ČETRTI DEL (4/5)
Mesec se bo nekoč ponovno združil z Zemljo. V abstraktnem svetu živeči astronomi in geologi menijo, da se bo to zgodilo čez mnogo tisočletij, vendar je to utvara. Nismo prav dosti oddaljeni od te točke. Človeštvo kot tako postaja vse mlajše in mlajše. Človeška bitja se vedno bolj približujejo temu, da se bodo telesno-duševno razvijala le do neke določene točke v življenju. V času Kristusove smrti, dogodka na Golgoti, so se bili ljudje v splošnem sposobni telesno in duševno razvijati do 33. leta življenja, danes je ta razvoj mogoč le še do 27. leta. In prišel bo čas v 4. tisočletju, ko se bodo ljudje sposobni razvijati le do 21. leta starosti. V 7. tisočletju bo te sposobnosti človek zmožen le še do 14. leta svoje telesnosti. Takrat bodo ženske prenehale biti plodne; povsem drugače se bo vstopalo v zemeljsko življenje. To bo čas, ko se bo Mesec ponovno približal Zemlji, se znova včlenil vanjo.
Če bo šlo tako naprej, če se ljudje ne bodo odločili vase sprejeti tistega, kar lahko prihaja iz duhovnih svetov, bo človek postopno vedno bolj zlit z mračnimi barvami svojega intelekta. Naš intelekt bo postopno vse bolj zamračen.
Razmislite, kaj ta zamračeni intelekt dejansko edino vsebuje oz. zaobsega. Celo samega človeškega bitja ne more razumeti. Razume minerale. To je končno tudi edino, kar je ta zamračeni intelekt do določene mere sposoben razumeti. Že življenje rastlin mu je uganka, življenje živali še bolj, lastno življenje pa mu je povsem prozorno. Tako človek oblikuje slike sveta, ki pa so le vprašanja o svetu, in reči smemo, da dejansko nekaj vsebujejo, ni pa v njih pravega bistva rastline niti živali in še posebej človeka ne. Ta slikovna podoba se bo vedno bolj nadaljevala, če se človek ne bi odločil sprejeti tistega, kar se mu ponuja v novih imaginacijah, s katerimi mu je opisano kozmično bivanje. Duhovna znanost je sposobna prenesti živo modrost in to je treba sprejeti v zasenčene razumske pojme in v zamračene intelektualne predstave. Tako morajo zasenčene slike razuma oživeti.
Ta oživitev senčnih slik razuma ni le človeški, ampak tudi svetovni in kozmični dogodek. Spomnite se na to, kar sem predstavil v svoji knjigi Skrivna znanost, da so nekoč človeške duše odpotovale na planete in se potem ponovno spustile nazaj v zemeljski obstoj. Predstavil sem tudi, kako so se Marsovi, Jupitrovi in drugi ljudje drug za drugim ponovno spustili na Zemljo. Vidite, zdaj, na koncu 70. let 19. st., se odvija pomemben dogodek. To je dogodek, ki se lahko opiše edino v luči dejstev, ki se nam razkrivajo v duhovnem svetu. Medtem ko so se v staroatlantskem času ti ljudje s Saturna, Jupitra, Marsa itd. tako razširili po spustu na Zemljo, medtem ko so se torej človeška duševna bitja vselila v Zemljin obstoj, se zdaj pričenja čas, ko se druga, nečloveška, bitja spuščajo na Zemljo in na njej vstopajo v odnos z ljudmi, da bi tako nadaljevala svoj razvoj. Od konca 80. let 19. st. želijo ta nadzemeljska bitja k nam v zemeljski obstoj. Tako kot so bili vulkanski ljudje zadnji, ki so se spustili na Zemljo, tako se dejansko zdaj vulkanska bitja odpravljajo v zemeljski obstoj. V zemeljskem obstoju že imamo nadzemeljska bitja. In tej okoliščini, da nadzemeljska bitja v naš zemeljski obstoj prinašajo sporočila, se moramo zahvaliti, da sploh imamo povezujočo duhovno znanost.
In kako se na splošno vede človeški rod? Človeški rod se vede, če lahko tako rečem, kozmično neotesano do teh bitij, prihajajočih iz vesolja na Zemljo, sprva sicer res še počasi, vendar jih je že mogoče opaziti. Ta človeški rod jih sploh ne upošteva, ignorira jih. In to je tisto, kar bo vodilo Zemljo v vse bolj tragično stanje; kajti v naslednjem stoletju se bo med nami sprehajalo vedno več duhovnih bitij, katerih jezik bi morali razumeti. To je mogoče, le če skušamo dojeti to, kar prihaja od njih ‒ vsebino duhovne znanosti. Želijo nam jo dati in želijo, da v smislu duhovne znanosti tudi ukrepamo, da duhovno znanost presadimo v družbeno delovanje zemeljskega obstoja.
