Navesti želim moža, lahko bi navedel tudi koga drugega, vendar vam bom navedel nekoga, ki ga sedanja materialistična kultura naravnost zaničuje, in o katerem ta materialistična kultura pravi, da je izrekel strašen stavek: Credo quia absurdum est – Verjamem, kar je nespametno, in ne, kar je razumno in pametno. Omeniti vam želim Tertulliana.
Ko navajamo Tertulliana, ki je živel približno v času, ko se je začel tok inspiracije od zgoraj od mrtvih sodobnikov Kristusa, in ki je bil, v kolikor je to kot človek zmogel, pod njenim vplivom, ko resnično beremo Tertulliana, dobimo čuden vtis. Seveda je pisal tako, kot je moral pisati po svoji človeški zasnovi. Človek ima lahko dobre inspiracije, vendar se kažejo vselej tako, kot jih je sam zmožen sprejeti. Tako tudi Tertullian ni predajal povsem čistih inspiracij, ampak takšne, kot jih je lahko v svojih človeških možganih izrazil; prvič, ker je tu živel v umrljivem telesu, in drugič, tu je bil v določenem pogledu strastno in slepo privržen oz. vdan veri in božjemu navdihu. Pisal je tako, kot je to prihajalo na dan, prihajalo pa je skrajno nenavadno in čudno, če opazujemo z resničnega in pravega stališča.
Tertullian se s tega stališča pokaže kot Rimljan ne posebno visoke literarne izobrazbe, toda kot pisec z mogočno izpovedno močjo. Mogoče je reči: Tertullian je prvi, ki je latinski jezik prikrojil krščanstvu. Prvi je odkril možnost, kako ta najbolj prozaičen, najbolj nepoetičen jezik, čisto teoretičen, latinski jezik, prežareti s takšnim temperamentom in sveto strastjo, da v delih Tertulliana dejansko živi neposredno duševno življenje, še posebno na primer v delu O mesu Kristusa (De carne Christi), ali tudi v delih, v katerih poskuša zavrniti vse, česar so obdolževali kristjane. Napisana so s svetim temperamentom in sijajno jezikovno močjo. Tertullian je bil kot Rimljan − in v knjigi O mesu Kristusa je to mogoče pokazati – brez predsodkov do svojega lastnega rimljanstva. Našel je sijajne besede, s katerimi je kristjane branil pred rimskim zasledovanjem in preganjanjem. Trpinčenja in mučenja, ki so jih izvrševali nad kristjani, da bi zanikali svojo pripadnost Kristusu Jezusu, je temperamentno obsojal z besedami: Ali vaše sodniško obnašanje proti krščanskemu ne dokazuje dovolj zadostno, da ste nepravični? Vaše celotno siceršnje sodniško ravnanje bi morali spremeniti, ga sploh ne uporabljati, ko ga usmerjate proti kristjanom. Običajno z mučenji izsilite pričevanje, da obtoženi ne zanika; prisilite ga k priznanju resničnega, kar on resnično verjame. Pri kristjanu delate obratno: mučite ga z namenom, da taji, kar misli in verjame. Kot sodniki kristjanom se obnašate nasprotno vašemu siceršnjemu sodniškemu vedènju. Sicer hočete z mučenjem priti do resnice, v primeru kristjana pa hočete izsiliti laž. Podobno, v besedah, ki resnično zadenejo žebelj na glavico, govori Tertullian o mnogih stvareh.
Pri tem je mogoče reči, da poleg tega, da je bil pogumen, močan mož, ki je povsod, kjer je pisal, dokazoval svojo povezanost z nadčutnim svetom, tako da vidimo: Mož ve, kaj pomeni govoriti o nadčutnem svetu. O demonih govori tako: Vprašajte demone, ali je Kristus, o katerem kristjani zatrjujejo, naj bi bil resnični Bog, dejansko resnični Bog! Tertullian je vedel, da demoni ne lažejo, če se jih vpraša. Toda demoni vam tudi rečejo, če jih kristjan pravilno vpraša iz svoje zavesti, da je Kristus resnični Bog. Le sovražijo ga, ker se borijo proti njemu. Od demonov boste izkusili, da je Kristus pravi, resnični Bog. Tertullian se torej ne sklicuje le na pričanje ljudi, ampak na pričanje demonov. Tako govori o demonih, s katerimi so obsedene priče, ki ne le govorijo, ki tu tudi izpovejo in priznajo, da je Kristus resnični Bog. Vse to pravi Tertullian iz samega sebe, iz svojih izkušenj.
