IZZA KULISE ZUNANJEGA DOGAJANJA 2. DEL

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Rudolf Steiner:  Individualna duhovna bitja in njihovo delovanje v človekovi duši

2. DEL: prvo predavanje, Zürich, 6. november 1917

 

Na orientu je obstajal v 19. st. nenavaden red thugs. Ta red, ki je cvetel v delu Azije, ni nastal zgolj iz goreče želje uresničiti svoje cilje, iz hrepenenja v srcih tistih ljudi, ki so pripadali temu redu. Svoje člane je obvezoval umoriti določene ljudi, po naročilu njim povsem neznanih predstojnikov. To je bil morilski red, ki je imel nalogo umoriti določene ljudi. Za njegovo dejavnost se je od časa do časa zvedelo: ta ali oni je bil umorjen. Toda umor se je zgodil zato, ker je nekemu članu reda preprosto neznan predstojnik oz. “dostojanstvenik” izrazil, da je treba to ali ono osebo umoriti.

Na krajih, kjer je bilo to vpeljano, se je že vedelo, da se je s tem sledilo neki nameri. Namera, ki se ji sledi, s tem ko se najprej zadeve fizičnega nivoja tako uredijo, da je ta morilski red lahko nastal, in uredi vse potrebno, da se ta morilski red ustrezno postavi na prizorišče, je bila naslednja: V mislih se je imelo, da morajo ravno takšni ljudje iti nasilno skozi vrata smrti, ki so imeli potem možnost, da po smrti zvedo določene skrivnosti. Ljudje, ki so takšne zadeve uredili, so imeli tako z druge strani ponovno pripravljene ustrezne zrcalne dogodke, kot se temu reče v okultnem življenju, tukaj na fizičnem nivoju; njihova namera je bila zlasti: pripraviti in urediti ustrezne zrcalne dogodke tukaj na fizičnem nivoju. Čeprav skromno, so bili takšni dogodki tukaj na fizičnem nivoju delno že pripravljeni. Šolali so primerne osebe za medije, potem so jih prestavili v medialno stanje in preko medija skozi določen potek vodili tokove duhovnega sveta; tako da je medij sporočil določene skrivnosti, ki jih ni mogoče zvedeti drugače, kakor da je nasilno umorjena oseba, ki je bila prav zaradi nasilne smrti še uporabna, da je kot duša v drugem svetu uporabila tiste sile tukaj na Zemlji, prišla izza določenih skrivnosti in jih potem po kapljicah prenesla mediju. Kar od takšnih duš prikaplja, morejo tukaj na Zemlji tisti, ki imajo interes, tudi raziskati.

Stvari, ki so na ta način raziskane, so v določenem smislu duhovno prezgodaj rojene. Duše, ki so šle običajno skozi vrata smrti in imajo priložnost priti s takšnimi stvarmi v stik, vedo: ravno zdaj so bile pripravljene in kažejo, da so v tej pripravi, da bi v nekem kasnejšem času, ko bo človeštvo za to dozorelo, skozi primerne poti na Zemljo prinesle oz. tu spodaj na Zemlji vcepile marsikaj iz duhovnega sveta. Sicer je pomembna naloga številnih ljudi, ki gredo zdaj skozi vrata smrti, da uporabijo normalne sile, če so dosegli ustrezno zrelost za določene skrivnosti (ki jih je sicer po bližnjici mogoče izkusiti z uporabo sil, ki so dostopne z nasilno smrtjo). Naloga teh umrlih je priti izza teh sil in ponovno navdihniti ljudi, ki so tukaj na Zemlji, ki niso nikakršni mediji, ampak ta sporočila izkusijo na normalen, običajen način z navdihom, inspiracijo.

V normalnem življenju bi morali čakati prav na takšne priložnosti. S tem da te stvari, ki morajo pravzaprav priti kasneje, pridejo kot prezgodnji porod na način, ki sem vam ga nakazal (skozi okultno hudodelstvo), se lahko tisti, ki s človeštvom nimajo dobrih namer, ki so v tem smislu torej črni ali sivi magi, takšnih skrivnosti polastijo.

In takšne stvari se odvijajo izza kulis zunanjega dogajanja prav v našem desetletju. Kaj je bila skrita namera? Kot prvo: Položiti v roke določeni skupini ljudi skrivnost, kako obvladovati množice, kar sem najprej nakazal. To je skrivnost, kako prav tiste človeške množice, ki jim je malo mar za zunanje zadeve, vendar imajo spiritualne zasnove in so se posvetile predvsem služenju v pripravah za šesto poatlantsko dobo, izdatno obvladovati in kako naj bi imeli to obvladovanje v rokah določeni posamezniki.

