TRETJI DEL (3/5)

Zdaj vzemimo druga ljudstva moderne civilizacije; vzemimo, kar je ostalo od latinsko-romanskega elementa, kar je torej preneslo romansko-latinsko iz četrte poatlantske dobe, kar je kot dediščino preneslo staro kulturo razumske duše v dobo zavestne duše. Kar je ostalo od življenja razumske duše, je doseglo svoj višek v francoski revoluciji na koncu 18. st. Vidimo, kako tam nenadoma v zunanji abstrakciji izplavajo ideali svoboda, enakost, bratstvo. Vidimo, kako so jih zgrabili in prevzeli skeptiki kot Voltaire in takšni navdušenci kot Rousseau, vidimo jih, kako nasploh izplavajo iz širokih ljudskih množic; vidimo, kako abstrakcija, ki je polnopravna, na tem področju posega v sestav družbene strukture – povsem drugačen razvoj kakor preko, v Angliji. V Angliji so preostanki starega germanskega patriarhalnega življenja prežeti s tem, kar sta lahko moderna tehnika in moderno materialistično znanstveno življenje poslala v družbeno strukturo. V Franciji imamo vsepovsod izročila, tradicijo. Lahko bi rekli: Z isto potezo, s katero sta nekoč v najrazličnejših odtenkih v Rimu delovala Brut ali Cezar, je zdaj na prizorišče postavljena francoska revolucija. Tako ponovno izplava v abstraktnih oblikah tisto, kar predstavljajo svoboda, enakost, bratstvo. Za razliko od Anglije stari obstoječi patriarhalni element ni bil razgnan od zunaj. Namesto tega je romanske pravne določbe, trdno vztrajanje pri starem pojmovanju lastnine ‒ na zemljeposestniških odnosih itd., na dednih odnosih itd., namreč vse tisto, kar je bilo trdno določeno z rimskim pravom ‒ razkrojila in razgnala abstrakcija.

Treba nam je le razmisliti, kako močno je francoska revolucija zarezala v celotno evropsko življenje. Pred francosko revolucijo si imeli tisti, ki so izstopali iz ljudskih množic, prednostne pravice. Le določeni ljudje so recimo lahko prišli na posamezne državne položaje. Te vrzeli zabiti, to preluknjati, je iz abstrakcije, iz senčnega razuma zahtevala francoska revolucija. Toda vsekakor je v sebi nosila pečat senčnega razuma, abstrakcijo, in v bistvu so zahteve ostale vrsta ideologije. Zato lahko rečemo, da se zasenčen razum takoj obrne v svoje nasprotje.

Potem vidimo napoleonizem in državno družbeno eksperimentiranje skozi 19. st. Prva polovica 19. st. je vendar v Franciji brezciljno eksperimentiranje. Kateri dogodki vplivajo, da nek Louis Filip na primer postane francoski kralj in podobno, kakšen eksperiment je to? Izvedeno je tako, da vidimo, da senčni intelekt dejansko ne zmore poseči v realne odnose. V bistvu vse ostane nenarejeno, nedokončano, vse ostane kot dediščina starega romanizma. Lahko bi rekli: Danes odnos do recimo katoliške cerkve, ki ga je imela francoska revolucija v abstraktnem čisto jasno določenega, v Franciji še vedno ni razjasnjen v zunanji konkretni resničnosti! Kako nejasen je bil občasno vedno znova v času 19. st.! Abstraktni razum se je izboril do določene višine v revoluciji, potem pa eksperimentiranje, nedoraslost zunanjim razmeram, in takšno je bilo srečanje tega naroda z letom 1840.

