Človek se ne sme prepustiti lagodnosti zgolj abstraktnega pogleda na božansko, ampak mora tisto, kar je povezano z njegovim razvojem, gledati povsem konkretno. Do resnične notranje oživitve svojega celotnega duhovno-duševnega bitja lahko pride le tako, da to veliko razdobje, časovni prostor, dojame v njegovi konkretni oblikovanosti, razvojni podobi, skozi katero ga vodijo njegova zaporedna zemeljska življenja.
… To nam danes dejansko govori duhovna znanost. To drži celo stvari skupaj. Danes človeški volji grozi, da bo odcepljena od duhovnosti in da bo zvezana s pajčevino Zemlje; ta volja živi zavestno v posameznih ljudeh, ker verjamejo, da bodo prišli na svoj račun in uresničili svoje cilje, če se bodo sami duhovno vzgajali, ostale pa puščajo v nevednosti. Pri večini pa je tako, da nezavedno tako živijo, da v bistvu niti ne slutijo, proti kakšni strašni zemeljski usodi gredo, če se povežejo s tem, kar neka davna duhovna znanost imenuje šestnajst poti do človeške sprijenosti. Kajti, moji ljubi prijatelji, tako kot obstajajo raznolike poti, da se z zamračenim razumom obrnemo k temu, kar lahko pride kot védenje, znanje, sporočilo iz duhovnega sveta, tako seveda obstajajo tudi različne možnosti zamračenega razuma, da se združi s temi bitji v pajkovskih oklepih, ki bodo v prihodnosti prepredla Zemljo. Razum bo takrat objektivno vladal v različnih udih, ki jih bodo imele te pajkovske živali, ki se bodo medsebojno prepletale in zapredale, se druga druge oklepale, in v tem vzajemnem oklepanju, podobnem ovijanju kač na Hermesovem kaduceju, Merkurjevi palici, izzvale najbolj čudovite, najbolj inteligentne, najbolj duhovno bogate oblike – v smislu današnjega pomena izraza duhovno bogat.
… Kaj bi potem pomagalo, če bi te stvari danes držali v tajnosti, kar si mnogi želijo? To bi bilo metanje peska ljudem v oči. Velik del tega, kar se danes razširja kot duhovnost, ni v osnovi vzeto nič drugega kot metanje peska v oči. Od časa do časa srečamo ljudi, ki to metanje peska v oči uvidijo, niti enega zgodovinskega dogodka namreč ne pojmujejo takšnega, kakršen v resnici je. Koliko ljudi danes dojema, da se odvijajo pomembni temeljni in prodorni dogodki? Koliko je potem danes ljudi, ki znajo od naših dnevnih dogodkov prisluhniti najpomembnejšemu? Na te stvari sem že opozoril. Koliko ljudi se je pripravljenih ukvarjati s temi rečmi? Ljudje radi zamižijo pred tem, radi rečejo: Stvari pač niso tako pomembne. Vendar so znamenja vsekakor tu in znamenja morajo biti ljudem razumljiva.
… Dve nevarnosti ogrožata tako evolucijo zavestne duše kot spustitev duhovnega Jaza v človeštvo med prihajajočo šesto kulturno dobo: Da se bo spustitev odigrala na luciferski način, ali da do tega spusta sploh ne bo prišlo. Človek bi bil tako obsojen na postopno ahrimanizacijo. Če bo zadosten del človeštva želel izpolniti svojo predpisano nalogo, bo moral opisani nevarnosti preseči v naslednjih 1500 letih.
