Duhovniško mesto Trojo je ustanovila kolonija, duhovniška kolonija Alba Longa (alba = duhovniško oblačilo). To je bila kolonija duhovniškega mesta in Amulius je zadnji te duhovniške dinastije. Od tam izvira mlajša duhovniška kultura, ki jo je zamenjala kultura svetne razumnosti. Pripovedka te duhovniške kulture ne omenja več. Tančico, ki se je razširila čez duhovniško kulturo prve rimske zgodovine, je odkrila teozofija, ki nam razkrije, da sedem rimskih kraljev ne predstavlja nič drugega kot sedem principov.
Kot je človeški organizem sestavljen iz sedmih členov (sthula sharira, linga sharira, kama lupa, kama manas, višji manas, budi, atma), si tudi zgodovinski organizem, kot se je v času izgrajeval, predstavljamo v sedemčlenem zaporedju. Uspeva lahko le, ko je grajen po zakonu sedmice, ki leži v temelju vse narave. Tudi mavrica ima sedem barv, rdečo, oranžno, rumeno, vijolično, zeleno, modro, indigo. Prav tako imamo sedem tonov, masna števila atomov v kemiji sledijo pravilu sedmice itd. To gre skozi ves svet. Zato je bilo za varuhe stare modrosti samoumevno, da bi morala biti tudi gradnja človeške družbe urejena po takšnem zakonu. Sedem rimskih kraljev je po celotnem natančnem načrtu sedem etap, sedem členov. Tako tudi ni mogla biti takrat nič drugače slovesno začeta zgodovinska doba. Nastavili so načrt, brez katerega bi bilo nesmiselno začeti, in o tem napisali zakon. Ta načrt je bil na začetku resnično pripravljen. Vsakdo je vedel, da je bila svetovna zgodovina uravnavana po povsem natančnem načrtu. Vedel je: Ker sem v tretjem odseku četrte dobe, se moram ravnati po tem in tem. Tako so imeli še v starem Rimu v sprva duhovniški državi načrt kot temeljno idejo kulture, ki je bila zapisana v knjigah, ki so jih imenovali sibilinske knjige. Nič drugega niso bile kot izviren načrt, ki je temeljil na zakonu sedemčlene dobe in v katerega so v začetku rimskega cesarstva po potrebi še gledali.
Kot vzor za temelj so vzeli fizično telo. To ni tako nespametno. Danes smo nagnjeni h gledanju na fizično telo kot na nekaj podrejenega. Na fizično povsem neupravičeno gledamo nekako zaničljivo, kajti naše fizično telo je nekaj najbolj veličastnega na nas. Vzemite neko kost. Vsaj enkrat pravilno opazujte stegnenico in lahko boste videli, kako čudovito je sestavljena. Najboljši inženir, največji tehnik ne more napraviti nekaj tako popolnega, če bi mu postavili nalogo, kako z najmanjšo porabo materiala doseči največjo možno nosilnost. Tako je na najpopolnejši način sestavljeno celotno človeško telo. Fizično telo je resnično nekaj najbolj popolnega, kar si je mogoče predstavljati. Tudi anatom bo vselej z največjim občudovanjem govoril o človeškem srcu, o njegovem čudovitem delovanju, četudi človek vse svoje življenje ne dela skoraj nič drugega, kot da vase sprejema srčne strupe. Predvsem alkohol, čaj, kava itd. izvajajo na neverjeten način napade na srce. Toda srce je tako čudovito zgrajeno, da lahko temu vse do visoke starosti kljubuje.
Fizično telo, to najnižje telo, je torej najbolj popolno. Nasproti temu so bolj nepopolna višja telesa, ki se še niso tako popolno razvila: eterično in astralno telo, ki stalno grešita proti našemu fizičnemu telesu v napadih naših poželenj, strasti in želja. Kot četrto sledi dejanski otroček, človeški Jaz, ki mora kot zbegana vešča šele od prihodnosti pričakovati, da bo vase dobil takšne zakone, ki mu bodo ponudili vodilo, kakršnega fizično telo že dolgo ima.
Če razčlenimo družbeno zgradbo, mora biti v njej tisto, kar naredi trdni temelj. Zato omogoči pravljica Romulusu, prvemu rimskemu kralju, ki predstavlja prvi princip, da je povzdignjen kot Bog Quirinus v nebesa. Drugi kralj, Numa Pompilius, drugi princip, ustreza družbenemu redu; prinesel je zakone za splošno življenje. Tretji kralj, Tullus Hostilius, ustreza strastem. Pod njim se je začelo to, kar uravnava napade na božansko naravo, kar prikliče nemir, razprtije, boj, vojno, v čemer je bil Rim velik. Pod četrtim kraljem, Ancusom Martiusom, se začne umetnost, to, kar izhaja iz kama manasa.