Poglejmo na primer v Italijo, ki je nekako še ohranila nekaj čuteče duše pri prehodu skozi kulturo razuma. Prinesla je ta košček čuteče duše v novejši čas in je zato ni pripeljala do abstraktnih pojmov svobode, enakosti in bratstva, kot je uspelo francoski revoluciji. Vendar je iskala prehod od določene stare skupne zavesti človeka k individualni zavesti človeštva. Italija se je tako srečala z letom 1840, da smemo reči: Kar zdaj predstavlja preostalo Evropo, stalno ovira tisto, kar se hoče na individualni zavesti človeštva narediti v Italiji. Vidimo, kako habsburška tiranija strašno pritiska prav na tisto, kar se hoče v Italiji narediti na individualni zavesti človeštva. Vidimo tisti nenavaden kongres leta 1822 v Veroni, kjer so se hoteli dogovoriti, kako bi se lahko upirali celotnemu smislu moderne civilizacije. Vidimo, kako je tam iz Rusije in Avstrije izhajala nekakšna zarota proti temu, kar je hotela prinesti zavest človeštva. Komaj je kaj bolj zanimivega od tega veronskega kongresa, ki je v bistvu hotel odgovoriti na vprašanje: Kako bi zatrli vse, kar se hoče razviti kot moderna zavest človeštva?

Potem vidimo, kako se človeštvo v preostali Evropi bori, tako bori, da si nasploh v srednji Evropi le vedno manjši del človeštva lahko pribori določeno zavest, nekako doživi, da mora zdaj v zavestno dušo vstopiti Jaz. Vidimo, kako se mora to doseči v določeni duhovni višini. To vidimo v tisti nenavadni kulturni višini Goethejeve dobe, v kateri je deloval Fichte, vidimo, kako se hoče Jaz tam vtisniti v zavestno dušo. Toda vidimo, kako celotna Goethejeva kultura vztraja pri nečem, kar v bistvu živi le pri zelo maloštevilnih posameznikih. Mislim, da ljudje veliko premalo proučujejo celo nam najbližjo preteklost. Preprosto na primer mislijo: Goethe je živel od 1749 do 1832; napisal je Fausta in vse drugo. To je tisto, kar vedo o Goetheju, in to je vse. Do leta 1862, 30 let po Goethejevi smrti torej, si je zelo malo ljudi lahko priskrbelo kakšen primerek Goethejeve knjige. Kar predstavlja goetheanizem, je bilo nekaj, kar je postalo lastno le redkim. Šele v 60. letih je lahko več ljudi sploh zvedelo za to, kar je živelo v Goetheju, in takrat je v bistvu sposobnost razumevanja že usahnila. Do pravega razumevanja Goetheja v bistvu sploh ni prišlo in zadnja tretjina 19. st. za kaj takega nikakor ni bila primerna. V področju, ki ga imenujemo Nemčija, je bilo sicer doseženo nekaj takega kot goetheanizem, z vsem, kar sodi zraven. Vendar so to dosegli le redki intelektualci; velikih množic se to ni dotaknilo. Večina ljudi je bolj ali manj ostala na nivoju srednje Evrope okrog leta 300 ali 400 n. št. Tako kot je anglo-saksonsko ljudstvo ostalo na nivoju leta 1000 pr. n. št., so ljudje v srednji Evropi ostali na nivoju leta 400 n. št. Prosim, da tega ne vzamete, tako da bi bili lahko zdaj kakor koli ošabni in domišljavi, ko rečemo: Anglo-saksonci so zaostali v homerski dobi, mi pa smo že v letu 400 n. št.! To ni pravi način vrednotenja teh stvari, ampak nam kaže le na določene posebnosti.

Toda geografske razmere zdaj ponovno pokažejo, da je to stanje celotne duševne izgradnje v Nemčiji trajalo veliko dlje kot v Angliji. Anglija je morala v svoje staro patriarhalno življenje hitro spustiti tisto, kar je pri njih najprej na področju tekstilne industrije, kasneje pa tudi na področju drugih tehnologij iz modernega materialističnega znanstveno-tehničnega življenja oblikovalo družbeno strukturo. Nemško področje in nasploh srednja Evropa sta v začetku temu razvoju nasprotovala, da so se tako stare posebnosti veliko dlje ohranjale, lahko rečem do točke, ko se je že po celem svetu povsem uveljavilo, kar je prinesla moderna tehnologija. Anglija je do določene stopnje še našla stik s preoblikovanjem družbene strukture v prvi polovici 19. st. Vse, kar je bilo tam doseženo, je srednjo Evropo vsekakor zaobšlo.

