Peti evangelij 11(12)

Rudolf Steiner: PETI EVANGELIJ 11(12)

Ko je Kristus Jezus zapustil samoto, se je čutil odrinjenega od vsega tistega, kar je preživel in kar se je naučil po svojem dvanajstem letu; čutil je, da je Kristusovo bitje združeno s tem, kar je v njem živelo pred njegovim dva­najstim letom. Z vsem tistim, kar je v človeštvu zastarelo in ovenelo, se ni več čutil povezanega. Celo do jezika, ki so ga uporabljali v njegovem okolju, je postal ravnodušen in je najprej predvsem molčal. Taval je po okolici Naza­reta in vse bolj stran in vedno dlje. Obiskal je veliko tistih krajev, skozi katere je šel že kot Jezus iz Nazareta in tam se je pokazalo nekaj nadvse posebnega. Prosim, upošte­vajte, da pripovedujem zgodbe Petega evangelija in nesmiselno bi bilo iskati nasprotja in protislovja med tem in ostalimi štirimi evangeliji. Stvari pripovedujem take, kot so v Petem evangeliju.

Povsem močeč, kakor da ne bi imel ničesar skupnega z okolico, je Kristus Jezus najprej taval od enega prenočišča do drugega in vsepovsod delal pri ljudeh in z ljudmi. Ahrimanove besede  glede kruha so se  globoko vtisnile vanj. Velikokrat je naletel na ljudi, s katerimi se je že kdaj prej družil ali z njimi delal. Prepoznavali so ga in med njimi je dejansko našel ljudi, ki jih je Ahriman obvladoval, ker so bili primorani kamen, materialno, spreminjati v kruh, oziroma zlato in kovine v kruh, kar je isto. Pri tistih, ki so upoštevali izreke Hillela ali druge moralne izreke, se mu ni bilo treba ustavljati. Zadrževal se je pri tistih, ki jih drugi evangeliji imenujejo mitničarji in grešniki, kajti prav oni so bili tisti, ki so bili navezani na to, da delajo iz kamenja kruh, zato se je z njimi posebej veliko družil.

Toda zdaj se je zgodilo tisto nenavadno. Mnogi izmed teh ljudi so ga poznali še iz časa pred njegovim tridesetim letom, ko je bil še kot Jezus iz Nazareta enkrat ali večkrat pri njih. Takrat so spoznali njegovo blago, ljubeče, modro bitje. Kajti tiste silne bolečine, globoko trpljenje, vse, kar je preživel od svojega dvanajstega leta, se je nazadnje spremenilo v čarodejno moč Ljubezni, ki je izžarevala iz vsake beside, tako kakor da v njegovih besedah vlada skrivnostna moč, ki se izliva na vse okrog njega. Kamor koli je prišel, v vsaki hiši, v vsakem prenočišču, je bil nadvse priljubljen. In ta Ljubezen je ostala tudi potem, ko je odšel od tam in nadaljeval svoje potovanje.

V teh domovih in krajih, ki jih je na svojih potovanjih obis­kal, so ljudje veliko govorili o ljubljenem človeku, o Jezusu iz Nazareta. In kakor da bi delovala neka notranja koz­mična zakonitost, se je zgodilo naslednje. Tukaj opisujem prizore, ki so se velikokrat ponovili in nam jih lahko jasno­vidne raziskave vedno znova pokažejo. Tedaj je bila v družinah, pri katerih je Jezus iz Nazareta delal, navada, da so po opravljenem delu ob sončnem zahodu radi sedli skupaj in se pogovarjali. Jezus je bil z njimi tako intimno povezan, da se je zdelo, kot bi bil pri teh pogovorih pri­soten! Pogovarjali so se o ljubem človeku, ki je bil kot Je­zus iz Nazareta z njimi. Veliko so si pripovedovali o nje­govi Ljubezni, nežnosti in milini, veliko o njegovih lepih, toplih občutjih, ki so prevevala njihove duše, ogrela nji­hova srca, ko je živel pod njihovo streho. In tedaj se je v marsikateri od teh hiš zgodilo – to je bil naknadni učinek tiste Ljubezni, ki je tam izžarevala –, kadar so tako dolge ure govorili o tem ljubem gostu, da je v sobo, kakor v ne­kakšni skupni viziji vseh družinskih členov, vstopila po­doba Jezusa iz Nazareta. Ja, ali jih je obiskal v duhu ali pa so tudi oni sami ustvarili njegovo duhovno sliko.