Štirje nižji principi ne morejo iz sebe proizvesti višjih ‒ petega, šestega, sedmega principa. Tudi to je predstavljeno v rimski zgodovini. Peti rimski kralj, Tarquinius Priscus, ni rojen iz rimske rodovne zgradbe, temveč je postavljen v rimsko kulturo kot nekaj višjega iz kulture Etruščanov. Šesti kralj, Servius Tullius, ustreza šestemu členu človeškega cikličnega zakona, budiju. Mogoče mu je uravnavati kamo, čutno-fizični soodnosni člen budija. Predstavlja zakonsko vodilo. Sedmi kralj, Tarquinius Superbus, najbolj vzvišen princip, vzvišenost, veličastnost, sposobnost obdržati polet (zanos in zamah) družbenega reda mora pasti (ker ga ni možno doseči).
V rimski zgodovini najdemo izraženo, da mora zgradba države prav tako temeljiti na načrtu kot vsaka druga zgradba v svetu. Prepričanje, da je svet tempelj, da mora biti družbeno življenje prav tako razčlenjeno in organizirano, da mora imeti tako kot tempelj tudi stebre, ki morajo biti veliki modreci, to mišljenje je prežeto s prastaro modrostjo. To ni modrost, ki se je zgolj naučimo, ampak je vgrajena v človeško družbo. Sedem principov je bilo pravilno uporabljenih. Le kdor je vase sprejel celotno znanje, celotno modrost, lahko deluje na gradnji družbe. Kot teozofi bi bili le malo koristni, če tega ne bi naprej obdelovali in kot ljudje opazovali, kako se nekaj iz posameznih členov sestavi. Le takrat izpolnimo svojo dolžnost, ko mi sami v vsakdanjem življenju izvršujemo principe teozofije. Treba jo je uporabljati, tako da je vsak prijem, vsak premik prsta, vsak korak v življenju izraz, pečat duhovnega. Potem gradimo tempelj, ki je bil izgubljen.
Nedavno sem rekel, da se je treba pri tem zavedati, kako zelo potrebno je sprejeti vase nekaj od veličine in obširnosti kozmičnih zakonov oz. zakonov sveta. V naših miselnih navadah mora živeti modrost, ki nas vodi od velikega v posamezno, prav tako kot se pri gradnji hiše niti en kamen ne postavi na drugega, dokler ni končan načrt hiše. Ta zahteva je nujnost, če naj naš svet ne bo kaos. Kot teozofi bomo vedeli, da mora v svetu vladati zakon, ko bomo spoznali, da je vsak korak, vsako delovanje, pečat duhovnega sveta. Le tako nadaljujemo gradnjo templja. Pomen gradnje templja je, da je vse, kar se namerimo narediti, v skladu z višjimi zakoni.
Vedno bolj je človeštvo izgubljalo vedenje, da naj bi se človek vgrajeval v veliki svetovni tempelj. Ljudje se lahko dandanes rojevajo in umirajo, ne da bi slutili, da se skozi nas izživijo zakoni sveta, ki obvladujejo vsa naša delovanja. Ves naš sedanji čas je izgubljen, ker ljudje ne vedo, da morajo živeti po zakonih in postavah. Zato so duhovniški modreci starih časov razmišljali o sredstvu, s katerim bi velike zakone duhovnega sveta nekako rešili tja preko v novo kulturo. To je bila tako rekoč zvijača velikih modrecev, da so zakoniti red skrivno vnesli v mnoge veje življenja, ja, celo v igre, ki jih ljudje uporabljajo za svojo sprostitev in razvedrilo po dnevnih naporih. V karte, v figure in poteze šaha in v zakonitosti, po katerih je treba igrati, najdemo (četudi le šibek) odtis tega, kar sem imenoval zakoniti red. Če se hočete pridružiti pri igranju kart, ne bo šlo, če ne poznate zakona, pravil igre. To je resnično posnetek oz. odtis velikega zakona sveta. Kar v kabali imenujemo sefirot, kar imenujemo sedem principov v njihovi različni podobi, najdete tudi v načinu, kako je treba v igri drugo na drugo polagati karte. Modreci so znali vnesti veliki zakon v samo mikavnost in zanimivost igre, da imajo ljudje v tem vsaj med igro odtisnjeno modrost. Za tiste, ki lahko igrajo vsaj karte, njihove sedanje inkarnacije niso čisto izgubljene. To so skrivnosti, ko veliki modreci posegajo v kolesje časa. Če rečemo ljudem, naj se ravnajo po velikih zakonih, se bodo temu upirali. Toda če zakone položimo v stvari, kjer jih sploh ne opazijo, lahko včasih vanje vlijemo vsaj nekaj kapljic tega mišljenja. Z njim dobijo predstavo o tem, kaj je simbolizirano v veliki alegoriji o izgubljenem templju.
V skrivnem redu, kateremu pripada tudi red prostozidarjev, so v tempeljski legendi ustvarili nekaj, kar je v zvezi s tem izgubljenim in ponovno postavljenim templjem. Tempeljska legenda je zelo globoka, toda tudi današnji prostozidarji običajno o tem ničesar ne vedo. Danes se prostozidar od večine ljudi niti kaj dosti ne razlikuje; tudi on ne vzame posebno veliko s seboj v novo življenje. Toda veliko že koristi, če dopusti, da v njem živi tempeljska legenda. Kajti s tempeljsko legendo sprejme nekaj, kar njegovo mišljenje na določen način zakonito oblikuje. Za zakonito mišljenje tudi gre. Takole pravi tempeljska legenda:
Komentarji