LEGENDA O IZGUBLJENEM TEMPLJU (6)

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Nadalje pravijo templjarji: Zdaj smo v trenutku, ko ljudje še niso zreli, da bi razumeli veliki nauk, moramo jih še pripraviti na Janeza Krstnika, ki krščuje z vodo. Pred tega, ki je hotel postati templjar, so postavili križ in rečeno mu je bilo: Ta križ moraš zdaj zatajiti, da bi to kasneje razumel, najprej moraš postati Peter (Petrus), najprej moraš tako kot Peter, skala, ki je Gospoda zatajil, nauk zatajiti. To je bila pripravljalnica bodočega templjarja.

Tako malo so razumeli v širokih krogih o vsem tem, da si celo črk na križu niso znali pravilno razložiti. Platon je govoril, naj bi bila svetovna duša križana na križu svetovnega telesa. Križ simbolizira štiri elemente. Rastline, živali, ljudje so zgrajeni s štirimi elementi. Na križu je: Jam = voda = Jakob; Nour = ogenj, to se nanaša na samega Kristusa; Ruach = zrak, simbol za Janeza; in četrto Jabeschah = zemlja, pečina, za Petra.

Na križu je torej isto, kar je izraženo v imenih treh apostolov, medtem ko je z enim imenom “J.N.R.J.” mišljen sam Kristus. V “Zemljo” se mora samo krščanstvo najprej razširiti, v tempelj, kamor je človek sam vstopil, da bi bil ogrinjalo za višje.

Dvakrat “zapoje petelin”, kar je simbol za človekov nižji in tudi za njegov višji Jaz. “Petelin” prvikrat zapoje, ko se človek spusti in materializira v snovno; drugič, ko ponovno vstane, ko dojame Kristusa, ko se pojavi Vodnar. To bo v šesti podrasi. Takrat bo človek v duhu zapopadel, kaj mora postati. Jaz bo moral potem prestopiti določeno stopnjo, ko se v najvišjem pomenu uresniči tisto, kar predstavlja Salomonov tempelj, ko je človek sam tempelj za “Jahveja”.

Toda pred tem mora iti človek še skozi tri stadije očiščenja. Jaz je v trojni ovojnici: prvič v astralnem telesu, drugič v eteričnem, tretjič v fizičnem.

S tem ko smo v astralnem telesu, smo prvikrat zatajili božanski Jaz, pri eteričnem telesu drugič in tretjič pri fizičnem. Prvi petelinji krik je trojna zatajitev skozi trojno človekovo zagrnitev. In ko je šel potem skozi tri telesa, ko je njegov Jaz našel svojo najvišjo simbolično uresničitev v Kristusu, se petelin oglasi drugič.

Tega samoovijanja navzgor k dejanskemu razumevanju Kristusa (najprej skozi Petrov stadij), te globoke ideje ni mogel sodnikom pojasniti noben od takrat mučenih templjarjev. Templjarji so bili v svoji pripravi pripeljani torej do tega, da naj bi križ pod prisego tajili. Potem ko je bilo templjarju vse to predstavljeno, so mu pokazali simbolično podobo božanskega bitja v častitljivi moški podobi z veliko brado (simbol Očeta). Ko se ljudje razvijejo navzgor in dobijo lastne voditelje v Mojstrih, ko se pojavijo tisti, ki lahko ljudi vodijo, bo kot Beseda vodečega Očeta stal Mojster in jih vodil k razumevanju Kristusa.

Templjarjem je bilo nato rečeno: Ko to razumete, ste zreli, da sodelujete pri gradnji velikega templja sveta. Sodelovati morate pri tem in vse pripraviti tako, da postane velika zgradba prebivališče za naša dejanska globoka Jazstva, našo notranjo skrinjo zaveze.

Ko vse to pregledamo, se nam pokažejo izredno pomenljive podobe. Kdor v duši te podobe oživi, vse bolj dozoreva v učenca velikega Mojstra, ki je to zgradbo templja človeštva pripravil. Takšne velike predstave delujejo kot duševne sile, s katerimi se očistimo, kar nas more voditi k živemu življenju v duhu.

