RUDOLF STEINER: PETI EVANGELIJ 12(12)

Priznati moram, da sem bil nadvse začuden in osupel, ko sem se zavedel, da na primer besede iz pogovora s pridi­garji saduceji, o katerem govori Markov evangelij, niso prišle iz ust Jezusa, ampak iz ust enega izmed učencev, toda izrekel jih je Kristus. Tudi to se je pogosto dogajalo, da je bil Kristus Jezus, kljub temu da je zapustil skupino svojih učencev in se začasno ločil od nje, še vedno med njimi. Z njimi je hodil duhovno, medtem ko je bil telesno daleč stran, ali pa je bil takrat z njimi le v svojem eteričnem telesu. Njegovo eterično telo je bilo med njimi, potovalo je z njimi po deželi in pogosto ni bilo mogoče razločiti, kdaj je imel takorekoč s seboj fizično telo in kdaj se je pojavil le kot eterično telo.

Nekako takšen je bil način njegovega druženja z učenci in z mnogimi ljudmi iz ljudstva, potem ko je Jezus iz Naza­reta postal Kristus Jezus. Vsekakor je on sam doživel tisto, kar sem že opisal: Medtem ko je bilo Kristusovo bitje v prvem obdobju razmeroma neodvisno od telesa Jezusa iz Nazareta, se je moralo sčasoma vse bolj stapljati v eno z njim. Z vsakim dnem Kristusovega bivanja na Zemlji je bil vse tesneje združen s telesom Jezusa iz Nazareta in s to vse tesnejšo povezanostjo z vse slabotnejšim telesom Jezusa iz Nazareta se je vanj naseljevala najgloblja bo­lečina. Kljub temu je Kristusa Jezusa na njegovem potovanju po deželi spremljala velika množica. Ponekod bi govoril ljudem eden iz skupine apostolov, spet drugje drugi in ljudje bi lahko enako verjeli, da je govoril Kristus Jezus ali pa, da to ni bil on: Vse dokler so bili z njim v iskreni, srčni skupnosti, je Kristus Jezus govoril skozi vse njih.

Lahko bi enkrat prisluhnili pogovoru, kako so farizejski in judovski učeni poznavalci svetih spisov med seboj drug drugemu govorili: Za zastrašitev ljudstva bi lahko vseka­kor izbrali kogarkoli iz te skupine in ga usmrtili, vendar bi bil lahko vsak izbrani napačen, saj so vsi govorili enako. To nam ne bi koristilo, kajti resnični Kristus Jezus bi bil lahko še vedno živ. Dobiti moramo pravega! Edino učenci sami, tisti, ki so mu bili najbližji, vedo, kateri je. Vendar tega gotovo ne bodo povedali sovražniku.

Ahriman je imel še vedno dovolj moči, še vedno je imel ost zaradi nerešenega problema, saj je bil Kristus s tele­som priklenjen na Zemljo, brez izhoda v duhovi svet. Kristus je moral iti skozi najtežjo preizkušnjo in izkusiti, kaj pomeni narediti iz kamna kruh ali, kar je isto, narediti kruh iz zlata, kajti Ahriman si je priskrbel Judeža iz Kariota.

DURER 01Tako kot je Kristus deloval, ne bi bilo mogoče preskrbeti nobenega duhovnega sredstva, s katerim bi ugotovili, kateri v množici, ki ga je spremljala, spoštovala in častila, je bil Kristus. Kajti kjerkoli je deloval duh, kjerkoli je bila le sled o delovanju prepričevalne moči, Kristusu niso mogli do živega. Edino tam, kjer je bil nekdo, ki je uporabljal sredstva, ki jih Kristus ni poznal, ki bi jih lahko prvič spoznal skozi najtežje dejanje na Zemlji, tam, kjer je deloval Juda, bi se mu dalo približati. Edina možnost, da bi Kristusa prepoznali, je bila v tem, da najdejo nekoga, ki bi bil pripravljen služiti Ahrimanu in bi bil pripravljen Kristusa za denar izdati!. S tem je bil Kristus Jezus povezan z Judo, da se je primerilo pri zgodbi o skušnjavi, kar je pri bogu razumljivo: da Kristus, ki se je pravkar spustil na Zemljo, ni vedel, da edinole za nebesa velja, da za kruh ni potrebno kamenje. Ker je Ahriman to zadržal kot svojo ost, svoje želo, je lahko prišlo do izdaje. Tako bi mogel Kristus še priti pod gospostvo gospodarja smrti, v kolikor je Ahriman gospodar smrti. Taka je povezava zgodbe o skušnjavi in Misterija na Golgoti z izdajo, ki jo je zagrešil Juda.