Resnično imamo od zadnje tretjine 19. st. opraviti z vdorom duhovnih bitij iz vesolja, nenazadnje s takšnimi bitji, ki bivajo v sferi med Mesecem in Merkurjem, vendar se že prebijajo v področje zemeljskega obstoja in se skušajo v zemeljskem obstoju ustaliti, da bi se ljudje napolnili z mislimi o duhovnih bitjih vesolja. Tako nam lahko postane jasno, kar sem že prej razložil, da moramo naš zamračeni intelekt oživiti s slikami duhovne znanosti. Taka razlaga je abstraktna, konkretna pa je takale: Duhovna bitja hočejo v zemeljski obstoj in moramo jih sprejeti. Sledil bo pretres za pretresom in na koncu bo moral zemeljski obstoj zapasti v družbeni kaos, če se bo odpor do prihoda teh bitij nadaljeval. Ta bitja ne želijo nič drugega, kakor da so prednja straža temu, kar se bo zgodilo z zemeljskim obstojem, ko se bo Mesec ponovno združil z Zemljo.
… Kaj doživljamo danes v vsem civiliziranem svetu? Mlade ljudi pošiljamo na klinike in naravoslovne fakultete; tam se učijo o človeku. Učijo se o človeškem okostju in človeka nasploh v njegovi organizaciji spoznajo s proučevanjem trupla. Naučijo se v abstraktnih mislih logično zgraditi človeški organizem. Vendar, dragi prijatelji, tako se človeka ne more spoznati, tako se nekaj naučimo le o mineralnem v človeku. S tako znanostjo se lahko o človeku naučimo edino to, kar ima pomen od ločitve Meseca do njegove vrnitve in kar se bo iz spredenih misli v sedanjosti preobrazilo v pajkom podobna bitja.
Pripraviti je treba spoznanje, ki ga bodo ljudje drugače doumeli, to pa je možno, le ko bo znanost povzdignjena v umetniško gledanje, ko bomo priznali: Ja, znanost, kakršno poznamo danes, lahko pride le do določene točke. Do mineralnega v mineralnem, rastlinskem, živalskem in človeškem. Toda že v rastlinskem kraljestvu se mora znanost preobraziti v umetnost, še bolj v živalskem kraljestvu. Hoteti dojeti, razumeti živalsko obliko, tako kot to delajo anatomi ali fiziologi, je neumnost. Dlje ko si ne priznamo, da je to neumnost, dlje se zasenčeni razum ne more preobraziti v živo, duhovno dojemanje sveta. Kar se danes naše mlade ljudi, ko pridejo na univerzo, poučuje v tako brezupno abstraktni obliki, je treba v celoti preliti v umetniško dojemanje. Kajti kar nas danes obdaja kot narava, ustvarja umetniško. In dokler ne bomo razumeli, da je tisto, kar nas kot narava vse naokrog obdaja, umetniško ustvarjanje in da je to mogoče doumeti le z umetniškimi pojmi, v našem pogledu na svet ne more priti do odrešitve.
V mučilnicah srednjeveških gradov so ljudi dajali v železne device, kjer so jih prebadali s sulicami. To sicer nazorno spominja na fizični postopek, ki pa je prav tak, skozi katerega mora iti današnja mladina, ko jih učijo anatomijo in fiziologijo, pri tem pa govorijo, da bodo tako spoznali človeško bitje. Ne, ničesar ne razumejo o človeku, razen tisto, kar se doseže z duševno-duhovnim mučenjem: mesenega, mineraliziranega človeka. V svoj um sprejemajo tisto, kar bo nekega dne preobraženo v pajčevinsko prekrivalo Zemlje.
Res je težko, da imajo moč in oblast današnje civilizacije tisti, ki porogljivo gledajo na najbolj resnične misli, tiste, ki so v najbolj notranji, najbolj intimni povezanosti z blagrom in odrešenjem človeškega razvoja, s celotno misijo človeškega razvoja v svetu, in se jim zdijo navadna norčija! To je tragično in pred tem si ne smemo zatiskati oči. Kajti le če to tragedijo povsem nazorno postavimo pred duševne oči, se bomo morda pobrali in dvignili do resnične odločitve, kolikor se pač na tem mestu lahko zavzamemo za to, da bi zasenčeni intelekt našel možnost, da sprejme vase, kar se spušča iz nadzemeljskega duhovnega sveta, da se tako usposobi za tisto, v kar mora v prihodnosti vstopiti.
… Ta zamračeni intelekt vendar ne sme biti pahnjen nazaj na stopnjo rastlinskega, v pajkovsko zalego, ki se bo razširjala preko Zemlje, ampak mora človek doseči višjo stopnjo obstoja do časa v 8. tisočletju, ko ženske ne bodo več plodne, Mesec pa bo ponovno združen z Zemljo. Takrat moramo zemeljsko pustiti za seboj kot otroško pručko, da bo človek le od zunaj voden in usmerjan, in tega ni več treba nositi s seboj v kozmični obstoj. Človek se mora tako pripraviti, da se mu ne bi bilo treba vključiti v tisto, kar se mora enkrat razviti na površini Zemlje. Kajti tako kot se je človek iz predzemeljskega obstoja spustil v to zemeljsko bivanje, kot se je z ločitvijo Meseca pričelo njegovo fizično rojevanje iz ženske, tako bo nastopilo novo; dosedanje rojevanje je v celotnem kozmičnem razvoju le prehodna epizoda, ki je morala človeku prinesti občutek svobode, zavest o svobodi, sklenjeno individualnost in osebnost. To je epizoda, ki je nikakor ne smemo omalovaževati ali zaničevati, saj je bila v celotnem kozmičnem napredku nujna, vendar je ne smemo zadržati.
Komentarji