… Če bo človeštvo uspelo pravilno dozoreti, bo uspelo pravilno preiti v šesto kulturno dobo, kakor so načrtovale modrostne moči najvišjih hierarhij. Vemo, da je s tem tesno povezana prihodnost Vzhodne Evrope, ki je bila pripravljana za nosilko prihodnje kulture duhovnega Jaza. Razumljivo je, da je prav zato vzhodna Evropa cilj vitalnih interesov tistih dveh tajnih okultnih tokov, ki želita oblikovati prihodnost človeštva v skladu z lastnimi egoističnimi interesi in njihova delovanja se bodo v tej smeri še stopnjevala. Zavedata se, da lahko svoje egoistične interese zavladati svetu uresničita le tako, da si podredita vzhodno Evropo. Zato se bo v naslednjih stoletjih vse bolj stopnjevala borba za ekonomsko in duhovno prevlado nad vzhodno slovanskimi narodi, v katere je kot temelj položen mogočen duhovni potencijal bodoče šeste človeške kulturne dobe, ki je v Janezovi Apokalipsi imenovana Filadelfija. Prav zato predstavljajo vzhodno slovanski narodi največjo prepreko omenjenim okultnim bratovščinam »leve roke« in hkrati edinstveno priložnost tistemu toku dela človeških prizadevanj, ki hoče, da človeštvo doseže svoj pravi cilj.
… Glavni okultni namen zahodnih lož je, da človeštvu umakne eteričnega Kristusa z njegovega mesta v Zemlji najbližjem duhovnem svetu in ga nadomesti z demonskim bitjem ahrimanske narave, antikristusom, ki pa ga tudi imenujejo Kristus. Z njegovo pomočjo jim lahko uspe zaustaviti evolucijo zavestne duše in celotni razvoj človeštva pripeljati pod vpliv materialistično mehanicističnih impulzov ter tako podaljšati peto kulturno dobo človeštva do konca zemeljske evolucije. Vendar duhovni potencial vzhodno slovanskih narodov, ki jim je sojeno biti Kristusovo ljudstvo, ima v globini duš svojih pripadnikov položeno nepremagljivo stanje duha – Sveti Gral; njihove zavestne moči so nadnaravno močne in predstavljajo bistveno oviro uresničenju antikrščanskih ciljev. Pripravljenost teh narodov za prihodnje sprejemanje duhovnega Jaza je tesno povezana s sposobnostjo resničnega sprejemanja eteričnega Kristusa, ki se je sredi 20 st. začel prikazovati tistim ljudem, ki so že uspeli dovolj dvigniti svojo zavest. Nenehna degeneracija fizičnih teles predstavlja velik problem zlim okultnim bratovščinam zahoda, zato hočejo izrabiti duhovne danosti vzhodno slovanskih narodov za svoje namene pri poskusih podaljševanja fizično materialističnega življenja na Zemlji.
… Rimsko katoliška cerkev, ki jo predstavlja notranji krog njenih posvečencev, bo prav tako poskušala vse, da razširi svoj vpliv v vzhodni Evropi. Vendar bodo njeni nameni drugačni. Po svoji notranji, hierarhični in dogmatski naravi je rezultat četrte poatlantske dobe, ki je trajala od 747 pred Kristusom do 1413 po Kristusu. Njen razcvet je bil v 13. in 14. st. ko je določala celotno duhovno, ekonomsko in politično življenje Evrope. Od takrat naprej so ji določene višje sile postavile omejitve, zaradi katerih bo postopno popolnoma odmrla. V primeru umetnega nasilnega podaljševanja svojega obstoja in delovanja pa se bo izrodila v impulze odkritega zla. Rimska kultura se je s širjenjem rimokatolicizma po Evropi preobrazila v impulz, ki je posebno zaviralen v njeni prvi tretjini, torej se bo to še nadaljevalo. Naravna meja trajanja rimsko katoliške cerkve je največ do druge tretjine pete poatlantske dobe (do približno 2133. leta).
… Vse navedeno izhaja iz rezultatov sodobnih duhovnoznanstvenih raziskovanj, s katerimi so posvečeni voditelji rimsko katoliške cerkve in vodilni člani jezuitov dobro seznanjeni. Zato si že mnoga leta prizadevajo za vsako ceno spremeniti zgodovinski in duhovni potek, ki ga določajo najvišji zakoni razvoja človeštva. To jim uspeva tudi tako, da se predčasno dokopljejo do duhovnih resnic, za katere človeštvo trenutno še ni dozorelo, zato mu niso razodete, oni pa jih izrabijo za prevlado na svetu in uresničevanje svojih egoističnih interesov.