Veliko več bi se dalo povedati o Petem evangeliju, glede na to, kar je bilo rečeno tukaj. Toda v razvoju človeštva bodo prav gotovo na dan prišli tudi še drugi deli tega Petega evangelija. Sam sem vam z izvabljenimi pripoved­mi predvsem želel dati predstavo o Petem evangeliju. Na zaključku teh predavanj je pred mojim duševnim očesom tudi tisto, kar sem rekel na koncu prve ure, namreč, da potreba današnjega časa kar kliče po tem, da govorimo o Petem evangeliju. Moji ljubi prijatelji, prav posebej bi vam rad položil na srce, da tisto, kar je smelo biti iz Petega evangelija razkrito, obravnavate s primerno spoštjivostjo.

Vidite, danes imamo že čisto dovolj sovražnikov in njihovo ravnanje je povsem nenavadno. Ne bom govoril o tem, saj zanje morda veste iz našega glasila. Znana so vam tudi posebna in nenavadna dejstva, da že dlje časa ob­stajajo ljudje, ki govorijo, kako je učenje, ki ga oznanjam, okuženo z vsem mogočim ozkosrčnim krščanstvom, ja celo z jezuitizmom. Še posebej so to določeni privrženci tako imenovane Adyar-teozofije, ki razglašajo vse najslabše prav o tem jezuitizmu in brezobzirno in sovražno kvasijo neumnosti. Pri tem se razkrije tudi to, da prav iz določenega kroga, iz katerega nadvse besnijo proti ozkosr-čnosti, sprevrnjenosti, nevrednosti, malopridnosti, na naš nauk letijo lažne obsodbe in podtikanja.

Nek mož, ki je prišel iz Amerike in je precej mesecev spoznaval naš nauk, si je zapiske odnesel v Ameriko, kjer je natisnil teozofijo Rožnega križa, ki jo je prevzel od nas. Sicer je rekel, da se je od nas marsikaj naučil, da pa je bil potem prvič poklican k Učiteljem in se je več naučil od njih. Zamolčal pa je vir globljih spoznanj, ki jih je takrat pri nas pridobil iz naših neobjavljenih predavanj. Če se nekaj takega zgodi v Ameriki in ker vendar poznamo, kako je stari Hillel ostal krotek in prizanesljiv, niti ni potrebno, da smo kaj drugačni, če se to dogaja v Evropi. V krogu iz katerega so nas najbolj divje napadali, so prevedli, kar je bilo tako posredno preko nas poslano v Ameriko, in v uvodu k temu prevodu je bilo rečeno: Res, svetovni nazor Rožnega križa se je pojavil tudi v Evropi, vendar na oskosrčni, jezuitski način; in prvič lahko naprej uspeva na čistem kalifornijskem zraku. Zdaj naredim piko! To je metoda našega nasprotnika. Teh stvari nam ni treba gledati le nežno in blago, temveč celo z usmiljenjem, toda ne smemo zapirati oči pred njimi. Ko se zgodijo take stvari, morajo biti pazljivi celo tisti, ki so bili leta posebno obzirni in prizanesljivi do tistih, ki tako brezvestno ravnajo. Morda se bodo nekega dne vsem odprle oči. Če tega od mene ne bi nujno zahtevalo služenje resnici, resnično ne bi rad govoril o teh stvareh. Seveda pa moramo vse to povsem jasno videti.

Čeprav po eni strani drugi razširjajo te stvari, nas to ne zaščiti pred tem, da se po drugi strani tisti, katerim se zdijo te stvari iz poštenih vzgibov neprijetne – kajti taki ljudje vendar obstajajo –, borijo proti temu. Ne bom vas nadlegoval z neumnostmi, ki so bile med tema dvema taboroma napisane. Kajti vso to posebno literaturo, ki so jo zdaj v Nemčiji natisnili Freimark, Schalk, Maack in drugi, lahko mirno prezremo, ker je njena vrednost nična. Vendar obstajajo ljudje, ki takih stvari, kot je Peti evangelij, ne prenesejo. Morda ni bilo nobeno sovraštvo tako pošteno kot tisto, ki bije v oči iz kritik, ki so se pravkar pojavile, ko je nekaj skrivnosti o obeh dečkih z imenom Jezus, kar vendar pripada Petemu evangeliju, prodrlo v javnost.