Ko spoznamo Tertulliana kot pisatelja, resnično povsem upravičeno vprašamo: Kaj je bilo dejansko globlje duševno prepričanje Tertulliana, dojeto z njegovimi že opisanimi inspiracijami? To njegovo globlje duševno prepričanje je nadvse poučno. Kajti Tertullian je že v svojem času slutil, kar naj bi bilo precej kasneje razodeto človeštvu. Glede človeške narave je Tertullian izpovedal tri temeljne teze:
Prvič: Človeška narava je taka, da si lahko v sedanjem času (to je torej čas Tertulliana, konec 2. pokrščanskega stoletja) naprta sramoto z zanikanjem najmogočnejšega zemeljskega dogodka. Če človek sledi le sebi oz. svoji naravi, do tega velikega dogodka na Zemlji ne pride.
Drugič: Človekova duša je preslabotna, da bi ta veliki zemeljski dogodek dojela.
Tretjič: Če človek sledi le temu, kar mu omogoča njegovo umrljivo telo, mu je popolnoma nemogoče vzpostaviti odnos do Misterija na Golgoti.
Te tri stvari so približno prepričanje Tertulliana. Iz njih je Tertullian izrekel besede: ‘Križan je bil Božji Sin; to ni sramota, ker je to gnusno. Tudi umrl je; prav zato je verjetno, ker je tako nesmiselno, absurdno.’ ‘Prorsus credibile est, quia ineptum est’, To je prav zato verjetno, ker je abotno, nespametno. Ta stavek je zapisan pri Tertullianu v De Carne Christi. Drugega stavka, ki mu ga svet pripisuje: Credo, quia absurdum est, ni nikjer pri Tertullianu, niti pri drugih cerkvenih očetih. Toda ta stavek, ki sem vam ga pravkar izrekel, je bil napisan takrat. Večina ljudi ne pozna od Tertulliana nič drugega kot ta stavek, ki pa ni njegov. Tretje: ‘In pokopani je vstal od mrtvih’, pravi Tertullian, ‘ker je to nemogoče. To moramo verjeti, ker je nemogoče.’
Ta trojna Tertullianova sodba se zdi seveda modernemu, kar se da pametnemu človeku strašna, ogabna. V smislu današnje materialistične izobrazbe in omike si je to mogoče misliti, ob tem, da je nekdo napisal: ‘Kristus je bil križan; to moramo verjeti, ker je sramotno. Kristus je umrl; to moramo verjeti, ker je nespametno. Kristus je resnično vstal od mrtvih; to moramo verjeti, ker je nemogoče.’ Samo predstavljajte si, kakšen odnos do takšnih sodb si lahko prisvoji današnji pravi monistični gledalec sveta!
Toda kaj je mislil Tertullian? Skozi svoje inspiracije je postal pravi poznavalec človeka takratnega časa, spoznal je, po kateri poti je napredovala in se razvijala človeška narava v takratnem času. Ljudje so šli proti naslednjim stoletjem četrtega poatlantskega, grško-latinskega kulturnega obdobja. Prav toliko let, kot je Misterij na Golgoti pred sredino tega obdobja, 333 let, je bila namera določenih duhovnih moči voditi zemeljski razvoj v povsem druge tirnice, od tistih, v katerih je potekal, ko je bil Misterij na Golgoti. 333 let po letu 333 je 666. To je letnica, o kateri je s tolikšnim temperamentom govoril pisec Apokalipse. Berite ustrezna mesta, kjer pisec Apokalipse govori o tem, kar se nanaša na letnico 666! Tu naj bi se po namerah določenih duhovnih moči s človeštvom nekaj zgodilo, in bi se zgodilo, če v razvoj človeštva ne bi vstopil Misterij na Golgoti. Ljudje naj bi spuščajočo pot, ki naj bi od 333 naprej človeštvo zadovoljila kot višek kulture razumske ali notranje naravne duše, to spuščajočo pot bi morali uporabiti za to, da bi človeštvo privedli v povsem drugo plovno pot od tiste, po kateri bi morali iti po nameri tistih božanskih bitnosti, ki so bile z njim povezane od začetka, od Saturnove dobe naprej. To naj bi se zgodilo s tem, da naj bi bila zavestna duša s svojimi vsebinami, ki naj bi v človeštvo prišla kasneje, z vrsto razodetja človeštvu dana že 666. Če bi se to zgodilo, bi bile resnično izpolnjene namere določenih bitij, ki ne le nasprotujejo razvoju človeštva, ampak se ga hočejo polastiti. Leta 666 naj bi človeštvo presenetila obdaritev z zavestno dušo, kar naj bi se zgodilo šele precej po naši dobi.
Na tem namreč temelji, kar v nasprotju z božanstvi, ki ljubijo ljudi, sovražne bitnosti vedno delajo, ko hočejo tisto, kar želijo ljudem dobre duhovne bitnosti narediti v kasnejšem času, prestaviti v zgodnejši čas, ko človeštvo za kaj takega še ni zrelo. Kar naj bi se zgodilo šele v sredini našega obdobja, kar naj bi se torej zgodilo šele 1080 let po letu 1413, torej leta 2493 – šele takrat naj bi človek glede na zavestno dojemanje svoje lastne osebnosti ustrezno dozorel −, naj bi bilo skozi ahrimansko-luciferske sile ljudem vcepljeno že leta 666.
Kaj naj bi hotela ta bitja s tem doseči? Človeku so hotela dati zavestno dušo, vendar bi mu s tem vsadila naravo, ki bi mu onemogočila najti njegovo nadaljnjo pot k duhovnemu Jazu, življenjskemu Jazu in duhovnemu človeku. Ljudje bi bili odrezani od svoje prihodnje poti in okupirani s povsem drugo razvojno potjo.
Zgodovina se ni odigrala tako, kot je bilo nameravano v tej posebni nenavadni sijajni vendar hudičevi podobi, toda njene sledi so v zgodovini vendarle ostale. Izvršile so se lahko tako, da so se zgodile stvari, o katerih je mogoče reči le: Ljudje jih delajo na Zemlji, vendar dejansko vselej kot pomagači pri tem, kar določene duhovne bitnosti skoznje izvajajo. Tako je tudi cesar Justinjan služil kot pomagač določenim bitnostim, ko je kot sovražnik vsega, kar je prešlo od visoke modrosti grške kulture, leta 529 zaprl filozofske šole v Atenah, tako da so bili zadnji ostanki grške učenosti z visokim aristotelskim in platonskim znanjem pregnani in so se morali zateči v Perzijo. Po Nisibisu so bili že prej, ko je bil Zeno Isauricus v 5. st., prav takšen grški modrec, pregnan iz Odese, izgnani sirijski modreci. Tako se je zbralo proti letu, ki se je približevalo, leto 666, v perzijski akademiji v Gondišapurju resnično tisto, kar je predstavljalo najbolj izbrano učenost, ki je prešla iz starega grštva in se ni ozirala na Misterij na Golgoti. Na akademiji v Gondišapurju so učili tisti, ki so jih inspirirale lucifersko-ahrimanske moči.
Če bi tisto, kar bi moralo priti nad človeštvo – kar bi, če bi se resnično zgodilo, vodilo prav k preprečitvi kasnejšega razvoja in k dvigu človeštva k zavestni duši že v letu 666 −, kar si je akademija v Gondishapuru prizadevala, popolnoma uspelo, bi v 7. st. tu in tam povsod visoko izobraženi in z njihovo visoko izobrazbo v velikem številu zrasli genialni ljudje, ki naj bi potovali skozi zahodno Azijo, severno Afriko, južno Evropo, skozi celotno Evropo in ki naj bi povsod razširjali kulturo od leta 666, za katero so si prizadevali v Gondišapurju. Predvsem naj bi ta kultura človeka nastavljala povsem po njegovi osebnosti in že v celoti prinesla zavestno dušo.
Vendar je to spodletelo. Svet je že privzel drugačno podobo od tiste, v kateri bi se moralo to zgoditi. Zato je ves sunek, s katerim naj bi akademija v Gondišapurju spremenila kulturo zahodnih dežel, otopel. Namesto tega je izšla modrost, proti kateri bi bilo vse, kar danes v zunanjem svetu vemo, prava malenkost. Namesto da je modrost skozi navdih na duhoven način presegla vse, kar se bo postopno osvojilo skozi eksperimentiranje in skozi naravoslovje do leta 2493, in bi to izšlo skozi bleščečo, sijajno učenost, so potem preostali le ostanki tega v tem, kar so v Španijo prinesli arabski učenjaki. Toda tudi to je otopelo. Ni se izšlo po željah in pričakovanjih, otopelo je. Na tem mestu je ostal mohamedizem, Mohamed s svojim naukom, in le islam je prišel na mesto tega, kar naj bi izšlo iz akademije v Gondišapurju. Misterij na Golgoti je svet odvrnil od te njemu uničujoče smeri.
Odvrnjen je bil s tem, da se ni že prej zgodil le Misterij na Golgoti, ampak se je prav ta Misterij na Golgoti zgodil kot dogodek, ki ga ni bilo mogoče razumeti z običajnimi človeškimi silami, ki jih ima človek do smrti; s čimer je znotraj človeštva zahodnih dežel nastalo prav to, kar sem prej opisal: Prišlo je do inspiracije, ki je prihajala od mrtvih, kot to opazimo pri Tertullianu in mnogih drugih. S tem je bil smisel človeka voden na Misterij na Golgoti in s tem na nekaj povsem drugega od tega, kar naj bi izšlo iz akademije v Gondišapurju. S tem se je razširjalo, kar je preprečilo visoko, toda hudičevo modrost, za katero si je prizadevala akademija v Gondišapurju, vendar je bilo za blagor in odrešenje človeštva razširjanje te modrosti preprečeno. Veliko tega, s čimer so mrtvi navdihovali oz. inspirirali, je bilo prekršeno, vendar je bilo človeštvo vendarle obvarovano pred prestajanjem tega, kar bi morali ljudje sprejeti v svoje duše, če bi akademija iz Gondišapurja svoje težnje uspela uresničiti.
Toda dogodki, kot jih je načrtovala akademija v Gondišapurju, se odvijajo nekako izza kulis zunanjega razvoja sveta. Dogajajo se v nadčutnem. Ljudje so v odnosu z njimi, vendar se vsekakor odvijajo v nadčutnem. Dogodkov, niti tega, kar je nameravala akademija v Gondišapurju, niti dogodkov na Golgoti, ne moremo presojati le po tem, kar se dogaja na fizičnem nivoju. Če želimo takšne dogodke označiti, jih moramo poiskati v mnogo mnogo pomenljivejših globinah, od tistih, kjer so običajne misli sicer.
Od človeštva je zaostalo že nekaj od tistega, kar naj bi se takrat zgodilo in kar je zdaj otopelo, v tem ko je iz nečesa sijajnega izšel fantastični, sanjarski, izmišljeni, klavrni islam. Nekaj se je že zgodilo s človeštvom, in sicer takrat človeštvo, na katerega je deloval impulz iz Gondišapurja, ta novoperzijski impulz, ki je ob nepravem času ponovno prinesel Zaratustrov impulz, da je celotno človeštvo (če smem tako reči, če se smem trivialno izraziti) dobilo notranjo razpoko vse do telesnosti. Takrat je človeštvo dobilo impulz, ki gre vse do fizične telesnosti, s katerim se zdaj naprej vedno znova rojevamo, impulz, ki je dejansko enak temu, kar sem prej označil. Človeštvu je bila vcepljena bolezen, ki izživeta vodi k zanikanju Očeta Boga.
Razumite me pravilno. Človeštvo, če je civilizirano, ima danes v telesu želo. Sveti Pavel je o njem preroško govoril. Kot posebno napreden človek ga je imel že v svojem času; drugi so ga dobili dejansko šele v 7. st. Toda to želo se bo vse bolj razširjalo, postalo bo vse bolj in bolj pomembno. Če danes spoznate nekoga, ki je povsem zapadel temu želu, tej bolezni – kajti to je želo v fizičnem telesu, je resnična bolezen −, je postal ateist, zatajevalec Boga, božanskega. Zasnovo za ta ateizem ima dejansko vsak človek, ki pripada moderni civilizaciji; gre le za to, ali se tej zasnovi preda. V sebi nosi bolezen, ki ga spodbuja k zanikanju božanskega, medtem ko bi iz njegove narave dejansko sledilo prepoznavanje in priznavanje Boga. Ta narava je takrat postala nekako mineralizirana, zadržana v razvoju, tako da vsi v sebi nosimo bolezen zanikanja Boga.
