Sedmo predavanje
Življenjske laži današnjega časa
Tudi danes bi rad izhajal iz našega opazovanja tega, kar smo gojili v preteklih opazovanjih in razmišljanjih. Govoril sem o uporabi določenih bratovščin in podal nekaj, kar se vrši v rabi takšnih bratovščin, podal nekaj o načinu, kako obstajajo izsušeni do suhega ohišja globoki impulzi okultnih bratovščin še v modernem prostozidarstvu. Zadnjič sem v posebnem primeru navezal na uporabo, ki predstavlja pokop in vstajenje in ni v bistvu nič drugega kot velikonočna raba. Danes želim, kot rečeno, izhajati iz nečesa drugega, povezanega s temi stvarmi.
Znotraj teh krogov se reče z ozirom na tisto, kar se išče, k čemer tam dejansko stremijo, da se išče izgubljena beseda. Ne morem se spuščati v posameznosti, predaleč bi nas zapeljalo, vendar če se želi le malo raziskati z bližnjimi sredstvi, kaj je z izgubljeno besedo mišljeno, nam je potrebno pogledati le začetek Janezovega evangelija: V prazačetku je bila Beseda. V grščini je bila Beseda vedno Logos. In Beseda je bila pri Bogu; in Bog je bila Beseda. S to Besedo (pogosto smo govorili o tem) samoumevno ni bilo mišljeno, kar zdaj označujemo z besedo Beseda, ampak je s to Besedo mišljeno nekaj povsem drugega. Temu, kar je s tem dejansko mišljeno, se približamo le, če se spomnimo (in o teh stvareh smo se prav v prejšnjih urah tukaj pogovarjali), da je imelo človeštvo v davnih časih prarazodetje, pramodrost. Zamislite si to pramodrost, ki je bila še otroškemu človeštvu dana na način, kot je bilo tukaj povedano, zamislite si to v njeni razširjenosti in jo imenujte Logos, Prabeseda, potem boste imeli približno predstavo, kaj je z Besedo, z Logosom mišljeno. Reči je mogoče: Kar je bilo nekoč s sporočanjem višjih duhov dano človeštvu še v njegovi otroški dobi kot modrost in je daleč presegalo vse, kar danes tudi v naši duhovni znanosti že lahko vemo, se je izgubilo. Gre za lepo uporabo, ko je v takšnih bratovščinah spodbujan vsaj občutek, da se je nekaj takega izgubilo in da je to potrebno poiskati. Seveda v teh bratovščinah tega ne bodo našli. Sicer bi bili vsi, ki so dosegli določeno stopnjo takšnih bratovščin, modri, kot so bili nekoč od bogov poučevani človeški pramodreci. In to se ne kaže na tistih, o katerih se ve, da so v takšnih bratovščinah dosegli določeno stopnjo, sicer bi moral svet izgledati povsem drugače. Toda v ceremoniji, v kultu, je pokazano nekaj, kar je podoba te izgube pramodrosti in njenega ponovnega odkritja. To naj bi se nekako tako potopilo v duše človeštva, da s tem vsaj pridejo v položaj, ko gredo skozi vrata smrti, potem skozi duhovni svet in pridejo ponovno na Zemljo, da imajo lahko vsaj takrat razumevanje za tisto, kar bi bilo potem, ja, kar bi bilo tudi že danes, bi morali dejansko reči, potrebno kot modrost Zemlje.
Torej išče se izgubljeno Besedo. V bistvu je vsa naša duhovna znanost iskanje izgubljene Besede. Toda ko je ta izgubljena Beseda še danes izrečena, to pomeni, ko je s področja duhovne znanosti kakorkoli nekaj izrečeno, se pojavijo ljudje, ki so postali modri v našem času – in to smo vendar na vseh področjih tako čudovito daleč pripeljali −, ki rečejo: Sanjarjenje! Fantaziranje! Neumnost!, če ne še kaj hujšega. Spustimo se na takšno poglavje duhovne znanosti, ki nam je lahko v stanju odkriti marsikaj od ugank samega človeškega obstoja. Vsekakor ne moremo reči, da je bilo tisto, kar naj bi bilo danes pridobljeno in podprto z duhovno znanostjo, vedno tako absolutno nepoznano. Sam sem javno govoril o pozabljenem tonu v novejšem duhovnem življenju, pozabljeni tok, v katerem je tako živelo marsikaj, kar je kot kal za duhovno znanost.