Srednja Evropa je prevzela nekaj od abstraktnih revolucionarnih idej. To je prišlo v četrtem desetletju sredi 19. st., potem v različnih valovanjih in vrenjih ob prelomih, toda to je nekako čakalo, dokler ni tehnika preplavila celotnega sveta, in potem se je vendar rodilo nekaj nenavadnega, da je nek tak človek, kot je Karl Marx – lahko bi vzeli tudi koga drugega –, ki se je v Nemčiji naučil razmišljati od hegeljanstva, potem odšel v Anglijo, si tam ogledal družbeno življenje in iz tega zgradil socialistične doktrine. Ob koncu 19. st. je srednja Evropa dozorela zanje in jih sprejela, tako da če bi poskušali podobno orisati, kaj se je razvijalo v srednji Evropi, bi morali reči, da se je razvoj elementarno nadaljeval, četudi so ljudje skozi pisanje in tisk od drugod sprejemali raznovrstne ideje. Nadaljevalo se je, kar je obstajalo v letu 400 n. št., potem naredilo skok in v bistvu našlo stik šele v zadnji tretjini 19. st., okrog leta 1875. Četudi se je anglo-saksonski narod srečal s spremembo razmer ‒ z nujnostjo prevzema zavestne duše ‒ že leta 1840, je nemško ljudstvo še naprej sanjalo, in še v sanjah doživelo leto 1840, potem prespalo čas ‒ nekako od leta 1875 naprej ‒ ko bi lahko zgradili most med vodilnimi osebnostmi in tem, kar se je dvignilo iz ljudskih množic kot proletariat, ki se je potem polastil socialističnih doktrin in prav s tem izvedel nasilen, radikalen pritisk na zavestno dušo. Toda tudi tega dejansko niso opazili, vsekakor ni bilo speljano v kakršne koli kanale oz. smeri in je v bistvu tudi še danes deležno najbolj izkrivljenih presoj.

Da bi prišli do nenavadnosti in nepravilnosti, na katerih vse to temelji, se moramo le spomniti, da je Oswald Spengler, ki je napisal pomembno knjigo Propad Zahoda, napisal tudi knjižico o socializmu, za katero mislim, da je bila razširjena v 60 tisoč izvodih ali morda celo več. Spengler je nekako prepričan, da si ta evropska, ta zahodna civilizacija koplje svoj lastni grob. Po Spenglerju bomo leta 2200 živeli na stopnji barbarstva. Spenglerju moramo dati prav glede nekaterih njegovih izvajanj; kajti če bo evropski svet ostal pri takem poteku razvoja, kakršen je zdaj, bo z začetkom tretjega tisočletja povsem prevladalo barbarstvo. V tem pogledu ima Spengler popolnoma prav, le da ne vidi in noče videti, kako lahko iz notranjosti človeka senčni razum preide v imaginacijo in s tem celotno človeštvo zahoda povzdigne v novo kulturo

