Predavanja, ki jih je imel Rudolf Steiner v različnih mestih Evrope leta 1915 dopolnjujejo spoznanja, zbrana v knjigi Jasnovidna preiskovanja življenja med smrtjo in ponovnim rojstvom.  Navajam kazalo in prvo predavanje. Štiri Platonove kreposti in njihova povezanost s členi človeškega bitja – Duhovne moči, ki delujejo v fizični svet,  Zürich, 31. januar 1915

Prehod človeka skozi vrata smrti – Življenjska sprememba, Hannover, 19. februar 1915

Duhovna znanost in uganka smrti – Globlja povezanost evropske zgodovine, Bremen, 21. februar 1915

Intimni element srednjeevropske kulture in srednjeevropska stremljenja, Lepzig, 7. marec 1915

Poseganje Kristusovega impulza  v zgodovinsko dogajanje – Premostitev prepada med živimi in mrtvimi, Nürnberg, 13. marec 1915

Moralni impulzi in njihove posledice – Odnosi evropskih ljudstev do svojih ljudskih duhov – Kulturni impulz evritmije, Nürnberg, 14. marec 1915

Kozmični vplivi na člene človeškega bitja med spanjem – Okultni temelj božiča – Pomen žrtvovanja življenja, Dunaj, 1. maj 1915

Vojna, bolezenski proces – Srednja Evropa in slovanski vzhod – Mrtvi kot pomočniki napredka človeštva, Dunaj, 9. maj 1915

Človekov odnos do narave in hierarhij – Duhovi časa in ljudski duhovi – Svarilni glasovi mrtvih, Praga, 13. maj 1915

Pomen umeščenosti srednje Evrope med vzhodom in zahodom – Ahrimansko navdihovanje in spiritualni impulz – Simbol rožnih križarjev, Praga, 15. maj 1915

Kristus v odnosu do Luciferja in Ahrimana – Trojna oblikovanost bitja, Linz, 18. maj 1915

Duhovna znanost kot prepričanje – Eterično telo kot zrcaljenje vesolja, Elberfeld, 13. junij 2015

Povezanost in bratstvo med nami – Kristus v nas, Düsseldorf, 15. junij 1915Düsseldorf, 17. junij 1915

Spoznavnostno premagovanje smrti – Predrojstna in posmrtna duševna doživetja – Naša povezanost z mrtvimi, Köln, 19. junij 1915

(Prvo predavanje)

Štiri Platonove kreposti in njihova povezanost s členi človeškega bitja – Duhovne moči, ki delujejo v fizični svet

Naša duhovna znanost ima nalogo, da v zavesti, v celotnem duševnem življenju, odpravi prepad, ki za zunanjo človeško zavest ločuje fizični svet, v katerem človek preživi čas med rojstvom in smrtjo, od duhovnega sveta, v katerem prebije drugi čas svojega celotnega življenja, čas med smrtjo in ponovnim rojstvom.

Ta stavek običajno in samoumevno z vsemi duševnimi vlakni živi v duhovni znanosti. Zgodi se v trenutku, o katerem vam bom prav danes govoril in ki je, to že smemo reči, posebno zdravilen. Še prav pred kratkim smo v težkih vojnih dogodkih s fizičnega nivoja izgubili vrsto svojih ljubih prijateljev in sočlanov in prav sedaj bomo na zadnji zemeljski poti pospremili dva prijatelja. Jutri ob 11. uri bo pokopana ljuba članica, gospa dr. Golazza, ki je ta teden zapustila fizični nivo, ob tem pa so nam še oznanili, da je naš ljubi prijatelj Fritz Mitscher v bližini Davosa danes popoldne ob petih zapustil fizični nivo. Z obema članoma odhajata od nas s fizičnega nivoja ljubi duši. Toda duhovna znanost nam pokaže pot k takšnemu razumevanju, da v veliko višjem smislu, kot to sicer lahko razumemo, takšnih duš ne izgubimo, ampak ostanemo z njimi povezani.

Odkar delujemo v našem gibanju, je šlo vendar skozi vrata smrti že veliko duš, ki pripadajo gibanju. Predvsem smemo na temelju tistih izvirov, iz katerih k nam nasploh pritekajo duhovna spoznanja, reči, da so nam vendar te duše s svojimi silami postale v duhovnem svetu zveste sodelavke. In z vso odgovornostjo, s katero je mogoče izreči, kar mora biti na tleh duhovne znanosti trdno utemeljeno, smem reči: V njih smo dobili oporo in stebre za svoje duhovno gibanje. Mnogi delujoči v našem duhovnem gibanju so, potem ko so šli skozi vrata smrti, gledali sem dol na tisto, kar naj bi v svoji ljubezni naredili. V času med rojstvom in smrtjo so si telesno prisvojili vrsto prizadevanja, stremljenja, ki ga zastopamo v našem krogu. Tukaj v združenju so sami nekaj prispevali in zapustili, kar deluje na poti med smrtjo in ponovnim rojstvom.

Kakor nam narava vsenaokrog predstavlja svet, na katerega se oziramo, tako lahko gledamo nazaj na svoje fizično življenje od tistega trenutka dalje, ki ga lahko primerjamo z rojstvom človeka. Neposredno po smrti gre človek skozi takšno stanje, ki ga je mogoče primerjati z življenjem embria, z življenjem v materinem telesu, le da se tisto življenje po smrti šteje v dnevih, je torej veliko krajše od embrionalnega glede na fizično življenje. Potem sledi, kar lahko primerjamo z vstopom v fizični svet, s prvim vdihom, kar lahko imenujemo prebuditev v duhovni svet, o čemer lahko rečemo, da je kakor zagotovilo oz. poroštvo, da bodo voljo duše, ki je šla skozi vrata smrti, sprejela bitja višjih hierarhij. Prav tako kot je tukaj za človeka, ko fizično pride iz materinega telesa v fizični svet, najprej primerno vdihniti zunanji zrak in potem postopno prebujati svoje čute, tako pride po smrti trenutek, ko duša čuti: Volja, ki je bila med fizičnim življenjem razpeta znotraj mej fizičnega telesa, se zdaj iz mene pretaka v univerzum. In duša potem občuti, kako bodo to voljo s svojo dejavnostjo resnično sprejela bitja naslednje višje, angelske hierarhije. To je kot prvi vdih v duhovnem svetu in postopno vraščanje v duhovno okolje, kar nam kaže duhovno izkustvo.

Govorim lahko o usodi tistih, ki so v teh letih odšli od nas s fizičnega nivoja. Pogled lahko povežem s tistimi, ki so tukaj vzljubili naše duhovno gibanje in gledajo nanj kot na nekaj, kar naznanja človeško dušo tudi znotraj fizičnega telesa. Takšno spominsko navezovanje na zemeljsko življenje pripada tukaj v fizičnem že duhovnemu svetu. Za tiste, ki so šli skozi vrata smrti, je to neskončno dragoceno, neskončno pomembno. In ko potem v toku, ki priteka k njim iz fizičnega sveta, kot svoj vrelec črpajo, kar so sodoživljali v našem gibanju, kar v celoti doteka kot pritok v reko, ko dotekajo misli tistih, ki so jim bili v ljubezni ali znotraj naravnih zvez naklonjeni, je skupnost, ker je utemeljena na duhovnih vezeh, veliko bolj notranja, kot bi v našem materialističnem času lahko bila.

In ponovno smemo reči: Pri marsikom, ki je šel predčasno skozi vrata smrti v duhovni svet, se nam pokaže, kot da bi to naredil iz notranje ljubezni do našega duhovnega gibanja, da bi lahko pomagal pri okrepitvi sil, ki k nam pritekajo iz duhovnega sveta. Mnogi, ki so odšli od nas, v svojih dušah čudovito najčisteje občutijo nujnost našega duhovnega gibanja. In za vidce, ki zmorejo gledati v duhovni svet, so vsi, ki so šli skozi vrata smrti in sedaj gledajo navzdol na gibanje, s katerim so bili povezani, hkrati duhovni glasniki našega gibanja, ki nam še naprej nosijo duhovne devize, s tem ko nas neslišno pokličejo: Ko smo bili združeni z vami, smo bili prepričani o nujnosti tega gibanja. Toda zdaj, ko smo vstopili v duhovni svet, vemo, da lahko pomagamo in moramo pomagati v času, ko je to gibanje nujno. To je nekaj, čemur bodo vedno bolj sledili tisti, ki so ostali tukaj na fizičnem nivoju, ki so s fizičnega nivoja izgubili dragocene svojce in prijatelje in katerim lahko prav izrečeno predstavlja največjo tolažbo, da imajo tukaj vse, kar še vzdržuje globoko zvezo med dušami, tudi če nismo več v stanju biti s temi dušami zunanje fizično povezani, preko fizičnih oči in zvočnih besed.

Veliko veliko bi moralo prinesti to duhovno gibanje, ki se ga moramo udeležiti. Izmed vsega, kar nam mora prinesti, želim danes izbrati posebno poglavje. Naš čas, kjer se zunanja kultura, kljub zadnjim odmevom starih verstev, izgrajuje povsem na materialistični zavesti, lahko tudi spodbude oz. impulze nravstvenega življenja gradi v bistvu le z upoštevanjem življenja med rojstvom in smrtjo. Med raznovrstnimi stvarmi, ki jih lahko prinese naše duhovno gibanje, bo obnova skupnega nravstvenega, krepostnega življenja človeštva. Kajti ljudje se bodo naučili opazovati nravstveno življenje, življenje kreposti preko obzorja, ki se razširja preko rojstva in preko smrti, ki upošteva, da gre človeška duša, tako kot jo nosimo v življenju med fizičnim rojstvom in smrtjo, skozi mnoga ponovljena življenja in mora vnaprej upati na drugo življenje, skozi katero mora iti v prihodnje. Ko življenjsko obzorje razširimo na zaporedna zemeljska življenja, sledi tudi bolj obširno razumevanje krepostnega in nravstvenega življenja.

Ko govorimo o človekovih krepostih, lahko v bistvu najprej razlikujemo štiri takšne kreposti, o katerih v običajnem izražanju govorimo med ljudmi. Ena krepost, kot jo bomo nakazali, živi v globini človeške duše, vendar kot bomo videli, smemo o njej iz svetih razlogov govoriti tako malo, kot je le mogoče. Vse druge kreposti, ki obstajajo v življenju, ki naredijo življenje nravstveno, lahko razumemo kot posebne primere štirih kreposti, ki jih želimo opazovati, tistih štirih kreposti, o katerih je posebej stari vek veliko govoril.

Platon, veliki filozof stare Grčije, je te štiri kreposti razlikoval, ker je lahko svojo modrost črpal še iz odmevov starih misterijskih spoznanj. Pod vplivom odmevov starih misterijskih vedenj je lahko Platon razvrstitev kreposti zadel bolje kot kasnejši filozofi ali celo kot je to mogoče v naših  časih, ko je vedenje o misterijski modrosti postalo tako zelo oddaljeno in zmedeno.

Prva krepost iz obširnega spoznanja človekove narave, o kateri moramo premisliti, ko govorimo o krepostnem življenju, je modrost. Toda to modrost moramo razumeti v globljem (etično, nravno pridobljenem) pomenu, kot to običajno delamo. Ne moremo reči, da lahko modrost človeku preprosto prileti. Še manj se modrosti človek v določenem smislu lahko nauči. Tudi z običajnimi besedami ni enostavno označiti, kar nam mora modrost pomeniti. Ko svoje življenje preživimo, tako da pustimo, da deluje na nas vse, česar se v tem življenju lotimo, ko se v enem izmed različnih dogodkov, na katere nas napoti življenje, naučimo, kako bi lahko to ali ono pravilno dojeli, kako bi morali biti glede ene ali druge svoje sile spretnejši, močnejši, ko se ob vsej pozornosti do tega, s čimer se v življenju srečamo, v smislu, da ko se nam podobno zgodi že drugič, ne pustimo več zavesti kakor prvič, ampak se čutimo poučeni. In ko pazimo na življenje v razpoloženju, da se od življenja lahko učimo, in vse, kar nam narava in življenje prineseta naproti, opazujemo, tako da se nekaj naučimo, vendar ne tako, da nekaj vemo, ampak da postajamo vedno boljši po notranji dragocenosti, takrat sprejmemo modrost, takrat bo naše duševno življenje tako, da kar smo preživeli, ni šlo mimo nas brez vrednosti.

Življenje gre brezvredno mimo nas, če smo preživeli desetletja in smo, karkoli smo preživeli v neki kasnejši točki, presodili, tako kot smo presodili že v prejšnji življenjski dobi. Če svoje življenje preživljamo tako, potem smo zelo oddaljeni od modrosti. Karma je to zmogla prinesti s seboj, tako da smo se v mladosti hitro ujezili, postali srditi, da smo to ali ono pri ljudeh slabo presodili. Če smo to v življenju ohranili, smo svoje življenje slabo uporabili. Dobro pa smo ga uporabili, če smo, ko smo v mladosti nekaj presojali kot neugodno oz. neprijazno, v določeni starosti pa ne več, ampak smo presojali razumevajoče, z odpuščanjem, in smo se trudili razumeti. Če smo bili od rojstva taki, da nas je določena stvar spravila v naglo jezo, in se v starosti ne razjezimo več tako kot v mladosti, če nas je naša nagla jeza skozi življenjske izkušnje in nauke zapustila in smo postali bolj blagi, potem smo življenje uporabili modro. Če smo v mladosti postali materialisti, potem pa smo pustili na nas delovati, kar nam je hotel povedati čas razodetij iz duhovnega sveta, potem smo svoje življenje uporabili modro. Če smo se pred razodetji duhovnega sveta zaprli, nismo ravnali modro.

Če smo tako obogateni in si tako razširimo obzorje, lahko rečemo, da smo modro uporabili življenja. Kar nam hoče dati duhovna znanost, je primerno, da se do življenja odpremo, da v življenju postanemo modrejši. Modrost je nekaj, kar v najbolj vzvišenem pomenu nasprotuje človeškemu egoizmu. Modrost je nekaj, kar vselej upošteva potek svetovnih dogodkov. Zato dopustimo, da nas potek svetovnih dogodkov poučuje, ker se s tem dvignemo iz ozkih mnenj in sodb, ki se jih oklepa naš Jaz. Moder človek tako v bistvu ne razsoja egoistično, kajti ko se učimo od sveta, se učimo svet razumeti, pri tem se učimo svoje sodbe popravljati, tako da nas modrost hkrati izvleče iz ozkega, omejenega obzorja in pripelje v stanje, ko smo v notranjem sozvočju. Še veliko bi lahko navedli, kar nam postopno lahko opiše modrost. Ne skušamo doseči definicije tega pojma, ampak si hočemo odpreti notranjo duševnost, tako da lahko tudi v modrosti napredujemo.

Tukaj v fizičnem svetu se mora zdaj vse, kar mora človek v budnem življenju preživeti, uporabiti kot orodje zunanje fizične in eterične narave. Kot ljudje smo s svojim duševnim bitjem, kolikor sta to Jaz in astralno telo, med rojstvom in smrtjo zunaj svojega fizičnega in eteričnega telesa, le ko spimo. Ko smo v zavestnem budnem stanju, uporabljamo orodje svojega fizičnega in eteričnega telesa. Kolikor se napolnimo z modrostjo, toliko si prizadevamo v svojem ravnanju in mišljenju, v svojih občutjih in čustvih modro živeti, uporabljamo tiste organe fizičnega in eteričnega telesa, ki so nekako najpopolnejši znotraj našega zemeljskega življenja, ki so za svojo dokončno izpopolnitev potrebovali najdlje, ki so bili pripravljani že od prejšnjih stanj Zemlje, Saturna, Sonca, Meseca in so bili preneseni kot dediščina v naše življenje in so zdaj prišli do določene dovršenosti.

Predstavo o popolnosti organov vam lahko podam še drugače. Vzemimo možgane. Možgani še niso najpopolnejši organ, ampak jih še vedno lahko imenujemo popolne v primerjavi z drugimi organi, kajti v primerjavi z njimi so za svoj razvoj potrebovali dlje časa. Primerjajmo možgane s svojim srednjim telesom, na katerem imamo roki. Ko se odločimo z rokama nekaj narediti, razmišljamo takole: Roki iztegnem, primem vazo, potegnem roki nazaj. Kaj sem pri tem naredil? Nisem iztegnil le svoje fizične roke, ampak tudi eterično in astralno roko ter člen svojega Jaza, toda fizična roka je šla zraven.

Ko zgolj mislim, ko gojim le misli, potem lahko jasnovidna zavest vidi, kako se tudi nekaj kot duhovna roka steguje iz glave, toda fizični možgani ostanejo v lobanji. Prav tako kot pripada moja eterična in astralna roka k moji fizični, tako pripada tudi nekaj eteričnega in astralnega k mojim možganom. Možgani ne morejo slediti, roki pa lahko sledita. V nekem kasnejšem času bosta tudi roki trdni in takrat bomo lahko premikali le astralni del. Roki sta na poti, da postaneta, kar so možgani že danes. Kar se danes iz možganov steguje in je le duhovno, je v prejšnjih časih med starim Sončevim in Mesečevim časom tudi še spremljalo fizični organ. Zdaj se je nad to napela le lobanjska ovojnica, tako da so fizični možgani med zemeljskim razvojem trdno zgrabljeni. Možgani so organ, ki je prešel več stadijev razvoja. Roki sta na razvojni poti postajali podobni možganom, kajti celotni človek je na poti, da postane kot možgani. Obstajajo torej popolni organi, ki so se pred razvojem bolj zaprli, in taki, ki so manj popolni. Kar napolnimo v modrosti, bo uporabljalo najbolj popolne organe. Naši običajni možgani bodo dejansko uporabljeni le kot orodje za najnižje oblike modrosti. Toda več ko pridobimo modrosti, toliko manj nas poučujejo naši veliki možgani, toliko bolj je pritegnjena dejavnost nazaj na naše male možgane ‒ česar zunanja anatomija ne ve ‒ da izgledajo kot drevo. Ko ljudje, postanemo modri, ko razvijemo modrost, se dejansko počutimo kakor pod drevesom, ki ga predstavljajo naši mali možgani in ki začne potem še posebej razvijati svoje dejavnosti oz. se razcvetati.

Predstavljajte si: človek, ki je postal posebno moder, mogočno raztegne organe svoje modrosti na vse strani ‒ kakor drevo veje. Svoj izvor imajo v malih možganih, ki ležijo v lobanji, toda navzven razširijo duhovne organe in človek je znotraj drevesa, Budovega drevesa, v realnosti, duhovni realnosti.

Tu tudi vidimo, da je, kar v modrosti naredimo, duhovno v nas, ali vsaj sodi k duhovnemu, kajti organi že mirujejo. Ko nekaj naredimo z roko, moramo del sil uporabiti še za premikanje roke. Ko v modrosti nekaj presojamo, o nečem odločamo, smo bolj duhovni in na tistih organih, ki jih uporabljamo na fizičnem nivoju, da bi v modrosti živeli, nam je treba uporabiti najmanj sile, ker so nekako že popolni.

Zato je modrost v nravnem človekovem življenju nekaj, kar si ljudje pustijo doživeti na duhovni način. S tem je povezano, da kar človek v modrosti pridobi, ga naredi sposobnega, da iz svoje prejšnje inkarnacije izvleče največje možne sadove. Ker v duhovnem brez napora živimo fizične organe v modrosti, smo skozi modrostno življenje tudi večinoma sposobni narediti plodno za to življenje, kar smo si pridobili v prejšnji inkarnaciji, prenesti in dobiti to modrost iz prejšnje inkarnacije v sedanjo.

Za človeka, ki noče postati moder, imamo dober izraz. Imenujemo ga filister, omejen, ozkosrčen, malomeščanski človek. Upira se postati moder, svoje celotno življenje hoče ostati, kakršen je, noče sprejeti drugačnega mnenja ali drugačne sodbe. Toda kdor hoče biti moder, si prizadeva prenesti iz prejšnjih inkarnacij, kar je z delom storil, dovršil in nakopičil. Bolj ko smo modri, več prinesemo iz prejšnjih inkarnacij v sedanjo in če nočemo postati modri, tako da pustimo pridobljeno modrost iz prejšnje inkarnacije obležati, potem pride nekdo, ki si to prisvoji ‒ Ahriman.

Od vseh ima Ahriman najraje prav to, da ne postanemo modri. Silo imamo. Veliko veliko več smo pridobili v prejšnji inkarnaciji, kot mislimo, veliko več pridobili v časih, v katerih smo šli skozi stara jasnovidna stanja. Vsak bi lahko postal veliko modrejši, kot je. Nihče se ne sme izgovarjati, da ne more veliko prenesti preko. Postati moder pomeni prinesti preko, kar smo pridobili v prejšnji inkarnaciji, tako da nas to izpopolni v tej inkarnaciji.

Drugo krepost je dejansko težko izgraditi in jo lahko imenujemo pogumu podobna krepost. To je takšne vrste stanje, v katerem do življenja nismo pasivni, ampak smo naklonjeni temu, da svoje sile napnemo. Pogumu podobna krepost pride, kot lahko rečemo, iz srca. Za kogar ima to krepost v sedanjem življenju, lahko rečemo: Srce ima na pravem mestu. In to je dober izraz za to, da se strahopetno ne umaknemo pred stvarmi, ki jih življenje od nas zahteva, ampak smo se sposobni vzeti v roke, razumeti, da smo, kjer je to potrebno, povezani oz. vpleteni. Ko smo v takšnem smislu naklonjeni temu, da spravimo svojo aktivnost v gibanje, skratka, ko smo vrli in korenjaški – izraz korenjaški oz. vrl je tudi dober za to krepost – potem imamo to krepost vrlega življenja. Rečemo tudi lahko, da krepost, povezano z zdravim nravnim življenjem, ki v pravem trenutku rodi hrabrost, ki nosi s seboj v življenju pomanjkanje strahopetnosti, lahko seveda v fizičnem življenju urimo le skozi določene organe. Organi, katerim pripada fizično in eterično srce, niso tako popolni kot tisti, ki služijo modrosti. So še na poti razvoja, postajajo drugačni in se bodo v prihodnosti tudi spremenili.

Med možgani in srcem je glede na kozmični nastanek velika razlika. Vzemimo, da gre nekdo skozi vrata smrti, gre skozi življenje med smrtjo in ponovnim rojstvom. Njegovi možgani so nasploh božanski izdelek. Ko gremo skozi vrata smrti, pritegnejo možgani sile, ki nas dejansko povsem zapustijo, in pri naslednjem življenju so potem možgani ‒ in tudi notranje, ne le materialne, sile ‒ popolnoma nanovo zgrajeni. Tudi sile bodo torej nanovo zgrajene. Pri srcu ni tako. Tam ostanejo veljavne sile, ki so dejavne v fizičnem srcu, ne pa fizično srce. Te sile gredo nazaj v astralno in Jaz in ostanejo tudi med smrtjo in ponovnim rojstvom. Iste sile, ki bijejo v našem srcu, bijejo tudi naslednjič pri naši novi inkarnaciji. Kar deluje v možganih, je trdno, to se ne pojavi v naslednji inkarnaciji. Toda sile, ki delujejo v srcu, so v naslednji inkarnaciji ponovno tu. Ko pogledamo v glavo, lahko rečemo: V njej delujejo nevidne sile, ki možgane sestavljajo skupaj. Toda ko je šel človek skozi vrata smrti, bodo te sile predane vesolju. Ko poslušamo bitje človekovega srca, slišimo duhovne sile, ki ne obstajajo le v tej inkarnaciji, ampak bodo živele tudi v naslednji inkarnaciji, saj gredo skozi smrt in skozi novo rojstvo.

Takšne stvari na čudovit način slutijo ljudsko nrav, ljudsko dušo. Zato se pripisuje tako velika vrednost občutenju bitja srca, ne zato ker fizično bitje srca tako zelo cenimo, ampak ker pri obravnavi človekovo bitje srca veliko bolj večno gledamo. Ko imamo krepost poguma, korenjaštva, lahko zanjo uporabimo le del določenih sil. Drugi del moramo uporabiti za organe, ki pogumu služijo kot orodje. To so organi, za katere moramo še vedno uporabiti del sil. Če nismo obdarjeni s pogumom, ne razvijemo kreposti korenjaštva, prepustimo se in se življenju strahopetno umaknemo, se prepustimo teži našega bitja, zato ne moremo poživiti tistih sil, ki morajo sobivati z izživetjem kreposti korenjaštva, poguma. Medtem ko smo v življenju prestrašeni, strahopetni, ostanejo nedejavne tudi sile, ki morajo prešinjati naše srce. So posevek za Luciferja. Polasti se jih in v kasnejšem življenju jih nimamo. Bojazljivost je zaukazana nasproti življenju, Luciferju izroči številne sile, ki nam manjkajo, ko hočemo v svoji naslednji inakrnaciji zgraditi srce, organ, ki je dejansko orodje poguma. Na svet pridemo s hibami, z neizgrajenimi organi.

Tretjo krepost, ki upošteva nepopolne organe, za katere obstaja zdaj le kal in bodo šele v prihodnosti dobili obliko, lahko imenujemo preudarnost oz. razsodnost. V določeni različici jo lahko imenujemo tudi zmerno življenje. Imamo torej tri kreposti: modrost, hrabrost, preudarnost. Preudarnost bi lahko imenovali tudi zmernost.

Nerazsodni smo lahko na najrazličnejše načine. Lahko smo nerazsodni in se prenajemo in preveč napijemo. To je najnižja vrsta nerazsodnosti. Tu se duševno povsem podredi telesni sli oz. poželenju in povsem se izživimo v svojem telesu. Če pa svoja poželenja vzamemo v roke, ko naravnost ukažemo svojemu telesu, kaj sme in česa ne, takrat smo preudarni, lahko tudi rečemo: zmerni. In takrat skozi takšno zmernost ohranjamo pravilno urejenost tistih sil, ki morajo sodelovati, da v naslednji inkarnaciji dotičnih organov ne predamo Luciferju. Kajti Luciferju predamo sile, ki smo jih predali skozi vdajanje strastnemu življenju. V  najslabšem potem, ko se nam strasti prestavijo v pijano stanje, ko se občutimo zasanjane in dremave. Kjerkoli izgubimo svojo preudarnost, vedno predamo sile Luciferju. Te sile si prisvoji, pri tem pa nam vzame tudi sile, ki jih potrebujemo za dihalne in prebavne organe, in potem spet pridemo v novo življenje s slabimi dihalnimi in prebavnimi organi, če ne urimo kreposti zmernosti. Kdor živi, tako da se prepusti navdušenju do svojega strastnega življenja, ki si izbere strastno življenje, je kandidat za dekadentnega človeka prihodnosti, ki prenaša in trpi vse možne napake svojega fizičnega telesa.

Rečemo lahko, da je ta krepost preudarnosti povezana z nepopolnimi organi človeka, navezuje se na organe, ki so v začetnem stadiju nastajanja, ki se morajo še v bistvenem oblikovati. Ko pogledamo na svoje prebavne organe in na vse, kar je z njimi povezano, moramo, da bi jih spravili v gibanje, uporabiti Jaz, astralno, eterično in fizično telo. Ko preidemo k organom, ki so orodje za hrabrost, pogum, je že drugače. Tu ostanemo s svojim Jazom bolj ali manj zunaj, v čemer se svobodno gibamo, in le naše astralno in eterično se potopita v fizično. Ko pridemo do kreposti, ki obsega modrost, obdržimo Jaz in astralno telo svobodna zunaj. Kajti ko postajamo vse bolj modri, organiziramo astralno telo, ga dobimo v roke in ga obvladujemo. Ko postajamo bolj modri, je bistveno, da spreminjamo, preosnujemo astralno v svoje duhovno-duševno, in skupaj gresta le eterično in fizično. V možganih je eterično skupaj le s fizičnim. In medtem ko smo med bedenjem glede na ostalo telo zelo močno povezani vsaj z astralnim, s fizičnim organom večinoma ohranjamo možgane v stanju, v katerem smo med spanjem. Zato potrebujemo za možgane večinoma fizično spanje. Kajti ko smo budni, smo s svojim Jazom in astralnim telesom tudi zunaj možganov in le-ti se morajo potem večinoma napenjati in truditi v samih sebi, ne da bi imeli oporo v zunanjem organu.

Tako odkrijemo povezavo med človeškim bitjem in krepostmi. Modrost lahko imenujemo krepost, ki pride k človeku kot duhovnemu bitju, ko s svojim Jazom in astralnim telesom prosto deluje in ima v fizičnih in eteričnih organih le neko vrsto zaslombe. Kjer je človek svoboden le s svojim Jazom in ima v svojem astralnem, eteričnem in fizičnem telesu svojo oporo in zaslombo, lahko pogum imenujemo krepost. Končno lahko govorimo o preudarnosti, premišljenosti oz. razsodnosti, ko smo svobodni s svojo Jaz kaljo, ko smo s svojim Jazom vezani na astralno, eterično in fizično telo in se s svojim Jazom iz te zvezanosti izkopljemo.

Toda potem je še krepost, ki je najbolj duhovna. Ta duhovna krepost je v določenem odnosu s celotnim človekom. Obstaja rokovanje oz. ravnanje človeškega bitja, ki ga v osnovi zgodaj izgubimo, ki ga imamo le v prvih otroških letih. Pogosto sem že omenil, kar je tu položeno pred nami. Ko stopimo na fizični nivo, nimamo enakega položaja, ki ga za naše človeško dostojanstvo potrebujemo: plazimo se po štirih. Opozoril sem, da se šele s svojo lastno silo postavimo v pravi pokončni položaj. Prav tako se razvijemo skozi sile, ki vstopijo v govor. Kratko, v prvih letih svojega življenja, razvijemo sile, ki nas v bistvenem – bodite pozorni na izraz – naravnajo in usmerijo v položaj, ki ga imamo v svetu kot pravi ljudje. Na svet ne pridemo že pravilno naravnani. Lazimo po štirih, ampak pravilno smo postavljeni, ko usmerimo glavo proti zvezdam. To ustreza notranjim silam.

Te sile v kasnejšem življenju izgubimo. Ne nastopijo več. Ne dogaja se več nič podobnega, kar bi v človekovo življenje tako energično poseglo kot učenje hoje in pokončne drže. Pokončna drža in hoja nas vse bolj utrujata. Ko zgodaj zjutraj začnemo živeti s svojimi možgani, postanemo, ko smo dan dovršili, utrujeni, začutimo potrebo po spanju. Kar nas v otroštvu vzdiguje in drži pokonci, ko smo utrujeni, se v življenju precej utrudi in preide v zaspanost, mlahavost, in nečesa podobnega kot postavljanje pokonci v otroštvu kasneje v življenju ne uporabljamo več.

In kako se uravnavamo v življenju, ko se učimo govoriti? Tudi pri tem sodelujejo sile uravnavanja, iste sile, ki jih uporabljamo v zgodnejšem otroštvu, vendar se med kasnejšim življenjem ne izgubijo. Ostanejo nam, le da so povezane s krepostjo, ki je povezana s pravilnim, s pravičnim, s krepostjo vseobsegajoče pravičnosti, ki je četrta krepost. Ista sila, ki smo jo uporabljali kot otroci, ko se od plazenja po štirih postavimo pokonci, živi v nas kot krepost pravičnosti, četrta, ki jo je navedel Platon. Kdor resnično uri krepost pravičnosti, postavi vsako stvar, vsako bitje na pravo mesto, izstopi iz sebe in vstopi v drugega. To pomeni živeti v vseobsegajoči pravičnosti. Živeti v modrosti pomeni potegniti najboljše sadove iz sil, ki smo jih nakopičili v prejšnji inkarnaciji. In ko že moramo tu opozoriti na tisto, kar nam je v prejšnji inkarnaciji pripadalo, ko so nas prežemale še božanske sile, moramo pri pravičnosti še bolj opozoriti, da izviramo iz vesolja. Pravičnost urimo, ko razvijemo sile, ki nas v duhovnem smislu povezujejo s celotnim vesoljem. Pravičnost predstavlja mero, kako je človek povezan z božanskim. Nepravičnost je praktično enaka brezboštvu, enaka izgubi svojega božanskega izvora, ko obrekujemo boga, iz katerega izviramo, ko kateremu koli človeku storimo krivico.

Tako imamo dve kreposti, pravičnost in modrost, ki nas opozarjata na to, kar smo bili v prejšnjih časih, v prejšnji inkarnaciji, v časih, ko smo bili še sami v božanskih poganjkih. In imamo dve drugi kreposti, pogumno in preudarno življenje, ki nas opozarjata na kasnejše inkarnacije. Tema dovajamo čim več sil, da bi jih tako čim manj predali Luciferju. Videli smo, kako pogum in preudarnost vstopita v organe in kako se tako organi pripravljajo za naslednjo inkarnacijo. Prav tako se razširja nravstveno življenje preko prihodnjega življenja, če se napolnimo z duhovnostjo. Dve kreposti svetita preko pretekle inkarnacije: modrost in pravičnost. Toda hrabrost in preudarnost svetita preko prihodnje inkarnacije.

Prišel bo čas, ko bo človeku jasno, da se podvrže maščevanju Ahrimana, če se zapre pred pravičnostjo in modrostjo. Kar je bil v prejšnji inkarnaciji, kar je ustrezalo in pripadalo božanskemu svetu, bi vrgel Luciferju, s tem kar izpolni kot življenjsko nepreudarnost ali strahopetnost. Kar Lucifer prestreže in ujame, nam bo odvzeto v silah za gradnjo našega telesa v naslednjem življenju.

Modrosti in pravičnosti ne moremo uriti, ne da bi, kot smo že omenili, postali nesebični. Le kdor je sebičen, je lahko nepravičen. Edino sebičnež si lahko želi ostati nemoder. Modrost in pravičnost nas vodita preko našega bistva in nas naredita za člene skupnega organizma človeštva. Hrabrost, vrlost, korenjaštvo ali pogum in preudarnost nas naredijo na določen način za člene skupnega organizma človeštva. Le če živimo pogumno in preudarno vse življenje, poskrbimo, da se v prihodnosti  vstavimo v človeštvo z močnejšo organizacijo svojega organizma. Potem nam ne bo odvzeto, kar sicer vržemo Luciferju. Egoizem se sam spremeni v nesebičnost, ko bo na pravilen način razširjen čez celotno obzorje življenja in se bo človek postavil v luč štirih kreposti. To bo človeški prihodnosti prinesla duhovna modrost, kar se bo razširilo iz etike in nravnega življenja. To bo potem pritekalo tudi v vzgojo mladine. Ko bosta modrost in pravičnost tako razumljeni, kot sem omenil, se bomo želeli vse življenje učiti. Videli bomo, da se moramo šele potem prav učiti, ko imamo mladino za seboj, medtem ko ljudje zdaj mislijo, da se jim ni treba več učiti, ko imajo za seboj mladino. Tako se izgubijo največji in najžlahtnejši sadovi umetnosti velikih pesnikov človeštva. V najboljšem bi vzšli v nas, ko bi kot stari ljudje ponovno vzeli njihova dela. Ko ljudje berejo Goethejevo Ifigenijo (Iphigenie auf Tauris) ali Schillerjevo delo Wilhelm Tell, običajno menijo: To smo vendar brali že v šoli. Vendar to ni prav, kajti ne smemo pozabiti, da ta dela najbolj delujejo, ko jih beremo v starejših letih, kajti potem služijo rasti pravičnosti in modrosti.

In ponovno bo tudi otroška pedagogika nosila posebne sadove, ko bomo v pravi luči videli krepost hrabrosti in krepost preudarnosti. Ti kreposti je treba tam, kjer moramo vzgajati otroke, upoštevati individualno, tako da otroka vedno znova opozorimo, naj zgrabi življenje vrlo in korenjaško, naj se ne boji vsega mogočega in se pred vsem mogočim ne umika in naj življenje dojame preudarno, razsodno in zmerno, da se s tem postopno izkoplje iz svojih strasti. S tem lahko neznansko veliko naredimo za otroško vzgojo. Te stvari bomo morali v nadaljnjem poteku našega duhovnoznanstvenega opazovanja vedno bolj izvajati.

Tako vidimo, kako je tisto, kar ima v nravnem življenju človeštva sicer veljavo le na zunanjem, fizičnem nivoju, za življenje med rojstvom in smrtjo skozi duhovnoznanstveno opazovanje razširjeno preko neizmerno širokega obzorja. Tu je tudi tako, kot je z ostalimi stvarmi v duhovni znanosti. Tudi človeštvo mora pač z ozirom na naravoslovno znanost iti skozi to in doseči razširitev svojega obzorja. Giordano Bruno je ljudi opozoril, da obstaja poleg Zemlje zunaj, v kozmičnem prostoru, še veliko drugih svetov. Duhovna znanost ljudi opozarja, da ne obstaja le eno, ampak veliko zemeljskih življenj. Ljudje pred Giordanom Brunom so verjeli, da obstaja nad nami neka meja. Giordano Bruno je opozoril, da te meje ni, da modrina neba ne predstavlja meje. Duhovna znanost kaže, da rojstvo in smrt, kakor si ju običajno predstavljamo, ne obstajata, ampak da smo ju postavili v življenje s svojimi omejenimi pojmovanji.

Tako bo prepad med fizičnim in duhovnim premoščen. In take so stvari, ki stojijo na duhovnoznanstvenih tleh, za tiste, ki utemeljujejo resničen, pravi monizem. Tisti, ki se danes pogosto imenujejo monisti, vse to s svojim monizmom zelo poenostavljajo. Vzamejo del sveta in ga naredijo enotnega, pri tem pa drugega dela sveta ne upoštevajo, zavržejo ga. Bolj pravi monizem sestoji v tem, da pustimo obe polovici, da se med seboj smiselno prelivata. To se zgodi skozi duhovno znanost. Vendar naj ta smiselnost ne nastane le v zavesti, ampak mora trajati naše celotno življenje. Ko pogledamo na svet, vedno bolj resnično vemo: V vsem okrog nas je nekaj nadčutnega, kar živi in deluje tako v tem, kar vidijo oči, kot v tem, kar lahko zazna razum, vezan na možgane. Vsepovsod so duhovne sile, za vsakim pojavom, za pojavom mavrice, za premikom roke itd. Če preberete cikel predavanj, ki sem jih imel lani v Leipzigu, boste odkrili, kako je Kristusov impulz deloval skozi Misterij na Golgoti, kako Kristus živi v najpomembnejši zadevi človeštva, ne le v tem, kar so ljudje vedeli oz. znali. Tu so se na primer prepirali glede dogem. Toda medtem ko so se prepirali, je živel Kristusov impulz naprej in deloval, tako kot se je moralo zgoditi. Vzemimo podobo mladenke iz Orléansa. V razvoju Evrope nenavadno nastopi pastirica; njena duša ne živi le sil, ki jih ima človek sicer v sebi, ampak deluje v tej osebnosti Kristusov impulz in ona skozi njegov mogočni impulz oživi in ga nosi. Hkrati postane prikaz Kristusovega impulza samega v njenem času. To je zmogla edino tako, da je na njeno mesto posegel Kristusov impulz.

Veste, da smo lahko prepričani, da notranja luč, duhovna svetloba sveti najmočneje na božične praznike, v času, ko je moč Sonca najmanjša, v najgloblji temi zimskega časa. Stare bajke nam pripovedujejo, da so preko božiča do 6. januarja ljudje nekako čisto drugače doživljali, ker je bilo tam življenje Zemlje z njenimi notranjimi silami najbolj koncentrirano.  Nadarjeni so tu v zemeljskih silah doživeli dejansko duhovne sile. Neštete bajke nam pričajo o tem. Najboljši čas je trinajst dni pred 6. januarjem. Mladenka iz Orléansa je teh trinajst dni prebila v posebnem stanju, ko njena duševno-duhovna narava še ni bila dovzetna za zunanji svet. Posebno nenavadno in čudno je sovpadel čas, v katerem je bilo mlado dekle iz Orléansa v telesu svoje matere, tako da sovpada njeno rojevanje z božičnim časom leta 1411. Potem ko je zadnjih trinajst dni prebila v telesu matere, je bila 6. januarja rojena. Preden je prvič vdihnila, preden je s fizičnimi očmi prvič videla fizično svetlobo, je trinajst dni doživljala zemeljsko v spanju, skozi katerega gre človek, preden vstopi v fizični svet. Tukaj namigujem na neznansko pomembno stvar ‒ kako duhovno vodi svet, kako primerne sile duhovnega sveta upravljajo zunanja dogajanja v fizičnem svetu, kako pod fizičnim teče duhovni svet.

Tako moramo v sedanjem času skozi duhovno znanost vedno bolj zavestno odstranjevati prepad med fizičnim in duhovnim. Na enem področju to delamo za življenje, ko se začenjamo zavedati, da so prav znotraj našega gibanja sile tistih, ki so dušo in telo med svojim zemeljskim življenjem združili z našim gibanjem in so šli skozi vrata smrti. Ko pogledamo na drugi breg toka, kjer delujejo in se z nami čutijo združeni in svoje misli usmerjamo nanje, potem delamo to s polnim zavedanjem, z zavestjo, ki si jo prisvojimo skozi duhovno znanost. Najbolj živo se znamo povezati s tistimi, ki so šli skozi vrata smrti, in poznamo jih kot najboljše sile znotraj nas. Ko lahko to storimo ali mislimo, opazujemo življenje kot žitno polje. Med tem, kar sami posadimo, vidimo povsod rastline, ki klijejo, ne da bi to mi povzročili. In takrat lahko vemo: Te rastline sadijo tisti, katerim je usojeno, da so v svetu duha, tisti, s katerimi se čutimo povezane, s katerimi postajamo eno.

Bratstvo med ljudmi, tudi med tistimi, ki ne nosijo več fizičnega telesa, bo značilno znamenje tega gibanja in tistih, ki se kot členi tega gibanja čutijo in se bodo v prihodnosti prištevali vanj. Druga, le na zemeljskem zgrajena združenja bodo marsikatere pregrade med ljudmi odpravila. Pregrade med živimi in mrtvimi bodo odpravljene vedno bolj skozi gibanje, v katerega se bodo vključevali ljudje, ki se hočejo združiti v znamenju duhovne  znanosti. To hočemo vsi v svojih dušah sprejeti in nositi kot trajno občutenje, tako značilno, da nas poveže s tem nam vse bolj dragocenim duhovnim gibanjem.

V vojnih letih je Rudolf Steiner pred vsakim predavanjem, ki ga je imel znotraj antropozofskega združenja v deželah, ki jih je zajela vojna, poslušalce nagovoril:

Prve misli, ki jih sedaj ob druženju v naših vejah gojimo, morajo biti usmerjene na duhove, ki varujejo tiste, ki so zunaj na poljih, kjer morajo sedaj s krvjo in dušo služiti velikim dolžnostim časa. Svoje prošnje želimo usmeriti na zaščitniške duhove teh duš, da kar zberemo v prosečem telesu, izžarevamo tja in se lahko združimo s silo teh duš na poljih delovanja zaščitniških duhov.

Duhovi duš, delujoči čuvaji,

vaša nihanja naj prinesejo

ljubezni naših duš proseče,

vam zaupanim ljudem Zemlje,

da z vašo močjo zedinjena

naša prošnja sije v pomoč

duši, ki se ljubeče išče.

 

In za tiste, ki so že šli skozi vrata smrti:

 

Duhovi duš, delujoči čuvaji,

Vaša nihanja naj prinesejo

ljubezni naših duš proseče,

vaše varstvo, zaupano ljudem sfer,

da z vašo močjo zedinjena

naša prošnja sije v pomoč

duši, ki se ljubeče išče.

 

In duh, ki smo ga v letih naših prizadevanj iskali, naj vam s silo, ki jo je prenesel skozi Misterij na Golgoti, zasije, z njeno močjo mora napolniti, kar od vas terjajo velike dolžnosti človeštva. Duh, ki je šel skozi Misterij na Golgoti, duh Kristusa naj bo z vami!

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 34 other subscribers