Sprejetje vrste dogem v rimsko katoliški cerkvi si ni mogoče razlagati drugače kot realno in zavestno udejanjanje tega cilja. Če smo omenili, da je leto 2133 nekako zaključek obdobja rimsko katoliške cerkve, je po okultnih raziskavah predviden konec evropske civilizacije okrog leta 2200. Takrat bo končana vladavina nadangela Mihaela, ki bdi nad sedanjim razvojem človeštva in do takrat mora človeštvo kot civilizacijski princip ponovno sprejeti posvetitev oz. iniciacijo. Ta princip od leta 1879 človeštvu pošilja vladajoči Sončev nadangel v obliki novega krščanskega nauka o posvetitvi, antropozofije, ki je namenjena za vodenje človeštva po letu 2200. V kolikor se to ne bo zgodilo, in ustrezni del človeštva ne bo razvil večjega občutka odgovornosti, če človeštvo ne bo odprlo svojih src in uma vsebini nauka posvetitve, mu preti propad, kar v njegovi evoluciji ne bi bilo prvič. Pomembno se je zavedati, da se proti širjenju takšne individualne krščanske posvetitve borijo tako zahodne bratovščine moči kot vladajoči krogi rimsko katoliške hierarhije.
Za socialistični poskus, ki se je začel z revolucijo 1917 v Rusiji, lahko rečemo, da je bil neuspešen, ker boljševiki s pomočjo marksistične ideologije in nasilno vodene ekonomije niso bili sposobni ustvariti novega človeka oz. nove človeške rase. V dobi zavestne duše so bili predstavniki te t.i. nove ljudske rase le nosilci ahrimansko-satanističnih navdihov. To je pomenilo, da v kolikor se bo tako imenovan socialistični poskus po odločitvi več kot dve stoletji starega partnerstva zahodnih bratovščin in jezuitov končal ali le začasno končan, bo vzhodna Evropa pred novo preizkušnjo, pred novim eksperimentom, ki bi bil lahko prav tako poguben za vzhodno slovanske narode. Ena možnost je poskus amerikanizacije, preplavitev z najvišjim materializmom, ki hoče vzhodno Evropo narediti za privesek ekonomsko razvitih in politično naprednih zahodnih držav. Drugo možnost vidijo zahodne lože in vladajoči krogi rimsko katoliške cerkve v tem, da z duhovnim in družbeno ekonomskim vplivanjem razdelijo vzhodno slovanske narode v dve ločeni rasi, kjer bo ena vse bolj podvržena vse višje razvitemu materializmu, druga pa bo težila izključno k navznoter omejenemu duhovnemu, nobena pa ne bo sprejela pravih nalog, ki so pripravljene za peto poatlantsko dobo.
V kolikor katera od obeh možnosti uspe, se šesta poatlantska kulturna doba ne bo mogla začeti z vzhodno slovanskimi narodi. Njihov vodnik, nadangel Orifiel, se bo moral odpovedati svoji misiji in bo odpoklican od narodov, ki jih je vodil. To ne bi bila največja tragedija le za vzhodno slovanske narode temveč za vso Evropo in končno za celotno človeštvo. Prihodnost Evrope je v ruskem narodnem duhu, v ljudskem duhu vzhodno slovanskih narodov.
… Po zemljepisnem razčlenjevanju potekajo najrazličnejše sile iz najrazličnejših ozemelj navzgor. Zato ljudi ne bi smeli ločevati po ozemljih, ampak medsebojno prevzeti tisto, kar je na vsakem ozemlju (in edino tam) lahko ustvarjeno kot dobro in veliko. Zato je duhovnoznanstveni svetovni nazor skrbno premišljen, da ustvari nekaj, kar lahko resnično prevzamejo vsi narodi z vseh področij. Kajti ljudje morajo napredovati v medsebojni izmenjavi duhovnih dobrin.