Tega oživljanja kulture skozi hotenja antropozofske duhovne znanosti človek, kot je Oswald Spengler, ne vidi. Vendar ima misli o socializmu – pravem socializmu, po njegovem mnenju socializmu, ki resnično prinaša socialno življenje –, ki bi moral nastati še pred tem propadom; misija človeštva zahoda je, da uresniči socializem. Toda Oswald Spengler pravi, da so edini poklicani to uresničiti, Prusi. Zato je napisal knjižico Pruska kultura in socializem. Vsak drugi socializem je po Spenglerju napačen. Samo tisti, ki je v dobi Wilhelma dozorel svoje prve rožnate žarke, samo ta socializem bi moral osvojiti svet; potem bo svet doživel resnični, pravi socializem. Tako govori danes človek, ki ga moram šteti med najbolj genialne ljudi našega časa. Ne gre zato, da ljudi presojamo po vsebini tega, kar govorijo, ampak gre zato, da jih presojamo po njihovih duhovnih zmogljivostih. Ta Oswald Spengler, ki obvlada 15 različnih znanstvenih ved, je seveda “pametnejši od vseh piscev, doktorjev, magistrov in popov” itd. in rečemo lahko, da je s svojo knjigo o propadu zahoda predstavil nekaj, kar zasluži pozornost, kar je sicer zlasti naredilo strašno globok vtis na mladino srednje Evrope. Toda poleg tega stoji ideja, ki sem jo malo prej izpeljal, in vidite, kako lahko danes prav genialni ljudje pridejo na najbolj odpadle ideje. Ljudje se oprimejo razuma, ki vlada, in ta je senčen. Sence švignejo tja, ljudje so znotraj neke sence, potem švigne za neko drugo; ničesar živega. Saj vendar v silhueti, v senci, ki jo neka ženska meče na steno, sploh ni več mogoče razpoznati njene lepote in tako je, tudi ko stvari obravnavamo v senčnih slikah. Pruska kultura v senčni sliki je vsekakor zamenjana s socializmom. Če se ženska obrne s hrbtom proti steni in meče nanjo senco, je lahko celo najgrša ženska lepa; Podobno imamo prusko kulturo za socializem, če senčni razum notranje doseže genialnost.

Tako moramo danes gledati na stvari. Danes ne smemo gledati na vsebino, stremeti moramo k zmogljivostim; to je pomembno. Tako moramo priznati, da je Spengler genialen človek, četudi moramo imeti veliko njegovih idej za norčije. Živimo v dobi, ko mora priti na plan izvorno ‒ elementarne mnenjske utemeljitve; kajti iz določenih elementarnih temeljev je treba priti do razumevanja sedanjosti in s tem do impulzov za resničnosti za prihodnost.

Seveda je evropski vzhod popolnoma prespal, kar je dalo leto 1840. Le pomislite v veliki množici na prgišče intelektualcev, ki so skozi pravoslavno religijo, zlasti pravoslavno češčenje, še globoko v orientalizem vsajeni, zataknjeni pripadniki ruskega ljudstva. In pomislite na uspavano delovanje nekega Aleksandra I., Nikolaja I. in vseh tistih z oznako I., ki so jim sledili! Kar je prišlo danes, je bilo torej tisto, kar je hotelo in težilo tja, proti točki, na kateri mora zavestna duša prodreti v evropsko življenje.

De Maistre je pokazal na Rim, ker naj bi papež – če spregledamo občasne papeške osebnosti – sedel v Rimu kot inkarnacija tistega, ki je poklican vladati moderni civilizaciji. Ta de Maistrova izvajanja so dosegla končno točko leta 1870, ko je bilo razglašeno pravilo o papeževi nezmotljivosti. Tu je bilo skozi zastarelo bogoslužje Ormuzda v osebi rimskega papeža ohranjeno, kar bi morali iskati v duhovnih višinah. Kar bi morali videti kot duhovnost, je postala zemeljska materija; tu je cerkev postala zunanja, laična država, potem ko že dolgo drugim državam uspešno prilagaja obliko, ki jo je sama privzela, ko je pod Konstantinom postala državna religija.

Tako imamo v romanizmu na eni strani nekaj, kar postaja moderna država, tako da se pravni princip sam vzpenja in prikliče nekako svojo lastno polarnost v francoski revoluciji; na drugi strani imamo zastarelo bogoslužje Ormuzda. Tudi vsa pravila in mere, ki jih uporabljamo v znanstvenem življenju, izhajajo z one strani kanala. V de Maistru imamo zadnjo veliko osebnost, ki hoče vtisniti duhovnost v pravno obliko države, ki hoče vnesti duhovnost v zemeljsko materialnost.