Zdaj si lahko predstavljate, kako so take družine čutile, ko se jim je v skupni viziji prikazal, in kaj je to zanje pomenilo, ko je zdaj spet prišel mednje po tem ko ga je Janez krstil v Jordanu, in so ga po zunanji podobi prepoznali, le njegove oči so močneje sijale. Videli so obsijano obličje, ki so ga pred časi tako radi gledali, tega človeka, ki so ga bili v duhu videli, kako sedi z njimi. Prav dobro si lahko pred­stavljamo, kako so ti ljudje občutili njegovo vrnitev in kako izjemen dogodek je bil to za take družine grešnikov in mitničarjev, ki so jih zaradi njihove karme neprestano ob­dajala, nadlegovala in mučila demonska bitja, da so bili pogosto bolni, obremenjeni in obsedeni! Zdaj se pokaže spremenjena Jezusova narava; še posebej pri takšnih ljudeh se jasno pokaže Kristusov vpliv, ko je Kristusovo bitje preželo telo Jezusa iz Nazareta. Prej so občutili ed­ino njegovo ljubezen, dobroto in milino, in tako so imeli tudi kasneje vizijo o njem; toda sedaj je iz njega izhajalo nekaj kakor čarodejna moč! Če so se prej v njegovi družbi počutili predvsem potolažene, so zdaj občutili, da jih je ozdravil. Šli so do svojih sosedov in če so bili tudi oni v stiski in so jih mučile demonske sile, so jih pripeljali k Je­zusu Kristusu. Tako se je zgodilo, da je bil Jezus Kristus, potem ko je premagal Luciferja, od Ahrimana pa je ostal v ljudeh, ki so bili prej pod Ahrimanovo oblastjo, le še neprijeten trn, sposoben izvršiti dejanja, ki so vselej opisana v Bibliji kot izganjanje demonov in ozdravitev bolnih. Ve­liko tistih demonov, ki jih je videl, ko je kakor mrtev ležal ob poganskem daritvenem oltarju, se je zdaj umaknilo od ljudi, ko se jim je on, kot Kristus Jezus postavil po robu. Kajti tako kot Lucifer in Ahriman so tudi demoni v njem videli svojega nasprotnika. Ko se je tako selil po deželi, ga je obnašanje demonov v dušah ljudi vedno znova spo­minjalo na to, kako je ležal ob starem daritvenem oltarju, kjer so se namesto bogov zbirali demoni in kjer ni mogel opraviti žrtvenih obredov. Moral se je spominjati Bat kola, ki mu je oznanil skrivno molitev, o kateri sem vam govoril.

Še posebej se je vedno znova spominjal srednje vrstice te molitve: Izkušani v vsakodnevnem kruhu. Zdaj je videl: Ti ljudje, pri katerih se je ustavljal, so bili prisiljeni delati iz kamenja kruh. Videl je, da je med temi ljudmi, ki so ga tako zelo ljubili, veliko takih, ki se morajo preživljati samo s kruhom. In besede iz davne poganske molitve, Izkušani v vsakodnevnem kruhu, so mu globoko segle v dušo. Ob­čutil je celotno utelesitev človeka v fizični svet. Začutil je, da je v človeški evoluciji zaradi te nujnosti prišlo tako daleč, da skozi to fizično utelešenje ljudje lahko pozabijo imena očetov v nebesih, imena duhov v višjih hierarhijah. Čutil je, da zdaj ni bilo več ljudi, ki bi lahko slišali glasove davnih prerokov in razumeli sporočilo Zaratustrove modrosti. Zdaj je vedel, da je prav življenje z dnevnim kruhom človeka odtrgalo od nebeškega in ga sili v egoizem in vodi k Ahrimanu.

Ko je hodil s takimi mislimi po deželi, se je izkazalo, da so tisti, ki so najgloblje občutili, kako se je Jezus iz Nazareta spremenil, postali njegovi učenci in mu sledili. Iz marsikaterega prenočišča je vzel koga, ki mu je zdaj sledil, s seboj, ker je v sebi izredno močno občutil tisto, kar sem pravkar opisal. Zelo kmalu se je tako zbrala truma takih učencev. V teh učencih je imel okrog sebe ljudi, ki jih je prevevalo povsem novo temeljno duševno razpoloženje, zaradi česar so postali drugačni od tistih ljudi, o katerih je moral enkrat prej svoji materi pripovedovati, da niso več sposobni slišati stare modrosti. Tedaj je v njem zasijalo božansko zemeljsko izkustvo: Ljudem ne bom govoril, kako si bogovi utirajo pot iz duha k Zemlji, ampak kako lahko ljudje najdejo pot z Zemlje k duhu.