To potezo srednjega veka, ki se je pojavila pri templjarjih, najdemo tudi v omizju kralja Arturja in vitezih Svetega Grala. V omizju kralja Arturja je bilo najti staro Sonce, medtem ko naj bi bilo dejansko duhovno krščanskega viteštva pripravljano v tistih, ki so varovali skrivnost Svetega Grala. Nenavadno je, kako objektivno in mirno so ljudje srednjega veka razmišljali o vzhajajoči moči (o sadežu) in zunanji obliki krščanstva.

Če sledite naukom templjarjev, ugotovite, da je v središču čaščenje ženske. Imenovali so jo božanska Sofija, božanska modrost. Manas je peti princip, duhovni Jaz človeka, ki ga je treba povzdigniti in mu postaviti tempelj. Kakor peterokotnik od začetka Salomonovega templja označuje petčlenega človeka, tako ta ženski princip označuje modrost srednjega veka. S svojo Beatrice ni Dante hotel prikazati nič drugega kot to modrost. Le kdor Dantejevo Božansko komedijo opazuje s te strani, jo tudi razume. Zato tudi pri Danteju najdete iste simbole, ki se izražajo pri templjarjih, krščanskem viteštvu, vitezih Grala itd. Vse, kar se mora zgoditi, so že dolgo pred tem pripravili veliki posvečenci, ki dogajanja v prihodnosti opišejo tako, kot je primer Apokalipse, da so s tem duše pripravljene za tisto, kar se mora v prihodnje zgoditi.

Po pripovedki imamo v svetu v začetku človeškega rodu dvojni tok: Kajnove otroke, ki jih je eden od Elohimov zaplodil z Evo, otroke sveta, ki se odlikujejo po velikih spretnostih v zunanjih posvetnih znanjih. Ta tok je bil izobčen in je moral biti potem posvečen s krščanstvom, ko je v svet prišel peti princip. To so tisti, ki so ustvarili Adama. Potem so bili Kajnovi sinovi poklicani, da bi v eno ovojnico zaobjeli, kar so ustvarili Božji sinovi, Abelovi in Setovi otroci.

V skrinji zaveze je shranjeno in skrito sveto ime Jahveja. Toda kar mora svet  preoblikovati, kar mora biti ustvarjeno kot ogrinjalo za najsvetejše, morajo ponovno napraviti Kajnovi sinovi. Bog je ustvaril človeško telo, iz njega izhaja človekov Jaz in ta tempelj najprej poruši.  Človek se lahko reši, le če si najprej zgradi hišo, ki ga prenese čez vode strasti, ko si torej zgradi Noetovo barko. To hišo mora človek ponovno postaviti. Tako gradijo v svetu v zunanjem Kajnovi otroci, v notranjosti pa tisto, kar so prinesli Božji otroci. Ta tokova sta se pri napredovanju naše rase že uveljavila.

Teozofijo dojamemo šele, ko jo razumemo kot testament za pripravo tega, kar je označeno kot Salomonov tempelj in kar je pričakovati v prihodnje. Na mestu Stare zaveze moramo pripravljati Novo zavezo. Stara je zaveza ustvarjajočih Bogov, kjer v človeškem templju ustvarja božansko. Nova je tista, ko človek sam s templjem modrosti ogrne božanskost, ko ga ponovno postavi s tem, ko ta Jaz najde zavetje na tej Zemlji, ko bo vstal osvobojen iz materije.

Tako globoki so simboli in taka je bila vzgoja, ki so jo hoteli templjarji deliti človeštvu. Rožni križar ni nič drugega kot nadaljevalec reda templjarjev; prizadevali so si za isto kot templjarji in to hoče tudi teozofija ‒ izgrajevati in oblikovati veliki tempelj človeštva.

Podobni prispevki

Dodaj odgovor