To mora antropozofsko usmerjen duhovni pogled spremeniti, saj hoče vzpostaviti nadčutno duhovnost. K podaljšanemu češčenju Ormuzda, k ahrimanskem češčenju, želi pristaviti nekaj, kar bo vneslo ravnotežje, samega duha želi narediti za vladarja Zemlje. To je mogoče narediti edino tako, da po eni strani zemeljsko vtisnemo v državnopravno in na drugi strani v gospodarsko obliko in pri tem duhovno življenje tako povzdignemo, da s tem ne bomo vzpostavili vere v boga, ki izhaja iz Zemlje, ampak vladavino skozi samega duha, ki priteka z vsakim novim človekom, ki se utelesi na Zemlji. To je svobodno duhovno življenje, ki hoče dojeti duha, ki je onstran zemeljskega. Ponovno se mora uveljaviti, kar bi lahko imenovali izliv duha.

Na vsesplošnem ekumenskem cerkvenem zboru leta 869 je bil pogled na duha zadušen, da bi ljudem z začetkom 15. st. preprečili priznavanje duha, ki z nebes vlada Zemlji, in da bi povzročil, da se ljudje, kot je de Maistre, pojavijo šele v 19. st.

Zdaj se moramo obrniti od verovanja v zemeljsko utelešenega duha, od njegovega v zemeljski cerkvi še naprej živečega Kristusovega bistva k duhovnemu bistvu, ki je vsekakor povezano z Zemljo, ki pa ga moramo spoznati in uvideti v duhu. Kajti vse, kar moramo ljudje doseči znotraj zemeljskega, si priboriti v družbeni ureditvi, se ne more zgoditi drugače, kakor da sami pripoznamo svobodno pravico duha, da se z vsakim novim človeškim življenjem spusti na Zemljo, da bi si priskrbel fizično telo, da v zemeljski osebnosti nikoli ne more postati neodvisen in da biva v nadčutnem bistvu.

Vzpostavitev pravila oz. dogme o papeževi nezmotljivosti je odcepitev od duhovnosti! Zadnja točka tega, kar so hoteli z vsesplošnim ekumenskim cerkvenim zborom leta 869 doseči, je bila izvršena. Moramo se vrniti k priznanju duha, k verovanju vanj in k spoznanju duha. Toda to se ne more zgoditi, če je naš družbeni red prevlečen s tisto strukturo, ki omogoča svobodno duhovno življenje ob vseh drugih stvareh, ki so na Zemljo vezane kot politično in gospodarsko življenje.

To mora človek danes v poteku civilizacije razumeti. Tako moramo to občutiti. Če tega notranje ne občutimo tako, potem pač ne moremo priti do bistva tistega, kar se dejansko hoče izraziti v Tričlenosti družbenega organizma, kar si prizadeva delovati za ozdravitev civilizacije, ki bo sicer postala žrtev propada, kot je to opisal Spengler.

Kljub temu da je človekov intelekt nekaj povsem duhovnega v človeku, sploh ni več dejanska bit. Ima le nekaj, kar je v bistvu podoba dejanskosti. Ko človek danes razmišlja s svojim razumom, njegove misli niso ukoreninjene v resničnosti. Te misli obstajajo in se gibljejo le v nekakšni zasenčenosti in ta proces se le še stopnjuje ter doseže svoj vrhunec v 19. st. Danes je človek že povsem izgubil občutek za resničnost. Živi znotraj duhovnega elementa, vendar je materialist. S svojimi duhovnimi mislimi, ki so zgolj senčne misli, človek razmišlja le o materialnem obstoju. Človek spet postaja bolj duhoven; toda duševno-duhovne vsebine, ki mu jih je prej dajala materija, ga zdaj ne poduhovljajo več. Postal je bolj duhoven, toda skozi svojo duhovnost razmišlja le materialno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 34 other subscribers