R. Steiner: Poskušajmo pridobiti resnično predstavo o elementarnem, življenjskem ali eteričnem telesu

Predstava, ki si jo mora duša ustvariti glede smrti, lahko dušo potisne v popolno negotovost glede njenega lastnega bistva. Primerilo se bo, da duša začne verjeti, da ne more vedeti ničesar o nobenem drugem svetu razen o čutnem in o tem, kar premore razum tega sveta. Običajno duševno življenje je s svojim pogledom usmerjeno k fizičnem telesu. Vidi, kako se telo po smrti poveže z naravo, duša pa ni udeležena pri tem, kar pred smrtjo doživlja kot svoj lasten obstoj. Sicer lahko ob tej meditaciji ve, da je med življenjem fizično telo do nje v enakem odnosu kot po smrti; toda to je ne pripelje nič dlje kot do priznanja notranje samostojnosti lastnega doživljanja smrti. Opazovanje zunanjega sveta ji pove, kaj se zgodi s fizičnim telesom po smrti. Pri notranjem doživljanju ni takega opazovanja. Sedanje duševno življenje na splošno ne more usmeriti pogleda onstran smrti. Če si duša ni sposobna ustvariti predstave, ki bi šla onstran tega sveta, ki bo po smrti vzel in predelal telo, potem tudi nima nobene možnosti gledati ničesar drugega, kar je povezano z duševnim, kot le prazen nič onostranstva mrtvega.

Če hoče duša to spremeniti, mora zaznavati z drugimi sredstvi in ne s telesnimi čutili in z njimi povezanim razumom, ki ustrezajo samo telesu, in z njim tudi razpadejo. To je tako le zato, da duša sebi lahko prizna: Ti si vezana na svoje telo. Telo je podrejeno naravnim zakonom, ki obstajajo zaradi tebe, kar velja tudi za vse druge naravne zakone. Preko teh zakonov si člen zunanjega sveta in ta svet nate deluje, je na tebi udeležen, kar se ti jasno in razločno razodeva, ko opazuješ, kaj naredi s tvojim telesom po smrti. Za življenje so ti dani čuti in razum, kar ti onemogoča gledati, kakšno je tvoje duševno življenje onstran praga smrti. Dušo lahko to priznanje vodi le do dveh zaključkov. Ali bo še naprej celotno nadaljnje raziskovanje uganke duše potlačila in se odrekla temu, da bi na tem področju karkoli vedela, ali pa se bo naprezala in se trudila, da skozi notranja duševna doživetja doseže to, kar izniči in izbriše zunanji svet. Ta prizadevanja lahko peljejo k temu, da postanejo notranja doživetja glede na običajno zunanje bivanje silnejša in bolj odločna.

Človek običajno doživlja svoja notranja doživetja, občutenja in razmišljanja z določeno jakostjo. Določena misel na primer se mu vselej utrne in jo potem goji, čim se pokaže nek zunanji ali notranji vzrok zanjo. Vendar lahko vzame katerokoli misel iz množice drugih in jo brez nadaljnjega povoda zanjo vedno znova premišljuje in intenzivno notranje doživlja. Tako lahko ponavljamo misel o našem notranjem doživljanju, kot da bi bila edina. Medtem ko to delamo, lahko vse zunanje vtise in vse spomine, ki v duši izplavajo na površje, zadržujemo stran od sebe. Izpopolnjevanje v tem, da lahko vsako drugo navdušenje v mislih ali tudi v občutenjih izključimo, lahko razvijemo v redno notranjo dejavnost. Če hočemo, da takšno notranje doživljanje obrodi pomembne rezultate, moramo seveda ravnati v skladu z znanimi, preizkušenimi zakoni. Znanost piše takšne zakone o duhovnem življenju. Več le-teh najdete v mojem spisu Kako deseči spoznanja višjih svetov? (Wie erlangt man Erkenntnisse der höheren Welten?). Skozi takšno napredovanje okrepimo sile notranjega doživljanja. Te sile se torej po svoje okrepijo. Kaj se skozi njih zgodi, lahko spoznamo pri opazovanju samega sebe, ko predstavljene in pojasnjene notranje aktivnosti dovolj dolgo ponavljamo. Vendar potrebujemo v večini primerov veliko potrpljenja, da pridemo do prepričljivih rezultatov. Kdor ni nagnjen k temu, da bi to potrpljenje več let vadil in negoval, ne bo dosegel nič posebnega. Možno je edino to, da tukaj navedemo en primer takega rezultata. Načini so raznovrstni. Kar bo tukaj navedeno, je primerno za nadaljevanje meditativne poti, ki jo pričenjamo tukaj opisovati.

