Iz Steinerjeve zapuščine: Kozmični eter – Elementarna bitja – Kraljestva narave
KOZMIČNI ETER
Izraz eter ali kozmični eter označuje nebesno modrino in se je ohranil iz stare grščine. Njegovo prostorsko omejitev je Rudolf Steiner opisal v Akaša kroniki in se razširja preko zvezdnega živalskega kroga (zodiaka) do sedme regije duhovne dežele. Akaša je tudi nosilka kozmičnega spomina. Sila, ki upodablja misli, je enaka kozmičnemu etru. Kozmični eter je treba imeti povsem splošno za duhovno substanco vesolja. Dobro je vedeti, da v vesolju ni v bistvu nič drugega kot zavest. Resnične realnosti sveta so torej bitja v različnih zavestnih stanjih. Iz tega je mogoče zelo jasno uvideti, da bi morale biti vse oblike duhovnega, o katerih sporoča antropozofija, izrazi bitij duhovnih hierarhij. Omenjene zavesti lahko razumemo kot bistvene člene teh duhovih bitij, ki so se zaradi svojega dovolj visokega duhovnega razvoja povzdignila daleč preko zemeljskosnovnega.
Kozmični eter kot kozmična substanca je zelo težko pregledna mnogoterost kozmičnih možnosti in načinov učinkovanja. Preden bomo to pobliže opisali, se zdi za boljše razumevanje teh zapletenih zvez nujno, da poskušamo razumeti čim več sporočil o evoluciji kozmičnega etra. To je že tudi ozko povezano z evolucijo narave oz. stvarstva.
Evolucija kozmičnega etra, elementov in narave
V naslednjih izvajanjih igra delovanje višjih duhovnih bitij zelo pomembno vlogo. Zanje bomo uporabljali oznake, ki jih je k nam prenesel učenec apostola Pavla Dionysius Areopagita. Posredoval nam je imena devetih hierarhičnih skupin, ki naseljujejo njim pripadajoča kozmična in planetarna sferna področja; to terminologijo bomo uporabljali tudi v tem delu. Pri različnih hierarhičnih skupinah gre za različno visoke razvojne stopnje njihovih zavesti in njim primerne so tudi zmožnosti delovanja teh hierarhij v zemeljski evoluciji. Ta hierarhična bitja so bila poimenovana in razvrščena v tri glavne skupine, od katerih ima vsaka tri podskupine. Starim imenom iz predhodnih misterijev so dodane nove oblike, ki bolje pojasnjujejo njihovo bistvo.
prva hierarhija
serafimi – duhovi ljubezni
kerubimi – duhovi harmonije
prestoli – duhovi volje
druga hierarhija
kirioteti – duhovi modrosti, gospostva
dinami – duhovi gibanja, oblasti
eksusiji – duhovi oblike – elohim – sile, moči
tretja hierarhija
arhaji – duhovi osebnosti, prazačetka, prasil, duhovi časa, eonov
arhangeloji – duhovi ljudstev, arhangeli
angeloji – angeli, duhovi življenja, duhovi somraka/svitanja
V knjigi Oris skrivne znanosti, izšle leta 1909, smo kot izsledek okultnega raziskovanja opisali prejšnje razvojne stopnje Zemlje kot stari Saturn, staro Sonce in stari Mesec ter hkrati evolucijo kozmičnega etra, elementov in narave. Pokazali smo, da je vse obstoječe nastalo le, ker visoka duhovna bitja del svojih bitij zavestno žrtvujejo, s čimer so bile korak za korakom ustvarjene predpostavke za to, da je četrta razvojna stopnja Zemlje (kot Zemlja v današnjem pomenu) lahko sprejela fizično, čutno zaznavno, materialno podobo. Kratko povzemimo, kako se je v okviru te evolucije Zemlje kozmično-eterično razvilo v polarno nasprotno zemeljsko-fizično.
Stari Saturn je kot kozmična prasubstanca obstajal kot toplotna sfera. Toplotni eter se je oblikoval poleg zasnove elementarne toplote. Toplotne točke so bile prve zasnove fizičnih teles človeka. Temu polarno nasproti se je razvila prva zasnova človeškega duhovnega organa ‒ atma, duhovni človek.
