v človeški govorici, ne v govorici gnomov. Le-ta je veliko nazornejša; ko vse svoje življenje pretečejo vse žile, vse sloje in plasti, dobijo svojo intelektualnost, o kateri sem vam govoril. S tem dobijo svoje obsežno znanje, kajti njim se razkriva v kovini in zemlji vse, kar je zunaj v vesolju. Kar je zunaj v svetu, občutijo kakor v zrcalu.
V misterijski drami Prebujene duše so gnomi opisani kot majhnih postav. Imajo jekleno sive, glede na človeka majhne postave; so skoraj samo glava, sklonjena naprej. Imajo okretne, gibčne, k obraznim kretnjam primerne, za hojo neprimerne okončine. Gnomi zelo spreminjajo svojo podobo z Luninimi menami. Pri polni Luni jim je neprijetno. Fizična mesečina jim ne ustreza in tu pritiskajo navzven svoj občutek Jaza. Nekako se previjejo z duhovno kožo in nekomu se potem pri polni Luni prikažejo kot žareči, z oklepom obdani, majhni vitezi. Toda ko se Mesec približuje mlaju (mlademu mesecu), bo gnom naravnost neprozoren, čudežen; v njem vidi jasnovidec žarečo, bleščečo, iskrečo igro barv. Izgleda, kakor da se v njem dogaja ves svet.
V tem svetu počiva celotna Mesečeva skrivnost. Kdor jo razkrije, pride do zelo posebnih, nenavadnih izsledkov, da se sedanji Mesec Zemlji stalno približuje. Tega si ne smete grobo predstavljati, kot da bi tekel proti Zemlji, ampak da je vsako leto Zemlji nekoliko bliže. Približevanje Meseca Zemlji je mogoče jasnovidno spoznati v svetu gnomov v vse bolj živahni igri Mesečevih sil med ščipom. Na to približevanje so tudi ti palčki prav posebej pozorni, kajti nase pritegnejo izsledke iz Mesečevega delovanja, v čemer vidijo svojo glavno misijo v vesolju. Napeto pričakujejo trenutek, ko se mora Mesec združiti z Zemljo, in vse svoje sile združujejo za to, da bodo v tistem trenutku pripravljeni. Kajti takrat bodo Mesečevo substanco uporabili, da bi jo postopno raztresli po vesolju. Substanca mora naprej. Toda s tem ko si to nalogo postavijo, se ti škrati, gnomi, počutijo prav posebno pomembni, kajti v celotnem Zemljinem obstoju zberejo vendar različne izkušnje, in ko bo celotna Zemljina substanca raztresena po vesolju, bodo pripravljeni, da se razvijejo preko k Jupitru in v strukturi Zemlje ohranijo, kar je v tej strukturi dobro, in to potem kot nekakšno okostje priključijo k Jupitru.
Kdor si ravnanje gnomov ogleda (in tega je zmožen), ga spodbudi k predstavi, kako bi naša Zemlja izgledala, če bi ji odvzeli vso vodo. Pomislite, kako je na zahodni polobli vse orientirano od severa proti jugu, na vzhodni polkrogli pa je vse orientirano od vzhoda proti zahodu. Kako bi torej, če bi odvzeli vodo, dobili Ameriko z njenimi gorovji in tudi vsem, kar je pod morjem, kot nekaj, kar poteka od severa proti jugu; in poglejte k Evropi, ustrezno potezi Alp, Karpatov itd. bi dobili, kar je na vzhodni polkrogli v tej smeri. Dobili bi nekakšno strukturo Zemljinega križa. Če nekdo prodre v to, dobi vtis, da je to združen svet gnomov starega Meseca. Tako da so predhodniki naših Zemljinih gnomov, Mesečevi gnomi, zbrali Mesečevo izkušnjo in to strukturo (to trdno strukturo trdnega Zemljinega tkiva, trdno Zemljino podobo) izoblikovali iz svoje izkušnje. Naša trdna Zemljina podoba je torej iz izkušenj starih Mesečevih gnomov. Vse to se nam preda glede sveta gnomov. S tem so gnomi postavljeni v izjemno zanimivo razmerje do celotne zemeljske evolucije v vesolju. Vselej prenesejo trdno iz prejšnjega v trdno kasnejšega. V razvoju so ohranjevalci kontinuitete trdne strukture. Od enega kozmičnega telesa k drugemu ohranjajo trdno strukturo.
Iz zgornjih navedb uvidimo, da so gnomi bistveno udeleženi pri materializaciji in dematerializaciji zemeljske snovnosti. Občutno so udeleženi pri nastajanju in minevanju vseh fizičnih pojavnih oblik štirih kraljestev narave. Gnomi se začarajo oz. odčarajo z vsakim nastankom in prenehanjem zemeljske oblikovanosti. Pri teh med evolucijo v neizmernem številu potekajočih procesih začaranja in odčaranja so pametni gnomi sprejeli zelo veliko modrost, s katero daleč presegajo ljudi. Po drugi strani se zdi razumljivo, da pridejo gnomi tudi v vplivno sfero Ahrimana, če nekdo premisli, da morajo pri vsakem zemeljskem oblikovanju poleg duhov oblike sodelovati tudi ahrimanska bitja, da lahko s tem fizična pojavna oblika dobi svojo trdno podobo. Vse oblikovno je podvrženo dejavnosti gnomov ‒ vtisniti in vkovati trdne oblike. So elementarna bitja iz ahrimanskega kraljestva.
Šele v masi, ko v teku prihodnje evolucije Zemlje te trdne oblike ne bodo več potrebne, se bodo gnomi lahko izognili vplivu ahrimanskih bitij. V enakem obsegu bodo potem v dobi (Posaunen Zeitalter) približno 14000‒15000 po Kr. odrešeni in se bodo lahko vrnili v področje svojega hierarhičnega kroga, iz katerega so bili v teku razvoja Zemlje kot uporniki izločeni. Gnomi po svoje prenesejo svojo modrost, pridobljeno v teku razvoja Zemlje, na naslednjo stopnjo Zemlje, na Jupiter.
Komentarji