Ko danes opazujemo človeka, vemo: Kar vidijo na njem fizične oči, je tako rekoč le zunanja stran tega človeka, fizično telo. Znotraj tega fizičnega telesa je delujoče in bistveno etrsko telo. Toda ne pridemo zelo daleč, sploh ne daleč, če ne vemo nič drugega, kot da ima človek etrsko telo, če poznamo to besedo in kvečjemu še predstavo ali idejo, s čimer so mnogi že zadovoljni, da je etrsko telo pač nekaj takega, kar je redkejše kot fizično telo, bolj megleno in svetlo. Toda s tem nimamo veliko. Etrsko telo je resnično že prav zapletena tvorba. Vidite, ko opazujemo ljudi, kakršni so danes, se razlikujejo med seboj, kajne, Evropejec se razlikuje od Afričana, od Azijca. Takšne različnosti je potrebno prepoznati. Toda ko s pogledom preletimo celotno človeštvo, moramo kljub vsem različnostim ljudi priznati, da so si ti ljudje preko celotne Zemlje veliko bolj podobni, kot so si živali. Kajti četudi se Evropejec in Afričan med seboj bistveno razlikujeta – če pogledamo finejše značilne razlike −, ne moremo reči, da so lahko različnosti med ljudmi kadarkoli tako velike, kot med štorkljo in mišjo, kajne? Živali se torej med seboj razlikujejo veliko bolj kot ljudje. Živali so med seboj ločene v vrste in rodove, za človeški rod pa lahko že rečemo, da je en sam rod. Če vržemo pogled preko živalskega kraljestva Zemlje, vidimo najrazličnejše živali, ki se močno razlikujejo med seboj. Imejmo to pred očmi in usmerimo pogled nazaj na opazovanje našega etrskega telesa. Naše etrsko telo je tako rekoč v nas tako, da se drži skupaj z elastično silo fizičnega telesa. Dokler smo med rojstvom in smrtjo, se drži etrsko telo skupaj s pomočjo elastične sile fizičnega telesa. Slikovito si to predstavljajte tako, da če bi lahko – tega seveda ne moremo, če hočemo ostati živi, toda če bi to eksperimentalno lahko, tako da bi se na koncu prepričal celo naravoslovec − eksperimentalno fizično telo človeka odstranili od etrskega telesa, tako izvlekli etrsko telo in potem tudi astralno telo in Jaz ločili od etrskega telesa, tako bi, ker zdaj ni več prisotna elastičnost fizičnega telesa, etrsko telo razpadlo na veliko delov. To etrsko telo je mnogoterost mnogih mnogih posameznosti in ga drži skupaj le elastičnost fizičnega telesa.