Na starem Soncu je k toplotnemu etru prišel svetlobni eter in poleg elementarne toplote se je izoblikoval elementarni zrak. V resnici so to duhovna bitja, ki se zunanje izražajo s pomočjo toplote, svetlobe in zraka. Poleg zasnove fizičnega telesa človeka je bila razvita zasnova za človekovo eterično (etrsko) telo. Ponovno je bila v polarnem nasprotju k oblikovanju eteričnega telesa (poleg prve zasnove človeškega duhovnega organa, atme) priključena zasnova duhovnega organa ‒ budi, ki je življenjski duh človeškega bitja. Nastala je prva zasnova fizičnega telesa živali. Nadalje se izoblikuje skupinski Jaz živali.
Med razvojem starega Meseca sta bila od starega Sonca privzeta toplotni in svetlobni eter in dodatno se je izoblikoval še kemični eter. Ustrezno temu novonastalemu kemičnemu etru je poleg toplotnega in zračnega elementa kot nov nastopil vodni element. K zasnovi fizičnega telesa živali je prišla zdaj zasnova za živalsko eterično telo. Novo je nastala zasnova fizičnega telesa rastline. Kot polarni nasprotek novooblikovanega človeškega astralnega telesa se je poleg že obstoječih zasnov za duhovna organa atmo in budi razvila zasnova za duhovni organ manas, duhovni Jaz. Na koncu Mesečevega razvoja Zemlje so bila tri naravna kraljestva, ki so bila dotlej v svojih prvih zasnovah povzdignjena za polovico stopnje, in sicer:
- človeštvo od živalske stopnje na živalsko-človeško stopnjo,
- živalstvo od rastlinske stopnje na rastlinsko-živalsko,
- rastlinstvo od mineralne stopnje na mineralno-rastlinsko stopnjo.
Po dokončanju Mesečevega razvoja Zemlje se je le-ta potopila (kot že prej pri dokončanju Saturnovega in Sončevega razvoja) ponovno v veliko pralayo, duhovno spanje. Ustvarjalne moči so pri ponovnem izplavanju iz te velike pralaye, v kateri je skozi duhovno spanje duhovna substanca zapadla v stanje kaosa, izločile vse, kar so potrebovale za nadaljnji razvoj sebe in narave. S tem se je začela četrta preobrazba Zemljine evolucije k današnji Zemlji s 148. oblikovnim stanjem. Zemlja je zaobsegla v svojem razvoju v tej četrti preobrazbi sedem obhodov, od 22. do 28. obhoda, vsakega s sedmimi oblikovnimi stanji, to je skupaj 49 oblikovnih stanj, od 148. do 196. oblikovnega stanja.
Prvi obhod Zemlje je 22. obhod in zaobjame oblikovna stanja od 148. do 154. V tej dobi se zgodi zaobjeta ponovitev starega Saturnovega stanja na višji stopnji. Oblikuje se ogromna Zemljina ognjena krogla, med prvim majhnim obkroženjem. Ta Zemljina ognjena krogla je bila poduševljen in poduhovljen organizem.
V naslednjem, 23. obhodu, ki sledi z oblikovnimi stanji od 155. do 161., se med tem drugim majhnim obkroženjem zgodi zaobjeta ponovitev starega Sončevega stanja na višji stopnji. Ognjenemu telesu Zemlje se včleni zračna substanca. Toplota prižge v njem življenje in povzroči v zračni substanci duhovni zvok.
Zaobjeta ponovitev starega Mesečevega stanja se oblikuje kot tretje majhno obkroženje, 24. obhod s stanji od 162. do 168., prav tako na višji stopnji. K ognjenemu telesu Zemlje se poleg zračne substance (ki se je včlenila v prejšnjem obkroženju) včleni še vodni element. Proti koncu 24. obhoda se do tedaj razvijajoči organizem Zemlje ponovno razpusti (razveže) in gre skozi krajše stanje spanja, krajšo malo pralayo.
Tu je spet vse nerazločljiva masa (kaos); po tej pralayi se začne četrto Zemljino obkroženje, v katerem se nahajamo še danes. Po koncu male pralaye se je začelo četrto obkroženje, 25. obhod s 169. oblikovnim stanjem, kar imenujemo arupa stopnja. Na tej stopnji človeštvo razvije prvo zasnovo čuteče duše. Živali so živele v stanju zavesti arhangelojev, rastline v stanju zavesti angelov, minerali kot misli v zavesti eksusiajev in predhodniki ljudi so bili še kot miselna kal.
Spet sledi razpustitev v duhovno malo pralayo. Kot rupa stopnja, 170. oblikovna stopnja, ponovno nastane nova Zemlja. V tem času razvijejo ljudje prvo zasnovo razumske duše. Živali so bile samostojno misleča bitja, rastline samostojna astralna bitja in minerali samostojno eterično upodobljeni. Ponovno se po mali pralayi Zemlja razvije naprej v 171. oblikovno stanje k svoji astralni stopnji, ko se na koncu tudi potopi v malo kozmično spanje.
S 172. oblikovnim stanjem se je s polarno dobo začela razvojna stopnja Zemlje, v kateri smo še danes. Najprej se je začelo vse, kar je bilo že prej v mineralnem, rastlinskem, živalskem in človeškem kraljestvu specifično samosvoje (naravno), v zarodnih stanjih na novo izločevati iz brezoblične nerazločene mase v vse predhodno, kar se je bilo stopilo. Ta nerazlikovana duhovna masa je ponovno prišla na dan kot ogromna etrska krogla iz finega živega (življenjskega) etra, popolnoma napolnjena z majhnimi eteričnimi človeškimi kroglicami, ki so bile obdane z astralnimi človeškimi zarodki. Te so vase vsrkale vse, kar je v prejšnjih Zemljinih stanjih obstajalo v živalski, rastlinski in mineralni naravi. Iz astralnega predhodnika se je zgostilo finejše eterično telo, zmes iz eterično-mineralne osnovne mase, iz eteričnih rastlinskih, živalskih in človeških bitij, prepojena s tremi elementarnimi kraljestvi, v le eno fino eterično materijo. V polarni dobi so bili v ogromni eterični krogli vsi eterični svetovi in vsa naravna kraljestva embrionalno združena. Hierarhične ustvarjalne moči so med tem časom pripravljale možnosti za razvoj in razcvet, do katerega pa je lahko prišlo šele v naslednji hiperborejski dobi.
Iz enotnega snovnega stanja finega živega etra v polarni dobi sta se v hiperborejskem času izoblikovali dve naslednji duhovni substanci. Poleg življenjskega etra je iz tega po eni strani nastal kemični eter in po drugi elementarna zračnost.
V hiperborejski čas pade začetek Geneze, kar je opisano v 1. Mojzesovi knjigi v 1. poglavju kot šestdnevno delo. S prvim dnem stvarjenja je mogoče videti sovpadajoči začetek ločitve Sonca od Zemlje. To stanje Zemlje je bilo manj zaobsegajoča ponovitev prvih dveh stanj Zemlje, stanj starega Saturna in starega Sonca. Dokončna ločitev Sonca se je zgodila drugi dan stvarjenja, ki jo je mogoče opazovati kot manj obsegajočo ponovitev stanja starega Meseca. Zemlja se prične gibati okrog Sonca. Duhovni impulz, ki ga je pripravilo prvo stvarjenje, je bil za preostali Zemljin organizem posebej pomemben z začetkom naslednje lemurijske dobe, ko je posegel tonski ali zvočni eter in na določen način uredil materijo, kjer so elementarne mase tekle navzgor (redčenje) in se zbirale spodaj (zgoščanje). Prodrl je urejevalni element sil in uredil elementarne mase. Višje razviti človek je imel ponovno eterično telo iz življenjskega in kemičnega etra. To telo se je oblikovalo v eterično podobo prednikov enoceličnih živali in celic, ki so kasneje sestavile bolj zapletena živa bitja.
Novonastali zračni element je iz sebe odcepil elementarno vodéno in novonastali kemični eter ‒ zgoščeni svetlobni eter. Razvijajoče se skupinske duše živali so omogočile tvorbo živali s fizičnimi telesi iz vode in zraka. Rastlinska bitja so nastala s tem, da je bilo njihovo fizično telo mešanica zraka in svetlobnega etra ‒ prav nič podobno današnjim rastlinam. Na koncu hiperborejske dobe je imel takratni človek eterično telo, ki je obstajalo iz treh vrst etra: svetlobnega, kemičnega in življenjskega; nadalje je imel že delujoče astralno telo.
Preden se je lahko izvršila odcepitev današnjega Sonca od skupnega organizma Zemlje, lahko ugotovimo naslednje razvojne izide.
V področju Zemlje so se nahajali:
življenjski eter; kemični eter; svetlobni eter; in kot duhovna snovnost: vrsta zraka in vrsta vode; veliko prednikov današnjih živali in veliko prednikov današnjih rastlin v eterični podobi;
nad vsem je plavalo človeško bitje z eteričnim telesom (sestavljenim iz svetlobnega, kemičnega in življenjskega etra) in astralnim telesom.
Drugi dan stvarjenja je dokončana izločitev Sončeve sfere iz Zemljinega organizma imela za Zemljo globoko pomenljive posledice. Odtegnjene so ji bile tri svobodne sile življenjskega, kemičnega in svetlobnega etra. V eteričnih telesih prednikov rastlin, živali in ljudi vezane etrske substance so morale močneje sodelovati z eteričnimi silami, ki so po ločitvi delovale s Sončeve sfere od zunaj.
Razvoj je izvršil prehod na novo razvojno stopnjo Zemlje v lemurijskem času, v katerem se je začela prva stvaritev, kot je opisana v 1. poglavju Mojzesove knjige. Hierarhične ustvarjalne moči ustvarijo skupinske duše za posamezna kraljestva narave. Nastala je tretja korenska rasa ‒ lemurijska rasa.
Med lemurijskim časom so nastopile še nadaljnje strukturne spremembe. Svetlobni eter se je razdelil v drugačno vrsto svetlobnega etra in v novo vrsto snovi ‒ toplotni eter. Da se je s tem v zemeljski razvoj lahko vključilo tudi elementarno trdno, je bilo potrebno, da so morala poleg hierarhičnih ustvarjalnih moči elohim v soustvarjanje poseči tudi ahrimanska bitja. V fizičnem svetu vladajo duhovi oblike in svoje gospostvo delijo z Ahrimanom. Vladar nad materijo je Ahriman. Za Zemljo je nastalo elementarno trdno, zasnova za mineralno kraljestvo, za rudnine. V rastlinstvu sta se kot najgostejša snovnost razvila voda in zrak. Zraven obstajajo živali v najrazličnejših oblikah, takšne z vodnimi telesi in druge z zračnimi. Tudi človek je imel svojo fizično telesnost zgoščeno šele do vodnega telesa. Vendar je bilo njegovo vodéno telo izvlečeno iz novonastalega toplotnega etra. To je naredilo plinasto stanje ‒ ognjeno meglo.
Za vstop novega kozmičnega dogodka, odcepitve Meseca od Zemljinega organizma, lahko ugotovimo naslednje razvojne izide.
V kozmični okolici Zemlje so se nahajali:
življenjski eter; kemični eter; svetlobni eter; toplotni eter.
V področju Zemlje so se nahajali:
elementi iz duhovne snovnosti toplote, zraka, vode in trdnega,
rastline iz vode in zraka,
živali v najraznovrstnejših oblikah z vodnimi ali zračnimi telesi,
ljudje v fizični podobi ognjene megle, z eteričnim telesom iz štirih vrst etra in polno delujočim astralnim telesom.