Ta bolezen zanikanja Boga bo v človeku povzročila marsikaj. Skoznjo bo namreč ustvarjena močnejša privlačna zveza med človekovo dušo in njegovim telesom, kot je bila prej in kot je to dejansko položeno v samo človeško naravo. Hkrati je duša bolj prikovana na telo. Medtem ko duša skozi svojo lastno naravo ni določena, da bi sodelovala pri usodi telesa, bi s tem prišla v tirnico, kjer bi bila pri usodi telesa vse bolj udeležena, prav tako tudi pri usodi rojstva, dednosti in smrti.
Nič slabšega od tega kar v bolj diletantski obliki ponovno želijo doseči določena skrivna združenja tudi v našem času, niso hoteli doseči modreci iz Gondišapurja − narediti človeka za to Zemljo zelo velikega, zelo modrega, toda z vcepitvijo te modrosti omogočiti njegovi duši, da je udeležena pri smrti, tako da pri prehodu skozi vrata smrti ne bi bil nagnjen niti k duhovnemu življenju niti k naslednjim inkarnacijam. Preprosto so ga želeli odrezati od nadaljnjega razvoja. Pridobiti so ga hoteli zase za povsem drug svet, ga konservirati v zemeljskem življenju, ga odvrniti od njegovega pravega namena obstoja na Zemlji, kar naj bi se naučil šele v počasnejšem, postopnejšem razvoju in bi ga privedlo do duhovnega Jaza, življenjskega duha in duhovnega človeka.
Človeška duša bi se torej, bolj kot ji je bilo določeno, spoznala in navezala na Zemljo. Smrt, ki je določena le za telo, bi pravzaprav postala tudi usoda duše. To je preprečil Misterij na Golgoti. Človek je postal soroden s smrtjo, toda Misterij na Golgoti mu je ponudil sredstvo rešitve pred tem smrtnim sorodstvom. Če je na eni strani določen tok v razvoju sveta povzročil močnejše sorodstvo duše s človeškim telesom, kot je bilo človeku predpisano, je na drugi Kristus, da bi ohranil ravnovesje, dušo povezal z duhom, močneje kot je bilo določeno. Z Misterijem na Golgoti je bila torej človeška duša privedena bliže duhu, kot ji je bilo določeno.
Šele to nas usposobi za pravi vpogled, kako je skozi tisočletja Misterij na Golgoti povezan z najbolj notranjimi silami človeške narave. Če se želimo zgodovinsko pravilno približati Misteriju na Golgoti, moramo spremembo odnosa, ki sta jo človeku določila Lucifer in Ahriman, spremembo odnosa med telesom in dušo, primerjati s spremembo odnosa med dušo in duhom.
Katoliška cerkev, ki je bila zelo močno pod vplivom ostanka impulza akademije v Gondišapurju, je leta 869 na osmem ekumenskem koncilu v Konstantinoplu dogmatsko določila, da se ne sme verjeti v duha, ker ni hotela, da bi bil vsakdo podučen oz. razsvetljen o Misteriju na Golgoti, ampak ga je hotela zagrniti v temo. Katoliška cerkev je leta 869 duha odpravila, ukinila. Takrat določena dogma pomeni, da ni treba verjeti v duha, ampak le v telo in dušo, in duša ima v sebi neke vrste duha. Toda da je človek resnično sestavljen iz telesa, duše in duha, je katoliška cerkev odpravila. Ta ukinitev se je v kataloški cerkvi zgodila še direktno pod vplivi impulza iz Gondišapurja. Zgodovina deluje prav drugače, kot je pogosto oblikovana za hišno uporabo ljudi, ki jih je mogoče s te ali one strani zlahka voditi. (se nadaljuje)
Komentarji