Zato na določenih ozemljih zelo lahko nastane prizadevanje za pretirano povečevanje moči. Preti velika nevarnost enostranskega nadaljnjega razvoja sodobnega človeštva, kar je mogoče presojati iz resnično konkretnih odnosov, razmer in okoliščin, ko vemo, da je Zemlja organizem, in kaj se pravzaprav dogaja na različnih točkah Zemlje. V vzhodni Evropi je razmeroma malo nagnjenosti, ki bi bile pod vplivom tega, kaj iz Zemlje izteka, kajti ruska kultura na primer je v blagem, prisrčno občutenem stiku prav skozi tla, vendar sprejema iz tal čisto posebne sile, in sicer sile, ki ne prihajajo od Zemlje. Skrivnost ruskega zemljepisa je v tem, da Rusi iz Zemlje sprejemajo to, kar je najprej Zemlji izžareta svetloba, ki se ponovno vrača od Zemlje. Rusi torej iz Zemlje sprejemajo tisto, kar k Zemlji najprej priteče iz zunanjih območij; Rus ljubi svojo zemljo, vendar jo ljubi prav zato, ker mu odseva nebo. Toda če je Rus še tako ozemeljsko razpoložen, ima v tem ozemeljskem razmišljanju (četudi je to danes še na otroški stopnji) nekaj izjemno svetovljanskega: Zemlja pride na svoji poti skozi kozmični prostor v stik z vsemi mogočimi deli nebesnega svoda, ki obdaja Zemljo. In če v dušo ne sprejemamo, kar v Zemlji teče od spodaj navzgor, ampak kar teče od zgoraj navzdol in ponovno navzgor, je to nekaj drugega, kot če sprejemamo direktno iz Zemlje iztekajoče, kar na določen način razvija soroden odnos s človeško naravo. Toda to, kar Rus na svoji zemlji ljubi, s čimer se prežame in prepoji, je vzrok marsikatere njegove slabosti, vendar tudi predvsem določene sposobnosti premagati dvojnikovo naravo, o kateri sem vam govoril. Zato bo ruski človek poklican, da v dobi, v kateri mora biti ta dvojnikova narava dokončno premagana, v šesti poatlantski kulturni dobi, izroči najpomembnejše impulze.
Toda določen del zemeljskih tal kaže največjo sorodnost z omenjenimi silami. Ko se človek prestavi tja, pride v njihovo območje; brž ko odide od tam, ni več tako, kajti tu gre za čisto zemljepisno in ne etnografsko ali narodno. Področje, kjer ima največkrat vpliv na dvojnika tisto, kar izteka od spodaj navzgor, in kjer se s tem, da to iztekajoče pri dvojniku največkrat preide v sorodnost, se torej ponovno zaupa Zemlji, je tisto področje Zemlje, kjer večina gorovij ne poteka od zahoda proti vzhodu, ampak v glavnem od severa proti jugu (kajti to je tudi v zvezi s temi silami), kjer imamo v bližini magnetni pol. Predvsem na tem področju se skozi zunanje okoliščine razvije sorodnost z mefistovsko-ahrimansko naravo. In s to sorodnostjo bo v napredujočem razvoju Zemlje storjenega veliko. Danes človek ne sme iti slep skozi razvoj Zemlje; te okoliščine mora nujno spoznati. Evropa bo lahko z Ameriko vzpostavila pravilen odnos le s poznavanjem teh okoliščin, ko se ve, katere zemljepisne odvisnosti in pogojenosti prihajajo od tam. Če pa bo Evropa še naprej slepa glede tega, jo bo to privedlo do podobnih razmer, v katerih se je znašla stara Grčija v odnosu do starega Rima. To se ne sme zgoditi; svet ne sme postati zemljepisno amerikaniziran. Vendar je treba to najprej razumeti. Stvari se ne sme jemati tako neresno, kot se to danes pogosto dogaja. Kajti vidite, stvari imajo globoke temelje, in danes so pomembna spoznanja, ne zgolj simpatije in antipatije, da bi pridobili uravnavanje v soodvisnosti, v katero je sedanje človeštvo tako tragično postavljeno. To so stvari, ki jih lahko tukaj še natančneje pretresamo; v javnih predavanjih so lahko le nakazane. Včeraj sem opozoril, kako nujno je, da tako imenovana duhovna veda prodre tudi v družbene in politične pojme. Kajti namen prizadevanj Amerike je vse mehanizirati, gnati vse v področje čistega naturalizma, kulturo Evrope postopno izbrisati s površja Zemlje. Drugače tudi ne more.
Tako vidimo perspektivo razvoja zavestne duše v tej peti poatlantski dobi, kako se razvija od zahoda preko srednje Evrope k vzhodu. Na začetku na zahodu še z naravno instinktivno močjo, na podrejanju zunanjega materialnega sveta. V srednji Evropi jo je treba v procesu poduhovljanja znanja ob pomoči poklicanih posameznikov in antropozofske literature postopno zavestno razvijati. Pri narodih vzhodne Evrope zavestna duša na začetku sploh ni bila dana, saj njihova naloga ni v peti kulturni dobi, ampak bodo prevladujoči v šesti, zato jo morajo sprejeti od zunaj in sicer tako, da to ne bo uničujoče za njihovo notranje življenje.
Če na vprašanja z vzhoda srednja Evropa ne bo pravočasno odgovorila v obliki novega duhovnega življenja ob pomoči Kristusovega impulza, se bodo vzhodno evropski narodi soočili z dvojno nevarnostjo. Z ene strani grozi njihovi zavestni duši, da podleže ahrimanskemu amerikanizmu, z druge pa, da se njihov velik del od tega v strahu odvrne in obrne k tradicionalno lucifersko obarvani religioznosti. V obeh primerih vzhodno slovanski narodi ne bodo mogli prevzeti zanje pripravljene misije v razvoju človeštva, kar bodo izrabili zahodne lože in jezuiti. Njihovi vladajoči krogi dobro vedo, da bo ob koncu evolucije intelektualne oz. razumske duše, ko se bo v celotnem vzhodno slovanskem ljudstvu prebudila potreba po silah zavestne duše, obdobje boljševizma končano. Ta preobrat so vnaprej pripravljali, da bi ga lahko čim bolj učinkovito uporabili za doseganje svojih ciljev.
Če bo srednja Evropa izpolnila svojo nalogo v svetovni zgodovini v odnosu do vzhodne Evrope, ji bo omogočeno, da v prihodnosti pravilno vstopi v šesto kulturno dobo in v zemeljsko evolucijo vnese impulz duhovnega Jaza v skladu z razvojem, ki so ga pripravile višje duhovne sile, ki so pod neposrednim Kristusovim vodstvom. Takrat bo v oddaljeni prihodnosti, pred sedmo kulturno dobo (ameriško), vzhodna Evropa v odnosu do zahoda zmogla s svoje strani izvršiti svojo nalogo, tako kot je srednja Evropa poklicana, da izvrši svojo nalogo ter da ji odpre pot za vstop v zgodovinsko obdobje poatlantske dobe.
Prihodnjo evolucijo krščanskega človeštva si lahko zamislimo kot prostorsko in časovno spiralo, ki se začne od srednje Evrope in se približuje vzhodni Evropi, ko se bo začela šesta kulturna doba. Od tam se s prihodom sedme, končne dobe z obratnim tokom vrača na zahod vse do ameriškega kontinenta. Vendar mora biti prvi korak prenos nove duhovnosti srednje Evrope v vzhodno Evropo. Ne le zato, ker je izvor in edina rešitev te nove duhovnosti antropozofija, temveč tudi zato, ker je celotna kulturna evolucija prihodnosti odvisna od povezanosti in enotnosti srednje in vzhodne Evrope. (konec)
Komentarji