Ko je bila dosežena ta razvojna stopnja, je nastopila kozmična katastrofa, ki se je začela z izstopom Meseca iz Zemlje. Brez te ločitve hierarhične ustvarjalne moči ne bi mogle uresničiti svoje ustvarjalne namere, da človeku omogočijo vliti Jaz, kajti človeška organizacija je bila za kaj takega že pretrda. Že prej so se morali že višje razviti človeški zarodki izogniti ognjeno-tekočemu področju Zemlje, ki je oviralo njihov višji razvoj, in se umakniti na planetne sfere, ki so se že prej ločile od Zemlje. Z izstopom Meseca iz Zemljine substance je dobila razvojna možnost človeka pravilen tempo. Ognjeno tekoče stanje Zemlje je postajalo z ohlajanjem postopno vse bolj trdno, vendar ne trdno in gosto v današnjem pomenu, ampak le v pomenu moči in kakovosti. Tudi človeška telesa niso bila fizično strjena v današnjem pomenu, ampak le glede moči in kakovosti.
Ko je bil sredi lemurijskega časa Mesec v čutno nezaznavni obliki iz Zemlje izločen, so medtem razmere v področju Zemlje postale takšne, da je lahko sledila primes Jaza kot Kristusovega principa.
Človek se je lahko vzpel. Sicer bi ga zasnubila luciferska zapeljevanja, ki so se polastila zasnove človeškega razuma. S tem je bila vrsta ljudi zapeljana, prezgodaj (prej, kot je bilo predvideno v načrtu stvarstva) napotena iz Zemljinega okrožja navzdol na Zemljino površino. Njihovo fizično telo je bilo zdrizasto in se je komaj razlikovalo od Zemljine substance. Proti koncu lemurijske dobe je nastala z izločitvijo finejših pepelnatih in ognjeno-tekočih kovinskih mas prva usedlina mineralnega. S tem so se v postopnem zgoščevanju izoblikovali začetki otokov, ki so nudili zatočišče množici bitij, ki so imela v eterično-astralni obliki daljno podobnost z današnjimi rastlinami in živalmi.
Preden se je z ogromno ognjeno katastrofo končala lemurijska doba, lahko opazimo naslednje razvojne izide.
V kozmični okolici Zemlje se nahajajo:
življenjski, kemični in svetlobni eter, pritegnjeni iz drugega dne stvarjenja iz področja Zemlje.
V področju Zemlje se nahajajo:
toplotni eter; duhovna snovnost elementov toplote; zraka; vode; trdnega.
Iz okolice Zemlje posežejo v vodenje prvega stvarjenja v področje Zemlje:
drugi dan stvarjenja: kemični eter in svetlobni eter,
tretji dan stvarjenja: življenjski eter.
Pri zaključku prvega stvarjenja se kot izid šestdnevnega dela (v pomenu 1. poglavja 1. Mojzesove knjige) nahajajo le skupinske duše rastlin, živali in ljudi v okolici Zemlje, ki na Zemljinem površju niso razvile še nobenih posameznih bitij svoje vrste in zato tudi niso mogle zapustiti izoblikovanih sledi v zemeljskih plasteh. Prva stvaritev je bila še v celoti v eterično-astralnem področju in je zato današnjim fizičnim očem nevidna.
Propadu Lemurijcev (koncu lemurijske razvojne stopnje zemeljske evolucije) je sledila atlantska razvojna stopnja. S tem se je začel čas druge stvaritve, opisan v 2. poglavju 1. Mojzesove knjige. Izoblikovale so se prve tri atlantske podrase. Na še malo strjeni zemeljski površini so se v okviru drugega stvarjenja šele naselili prvi preprosto oblikovani predniki rastlin in živali, in sicer kot posamezna bitja svoje vrste, vodile pa so jih njihove skupinske duše, ki so nastale med prvim stvarjenjem. Iz kipečega morja astralnega in devachanskega je izplavalo, kar se je lahko tudi fizično zgodilo. Bitja drugega stvarjenja so že puščala za seboj sledi v ustreznih zemeljskih nivojih. Sodraste mase kristalinskega skriljevca, ki so se kot usedline spustile iz atmosfere, ki se je okrog Zemlje pojavila v lemurijski dobi, so se začele strjevati do trdote voska. Hkrati so se med drugim tvorili zaostanki ogromnih rastlinskih mas v karbonu, kar se je kot premog ohranilo do danes. Šele proti koncu drugega stvarjenja se je pokazalo, da je voda, potem ko se je oborila iz zgoščene megle Zemljine atmosfere, v današnjem pomenu prvikrat napolnila vdolbine zemeljske površine. Človek je med tem časom še plaval v Zemljini okolici. Sestop na Zemljo se je začel z izgonom iz raja, ne da bi človek že privzel trdno obliko.
Proti sredini atlantske dobe, s potekom drugega stvarjenja, lahko ugotovimo naslednje.
Mineralno kraljestvo je imelo šele trdnost voska.
Rastlinstvo je zaobsegalo v bistvenem brezcvetnice, ogromne preslice, semenocvetke in iglavce.
Živalstvo je zaobsegalo v bistvenem v vodi živeče mehkužce in mehovce (votlaste živali), nadalje živali s spremenljivo toploto v podobi ogromnih zveri, zavrijev, krokodilov in želv in prvih oblik rib. Ljudje še niso imeli trdne podobe in so plavali okrog Zemlje.
V kozmičnem okrožju Zemlje so se nahajale vse štiri vrste etra, nadalje ustrezne skupine zelo koristnih elementarnih bitij. Najpozneje z nastopom fizičnih pojavnih oblik narave so bile v področju Zemlje te skupine elementarnih bitij neizogibno potrebne kot sodelavci hierarhičnih ustvarjalnih moči, kajti če se ta elementarna bitja ne bi začarala v ustvarjene fizične pojavne oblike, bi bilo to na Zemlji nemogoče doseči.
Dokler ni v področju Zemlje nastala še nobena fizična pojavna oblika, je v kozmičnem področju za izoblikovanje eteričnih teles, prednikov naravnih bitij in k budiju višje razvitih eteričnih teles, hierarhičnim bitjem služila duhovna snovnost štirih etrskih vrst kozmičnega etra, iz katere so bila oblikovana tudi “telesa” elementarnih bitij. Njihovo stvarjenje s pomočjo izpodveze (odcepitve), ki so jo povzročila hierarhična bitja, je bilo nujno, da so s tem novoustvarjene skupine elementarnih bitij lahko izvršile svoje naloge v področju Zemlje, ko so (kot že omenjeno) skozi svoja začaranja omogočile fizične pojavne oblike v področju Zemlje.
Nadaljnja izvajanja glede bitij in delovanja elementarnih bitij sledijo v naslednjem poglavju.
Skoraj vse rastlinske in živalske vrste, nastale v okviru drugega stvarjenja, so proti sredini atlantske dobe (potem ko so v geološki plasti jure delno razvile ogromne oblike in se tudi izredno razmnožile) čudežno izumrle.
Nekako sredi atlantske dobe, ko so Zemljo naseljevali ljudje četrte podrase, se je začelo tretje stvarjenje. Še enkrat je živalski krog navzdol izžarel vse sile, s pomočjo katerih so bili človek in ostala kraljestva narave v področju Zemlje v svojem razvoju v različnih dobah izoblikovani, vzdrževani in ohranjani. Iz geoloških usedlin tistega časa je mogoče jasno spoznati, kako se je tok novih vrst živali in rastlin razlil iz področja takratnega kontinenta Atlantide preko medtem nastale trdnejše zemeljske površine.
Nastale so vse živalske in rastlinske vrste, ki jih še danes lahko doživljamo na Zemlji. Tudi rudninstvo se je naprej razvijalo v raznovrstnost, ki je v trdnejši obliki prej v področju Zemlje še ni bilo mogoče najti. Tvoriti se začnejo kemične substance, ki jih poznajo današnji kemiki. Postopno je nastalo, kar danes imenujemo na primer ogljik, kisik, alkalne in težke kovine itd. Zemlja je začela dobivati obliko, podobno današnji. Potem je začela dobivati razpoke in prelome; šele takrat so nastali razgibani, raznovrstnih razpok polni gorati in hriboviti predeli. Zemlja se je skrčila na današnji obseg. Približno v istem času so kozmično-zemeljska gibanja kakor okamenela in bila nekako izračunljiva. Začela se je možnost štetja let po navideznem Sončnem obkrožanju Zemlje v današnji časovni meri, ker so bili obhodi planetov določljivi, kakor so še danes. Med potekom tretjega stvarjenja v atlantski dobi je Zemlja rastoč, brsteč organizem, potem se je začela pravkar omenjena strditev. Od takrat je Zemlja v vzpenjajočem razvojnem procesu. To se tudi zelo jasno kaže v geoloških zaporedjih skladov oz. plasteh mladega terciarja. Dobo tretjega stvarjenja, ki je tvorila plasti, je okrog tega časa mogoče opazovati kot zaključeno, hkrati z zaustavitvijo procesa ustvarjanja in tvorjenja novih vrst v živalstvu in rastlinstvu, v bistvu zato, ker je atlantsko prebivalstvo v rastlinstvu in živalstvu zlorabilo semenske sile. Vrh tega ta razvojna faza sovpada tudi s propadom zadnjega ostanka Atlantide.
Na koncu atlantske dobe, s pretekom tretjega stvarjenja, lahko ugotovimo razvojne izide.
Razvoj narave je v splošnem dosegel stanje, ki ga imamo še danes. Le človek še ni imel tako trdnega okostja, kot ga ima danes. Le malo dekadentnih prehodnih ljudi (kot na primer neandertalski človek) je imelo že takšno vrsto kosti, da so lahko kasneje našli njihove pičle ostanke.
Celotno rudninstvo še ni bilo tako strjeno kot danes, vse kamnine in kovine so bile veliko mehkejše od današnjih.
V kozmični okolici Zemlje so se nahajale vse štiri vrste etra in njim pripadajoče štiri skupine zelo uporabnih elementarnih bitij, sodelavcev kozmičnih ustvarjalnih moči. Hierarhične ustvarjalne moči so se v teku tretjega stvarjenja s svojo ustvarjalno dejavnostjo iz področja Zemlje vse bolj umikale. Razvoj treh kraljestev narave je bil v splošnem zaključen. Najvišja mera kozmične modrosti je bila vstavljena v gradbenih načrtih za posamezne vrste narave. V smislu vodilne misli je bilo “podjetje” postavljeno. Stvarniki so se lahko umaknili in predali svoje delo nekaterim visoko stoječim “sodelavcem”, predvsem zelo uporabnim elementarnim bitjem in njihovim “poveljnikom” ‒ duhovom obhodnih dob.
Za nadaljnji razvoj kraljestev narave je bil za vsako vrsto vnaprej izdelan dokončni “gradbeni načrt” kot tipsko-normativni načrt. Ob koncu tretjega stvarjenja le človek v svojem razvoju še ni napredoval tako daleč, kot so ustvarjalne moči v načrtu predvidele. Ustrezno zdaj začetemu duševno-duhovnemu razvoju k individualnemu posameznemu Jazu morajo ustvarjalne moči vedno znova za vsakega posameznega človeka in za vsako njegovo novo inkarnacijo na Zemlji izdelati njegovemu razvoju ustrezen “gradbeni načrt”. To delo so si najvišja hierarhična bitja pridržala.
Med atlantsko katastrofo je bilo zelo veliko bitij uničenih. Med naslednjo, poatlantsko kulturno dobo so se posamezna bitja (posamezne vrste rastlinstva in živalstva, ki so katastrofo preživele) razmnožila bolj kot pred katastrofo, ko je njihov razvoj potekal v okviru tretjega stvarjenja. Po tej katastrofi nove vrste niso bile več ustvarjene, različne vrste so celo izumrle.
V teku druge poatlantske kulturne dobe, med staroperzijsko kulturno dobo, so mogli posvečenci iz svetišč primerne divje rastline spremeniti v ustrezne rastline za prehranjevanje in prav tako nekatere divje živali v uporabne in koristne. (se nadaljuje)
Komentarji