Kako bi bili videti ti deli, ki bi izskočili iz nas, če bi lahko odstranili fizično telo? Ja, vidite, naj današnjemu pametnemu človeku zveni še tako čudno, je vendarle res, da bi deli etrskega telesa privzeli oblike in bi bili približno razširjeno živalsko kraljestvo, to pomeni, da bi se pokazale vse mogoče oblike živalskega kraljestva. Resnično bi bilo tako, da bi se določen del vašega etrskega telesa – del glave – upodobil v pticam podobnega, določen del etrskega telesa, na primer bližnji deli grgravca bi bili zelo lepa skoraj angelska živalska oblika itd. V bistvu torej nosimo v etrskem telesu v sebi celotno živalsko kraljestvo. Naše etrsko telo je razširjeno živalsko kraljestvo, ki ga stiska in drži skupaj elastičnost fizičnega telesa. Ko je bil v zgodnejših dobah razvoj še na drugih stopnjah, je bila nasploh celotna človeška podoba razdeljena v mnogo živali. Šele če to premislimo, razumemo, kaj si danes ljudje grobo okorno predstavljajo kot darvinizem. Človeštvo se je tako rekoč pripravilo, ko se je tisto, kar naj bi se kasneje razvilo le kot etrsko telo, razvijalo ločeno, kot v pahljači današnjega živalskega kraljestva, ki je takrat izgledalo nekoliko drugače kot današnje, spremenjeno živalstvo. Današnje živalstvo ni več tisto, iz katerega bi lahko izviralo človeštvo, ampak povsem drugačno. Toda sile, ki so razširjene v tem živalskem kraljestvu, so bile tako rekoč izvlečene in so danes še v našem etrskem telesu. Pomislite, kaj vse v bistvu imamo v sebi. Kajti s tem živalskim kraljestvom imamo v sebi že vse instinkte, vse različne živalske nagone. So le harmonizirani, postavljeni v celokupen odnos, tako da je vse to združeno z elastičnostjo našega fizičnega telesa. Kot fizični človek smo ljudje – kot fizični človek. Svojo fizično podobo smo dobili od duhov oblike med obstojem na Zemlji. Kot fizični človek brzdamo vse, kar je v nas. Včasih pride na dan ta ali oni nagon, ko si nek del v etrskem telesu pribori premoč. Pomislite, kakšna zapletena raznovrstnost smo dejansko ljudje in kako je svet v bistvu nemogoče s temi stvarmi, s katerimi ga je šele mogoče razumeti, ljudem približati. To je mogoče videti, ko nekdo iz genialnega navdiha zasluti vsaj delček resnice. Takšni ljudje so v poteku novejšega duhovnega razvoja obstajali. Na primer Schellingov učenec Oken je s svojo genialnostjo prišel na idejo: Človek je združen iz celotnega živalskega kraljestva. Ne v smislu darvinizma sedanjosti – to sem zadnjič ponovno označil z besedo, kakšno nelogiko razvijajo moderni ljudje, ko govorijo o darvinizmu sedanjosti −, ampak je Oken slutil nekaj resničnosti. Ni še imel duhovnoznanstvene možnosti stvar izreči tako kot jo lahko danes, ampak slutil je nekaj o tem dejanskem stanju, o tej vključenosti celotnega živalskega kraljestva v človeku – in to je drzno izrekel. Vendar so ga zasmehovali, zlasti tisti, ki so prišli po njegovi dobi. Kajti premislite, kaj bi si moral misliti tako zelo pameten, tako neskončno inteligenten človek sedanjosti, ko Oken izreče, kar je na primer naredil: Človekov jezik je morska sipa! Toda Oken je želel, kar sem pravkar navedel iz duhovne znanosti, ljudem pojasniti iz svoje genialne intuicije. Želel je pokazati, da imajo posamezni deli, kot so se razvili iz etrskega telesa, dejansko nekaj opraviti z oblikovnimi upodobitvami živali. Uho je na primer prevedel nazaj na vrsto kombinacije štorklje in miši, toda jezik je vodil nazaj na naravo sipe. Seveda so ga zato zasmehovali. Vendar vidimo, da je tisto, kar se lahko zdi tako smešno, slutnja nečesa, kar mora ustvariti in oblikovati globoko vedenje in se mora vživeti v človeštvo prav v prihajajočih časih. Kajti pojavov tega sveta ne bomo mogli zaobseči, če teh stvari ne bomo vedeli, kar je tudi potreben pogoj za presojanje resničnosti.