Kot drugo je nekaj, kar bo v prihodnosti igralo veliko vlogo: Spoznati skrivnosti, kako se polastiti sredstev, s katerimi bi vse, kar je povezano z bolezenskimi procesi in tudi s procesom razplojevanja oz. razmnoževanja, upravljali v določeno smer. Tu gre zlasti za takšne stvari, kot sem vam jih že nakazal glede nekaterih prijateljev. Materialistična doba si iz določenih krogov prizadeva ves spiritualni razvoj človeštva omrtviti in onemogočiti; privesti ljudi do tega, da skozi svoj značaj in temperament odklanjajo in zavračajo vsako spiritualnost in jo imajo za norčijo.

Takšen tok (pri posameznikih je danes že opazen) se bo vse bolj poglabljal. Okrepile se bodo težnje s skupnim prepričanjem, da je spiritualno, duhovno, norčija in nesmisel! To se bo skušalo doseči s tem, da bodo za to izumili cepivo, da se bo, tako kot se je prešlo na cepivo za zaščito pred boleznimi, prešlo na določeno cepivo, ki bo tako vplivalo na človeško telo, da duša ne bo občutila nobene naklonjenosti do spiritualnosti. Ljudje bodo cepljeni proti zasnovi za naklonjenost duhovnim idejam. Določeni krogi si bodo za to vsaj prizadevali. Poskušali bodo uzakoniti cepiva, s katerimi ljudje že v otroštvu izgubijo željo oz. stremljenje po duhovnem življenju. Vendar je to le ena od stvari, ki so v zvezi z intimnejšim vedenjem, ki mora nastopiti v tej peti poatlantski dobi glede povezanosti naravnih procesov, naravnih sredstev s človeškim organizmom. V primernem času se bo to zgodilo. Šlo bo le za to, ali ima lahko prej srečo takšno prizadevanje, kot so tisti duhovni prezgodnji porodi, da je duhovno spoznanje položeno v roke posameznih ljudi, ki s tem služijo svojim egoističnim nameram, ali če se spoznanje o teh stvareh, ki mora služiti blaginji in zveličanju človeštva, pravilno spusti k človeštvu, ko za to dozori primeren čas.

Ta organizacija, ki je bila pripravljena za takšne duhovne prezgodnje porode, ki je delovala s pomočjo morilskega reda thugs, ni bila diletantska; delovala je zelo sistematično, čeprav je bil način njihovega delovanja za nekoga, ki je glede človeštva mislil dobro, grozen; delovali so stvari primerno, ne diletantsko, s poznavanjem primernih sredstev.

Ker je obstajalo to prizadevanje, da s preuranjenim prihodom določenih sredstev iz duhovnega sveta pride v roke posameznega dela človeštva v egoistično posest tisto, kar v teku dozorevanja človeštva v peti poatlantski dobi mora priti, je prišlo do tistega boječega neugodja pri drugih, ki je bilo nekako (toda površno, diletantsko, ker je bilo rojeno s tesnobo in strahom) na prizorišče postavljeno kot nasprotek akciji dejanj, ki jim je mogel le pomagati, vendar je bil začasen poskus z neprimernimi sredstvi.

Pomembno je, kar se dogaja izza kulis zunanjega dogajanja. O teh stvareh danes tukaj ne bi govorili, če ne bi bila naloga in dolžnost, da tiste, ki za te stvari lahko slišijo, s tem da imajo določeno pripravo v duhovnoznanstvenih stvareh, opozorim na te reči. Nujno je, da takšne stvari preidejo v zavest človeštva petega poatlantskega časa. Kajti le tako bo lahko doseženo, kar mora postati cilj zemeljskega razvoja.

Vstopiti mora že to, da si ljudje naložijo nelagodnost, da ne mislijo zgolj tako, kot tako imenovanim današnjim izobražencem posredujejo visoke šole; nastopiti mora čas, v katerem si je množica ljudi  pripravljena razjasniti, nase prevzeti takšen neudoben svetovni nazor, ki prinese svoje usmeritve, pojme, ideje iz duhovnega sveta. Kajti človeštvo ne sme ostati v spečem stanju z abstraktnimi, splošnimi pojmi, za katere si prizadeva materialistična doba in jih celo imenuje plemenite in žlahtne.

Če preudarite, kar sem vam s tem nakazal, obstaja cela vrsta možnosti uporabiti tokove, ki prihajajo od duhovnega sveta, da bi tukaj na fizični Zemlji med petim poatlantskim časom povzročili zlo, nesreče in katastrofe. Na eno teh možnosti sem vas danes opozoril. Treba je poudariti, da je sprejem takega spoznanja v zavest nekaterih duš nujnost, ki je v zvezi s celotnim temeljnim značajem naše dobe. Prav druga polovica 19. st. je bila zelo pomemben čas. Naše prijatelje sem v različnih krogih pogosto opozoril, kako krizno in odločujoče je bilo leto 1841. Seveda se ne pride do tega le z golim gledanjem tukajšnjih dogodkov v fizičnem svetu, ampak jih je treba pogledati v zvezi s tem, kar se odigrava v duhovnem. Leto 1841 je bilo dejansko krizno za začetek materialističnega časa, kajti takrat se je v duhovnem svetu začel prav poseben boj določenih duhov teme, ki pripadajo hierarhiji angelojev. Ta boj so bojevali do jeseni 1879 v duhovnem svetu. Prizadevali so si za določene stvari, celo vrsto stvari, od katerih bomo danes omenili le eno. Takrat, med letoma 1841 in 1879, se je moralo odločiti, ali določeno število spiritualnih bitij onkraj v duhovnem svetu lahko dozori, tako da od zadnje tretjine 19. st. naprej postopno kapljajo na Zemljo, to pomeni, da vstopijo v človeške duše in v njih spodbudijo spiritualno védenje, takšno védenje in znanje, ki ga prav danes označujemo kot znanje duhovne vede. Vemo, da je takšno znanje postalo možno šele od zadnje tretjine 19. st.

Namera angelskih duhov med letoma 1841 in 1879 je bila, da onkraj v duhovnem svetu ne dovolijo, da dozori, kar je moralo po kapljicah prihajati na Zemljo. Toda ti duhovi so vojno, ki so jo vodili v teh desetletjih proti duhovom svetlobe, izgubili. Dejansko se je v letu 1879 odigralo nekaj v manjšem merilu, kot so se takšni dogodki ponovljeno v teku evolucije odigrali in se vselej izrazijo skozi določen simbol: skozi zmago Mihaela ali svetega Jurija nad zmajem. Tudi tam je bil leta 1879 na določenem področju zmaj premagan. Ta zmaj so angelojska bitja, ki so si prizadevala doseči, kar sem nakazal, vendar jim ni uspelo. Zato so bila1879 iz duhovnega sveta pahnjena v območje ljudi in zdaj v tem območju hodijo med nami. Tu obstajajo, in s tem ko pošiljajo svoje sile v misli, občutke, voljne impulze ljudi, marsikaj povzročijo. Niso mogli namreč preprečiti (v njih obstaja to, da so boj izgubili), da je prišel čas, v katerem spiritualno znanje po kapljicah priteka v človeštvo. To spiritualno znanje je zdaj tu in se bo vedno bolj širilo; ljudje bodo imeli možnost pridobiti sposobnost gledati v duhovni svet.

Toda zdaj so ta angelojska bitja pahnjena na Zemljo in hočejo tu povzročati zlo in nesreče s tem, kar tako prikaplja na Zemljo. To znanje hočejo voditi po napačnih tirnicah, oropati ga hočejo njegove dobre moči in ga speljati v slabe kanale. Skratka, česar s pomočjo duhov onkraj ne morejo doseči, dosegajo tukaj s pomočjo ljudi, ker so že od leta 1879 pahnjeni iz duhovnega sveta. Uničiti hočejo dober svetovni načrt, ki hoče v pravilni dobi zrelosti med ljudmi razširiti znanje o obvladovanju človeških množic, znanje o rojstvu, bolezni in smrti in drugo. To hočejo predčasno razširiti skozi duhovne predčasne porode. Poleg drugih stvari, ki jih hočejo ti duhovi napraviti, delujejo v tem, kar sem pravkar nakazal.