Pravi antropozofi bodo vsebino Petega evangelija, ki je bila podana v dobri veri, pravilno obravnavali. Vzemite jo s seboj, pripovedujte jo v skupinah, vendar potem tudi povejte ljudem, kako jo je treba obravnavati! Naredite tako, da Peti evangelij ne bo brezobzirno vržen med tiste, ki bi ga morda zasmehovali.

S takimi stvarmi, ki temeljijo na jasnovidnem raziskovanju, ki je v našem času že nujnost, se postavljamo po robu celotnemu našemu času in pred vsem vodilni in odločujoči omiki našega časa. Saj vendar prav to omiko poskušamo voditi k srcu. Tisti, ki smo bili skupaj pri polaganju temelj­nega kamna naše zgradbe v Dornachu, vedo, kako si poskušamo priklicati pred dušo nujnost oznanjanja duhovnih učenj z zvestim sledenjem resnici. Pred dušo smo si poskušali prikazati, kako daleč stran je kultura našega časa od tega iskanja resnice. Lahko rečemo, da krik po duhu doni skozi naš čas, da pa so ljudje preveč ošabni ali omejeni, da bi o pravem duhu resnično želeli nekaj vedeti. Najprej moramo vzgojiti tisto stopnjo resnicoljubnosti, ki je potrebna, da duhovno oznanilo sploh slišimo. Kajti v tem, kar danes velja za duhovno omiko, ta stopnja resnicoljubnosti še ni prisotna. Še slabše pa je, da tega ne opazimo. Kar je bilo tukaj podano v zvezi s Petim evangelijem, posredujte naprej tako, da bo obravnavano s spoštovanjem. Tega ne zahtevamo iz egoizma, ampak zato, ker duh resnice mora živeti v nas in da mora duh v resnici stati pred nami.

Danes ljudje govorijo o duhu, toda tudi takrat niti ne slutijo resničnosti in bistva duha. Nek mož – in zakaj ga ne bi imenovali –, Rudolf Eucken, si je pridobil velik ugled ravno zato, ker je vedno in povsod govoril o duhu. Vedno je go­voril o duhu, toda ko preberemo vse njegove knjige (poskusite enkrat), se v njih neprestano ponavlja: Duh obstaja, moramo ga doživeti, z njim moramo biti skupaj, moramo ga začutiti in tako naprej. V brezkončnih frazah se skozi vsako teh knjig nenehno ponavlja: Duh, duh, duh! Tako danes o duhu beremo, ker smo preveč lenobni ali  preveč ošabni, da bi šli sami do izvora duha. In taki pisci uživajo danes velik ugled. Zaradi vsega tega bo v sedanji dobi težko prodreti in uspeti s tem, kar je tako konkretno zajeto iz duha, kot se je to moralo zgoditi pri orisu Petega evangelija. Pri tem sta potrebni resnost in notranja resnicoljubnost. Ena od Euckenovih najnovejših publikacij ima naslov Še znamo biti kristjani? (Können wir noch Christen sein?). Tu beremo na eni od strani, da ne obstaja nič drugega kot posamezni členi, ki se kakor pri trakulji drug z drugim povezujejo, iz duše in duha ter iz duha in duše, in skozi veliko takih vezi se zgodi, da s tem  pridobimo silen ugled, sloves in slavo, če ljudem razložimo, da nekaj vemo o duhu, kajti ljudje danes pri branju ne prepoznajo, ali je nekaj storjeno iz notranje neresnicoljubnosti, in samo želimo si lahko, da se bodo ljudje končno le naučili, kako brati. Na  eni  od  strani spet beremo: Človeštvo je danes preseglo verovanje v demone; za ljudi ne moremo več reči, da verjamejo v demone! Toda na nekem drugem mestu v isti knjigi preberemo nenavaden stavek: Stik božanskega in človeškega rodi demonične moči. Tukaj mož resno govori o demonih, potem ko je na strani iste knjige govoril tisto, kar sem pred tem citiral. Ali ni to najgloblja notranja neresnica? Končno mora priti čas, ko bodo takšna notranje neresnična učenja o duhu zavržena. Vendar pri mnogih naših sodobnikih nikoli nisem opazil, da bi se zavedali te notranje neresničnosti.