Na naše fizično telo učinkujejo v prvi vrsti duhovi oblike. Le-ti dajejo med zemeljskim časom obliko le človeku. Živali imajo svojo podedovano obliko od starega Mesečevega razvoja. Živalska oblika ima zato luciferske značilnosti, je zaostala oblika starega Mesečevega razvoja. Kar je bilo takrat le etrsko oz. eterično, se je strdilo. Človek ima od duhov oblike svojo zunanjo fizično podobo, medtem ko ti duhovi delujejo manj v njegovi notranjosti. Na etrsko telo torej vplivajo duhovi oblike manj kot duhovi osebnosti, tiste duhovne bitnosti, ki jih označujemo kot arhangeloji ali kot angeloji. Učinkujejo na etrsko telo in imajo nekaj opraviti z usmerjanjem raznovrstnosti v etrskem telesu, o čemer sem pravkar govoril. Ko preidemo na natančnejša duhovnoznanstvena dejstva, nam mora biti prav na primer glede nečesa takšnega jasno, da na naše etrsko telo učinkujejo tudi vse sile, ki pridejo iz ljudske duše. Kar najprej pojmujemo z našim fizičnim telesom, kar vidimo z očmi, slišimo z ušesi, je že mednarodno. V podzavesti etrskega telesa je na primer veliko globlje nacionalno. Pred približno pol leta sem to predstavil tukaj z drugega zornega kota. Skratka, človek pride v položaj, da vidi, kako zapleteno je dejansko njegovo bitje in kaj mora, da bi sebe razumel, iskati od nekdaj obstoječe pramodrosti.
V bistvu obstajajo globoke podobe modrosti, ki so ljudem posredovane kot podobe, in če želimo, jih je mogoče razumeti. Recimo, da govorimo ali pojemo: Zgolj predsodek je, če mislimo, da bi bilo pri tem v kakršnemkoli gibanju le fizično telo. Glavnina gibanja se izvaja v etrskem telesu in izvaja se znotraj tiste raznovrstnosti v etrskem telesu, o kateri sem pravkar govoril. Kar prihaja v zavest pri petju ali nasploh tonski umetnosti, je zato tako zelo iz podzavestnih globin in tako zelo težko ubesediti, ker je v zvezi z vso zapletenostjo etrskega telesa. In kakor sorodno z ostalim svetom se nam ponovno zdi, ko vemo: Kar se zunaj razširja kot živalsko kraljestvo, živi v našem etrskem telesu na prej opisan način. Seveda, če se želi v nas potem uveljaviti nek nagon, se mora dvigniti v astralno telo. Stvari si ne nasprotujejo, če jih le v resničnosti pošteno opazujemo. Torej, ko govorimo o navzočnosti nagonov in instinktov v človeku, jim moramo pripisati astralno telo. Toda v osnovi je podobnost oblike z živalskim kraljestvom, kot smo se doslej pogovarjali.
In spet, ko opazujemo svoje astralno telo, in če bi ga lahko ločili, kot sem pravkar podal za ločitev etrskega telesa, bi razpadlo in predstavljalo nekaj, kar bi bilo podobno celotnemu rastlinskemu kraljestvu. Resnično, ker imamo astralno telo, tiči v nas vse, kar se zunaj v svetu v raznovrstnostih razširja v oblikah rastlinstva. Če študirate celotno rastlinstvo tako, kot se postavlja oblika poleg oblike, imate zunanjo pahljačasto sliko tega, kar je zbrano v človeškem astralnem telesu. Tudi to sodi k izgubljeni Besedi. V pramodrosti je zavest o tem obstajala. Zato so si rekli: Torej je v človeku nekaj, kar izraža globoko notranjo sorodnost z drevesno, z rastlinsko naravo. Berite germansko mitologijo; mitologije so vendar le kasnejši izraz pramodrosti ljudi. Tam vidite, kako je bil prvi človeški rod pridobljen iz jeséna in bresta; v tem je vtkano nekaj zavesti te sorodnosti ljudi z rastlinsko naravo, ki ima vendar svojo osnovo v tem, da je bil človek sam med Sončevo dobo na stopnji rastlinstva in med Mesečevo na stopnji živalstva ……
Komentarji