KAJ DELA ANGEL V NAŠEM ASTRALNEM TELESU? 1. del.

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Delovanje hierarhij v človeku. Cilji prihodnjega človeštva: bratstvo, verska svoboda, vpogled v duhovno naravo sveta. Nasprotna delovanja Luciferja in Ahrimana: seksualni instinkt, z zdravili povzročena obolevanja, zloraba tehnike.

Rudolf Steiner, Zürich, 9. oktobra 1918

Antropozofsko dojemanje duha ne sme biti zgolj teoretski pogled na svet, temveč življenjska vsebina in življenjska sila. Le ko zmoremo v sebi svoje antropozofsko dojemanje sveta tako okrepiti, da postane v nas resnično živo, dejansko izpolni svojo nalogo. Kajti z združitvijo svoje duše z antropozofskim dojemanjem duha postanemo v določenem oziru čuvaji in skrbniki povsem določenih pomembnih razvojnih procesov človeštva.

Ljudje, ki sicer stremijo k temu ali onemu svetovnemu nazoru, so praviloma prepričani, da misli in predstave, poleg tega, kar so v svojih človeških dušah, niso še nekaj drugega v široki povezanosti. Ljudje s takšnimi pogledi na svet mislijo: Misli in predstave se bodo kot idealno vživele v svet tako, kot jih človeku, če opravlja le čutom zapadla dejanja, uspe v svetu uveljaviti. Antropozofsko mišljenje predpostavlja, da smo si na jasnem, da morajo naše misli in predstave, da bi jih uresničili, najti še druge poti od tiste, ki jo predstavljajo naša čutom zapadla dejanja, naša dejanja v čutnem svetu. V spoznanju te življenjske nujnosti je že vsebovan poziv, da mora antropozof na določen način bedeti nad znamenji časa, biti pozoren nanje. V razvoju sveta se marsikaj dogaja; to zavezuje ljudi, še posebej ljudi naše dobe, da si ustvarijo resnično razumevanje dogajanj v razvoju sveta, v katerega so sami umeščeni. Vsakdo ve, da je glede posameznega človeka pri njegovem razvoju potrebno upoštevati stopnjo njegovega razvoja in ne le zunanjih dejstev okrog njega. Poskusite le zelo grobo razmisliti o zunanjih čutom zapadlih dejstvih, ki se zdaj dogajajo vsenaokrog ljudi, ki so stari pet, deset, dvajset, trideset, petdeset, sedemdeset let. Noben razumen človek ne bo zahteval, naj bi bil vzpostavljen isti odnos človeka do dejstev pri petletnem, pri desetletnem itd. Kako naj bi se ljudje vedli do zunanjega okolja, je mogoče določiti le, če se ozremo na stopnjo razvoja samega človeka. Pri posameznem človeku bo to vsak dopustil. Toda tako kot je posamezni človek podvržen prav posebnemu razvoju, kot ima drugo vrsto sil kot otrok, kot človek v srednjem življenjskem obdobju, kot starec oz. starka, tako ima človeštvo v svojem razvoju tudi vedno druge sile in znotraj svetovnega razvoja smo nekako speči, če ne opazimo, da je človeštvo v svojem bistvu v 20. st. nekoliko drugačno od tistega v 15. st. ali celo v dobi Misterija na Golgoti ali prej. K velikim pomanjkljivostim, zmotam in zmedam prav našega časa sodi, da se ljudje ne ozirajo na pravkar povedano, ko je nekdo mnenja, da je mogoče o človeku ali človeštvu v splošnem povsem abstraktno govoriti in da ni potrebno vedeti, da je to človeštvo podvrženo razvoju. Kako je mogoče doseči natančnejši vpogled v te stvari? O pomembnosti tega razvoja smo se pogosto pogovarjali.

V grško-latinski dobi (od 8. predkrščanskega st. do približno 15. st. krščanskega štetja) upoštevamo tako imenovano kulturno dobo razumske oz. duševno čustvene duše in s 15. st. se je začela kulturna doba zavestne duše. S tem smo v razvoju človeštva označili bistveno, kar zadeva našo dobo. S tem vemo, da je najbolj glavna sila, na katero je računano v razvoju človeštva od 15. st. do začetka 4. tisočletja, zavestna duša. Vendar v resnični duhovni znanosti ne smemo nikjer ostati pri splošnostih in abstrakcijah; povsod je potrebno vključiti in dojeti konkretna dejstva. Abstrakcije koristijo kvečjemu nekomu, ki je radoveden v zelo običajnem smislu.