eterično telo 02

Nastopi lahko trenutek, v katerem se duša notranje čisto drugače doživlja kot običajno. Večinoma bo sprva izgledalo tako, kakor da se duša iz spanja v nekakšnem snu oživlja. Pri tem se takoj pokaže, da se doživetje ne more primerjati s tem, kar običajno poznamo kot sanje. Takrat smo čisto zamaknjeni iz čutnega in razumskega sveta in doživljamo pač tako, kot le v običajnem bivanju doživljamo, ko smo v budnem stanju soočeni z zunanjim svetom. Počutimo se, kot da je doživljanje v nas zgoščeno predstavljeno. Uporabimo kakšno takšno predstavo, ki jo imamo v običajnem življenju; toda zelo dobro vemo, da drugače doživljamo od tistega, na kar se običajno ta predstava nanaša. To upoštevamo le kot izrazno sredstvo za določeno doživetje, ki ga prej nismo imeli in ob katerem lahko izvemo, da v običajnem bivanju ni možno. Mogoče se vživimo v občutenja, kot bi bili sredi nevihte. Z vseh strani vidimo bliske, slišimo grmenje. Spominjamo se, da smo v sobi neke hiše. Čutimo, da nas prepreda neka sila, katere prej nismo poznali. Potem se izognemo razpokam, ki so vidne v zidu okrog nas. Sebi ali neki osebi, za katero se nam zdi, da je zraven nas, se čutimo dolžne reči: Zdaj je najhujše; zabliska se, strela udari v hišo, podre me na tla; čutim, kot da se me je polastila. Raztopila me je, razblinila. Takrat ko poteka neka taka vrsta predstav, preide notranje doživljanje v običajno stanje duše. V nas se pojavi spominjanje na pravkar doživeto. Če je to spominjanje tako jasno, živo in zanesljivo kot kakšno drugo, potem vas tudi usposobi, da si izgradite mnenje o doživetem. Takrat neposredno vemo, da smo prestali nekaj, česar ne bi mogli z nobenim telesnim čutom niti z običajnim razumom. Takrat čutimo, da je pravkar opisana vsebina, ki jo lahko sebi ali drugemu ponudimo, le sredstvo, s katerim izrazimo doživeto. Izraz je sicer sredstvo za razumevanje stvari; vendar z dogajanjem nima nič skupnega. Vemo, da za takšno doživetje ne potrebujemo nobenih svojih čutov.

Kdor hoče približno govoriti o neki skrivni učinkovitosti čutov ali možganov, ne pozna resničnega doživljanja, prave podobe doživetja, ki se opisuje. Ustavi se na opisu, ki govori o blisku, gromu, zidu in zaradi tega verjame, da duša tega ni doživela kot odmev običajnega, navadnega bivanja. Kar je doživel, mora imeti za navadno vizijo v običajnem pomenu te besede. Ne zmore nič drugega, kot da tako misli. Le da ne upošteva, da ima tisti, ki taka doživetja opisuje, v mislih slike, in ko uporablja besede blisk, grom, zid, v mislih pojasnjuje le slike doživetij in da doživetij ne zamenjuje s slikami. Pravilno je, da se mu stvar prikaže tako, kot če bi te slike dejansko zaznaval. Toda v takem primeru se ne obnaša tako, kot se, kadar s svojim očesom gleda blisk. Zanj gradi vizijo bliska nekaj, kar se nekako razširi onkraj, čez resnično doživetje; on v blisku gleda nekaj čisto drugega, nekaj, česar se v čutnem zunanjem svetu ne da doživeti.

Pri tem je potrebno pravilno sklepati, da se duša, ki tako notranje doživlja, po končanem doživljanju do zunanjega sveta vede popolnoma zdravo in običajno. To, kar je posebnega doživela, mora pravilno razlikovati od doživetij v običajnem zunanjem svetu. Kdor se že v običajnem življenju nagiba k temu, da se pusti zapeljati najrazličnejšim sanjarijam in navdušenjem o različnih stvareh, ni primeren za tako pravilno primerjanje in razlikovanje. Bolj ko ima človek zdrav, oziroma trezen in stvaren čut za dejanskost, toliko bolje je, ko se poda presojati takšne stvari glede njihove resničnosti in vrednosti. Zaupanje in nadčutna doživetja lahko izkažemo sami sebi le, ko si, sklicujoč se na običajni svet, smemo reči, da dogodke in stvari povsem jasno vzamemo takšne, kot so.

