NOTRANJI VIDIK DRUŽBENIH VPRAŠANJ (8)

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Toda človek naj bi hkrati uvidel, da naj bi se takšne duhovne ali neduhovne tokove, ki vodijo k Ahrimanu, naučil obvladovati.

Ko uvidimo, da so dokazljivi programi ene stranke, in prav tako tudi nasprotni druge, si bomo morali reči: Dvigniti se moramo torej na takšno duševno stanje, v katerem ne dokazujemo, ampak doživljamo. Kajti, kar se doživi, je nekaj drugega, kot kar je zgolj razumsko dokazano.

Prav tako si bomo rekli: Vse bolj mora vstopiti duhovnoznanstveno poglabljanje evangelijev. Današnje še dobesedno sprejemanje evangelijev je podpiranje ahrimanske kulture. Že iz zunanjih razlogov je mogoče uvideti, da za današnjega človeka zgolj dobesedno jemanje evangelijev ne more več veljati, kajti veste, kar je primeren čas za ene, ni primeren za vse druge. To, kar je za nek čas pravilno, je, izvajano v nekem kasnejšem času, lucifersko ali ahrimansko. Branje evangelijev ima svoj čas. Danes gre za to, da k evangelijem pridobimo duhovno spoznanje Misterija na Golgoti.

Gotovo je danes mnogim ljudem izredno neudobno, te stvari uvideti. Toda tisti, ki hoče, da ga antropozofsko zanima, mora resnično spoznati, kako so se plasti kulture postopno nalagale druga zraven druge, priklicale kaos, in kako mora v ta kaos ponovno priti svetloba.

Danes naj bi že naredili poskus, da so poslušali ali brali nekega modernega, zelo radikalnega modernega človeka o tem ali onem vprašanju današnjega življenja in poleg tega, recimo, o istem vprašanju poslušali govor s prižnice duhovnika neke veroizpovedi, ki je še povsem v tem, tudi v načinu mišljenja, v obliki misli starega časa. Potem imate resnično pred seboj dva svetova, ki ju boste le takrat zmešali, ko se izognete, resnici ustrezno v te stvari resnično vstopiti, se z njimi ukvarjati. Poslušajte danes govoriti o družbenem vprašanju modernega socialista, in takoj zatem, recimo, katoliškega govorca s prižnice o istem vprašanju: zelo zanimivo je, kako ena poleg druge živita dve plasti kulture, ki besede uporabljata v povsem drugačnem pomenu. Ista beseda pomeni za enega nekaj povsem drugega kot  za drugega.

Te stvari je treba osvetliti, da jih lahko dobi nekdo, ko takšna opazovanja vzame tako resno, kot smo si prav danes prizadevali. Končno pridejo tudi ljudje iz pozitivnih verstev na nek način, želim reči, od hrepenenja k duhovni poglobitvi. To resnično ni nepomemben pojav, da je nek takšen izstopajoči duh, toda pozitiven katoliški duh, kot je kardinal Newman, pri svojem imenovanju za kardinala v Rimu rekel: On ne vidi nobene druge odrešitve za krščanstvo kot novo razodetje!

Ja, dragi prijatelji, kardinal Newman je rekel, da ne vidi nobenega drugega odrešenja za krščanstvo kot novo razodetje. Seveda pa ni imel poguma, kakorkoli resno vzeti novo duhovno razodetje. In tako to naredijo tudi drugi. Danes lahko berejo brez števila spisov o tem, česa človeštvo ne dela, recimo z ozirom na družbeno življenje. Zdaj se je spet pojavil spis: ‘Socializem’ se imenuje, od Roberta Wilbrandta, sina pesnika Wilbrandta. Tam razpravlja na primer o družbenem vprašanju na podlagi dobrih posameznih spoznanj. Nazadnje je rečeno: Brez duha ne gre, in prav potek, kako tečejo stvari, kaže, da je duh nujen. Toda do česa pride tak človek? Pride do tega, da izgovori besedo duh, izreče abstraktnega duha. Toda on zavrača (to se ve na daleč o njem) privzeti karkoli, kar hoče duha resnično z delom pridobiti.

Zato je nujno predvsem uvideti, da ritje v abstrakcijah, če to še tako zelo hodi k duhu, še ni nekaj spiritualnega, še ni nekaj, kar je duh. Ne bi smeli zamenjevati votlega, abstraktnega govoričenja o duhu z resničnim pozitivnim iskanjem po vsebini duhovnega sveta, kot se mora prav skozi antropozofsko orientirano duhovno znanost dogajati.