In ko danes služimo duhovni resnici, se tako zoperstavljamo času. Na to se moramo nujno spomniti, da lahko jasno vidimo, kaj moramo v naših srcih storiti, če naj bomo sonosilci oznanjanja duha in za človeštvo nujnega novega duhovnega življenja. Ko poskušamo preko duhovnih učenj voditi človeške duše h Kristusovemu bitju, kako lahko upamo na velik odziv, ko se iz oči v oči srečujemo s sodobno omiko, ki se danes zadovoljuje s takimi resnicami, ki jih pripovedujejo vsi pametni filozofi in teologi, in sicer, da je bilo krščanstvo dano že pred Kristusom! Kajti oni dokazujejo, da so bila najdena podobna čaščenja in posamezne tipične pripovedke že prej v Jutrovem. In potem ti bistri teologi vsakomur, ki jih je pripravljen poslušati, pojasnjujejo in pripovedujejo, da naj krščanstvo ne bi bilo nič drugega kot nadaljevanje tistega, kar je bilo tam že prej. In velik, prav silen ugled in spoštovanje uživa ta literatura pri naših sodobnikih, ki niti malo ne slutijo, v kakšnem resničnem odnosu je vse to.

Ko govorimo o Kristusovem bitju, kako je v svoji duhovnosti sestopil na Zemljo, in ko kasneje najdemo Kristusovo bitje čaščeno v enakih kultnih oblikah, kot so prej častili poganske bogove, in ko je moralo to služiti temu, da bi Kristusovo bitje v celoti zatajili, kot se danes to že dogaja, je to tiste vrste logika, ki jo nekdo uporablja, da se zgodi tole: nekdo gre v gostišče in tam pozabi ali pusti svojo obleko. Vemo, da je ta obleka od tega človeka. Zatem bi prišel še nek človek, recimo Schiller ali Goethe, in bi se bil zaradi določenih okoliščin primoran obleči v ta zapuščena oblačila. Ko pride iz hiše v obleki, ki pripada tistemu prvemu, bi nekdo, ki bi videl Goetheja v tej obleki, naokrog govoril: Ja, le kaj govorijo ljudje? Zakaj bi moral biti on poseben človek? Dokazal sem, da je obleka od nekoga drugega, ki ni noben poseben človek. Ker je Kristusovo bitje obleko starih kultov nekako obrabilo, se pojavijo pametni ljudje in ne prepoznajo, da je Kristusovo bitje zgolj nadelo ta oblačila in da je tisto, kar zdaj tiči v starih kultih in obrednih čaščenjih, Kristusovo bitje.

In zdaj vzemite vse knjižnice, vzemite skupaj vsa današnja znanstvena monistična razmišljanja, poglede in videli boste, da so to dokazi o obleki Kristusovega bitja, ki so celo pravilni! Danes imajo visoko vrednost tisti, ki so le ovohali kulturno evolucijo, in njihova znanost je danes sprejeta kot globoka modrost. To podobo si moramo naslikati pred dušo, če želimo ne le razumeti, ampak tudi občutiti, kaj nam sporoča Peti evangelij. Kajti sporoča nam, da se moramo z našo resnico občutiti pravilno postavljene v naš čas, da doumemo, kako nemogoče je iz davnega časa razbrati tisto, kar mora priti ponovno kot novo oz-nanjenje. Zato mora biti zdaj, v trenutku našega slovesa, izrečena evangelijska beseda:

Z mišljenjem, ki prevladuje v človeštvu danes, ni mogoče nadaljevati v naslednji duhovni razvoj. Ta način razmišljanja mora biti spremenjen, moramo ga preusmeriti!

Tisti, ki so po naravi nagnjeni h kompromisom, ki radi ubi­rajo srednjo pot, ki si ne želijo oblikovati jasne slike o tem, kakšno je stanje in kakšno mora postati, ne bodo mogli prav dosti prispevati k temu, kar človeštvo v obliki duhov­nega nauka in duhovnega služenja potrebuje.

Dolžan sem vam bil prenesti Peti evangelij, ki mi je zelo svet. Poslavljam se od vaših src in vaših duš z željo, naj bo vez, ki nas je povezovala skozi mnoge druge stvari, s to raziskavo Petega evangelija, ki mi je posebej žlahtna in dragocena, še močnejša. V vaših srcih in vaših dušah lahko morda sproži toplo občutenje ob misli:

Četudi smo fizično v prostoru in času ločeni, hočemo ostati skupaj, skupaj čutiti tisto, kar moramo z delom v naših dušah pridobiti in kar terja dolžnost, ki jo v današnjem času človeškim dušam nalaga duh!

Najbrž gre to, po čemer hrepenimo in za kar si z delovanjem prav vsake duše prizadevamo, v pravo smer naprej. Verjamem, da je za zaljuček teh predavanj ob našem slovesu ta želja tudi najlepši pozdrav.

One Response to Peti evangelij 12(12)

  • Bravo, da vas je več, ki prevajate in nam omogočate poglabljanje znanj in zavedanj, volje in čutenj. maja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers