Ko spoznamo Tertulliana kot pisatelja, resnično povsem upravičeno vprašamo: Kaj je bilo dejansko globlje duševno prepričanje Tertulliana, dojeto z njegovimi že opisanimi inspiracijami? To njegovo globlje duševno prepričanje je nadvse poučno. Kajti Tertullian je že v svojem času slutil, kar naj bi bilo precej kasneje razodeto človeštvu. Glede človeške narave je Tertullian izpovedal tri temeljne teze. Prvič: Človeška narava je taka, da si lahko v sedanjem času (to je torej čas Tertulliana, konec 2. pokrščanskega stoletja) naprta sramoto z zanikanjem najmogočnejšega zemeljskega dogodka. Če človek sledi le sebi oz. svoji naravi, do tega velikega dogodka na Zemlji ne pride.
Drugič: Človekova duša je preslabotna, da bi ta veliki zemeljski dogodek dojela.
Tretjič: Če človek sledi le temu, kar mu omogoča njegovo umrljivo telo, mu je popolnoma nemogoče vzpostaviti odnos do Misterija na Golgoti.
Te tri stvari so približno prepričanje Tertulliana. Iz njih je Tertullian izrekel besede: ‘Križan je bil Božji Sin; to ni sramota, ker je to gnusno. Tudi umrl je; prav zato je verjetno, ker je tako nesmiselno, absurdno.’ ‘Prorsus credibile est, quia ineptum est’, To je prav zato verjetno, ker je abotno, nespametno. Ta stavek je zapisan pri Tertullianu v De Carne Christi. Drugega stavka, ki mu ga svet pripisuje: Credo, quia absurdum est, ni nikjer pri Tertullianu, niti pri drugih cerkvenih očetih. Toda ta stavek, ki sem vam ga pravkar izrekel, je bil napisan takrat. Večina ljudi ne pozna od Tertulliana nič drugega kot ta stavek, ki pa ni njegov. Tretje: ‘In pokopani je vstal od mrtvih’, pravi Tertullian, ‘ker je to nemogoče. To moramo verjeti, ker je nemogoče.’
Ta trojna Tertullianova sodba se zdi seveda modernemu, kar se da pametnemu človeku strašna, ogabna. V smislu današnje materialistične izobrazbe in omike si je to mogoče misliti, ob tem, da je nekdo napisal: ‘Kristus je bil križan; to moramo verjeti, ker je sramotno. Kristus je umrl; to moramo verjeti, ker je nespametno. Kristus je resnično vstal od mrtvih; to moramo verjeti, ker je nemogoče.’ Samo predstavljajte si, kakšen odnos do takšnih sodb si lahko prisvoji današnji pravi monistični gledalec sveta!
Toda kaj je mislil Tertullian? Skozi svoje inspiracije je postal pravi poznavalec človeka takratnega časa, spoznal je, po kateri poti je napredovala in se razvijala človeška narava v takratnem času. Ljudje so šli proti naslednjim stoletjem četrtega poatlantskega, grško-latinskega kulturnega obdobja. Prav toliko let, kot je Misterij na Golgoti pred sredino tega obdobja, 333 let, je bila namera določenih duhovnih moči voditi zemeljski razvoj v povsem druge tirnice, od tistih, v katerih je potekal, ko je bil Misterij na Golgoti. 333 let po letu 333 je 666. To je letnica, o kateri je s tolikšnim temperamentom govoril pisec Apokalipse. Berite ustrezna mesta, kjer pisec Apokalipse govori o tem, kar se nanaša na letnico 666! Tu naj bi se po namerah določenih duhovnih moči s človeštvom nekaj zgodilo, in bi se zgodilo, če v razvoj človeštva ne bi vstopil Misterij na Golgoti. Ljudje naj bi spuščajočo pot, ki naj bi od 333 naprej človeštvo zadovoljila kot višek kulture razumske ali notranje naravne duše, to spuščajočo pot bi moralo uporabiti za to, da bi človeštvo privedli v povsem drugo plovno pot od tiste, po kateri bi morali iti po nameri tistih božanskih bitnosti, ki so bile z njim povezane od začetka, od Saturnove dobe naprej. To naj bi se zgodilo s tem, da naj bi bilo nekaj, kar naj bi v človeštvo prišlo kasneje, zavestna duša s svojimi vsebinami, skozi neko vrsto razodetja človeštvu dano že 666. Če bi se to zgodilo, bi bile resnično izpolnjene namere določenih bitij, ki ne le nasprotujejo razvoju človeštva, ampak se ga hočejo polastiti. Leta 666 naj bi človeštvo presenetila obdaritev z zavestno dušo, kar naj bi se zgodilo šele daljši čas po naši dobi.
Na tem namreč temelji, kar v nasprotju z božanstvi, ki ljubijo ljudi, sovražne bitnosti vedno delajo, ko hočejo tisto, kar želijo ljudem dobre duhovne bitnosti narediti v kasnejšem času, prestaviti v zgodnejši čas, ko človeštvo za kaj takega še ni zrelo. Kar naj bi se zgodilo šele v sredini našega obdobja, kar naj bi se torej zgodilo šele 1080 let po letu 1413, torej leta 2493 – šele takrat naj bi človek glede na zavestno dojemanje svoje lastne osebnosti ustrezno dozorel −, naj bi bilo skozi ahrimansko-luciferske sile ljudem vcepljeno že leta 666.
Kaj naj bi hotela ta bitja s tem doseči? Človeku so hotela dati zavestno dušo, vendar bi mu s tem vsadila naravo, ki bi mu onemogočila najti njegovo nadaljnjo pot k duhovnemu Jazu, življenjskemu Jazu in duhovnemu človeku. Ljudje bi bili odrezani od svoje prihodnje poti in okupirani bi bili s povsem drugo razvojno potjo.
Zgodovina se ni odigrala tako, kot je bilo nameravano v tej posebni nenavadni sijajni vendar hudičevi podobi, toda njene sledi so v zgodovini vendarle ostale. Izvršile so se lahko tako, da so se zgodile stvari, o katerih je mogoče reči le: Ljudje jih delajo na Zemlji, vendar dejansko vselej kot pomagači pri tem, kar določene duhovne bitnosti skoznje izvajajo. Tako je tudi cesar Justinjan služil kot pomagač določenim bitnostim, ko je kot sovražnik vsega, kar je prešlo od visoke modrosti grške kulture, leta 529 zaprl filozofske šole v Atenah, tako da so bili zadnji ostanki grške učenosti z visokim aristotelskim in platonskim znanjem pregnani in so se morali zateči v Perzijo. Po Nisibisu so bili že prej, ko je bil Zeno Isauricus v 5. st., prav takšen grški modrec, pregnan iz Odese, izgnani sirijski modreci. Tako se je zbralo proti letu, ki se je približevalo, leto 666, v perzijski akademiji v Gondishapuru resnično tisto, kar je predstavljalo najbolj izbrano učenost, ki je prešla iz starega grštva in se ni ozirala na Misterij na Golgoti. Na akademiji v Gondishapuru so učili tisti, ki so jih inspirirale lucifersko-ahrimanske moči.
Če bi tisto, kar bi moralo priti nad človeštvo – kar bi, če bi se resnično zgodilo, vodilo prav k preprečitvi kasnejšega razvoja in k dvigu človeštva k zavestni duši že v letu 666 −, kar si je akademija v Gondishapuru prizadevala, popolnoma uspelo, bi v 7. st. tu in tam povsod visoko izobraženi in z njihovo visoko izobrazbo v velikem številu zrasli genialni ljudje, ki naj bi potovali skozi zahodno Azijo, severno Afriko, južno Evropo, skozi celotno Evropo in ki naj bi povsod razširjali kulturo od leta 666, za katero so si prizadevali v Gondishapuru. Predvsem naj bi ta kultura človeka nastavljala povsem po njegovi osebnosti in že v celoti prinesla zavestno dušo.
Vendar je to spodletelo. Svet je že privzel drugačno podobo od tiste, v kateri bi se moralo to zgoditi. Zato je ves sunek, s katerim naj bi akademija v Gondishapuru spremenila kulturo zahodnih dežel, otopel. Namesto tega je izšla modrost, proti kateri bi bilo vse to, kar danes v zunanjem svetu vemo, prava malenkost, namesto da je modrost skozi navdih na duhoven način prišla preko vsega, kar se bo postopno osvojilo skozi eksperimentiranje in skozi naravoslovje do leta 2493, in bi to izšlo skozi bleščečo, sijajno učenost, so potem preostali le ostanki tega v tem, kar so v Španijo prinesli arabski učenjaki. Toda tudi to je otopelo. Ni se izšlo po željah in pričakovanjih, otopelo je. Na tem mestu je ostal mohamedizem, Mohamed s svojim naukom, in le islam je prišel do nastavitve tega, kar naj bi izšlo iz akademije v Gondishapuru. Misterij na Golgoti je svet odvrnil od te njemu uničujoče smeri.
Odvrnjen je bil s tem, da se ni že prej zgodil le Misterij na Golgoti, ampak se je prav ta Misterij na Golgoti zgodil kot dogodek, ki ga ni bilo mogoče razumeti z običajnimi človeškimi silami, ki jih ima človek do smrti; s čimer je znotraj človeštva zahodnih dežel nastalo prav to, kar sem prej opisal: Prišlo je do inspiracije s strani mrtvih, kot to opazimo pri Tertullianu in mnogih drugih. S tem je bil smisel človeka voden na Misterij na Golgoti in s tem na nekaj povsem drugega od tega, kar naj bi izšlo iz akademije v Gondishapuru. S tem se je razširjalo, kar je preprečilo visoko, toda hudičevo modrost, za katero si je prizadevala akademija v Gondishapuru, vendar je bilo za blagor in odrešenje človeštva razširjanje te modrosti preprečeno. Veliko tega, kar so inspirirali mrtvi, je bilo prekršeno, vendar je bilo človeštvo vendarle obvarovano pred prestajanjem tega, kar bi morali ljudje sprejeti v svoje duše, če bi akademiji iz Gondishapura njene težnje uspelo uresničiti.
Toda dogodki, kot jih je načrtovala akademija v Gondishapuru, se odvijajo nekako izza kulis zunanjega razvoja sveta. Dogajajo se v nadčutnem. Ljudje so v odnosu z njimi, vendar se vsekakor odvijajo v nadčutnem. In dogodkov, niti tega, kar je nameravala akademija v Gondishapuru, niti dogodkov na Golgoti, ne moremo presojati le po tem, kar se dogaja na fizičnem nivoju. Če želimo takšne dogodke označiti, jih moramo poiskati v mnogo mnogo pomenljivejših globinah, kot se sicer običajno misli.
Od človeštva je zaostalo že nekaj od tistega, kar naj bi se takrat zgodilo in kar je zdaj otopelo, v tem ko je iz nečesa sijajnega izšel fantastični, sanjarski, izmišljeni, klavrni islam. Nekaj se je že zgodilo s človeštvom, in sicer takrat človeštvo, na katerega je deloval impulz iz Gondishapura, ta novoperzijski impulz, ki je ob nepravem času ponovno prinesel Zaratustrov impulz, da je celotno človeštvo (če smem tako reči, če se smem trivialno izraziti) dobilo notranjo razpoko vse do telesnosti. Takrat je človeštvo dobilo impulz, ki gre vse do fizične telesnosti, s katerim se zdaj naprej vedno znova rojevamo, impulz, ki je dejansko enak temu, kar sem prej označil. Človeštvu je bila vcepljena bolezen, ki izživeta vodi k zanikanju Očeta Boga.
Razumite me pravilno. Človeštvo, če je civilizirano, ima danes v telesu želo. Sveti Pavel je o njem preroško govoril. Kot posebno napreden človek ga je imel že v svojem času; drugi so ga dobili dejansko šele v 7. st. Toda to želo se bo vse bolj razširjalo, postalo bo vse bolj in bolj pomembno. Če danes spoznate kakšnega človeka, ki je povsem zapadel temu želu, tej bolezni – kajti to je želo v fizičnem telesu, to je resnična bolezen −, je postal ateist, zatajevalec Boga, božanskega. Zasnovo za ta ateizem ima dejansko vsak človek, ki pripada moderni civilizaciji; gre le za to, ali se tej zasnovi preda. V sebi nosi bolezen, ki ga spodbuja k zanikanju božanskega, medtem ko bi iz njegove narave dejansko sledilo prepoznavanje Boga. Ta narava je takrat postala nekako mineralizirana, zadržana v razvoju, tako da vsi v sebi nosimo bolezen zanikanja Boga.
Ta bolezen zanikanja Boga bo v človeku povzročila marsikaj. Skoznjo bo namreč ustvarjena močnejša privlačna zveza med človekovo dušo in njegovim telesom, kot je bila prej in kot je to dejansko položeno v samo človeško naravo. Hkrati je duša bolj prikovana na telo. Medtem ko duša skozi svojo lastno naravo ni določena, da bi sodelovala pri usodi telesa, bi s tem prišla v tirnico, kjer bi bila pri usodi telesa vse bolj udeležena, prav tako tudi pri usodi rojstva, dednosti in smrti.
Nič slabšega od tega kar v bolj diletantski obliki ponovno želijo doseči določena skrivna združenja tudi v našem času, niso hoteli doseči modreci iz Gondishapura − narediti človeka za to Zemljo zelo velikega, zelo modrega, toda z vcepitvijo te modrosti omogočiti njegovi duši, da je udeležena pri smrti, tako da pri prehodu skozi vrata smrti ne bi bil nagnjen niti k duhovnemu življenju niti k naslednjim inkarnacijam. Preprosto so ga želeli odrezati od nadaljnjega razvoja. Pridobiti so ga hoteli zase za povsem drug svet, ga konservirati v zemeljskem življenju, ga odvrniti od njegovega pravega namena obstoja na Zemlji, kar naj bi se naučil šele v počasnejšem, postopnejšem razvoju in bi ga privedlo do duhovnega Jaza, življenjskega duha in duhovnega človeka.
Človeška duša bi se torej, bolj kot ji je bilo določeno, spoznala in navezala na Zemljo. Smrt, ki je določena le za telo, bi pravzaprav postala tudi usoda duše. To je preprečil Misterij na Golgoti. Človek je postal soroden s smrtjo, toda Misterij na Golgoti mu je ponudil sredstvo rešitve pred tem smrtnim sorodstvom. Če je na eni strani določen tok v razvoju sveta povzročil močnejše sorodstvo duše s človeškim telesom, kot je bilo človeku predpisano, tako je Kristus, da bi ohranil ravnovesje, dušo povezal z duhom, močneje kot je bilo določeno. Z Misterijem na Golgoti je bila torej človeška duša privedena bliže duhu, kot ji je bilo določeno.
Šele to nas usposobi za pravi vpogled, kako je skozi tisočletja Misterij na Golgoti povezan z najbolj notranjimi silami človeške narave. Če se želimo zgodovinsko pravilno približati Misteriju na Golgoti, moramo spremembo odnosa, ki sta jo človeku določila Lucifer in Ahriman, spremembo odnosa med telesom in dušo, primerjati s spremembo odnosa med dušo in duhom.
Katoliška cerkev, ki je bila zelo močno pod vplivom ostanka impulza akademije v Gondishapuru, je leta 869 na osmem ekumenskem koncilu v Konstantinoplu dogmatsko določila, da se ne sme verjeti v duha, ker nekako ni hotela, da bi bil vsakdo podučen oz. razsvetljen o Misteriju na Golgoti, ampak ga je hotela zagrniti v temo. Katoliška cerkev je leta 869 duha odpravila, ukinila. Takrat določena dogma pomeni, da ni treba verjeti v duha, ampak le v telo in dušo, in duša ima v sebi neke vrste duha. Toda da je človek resnično sestavljen iz telesa, duše in duha, je katoliška cerkev odpravila. Ta ukinitev se je v kataloški cerkvi zgodila še direktno pod vplivi impulza iz Gondishapura. Zgodovina deluje prav drugače, kot je pogosto oblikovana za hišno uporabo ljudi, ki jih je mogoče s te ali one strani zlahka voditi.
Človek je bil torej z Misterijem na Golgoti bolj soroden z duhom. S tem sta v človeku dve sili: sila, ki ga duševno naredi podobnega smrti, in sila, ki ga smrti ponovno iztrga oz. osvobodi in ga notranje vodi k duhu.
Kakšni sili sta to? Rekel sem vam, da je zanikanje Boga neke vrste bolezen človeka. Zasnova je vrsta bolezni, ki jo mi vsi znotraj civiliziranega človeštva nosimo zgolj s pomočjo naših teles. Zanikati Boga je pač bolezen, pravi duhovna znanost, vendar imamo to bolezen v sebi. Boga, če se prav razumemo, ne zanikamo šele takrat, ko ga ponovno najdemo skozi Kristusa. Tako kot ima naše telo v sebi bolezensko silo, ki teži k zanikanju Boga, tako imamo, ko imamo v sebi Kristusovo silo (tako kot sem pogosto predstavil), zaradi Misterija na Golgoti v sebi ozdravljujočo, zdravilno silo. Kristus je za nas vse − v najbolj pravem pomenu besede − Odrešenik, zdravnik proti bolezni, ki zmore povzročiti, da človek zanika Boga. Kristus je zdravnik proti temu. Je zdravnik za skrivno bolezen, ki sem vam jo pravkar označil.
Naša doba je v prav mnogih ozirih ponovna obnovitev časov, ki so se dogodili delno skozi Misterij na Golgoti, deloma skozi dogodke leta 333, deloma leta 666. To so povsem določena delovanja. Misterij na Golgoti razumete pravilno le, če vam je jasno, da tega ni mogoče razumeti s silami, ki so človeku dane le s tem, da živi fizično do smrti v fizičnem telesu. Celo sodobniki, apostolski sodobniki so lahko šele v 3. st. ‒ torej dolgo po svoji smrti ‒ iz svojih lastnih sil kot duševni ljudje razumeli Misterij na Golgoti. Toda vse te stvari pridejo v razvoj, skozi vse te stvari se marsikaj odigra. In to se je odigralo v opisanem zaporedju.
Danes smo v povsem drugem položaju, kot so bili sodobniki Kristusa ali tisti, ki so živeli v nadaljnjih stoletjih do 7. st. Mi vendar živimo že globoko v peti poatlantski dobi; živimo v 20. st. To ima za posledico, da smo, ko smo se kot duše rodili in iz nadčutnega sveta vstopili v čutnega, stoletja pred tem v duhovnem svetu nekaj doživeli. Kakor so sodobniki Misterija na Golgoti stoletja kasneje prišli do polnega razumevanja Misterija na Golgoti, tako mi stoletja, preden smo rojeni, doživljamo neke vrste zrcalno sliko. Vendar velja to le za današnje ljudi. Ko so današnji ljudje rojeni v fizični svet, nosijo s seboj nekakšen odsev Misterija na Golgoti, zrcalno sliko tega, kar so stoletja po Misteriju na Golgoti doživljali v duhovnem svetu.
Kdor seveda ni zmožen nadčutnega gledanja, tega impulza ne more zaznati neposredno, vendar lahko vsi v sebi doživijo njegovo delovanje. Če ga doživijo, najdejo odgovor na vprašanje: Kako najdem Kristusa?
Kristusa najdemo, če imamo naslednja doživetja. Prvič doživetje, da si rečemo: Želim si tako močno in dolgo prizadevati za samospoznanje, kot mi je to omogočeno z mojo povsem individualno človeško osebnostjo. Nihče, ki si pošteno prizadeva za to samospoznanje, si ne bo mogel danes kot človek reči drugače kot: Za kar si dejansko prizadevam, ne morem dojeti. S svojo močjo dojemanja in razumevanja zaostajam za tem, kar si prizadevam doseči; glede svojega prizadevanja in stremljenja občutim svojo nemoč. To doživetje je zelo pomembno. To doživetje mora imeti vsak, kdor se v samospoznanju pošteno posvetuje s samim seboj ‒ določen občutek nemoči. Ta občutek nemoči je zdrav, kajti ni nič drugega kot občutenje bolezni, in nekdo je prav bolan, šele ko ima bolezen in je ne čuti. Ko občuti nemoč, da se povzpne k božanskemu v kateremkoli trenutku svojega življenja, čuti v sebi bolezen, o kateri sem govoril in ki nam je vcepljena. Ko to bolezen občuti, občuti, da bi bila duša skozi njegovo telo dejansko, takšno kot telo danes je, obsojena umreti s telesom. Ko to nemoč dovolj močno občuti, nastopi sprememba. Takrat pride drugo doživetje, ki nam reče: Če se ne vdamo temu, kar smo v stanju doseči le skozi svoje telesne sile, če se predamo temu, kar nam da duh, lahko to notranjo smrt duše presežemo. Lahko imamo možnost ponovno najti svojo dušo in se navezati na duha. Doživimo lahko ničevost obstoja iz nas samih, ko pridemo preko občutenj nemoči. V svoji nemoči lahko v svoji duši občutimo bolezen, toda prav tako lahko občutimo Odrešenika, zdravilno silo, ko smo doživeli nemoč, da smo postali sorodni smrti. Ko občutimo Odrešenika, čutimo, da nosimo v svoji duši nekaj, kar lahko vsak trenutek vstane iz smrti v lastnem notranjem doživetju. Ko iščemo ti dve doživetji, najdemo v svoji lastni duši Kristusa.
Komentarji