Če želi nekdo duhovno znanost narediti za življenjsko vsebino, za življenjsko silo, mora z resnostjo preseči posameznikovo radovednost in ne sme ostati pri pravkar omenjenih abstrakcijah. Povsem pravilno in tudi izredno pomembno je upoštevati, da živimo v dobi zavestne duše, ki je usmerjena posebno v oblikovanje zavestne duše, vendar ne smemo ostati pri tem. Če želimo priti do določenega pogleda na stvari in do predstav o njih, moramo predvsem nekoliko natančneje pogledati na naravo samega človeka. V duhovnoznanstvenem smislu so členi človeka, če jih navedemo od zgoraj navzdol: Jaz, astralno telo, etrsko telo, ki sem ga v novejšem času imenoval tudi telo izoblikovalnih sil, in  fizično telo. Od teh členov človeške narave je le Jaz tisti, v katerem duševno-duhovno živimo in tkemo najprej. Jaz nam je je bil vcepljen v zemeljskem razvoju preko duhov oblike, eksusiajev, ki so ga vodili in usmerjali. V bistvu vse, kar vstopi v našo zavest, vstopi skozi naš Jaz. Če se Jaz ne razvije tako, da je lahko v zvezi – četudi skozi telesa – z zunanjim svetom, imamo prav tako malo zavesti kot med trenutkoma, ko zaspimo in ko se zbudimo. Jaz nas povezuje z našim okoljem. Astralno telo nam je bilo dodeljeno v predhodnem Mesečevem razvoju našega zemeljskega razvoja, naše etrsko telo v še zgodnejšem Sončevem razvoju, fizično telo pa po svoji prvi fizični zasnovi med Saturnovim razvojem. Toda če študirate ta telesa v knjigi Skrivna znanost v osnutku ali Iz akaša kronike boste videli, na kako zapleten način je nastajalo, kar je človek danes po svoji sestavljenosti iz štirih označenih členov. Ali ne vidimo iz dejstev, ki nam jih posreduje in izroča skrivna znanost, da so na teh členih v treh ovojnicah človeškega bitja skupaj delovali duhovi vseh možnih hierarhij? Ali ne vidimo, da ima tisto, kar nas ovija kot fizično, etrsko in astralno telo, nadvse zapleteno naravo? In ne le, da so te hierarhije skupaj delovale pri nastajanju naših ovojnic, še vedno delujejo v njih. Človeka ne razume, kdor misli, da je ta človek zgolj sestava kosti, krvi, mesa itd, o čemer nam pripoveduje običajno naravoslovje, fiziologija, biologija ali anatomija. Če se približamo resnici teh človeških ovojnih bitij in jih pogledamo, vidimo, kako duhovne bitnosti višjih hierarhij načrtno, modro medsebojno delujejo v vsem, kar se v naših telesnih ovojih brez naše zavesti dogaja. Iz skiciranih osnutkov, ki sem jih podal v pravkar omenjenih knjigah o sodelovanju posameznih duhov višjih hierarhij pri nastajanju človeka, lahko razvidite, kako zapleteno je delovanje v posameznostih. In vendarle, če želi nekdo človeka razumeti, mora tudi tem stvarem priti do živega vse bolj v posameznem, v konkretnem.

Na tem polju je že izjemno težko oblikovati konkretno vprašanje, saj se takšna vprašanja nanašajo na strašne zapletenosti. Le pomislite, da bi želel nekdo vprašati: Kaj dela v sedanjem razvojnem ciklu človeštva, v letu 1918, v človeškem etrskem telesu recimo hierarhija serafimov ali hierarhija dinamov? Kajti to vprašanje je mogoče postaviti, podobno kot vprašanje, če recimo zdaj v Luganu dežuje ali ne. Vsekakor bo na eno ali drugo enako težko odgovoriti z golim premišljevanjem ali golim teoretiziranjem, ampak le tako, da preidemo na dejstva. Kot moramo poizvedeti s pomočjo telegrama ali pisma ali podobnega, ali zdaj v Luganu dežuje ali ne, tako moramo tudi z resničnim prodorom v dejstva poizvedeti nekaj takega, kot je na primer: Kakšno nalogo imajo duhovi modrosti  ali prestoli v sedanjem obdobju človeštva recimo v človeškem etrskem telesu? Vendar so tovrstna vprašanja izjemno zapletena in lahko se le približamo področjem, na katerih smo takšnim vprašanjem kos. Resnično je na tem področju poskrbljeno za to, da človek pri tem ne zaniha do nebes in da ne postane objesten in ponosen, ko stremi po takšnem resničnem spoznanju.

Jasen pogled lahko dobimo o najbližjih bitnostih, ki nas neposredno nagovarjajo. Vendar naj bi jih jasno videli le, če ne spimo glede opazovanja usmerjenosti človeškega razvoja. Govoriti vam želim o vprašanju, ki je manj nedoločeno in konkretno od vprašanja Kaj delajo dinami ali prestoli v našem etrskem telesu? Želim vam govoriti o vprašanju, ki je manj nedoločeno in naj bi celo nagovarjalo sedanjega človeka, in sicer: Kaj delajo človeku najbližja dejavna duhovna bitja ‒ angeloji ‒ v sedanji dobi človeštva v človekovem astralnem telesu?

Če pogledamo v svoje notranje bitje, je astralno telo človeškemu Jazu najbližje. Upati je torej, da bi nas lahko odgovor na postavljeno vprašanje izredno pomenljivo nagovoril. Angeloji so hierarhija, ki je takoj nad človeško. Postavljeno vprašanje: Kaj delajo angeloji v človekovem astralnem telesu prav zdaj v naši življenjski dobi človeštva, ki gre skozi 20. st. in se je začela v 15. st. in bo trajala do 4. tisočletja?, torej ni pretirano in videli bomo, da bo odgovor nanj za nas zelo pomemben.

Kaj lahko nasploh rečemo o tem, še preden se dokopljemo do odgovora? Rečemo lahko le, da jasno in resno izvrševano duhovno raziskovanje ni igračkanje s predstavami ali z besedami, ampak deluje resnično v področju, kjer postane duhovni svet nazoren. In nekaj najbliže ležečega je mogoče zaznati. Vendar lahko na to vprašanje plodno odgovorimo le v dobi same zavestne duše.

Morda bi si lahko mislili, da bi prišli do odgovora tudi, če bi si to vprašanje zastavili v drugih dobah. Vendar nanj ne bi mogli odgovoriti niti v dobi atavistične jasnovidnosti niti v dobi grško-latinske kulture, kajti slike opazovanja dejanj angelov v človekovem astralnem telesu, ki jih je človek dobil v duši v atavistični jasnovidnosti, so se zatemnile. Ničesar od tega angelskega delovanja ni bilo videti prav zato, da so imeli ljudje slike, ki jih je dala atavistična jasnovidnost. In v grško-latinski dobi mišljenje še ni bilo tako močno, kot je zdaj. Današnja okrepitev mišljenja je posledica dobe naravoslovja, tako da je prav v dobi zavestne duše mogoče tudi zavestno prodreti v vprašanje, ki smo si ga zastavili. Plodnost naše duhovne znanosti za življenje se mora pokazati v tem, da se ne nahranimo zgolj s teorijami, ampak da znamo povedati stvari, ki imajo pomen za življenje.

Kaj delajo angeli v našem astralnem telesu? O tem se lahko prepričamo le, ko se povzdignemo do določene stopnje jasnovidnega opazovanja, kar nam omogoči uvid v dogajanja v našem astralnem telesu. Če naj odgovorimo na nakazano vprašanje, se je torej potrebno povzdigniti vsaj do določene stopnje imaginativnega spoznavanja. Potem se pokaže, da te bitnosti iz hierarhije angelov – in na določen način vsak posamezni angel, ki ima za vsakega človeka nekako svojo nalogo, toda tudi zlasti skozi njihovo skupno delovanje – v človeškem astralnem telesu oblikujejo slike. Po navodilih duhov oblike angeli oblikujejo slike. Če se ne dvignemo do imaginativnega spoznavanja, ne vemo, da se v našem astralnem telesu neprestano oblikujejo slike. Te slike nastajajo in minevajo. Brez oblikovanja teh slik se človeštvo ne bi moglo razvijati v prihodnost, ki ustreza nameram duhov oblike. Namere duhov oblike glede razvoja ljudi do konca zemeljskega razvoja morajo biti najprej razvite v slikah, ki bodo v kasneje izoblikovanem človeštvu postale resničnost. Te slike v našem astralnem telesu torej že danes oblikujejo duhovi oblike preko angelov. Angeli oblikujejo v človeškem astralnem telesu slike, ki jih je mogoče doseči z mišljenjem, ki ga človek razvije do jasnovidnosti. Slikam, ki jih angeli oblikujejo v našem astralnem telesu, je mogoče slediti. Takrat se pokaže, da so te slike oblikovane po zelo določenih in jasnih impulzih oz. principih, in sicer tako, da so v načinu nastanka teh slik položene sile za prihodnji razvoj človeštva. Če angele – naj še tako nenavadno zveni, se moram tako izraziti – opazujemo pri njihovem delu, imajo zelo določeno namero glede prihodnje socialne podobe človeškega življenja na Zemlji; v človeških astralnih telesih želijo poroditi slike, ki bi povzročile prav določena socialna stanja v človeškem skupnem življenju prihodnosti.

Ljudje se lahko temu upirajo in ne sprejmejo, da želijo angeli v njih spodbuditi oz. izzvati ideale za prihodnost, vendar je tako. Pri tem tvorjenju in oblikovanju angelojev deluje prav določen princip, da naj v prihodnosti noben človek ne bi v miru užival sreče, če so drugi poleg njega nesrečni. Prevladuje določen impulz najbolj absolutnega bratstva, najbolj absolutnega poenotenja človeškega rodu, pravilno razumljenega bratstva z ozirom na socialna stanja v fizičnem življenju. To je eno, pogled, po katerem vidimo, da angeloji v človeškem astralnem telesu oblikujejo slike.

Vendar obstaja še drugi impulz, pod katerim ti angeloji oblikujejo; ne sledijo le določenim nameram z ozirom na zunanje socialno življenje, ampak tudi določenim nameram glede človeške duše, duševnega življenja človeka. Glede duševnega življenja človeka skozi svoje slike, ki jih vtiskujejo v astralno telo, sledijo cilju, naj bi v prihodnosti vsak človek v vsakem človeku videl skrito božanskost.

Torej pozor: Po nameri, ki je položena v delovanje angelojev, naj bi se v prihodnosti človeštva nekaj bistveno spremenilo. Človeka ne bomo opazovali nekako kot višje razvite živali le po njegovih fizičnih kvalitetah, niti v teoriji niti v praksi, ampak bomo k vsakemu človeku pristopili s polno izoblikovanim občutkom, da se v njem kaže nekaj, kar se iz božanskih temeljev sveta razodeva skozi meso in kri. Angeloji torej polagajo v astralne slike takšno prihodnost, da bo človek dojet kot slika, ki se razodeva iz božanskega sveta, tako resno, močno in razumljivo kot je le mogoče.

Uresničenje tega bo imelo prav določeno posledico. Vsaka svobodna religioznost, ki se bo v prihodnosti razvila znotraj človeštva, bo temeljila na tem, da bo v vsakem človeku podoba božanstva resnično prepoznana v neposredni življenjski praksi, ne zgolj v teoriji. Odpravljena bo sleherna religijska prisila, niti ne bo potrebna, kajti takrat bo srečanje vsakega človeka z vsakim človekom od prvega trenutka religiozno dejanje, zakrament, in nikomur ne bo potrebno religioznega življenja ohranjati s posredovanjem posebne cerkve, ki se izraža kot institucija na fizičnem nivoju. Če cerkev sebe pravilno razume, ima lahko edini namen, da se spozna na fizičnem nivoju kot nepotrebno, s čimer postane celotno življenje izraz nadčutnega.

Vsaj to leži v temelju impulzu dela angelov: Izliti nad ljudi popolno svobodo religioznega življenja. (se nadaljuje)

Podobni prispevki

Dodaj odgovor