Proti vplivom teh ahrimanskih bitij bo pomagala edino zavest (to sem ponovno nakazal v misterijskih dramah, spomnite se le na zaključek zadnje), da proti določeni stvari, ki jo hoče Ahriman, pomaga le, da ga spoznamo, da vemo, da je tukaj. Peta poatlantska doba se mora razvijati v smeri, da bo veliko ljudi spoznalo, da je treba ahrimanskim močem in bitjem govoriti tako, kot je govoril Faust: »V tvojem nič, upam, da najdem vse.« Prevladati mora prepričanje: Pogledati tja, kjer materialistični nazor vidi “nič”, in tam videti duhovni svet. Tako da bo Ahriman Mefisto prisiljen takšnim ljudem govoriti tako kot Faustu, ko ga je poslal k materi:  “Hvalim te, eh, ti sebe od mene ločiš in dobro vidim, da poznaš hudiča.” Pred kratkim sem v Dornachu v šali rekel, da Mefisto tega ne bi pripomnil Woodrowu Wilsonu! Rekel bi mu: “Hudič nikoli ne sledi narodiču in ljudstevcu, tudi če bi ga imel za ovratnikom.” Gre resnično za to, da je pomembno dejstvo, da se ljudje naučijo gledati v konkretna dogajanja duhovnega sveta. Vendar je tako, da ko je na eni strani nekaj takega izredno nujno, so nasprotne sile posebno močne, tako da se ljudje danes naježijo pred temi stvarmi.

Prosim vas, da posebno tukaj v Zürichu, pri vašem vsega priznanja vrednem prizadevanju, ki ga radostno pozdravljam, da duhovno vedo prenesete v določene kroge, ki so danes do nje še zelo odklonilni, upoštevate: Ne predajajte se iluzijam! Mnogo razočaranj doživimo, še posebej na začetku, ko poskušamo uresničiti stvari, ki se morajo zgoditi, in tudi zato naj se zgodijo resnično pravilno pripravljene. Naj nas nič ne odvrne od tega, da te stvari dobro pripravimo. Impulz, ki je nujni impulz sedanjosti, nas mora tako prežeti, da kar naj se zgodi, naredimo in se ne oziramo (niti v tem slučaju) na morebitne posledice.

Le s tem prepričanjem je mogoče nekaj doseči. Pogosto dosežemo nekaj v smeri, za kar se sploh nismo menili. V primerjavi z uspehi, ki nas včasih razveselijo (prosim vas, da to upoštevate), je treba veliko več narediti. Kajti z načrtnim širjenjem duhovne vede se znajdemo v nečem drugem kot pri vseh drugih takšnih aktivnostih na drugih področjih. Tam govorimo ljudem naposled večinoma o nečem, kar vedo tako točno, kot vedo tercijalke, ki sedijo v cerkvi, kaj govori župnik s prižnice. Večina društev ima v svojih programih vsebine, ki jih ljudje prav lahko trivialno sprejmejo. Tu ostanemo večidel na področju abstrakcij. Naredijo se lepi programi, ki niso resnično sorodni, ki v resničnost tudi prodreti ne morejo. Kdor hoče negovati prizadevanja spiritualnega življenja v peti poatlantski dobi, ga mora obravnavati kot nekaj živega. Toda poglejte si, kako ima duhovno živo podobo oz. posnetek v naravno živem. Vprašam vas: Je riba v morju preplašena, ker odloži tako mnogo jajčec, ki poginejo? Vprašam vas, koliko rib nastane iz odloženih jajčec. Koliko jih pogine! Tako je v življenju, tako je tudi v duhovnem življenju. Dolga leta lahko vedno znova govorite širokim človeškim množicam. Zadovoljni morate biti, če se jih v teh velikih množicah vselej najde nekaj, ki so spodbujeni. Kajti to je bilo položeno v značaj živega. Vendar se tu resnično nekaj doseže, če tako kot narava, ki je podoba duhovnega, to sami naredimo. Kaj bi bilo, če bi narava zadržala poginula jajčeca, ker je v naravi mogoče opaziti, da v enem letu toliko in toliko jajčec pogine? Naravni proces gre naprej in doseže tudi evolucijo. Ne gre za presojanje, ki ga napravimo, ali je nekaj mogoče doseči ali to nekomu ugaja, ampak gre za to, da v zadevi sami vidimo impulz in da sploh ne moremo drugače, kot da ta impulz prinesemo v svet.

In ko nekdo pogleda nagibe, enega od teh smo danes ponovno privedli pred naše duše, iz katerih moramo te impulze prenesti v svet pete poatlantske dobe, lahko rečemo, da so resnično dovolj resni. In nasprotje bo potem tem večje, ko je nujnost največja. Ljudje se bodo morali prilagoditi stvarem, ki se dogajajo in ki imajo v našem času, v naših letih, resnično grozovit pečat, prilagoditi se bodo morali stvarem, ki se dogajajo tukaj na fizičnem nivoju, in vse opazovati v povezanosti z dogodki, ki se odigravajo izza kulis. Tu šele je mogoče stvari razumeti. Toda ljudje, ki danes kot zgodovinopisci, sociologi, narodni gospodarstveniki ali politiki svoja pravila in zakone jemljejo zgolj s fizičnega nivoja, so v nasprotju z realnimi nujnostmi danes podobni takšnim ljudem, ki začnejo, če morajo na primer  napraviti neko veliko delo, s tem da ležejo na kavč in spijo, ker razmišljajo, in bodo to že naredili v sanjah. Tako delajo danes zlasti tisti, ki pripadajo življenju tvorjenja oz. oblikovanja omike, življenju posameznih znanstvenih ved. To so ljudje, ki resničnost izsanjajo. Kajti kako ljudje pišejo zgodovino, kako sociologijo? Kakor nekdo, ki niti ne sluti resničnih sil, ki stojijo za tem, o čemer ljudje sanjajo. Tisto, iz česar nastanejo zlasti tako globoko pomembni dogodki, kot v našem času, je za ljudi, ki se danes brigajo za znanost, kot soba za človeka, ki te sobe ni nikoli videl in so ga spečega prinesli vanjo, kjer naprej spi in sobo spoznava le v spečem stanju. Tako povsem materialistična znanost spoznava svet.

Kar je v moji knjigi O ugankah človeka (Vom Menschenrätsel) označeno kot zroča (gledajoča) zavest, se mora človeštvu pete poatlantske dobe do določene stopnje razkriti; kajti določene skrivnosti morajo priti na dan, ker bodo sicer med ljudi razširjene na nezakonit način skozi takšna sredstva, kot sem vam jih danes opisal. Kot rečeno, v današnjem času o teh stvareh ni lahko govoriti, vendar k temu priganja občutek notranje dolžnosti. Za marsikaj si je treba prisvojiti določen dar opazovanja, ki je drugačen od strašansko robatega in okornega sedanjih ljudi.

V zvezi s povedanim vas želim opozoriti na dve stvari. Prvič, danes ljudje dobijo že nekaj, če poskušajo stvari, na katere se sicer gleda kot na slučaj, vzeti tako resno, da v njih vidijo namig ali opozorilo, da poglobijo svojo dušo. Vzemimo, da berete, da je nekje v nekem trenutku nekdo umrl. Do marsičesa pridemo, če se vprašamo: Kako bi bilo, če bi isti človek umrl tri mesece prej ali kasneje? To vprašanje računa zgolj z verjetnostjo. Ko si postavite takšno vprašanje, ste lahko gotovi, da se v vas sprožijo sile, ki vas vodijo do drugačnih spoznanj. Ali pa se recimo vozite z vlakom in imate morda z nekom zelo tehten pogovor, ki ima za vas velik pomen in podobno. Materialist vzame takšne stvari samoumevno kot posrečen slučaj. Toda kdor se hoče polagoma vživeti v priti izza kulis obstoja, usmeri pogled na nekaj takega; zaposli se (ne s tem, ko pojme preveč ožame, ampak s tem, ko pri teh stvareh nekaj čuti) s takšnimi stvarmi, ker mu je hkrati namignjeno, da med stvarmi, ki se zgodijo, delujejo sile, ki jih ne vzamemo zgolj iz mehanike in iz matematike.

Drugo, kar vedno znova omenjam, je, da se kljub materializmu našega časa ljudem razodeva veliko duhovnega. Ko imajo danes ljudje duhovne izkušnje, jim je nerodno o tem veliko govoriti. Danes lahko slišite, ko je nekdo nekako zgovoren, ker soljudem zaupa: ta je naredil to, oni je naredil ono. Ko jim resnično pošteno in odkritosrčno reče, zakaj je ta časopis ustanovil, to ali ono naredil, jim razlaga sanje, dozdevne sanje, to ali ono pripoveduje kot spodbudo iz duhovnega sveta. To se danes dogaja na vsakem koraku; dogaja se veliko bolj, kot ljudje mislijo. Le da jim je te stvari nerodno priznati, ker večinoma, ko o teh stvareh pripovedujejo, niso dobro sprejete.

Svojo dušo je dobro poglobiti po obeh navedenih straneh. Prav v našem času je treba resnično paziti na kakršen koli migljaj oz. namig, s katere koli strani bi že lahko prišel, na kakršno koli doživetje, ki vzbudi našo pozornost; in potem tudi pogledati na to (ker je pač priložnost tu in tam nekaj slišati), kako so ljudem stvari razodete iz duhovnega sveta, v dobrem in slabem pomenu, kaj jih spodbuja, kakšen je njihov nagib, kakšen impulz jih žene v delovanje. To je prav danes pogosteje, kot se misli. To so stvari, na katere sem hotel danes opozoriti. Naslednjič bomo to še razširili.

Podobni prispevki

Leave a Reply