Zdaj se je spet spomnil glasu Bat kola in vedel je, da morajo biti praizvorni modeli in molitve obnovljeni; vedel je, da mora zdaj človek iskati pot v duhovne svetove iz sebe navzven in da lahko s to molitvijo poišče božanskega duha. Tu vzame zadnjo vrstico stare molitve:

Vaših očetov v nebesih

in jo spremeni tako, da je zdaj primerna za ljudi novega časa, ker ni hotel, da se nanaša na mnoga duhovna bitja hierarhij, ampak na eno duhovno bitje:

Oče naš, ki si v nebesih.

Drugo vrstico, ki jo je slišal kot predzadnjo vrstico misterij­ske molitve:

Pozabil je vaša imena

je preoblikoval tako, kot se mora glasiti za modernega človeka:

Posvečeno bodi tvoje ime

Tako kot se morajo občutiti ljudje, ki se morajo dvigniti iz sebe, če se hočejo približati božanskosti, tako je tretjo vrstico pred koncem stare molitve, ki se je glasila

Tu se je človek ločil od njihovega kraljestva

preoblikoval v

Pridi k nam tvoje kraljestvo!

Naslednjo vrstico

Kjer ne vlada nebeška volja

je spremenil v primernejšo za ušesa zdajšnjih ljudi, ker prej postavljenih besed ljudje niso več razumeli. Tako jo je spremenil, ker se je morala spremeniti celotna pot v du­hovne svetove

Zgodi se tvoja volja,

kakor na Nebu, tako na Zemlji.

Skrivnost kruha, utelesitve v fizično telo, skrivnost vsega tistega, kar se mu je zdaj popolnoma razodelo skozi ost Ahrimana, je zdaj spremenil tako, da bi ljudje morali ob­čutiti, kako tudi ta fizični svet izhaja iz duhovnega, četudi človek tega neposredno še ne more prepoznati. Tako je to vrstico o krivdi, ki je izkušana v vsakodnevnem kruhu

Izkušani v vsakodnevnem kruhu

preoblikoval v prošnjo

Daj nam danes naš vsakdanji kruh.

Besede

O krivdi Jaza, ki so jo povzročili drugi

je spremenil v

Odpusti nam naše dolge,

kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.

Drugo vrstico iz stare misterijske molitve

Priča o osvobajanju Jaza

je prepisal v

Ne zapelji nas v skušnjavo

Prvo vrstico

Gospodovanje zla

je spremenil v

Reši nas hudega. Amen.

In tako nastane potem tisto, kar spoznava krščanstvo kot molitev Očenaš, s spremembo tistega, kar je Jezus enkrat zaslišal skozi spremenjeni glas Bat kola pri svojem padcu ob poganski oltar in kar uči Kristus Jezus kot novoj misterijsko molitev, kot novi Očenaš.

Oče naš, ki si v nebesih,

posvečeno bodi tvoje ime;

pridi k nam tvoje kraljestvo!

Zgodi se tvoja volja,

kakor na Nebu, tako na Zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh.

Odpusti nam naše dolge,

kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.

Ne zapelji nas v skušnjavo,

temveč reši nas hudega.

Amen.

Na podoben način – in še mnogo bi se dalo reči o tem –, je nastalo oznanilo Pridige na gori in druge stvari, ki jih je Kristus Jezus prenašal svojim učencem.

Kristus Jezus je v druženju s svojimi učenci deloval zelo nenavadno. Imejte prosim, moji dragi prijatelji, ko vam o tem pripovedujem, vedno pred očmi, da preprosto pripov­edujem, kar je možno prebrati v tem Petem evangeliju. Ko je tako hodil skozi deželo, je na okolico deloval prav čudno in nenavadno. Res je bil v skupnosti z apostoli in z drugimi učenci, vendar ker je bil Kristusovo bitje, je bilo tako, kakor da sploh ne bi bil vezan zgolj na bivanje v svojem telesu. Ko je s svojimi učenci tako potoval po deželi, je marsikdaj kdo izmed njih občutil, kakor da bi bil on, Kristus Jezus, v učenčevi lastni duši, četudi je hodil ob njem. Mnogi so čutili, kakor da bi bilo tisto bitje, ki je pripadalo Kristusu Jezusu, v njihovi lastni duši, in učenec je začel izgovarjati besede, ki bi jih v resnici edino Kristus lahko izgovoril. Ko je ta druščina hodila naokrog in srečevala ljudi, tisti, ki je ljudem govoril, nikakor ni bil vedno Kristus Jezus, ampak je govoril marsikateri izmed učencev; kajti vse je imel skupno z učenci, tudi svojo modrost.