O duhu govori danes veliko ljudi. Toda vi, ki sprejemate duhovno znanost, morate biti ljudje, ki se ne pustite poneumljati skozi golo govoričenje o duhu, ampak naj bi uvideli, da obstaja razlika med tem golim duhovnim govoričenjem in opisi ter prikazovanji duhovnega sveta, kot se to poskuša na antropozofskih tleh, kjer je duhovni svet prav tako opisovan, kot je na zunanji način prikazovan fizično-čutni svet. Na to razlikovanje se morate spustiti, vedno znova si morate pomakniti pred dušo, kako je abstraktno duhovno govoričenje ravno odvrnitev od resničnega duhovnega prizadevanja, in kako danes veliko ljudi govori o duhu, ki dejansko odvrača vse dlje od duha. Kajti golo intelektualno sklicevanje na duha, ne vodi k duhu. Kaj je potem inteligenca? Kaj je vsebina naše človeške inteligence? Najbolje vam to lahko povem, če vam pred duše postavim naslednjo sliko. Zamislite si – tu je vendar tako mnogo dam, ki bodo to še bolje razumele –, da stojite pred ogledalom, in gledate vanj. Vzemite to sliko, ki vam jo ponuja zrcalo. Povsem taka je, kot ste vi sami, vendar ni nič resničnega. Nastane z odsevanjem zrcala. Vse, kar imate v svoji duši kot inteligenco, kot vsebino intelektualnega, je le zrcalna slika. V njej ni nobene resničnosti. Tako kot je vaša zrcalna slika priklicana le skozi zrcalo, tako je to, kar se zrcali kot inteligenca, priklicano le skozi fizični aparat vašega telesa, skozi možgane. Človek je inteligenten le skozi svoje telo. In tako malo kot se lahko božate, ko božate svojo zrcalno sliko, tako malo lahko zgrabite in dojamete duha, če se obrnete zgolj na intelektualno, kajti v njem duha ni. Kar je dojeto skozi inteligenco, in naj bo to še tako ostroumno, nikoli ne zaobseže, ne vsebuje duha, le sliko duha. Duha ne morete doživeti, če ostanete pri goli inteligenci. Zato je inteligenca tako zapeljiva, ker daje sliko, toda zrcalno sliko duha, vendar ne duha. Potem nekomu ni treba narediti tega, kar mu je neudobno, da se vživi v duha, saj ga vendar ima – vsaj misli tako –  v zrcalni sliki; vendar lahko zelo dobro o duhu govori.

To razlikovati: zgolj sliko o duhu od resničnega duha, je naloga za tisto mišljenje, ki ni v duhovnoznanstvenem zgolj teoretično, ampak je v svojem pozitivnem duhovnem gledanju resnično v njem.

To sem vam hotel danes povedati, dragi prijatelji, za okrepitev resnosti, ki mora prežeti našo celotno držo do antropozofsko dojetega duhovnega življenja. Kajti od tega, kako sedanje človeštvo to držo pojmuje, bo odvisen realni razvoj človeštva v prihodnosti. Če bo to, kar sem danes označil, vzeto tako, kot to danes še velika večina ljudi Zemlje jemlje, potem bo postal Ahriman, ko pride, za ljudi slabši in hujši gost. Če lahko ljudje zberejo sile in te stvari, o katerih smo danes premišljevali, sprejmejo v svojo zavest, in jih vodijo in usmerjajo tako, kot to mora biti za svobodno držo človeštva nasproti ahrimanski moči, se bo človeštvo skozi Ahrimana, ko bo nastopil, ravno prav naučilo in uvidelo, kako mora Zemlja vsekakor priti v svoj propad, človeštvo pa se bo prav s tem povzpelo preko zemeljskega obstoja. Ko je človek v fizičnem življenju dosegel določeno starost, njegovo fizično telo propade, in če je razumen, se nad tem ne pritožuje, ampak ve, da gre s svojo dušo naproti življenju, ki nekako ni paralelno propadu tega fizičnega telesa. V človeštvu živi nekaj, kar ni povezano s propadom fizične Zemlje, ki se že dogaja, ampak kar bo vse bolj duhovno s tem, ko prihaja Zemlja fizično v svojo dekadenco. Naučimo se to nepristransko povedati: Ja, Zemlja je v dekadenci, in tudi človekovo življenje z ozirom na njegovo fizično pojavljanje. Toda zgrabimo prav s tem silo, da v naši civilizaciji pridobimo tisto, kar mora kot nesmrtno celotnega zemeljskega razvoja, ko gre Zemlja proti svojemu propadu, iz človeštva živeti naprej. (Konec)

Podobni prispevki

Dodaj odgovor