Ko so tako vsi potrebni pogoji izpolnjeni in smo privzeli kot temeljno, da si ne smemo izbrati za žrtev običajne vizije, potem vemo, da smo doživeli nekaj, pri čemer za posrednika pri opazovanju nismo imeli telesa. Opazovali smo brez telesa neposredno z dušo, okrepljeno v sebi. Predstavo o nekem doživetju smo pridobili zunaj svojega telesa.

Lahko je razumljivo, da na tem področju zakonita razlika med sanjarjenjem ali iluzijo in resničnim zunaj telesa izvršenim opazovanjem ne more biti podana na drugačen način, kot je običajno na področju zunanjega čutnega zaznavanja. Dogaja se, da ima nekdo živo fantazijo okusa in že če si zgolj predstavlja limonado, občuti, tako kot takrat, ko jo dejansko pije. Toda razliko med enim in drugim nam potem vendar pokaže celotna življenjska povezanost. Tako je tudi z doživetji, ki se izvršijo zunaj telesa. Da pridemo do popolnoma prepričljive predstave na tem področju, je nujno, da sebe na zdrav način v to vživimo in si usvojimo zmožnosti, s katerimi opazimo povezanosti doživetij, in lahko tako eno z drugim tudi ustrezno popravimo ali dopolnimo.

eterično telo 04

Skozi neko doživetje, kakorkoli je že opisano, pridobimo možnost opazovati tisto, kar pripada lastnemu sebstvu, ne le skozi čute in razum, torej skozi telesna orodja. Zdaj se ve več o svetu in ne le nekaj dodatnega k tistemu, kar ta orodja omogočajo opaziti; zdaj se ve tudi na drugačen način. Do tega se pride čisto posebno. Neka duša, ki opravi notranje potovanje, vedno bolj spoznava, da se tesnobna in mučna vprašanja obstoja v čutnem svetu ne razrešijo, ker čuti in razum ne morejo prodreti dovolj globoko v svet. Globlje ko duše prodirajo, bolj se tako preoblikujejo, da lažje vstopajo v zunajtelesna doživljanja. Sporočila, s katerimi opisujejo svoja zunajtelesna doživetja, vsebujejo tisto, kar lahko reši duševno uganko.

Zdaj se zdi neko doživljanje, ki se nam na čisto drugačen način dogaja zunaj telesa, kot doživljanje v telesu. Vse bolj nam postaja jasno, da lahko zgradimo opisano doživetje, če, potem ko smo ga doživeli, ponovno vstopimo v običajno budno stanje duše in ga v spominu živo in dovolj jasno ohranimo. Duša občuti čutno telo ločeno od preostalega sveta, zaznava ga, kot da pripada samemu sebi.

To ne velja za tisto, kar v sebi in na sebi doživljamo zunaj telesa. Tam se počutimo povezane z vsem, kar lahko imenujemo zunanji svet. Kar je v okolici, to čutimo, da je z nami povezano, podobno kot je v čutnem življenju s telesom povezana naša roka. Nobene ravnodušnosti zunanjega sveta ni nasproti duševnemu notranjemu svetu. Povsem se občutimo zraščene, stkane s tem, kar imenujemo svet. Njegova delovanja so zaznavna, saj potekajo skozi našo lastno bitnost. Ni ostre meje med notranjim in zunanjim svetom. Od tega opazujoči duši pripada celotno okolje, vse, kar jo obdaja, tako kot človeški glavi pripadata obe roki telesa. Kljub temu lahko govorimo o enem koščku tega zunanjega sveta, ki lastnemu sebstvu pripada bolj kot preostalo okolje. Podobno govorimo o glavi kot samostojnem členu glede na roki ali nogi.

Duša poimenuje nek košček čutnega zunanjega sveta svoje telo. Duša, ki tako doživlja, ima lahko tudi zunaj tega telesa del nečutnega zunanjega sveta za nekaj, kar pripada njej. Če človek prodre v opazovanju tega onostranstva čutnega sveta v njemu dostopna področja, lahko o tem reče, da mu pripada neko čutno nezaznavno telo. Lahko ga imenujemo elementarno ali eterično telo; pri tem besede eterično ne smemo zamenjevati s fizikalnim izrazom ‘eter’, s katerim označujejo poznano fino snov.

Tako kot golo premišljevanje o odnosu človeka do naravnega zunanjega sveta prikaže dejstva o ustreznih predstavah fizičnega telesa, tako nas pripelje popotovanje duše v področja, kjer lahko gledamo zunaj čutnega telesa, in do pripoznavanja elementarnega ali eteričnega telesa ali tudi telesa oblikovalnih sil. (Iz predavanj R.Steinerja: 8 meditacij)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers