IZZA KULISE ZUNANJEGA DOGAJAANJA 4. DEL

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Rudolf Steiner:  Individualna duhovna bitja in njihovo delovanje v človekovi duši

4. DEL: Izza kulise zunanjega dogajanja, Zürich, 13. november 1917, drugo predavanje

Veliko ljudi je še danes, ki pravijo: Kar pride po smrti, bomo že videli, na to bomo še vedno ob pravem času opozorjeni; tu v življenju se nam na to ni treba ozirati, bolje je, če služimo življenju. Ko bomo prišli v tisti svet onkraj, se nam bo že pokazalo, kakšen je. Ja, če je že pravilno, da je nekdo tam onkraj to, kar si je tukaj o sebi predstavljal, je pravilno še nekaj drugega. Vzemite misel, ki danes ni nobena redkost. Nekdo umre, zapusti svojce. Če ti niso brez spomina in so materialistično usmerjeni, bi morali razmišljati: Umrli trohni v grobu oz. so njegovi preostanki shranjeni v žari ali kako drugače. Materialist lahko razmišlja le na tak način. Če bi zmagal materializem, bi ljudje vse bolj razmišljali: Vse, kar od mrtvega ostane, je v žari ali strohnjeno v grobu. Kljub temu da je neresnična, predstavlja ta misel realno moč. Če svojec umrlega misli: umrli ne živi več, umrlega ni več tu, je to napačno, toda ta lažna misel je v dušah, ki jo mislijo, realno obstaja, je resnična. Te resnične misli umrli zaznava in so zanj zelo pomenljive. Ni vseeno, celo nasprotno, bistvenega pomena je, če svojec umrlega v živečem notranjem, duševnem življenju goji misli, kako umrli živi naprej, biva v duhovnem svetu, ali pa se bolj ali manj nagiba k stokajoči misli: Rajnki je mrtev, strohnjen. Ne le da to ni vseeno, je bistvena razlika.

Zdaj je komaj mogoče priti v Zürich, ne da bi vsepovsod duhovno omenjali, kar tukaj (seveda tudi drugje, ampak tukaj še posebej močno) imenujejo analitična psihologija, psihoanaliza. O psihoanalitikih je treba reči, da postajajo pozorni na vsakovrstno duhovno-duševno; pričenjajo razmišljati o duhovno-duševnem, ker prav to tako močno zavračajo. Z nekaj besedami bom le nakazal značilno potezo v tej psihoanalizi.

Nekdo trpi in prestaja kakršne koli histerične pojave. Še posebej v sedanjosti nastopajo ti pojavi v takšnih oblikah, da so ljudje nanje vse bolj pozorni. Vselej so se ljudje prav posebej ukvarjali z boleznimi, ki so bile v dani dobi razširjene; skušali so odkriti morebitne vzroke. Psihoanaliza je prišla tako daleč, da pravi: Vzroki pogostih histeričnih pojavov ležijo v duševnem. Vzrokov ni več mogoče iskati v materialnem, zgolj v fiziološkem ali biološkem. So v duševnem. Čas se nagiba k temu, da se vsakovrstne vzroke teh ali onih histeričnih pojavov išče v podzavestni duševnosti. Reče se: Pri obravnavani osebi prihaja do histeričnih pojavov; kar v njej deluje, se ne odigrava v njeni zavesti, ampak pod pragom njene zavesti in neprenehoma trka in udarja navzgor kot podzemni val, podduševni val, in to je treba preučiti in najti.

To je začetek nevarne igre. Psihoanalitiki iščejo vse mogoče izolirane, podzemeljske, skrite duševne pokrajine; opazujejo in raziskujejo, kako se izražajo; pri nekom, ki je pri svojih tridesetih letih histeričen, preiskujejo po zablodah in zmotah v njegovem sedmem letu, ki se takrat niso izživele oz. ozavestile; vselej mu jih je treba ozavestiti, ker naj bi to ozaveščanje zdravilo itd. To je igra z zelo nevarnim orožjem! Reči smemo: Zunaj na fizičnem vojnem prizorišču se danes bojuje z zelo nevarnim orožjem, tukaj se na mnogih poljih z nič manj nevarnim spoznavnim orožjem žene igra, ker ljudje nimajo volje, da bi se duhovnoznanstveno poglobili in tako prišli do pravega razumevanja pojavov, ki se nekomu postavijo pred dušo. Zadeve se lotijo z nezadostnimi spoznavnimi sredstvi, kar je resnično nevarna igra. Res je, v mnogih ljudeh deluje danes podzavedno, ne pride v zavest, toda kar mislijo iz tega izslediti psihoanalitiki, je praviloma še najmanj važno; zato bodo tudi posledice zdravljenja praviloma negotove in dvomljive. Če se najde katero koli tridesetletno damo in neko seksualno zmoto v njenem štirinajstem letu, ki se ni izživela in ki zato v njej še naprej bujno raste in kasneje izposluje histerijo, se ima že vse najpotrebnejše, kar pride v poštev. To je v določenem primeru celo pravilno, kar bo toliko bolj priklicalo slepilo, če se ne presodi njegove daljnosežnosti. Toda predvsem je res eno: v sedanjih ljudeh straši nešteto podzavednega, kar jih nadleguje ter muči, in od tod prihajajo bolezni kulture našega časa. Kaj je to?

Pomislite na to, kar sem že navedel. Misel na pokojne, ki živi v duši, živi nekako, ne da duša kaj dosti o tem premišljuje, živi zgolj zato, ker je duša danes še brez misli in ta duša takšne “brezmiselne” misli občuti in sprejema. Potem je umrli skozi večni kozmični zakon prisiljen živeti s temi mislimi; umrli straši v duši svojca, ki ga je zapustil na fizičnem nivoju. Tega se je mogoče ubraniti le tako, da spoznamo in vemo, da umrli živi. Nevera v življenje umrlih bo ljudi na fizičnem nivoju vse bolj gnala v duševne bolezni. Teh pojavov praviloma ne povzročajo seksualne mladostniške zmote, ampak nejeverne misli. Kajti misli so v našem času poklicane, da postanejo realne moči, ne le takšne realne moči, ki delujejo zase; zase delujejo, s tem bo duša po smrti vse bliže podobi, ki si jo o sebi ustvarite v fizičnem telesu; v višjem pomenu postanejo te misli realne moči s tem, da celo bitje, v tem slučaju samega umrlega, nepravilno povežejo z živim. Če z umrlim čim bolj ohranjamo takšno miselno povezanost, kakor da je še živ, se rešimo tudi tega, da bo stik z umrlim usoden za zapuščenega svojca in v določenem oziru tudi za samega umrlega, ki je po nekem večnem in modrosti polnem zakonu prisiljen v zapuščenem svojcu neprestano tako strašiti, da se svojec tega sploh ne zaveda, ampak se to izživi v bolezenskih pojavih.

Kaj bo resnično zdravilo za mnoge takšne pojave, s katerimi se danes srečujejo psihoanalitiki? Razširjanje vednosti o duhovnem svetu! To je splošno zdravilo, splošna terapija, in ne individualno obravnavanje, ki ga nudijo posamezniku.

Življenje zahteva od nas, da se prepustimo mislim: Tu se moramo prepustiti le fizičnemu življenju; se bo že ob prehodu skozi vrata smrti pokazalo, v kakšen svet se pride. Vendar velja tudi: Kakor je naše življenje tukaj pomenljivo in važno za življenje onstran med smrtjo in ponovnim rojstvom, tako je življenje duše med smrtjo in ponovnim rojstvom pomembno za duše tukaj živečih.

Umrli so z živimi povezani z mnogimi vezmi in tudi morajo biti. Prej sem govoril o dvomu in neveri v navzočnost mrtvih, kar je le napačna vez; vendar obstajajo mnoge vezi, ki morajo vzpostavljati pravilno zvezo z duhovnim svetom. Antropozofsko orientirana duhovna veda išče te pravilne zveze. Kajti medsebojno življenje ljudi tukaj na Zemlji se bo v prihodnosti pravilno odigravalo, le če ljudje tukaj na Zemlji vzpostavijo pravilne stike z duhovnim svetom; sicer bo vse bolj možno, da si posamezni drznejo uporabljati nakane in zvijače, o katerih sem govoril v prejšnjem predavanju, da bi s tem pridobili moč in prevladali nad drugimi.

Treba si je le povsem pojasniti: Ko pogledamo proti vzhodu, kjer smo zdaj priče tako intenzivnih dogajanj kot znamenj prejšnjih dogodkov, lahko spoznamo in razumemo stvari, le če smo si na jasnem v bolj notranjem razumevanju bistva tega vzhoda. Spomnite se, kar smo skozi mnoga leta vedno znova govorili o vnaprejšnji pripravljenosti, določenosti vzhodnih ljudstev za šesto poatlantsko kulturno dobo, kajti le tako si je mogoče pojasniti vse zmotno, kar mora priti z vzhoda, ker se mora iz tega, kar se tam pravkar dogaja, razviti nekaj čisto drugega, nekaj, kar ljudem ni tako udobno, da se temu ne bi iz dneva v dan čudili. Vendar gre za to, da v vseh teh tokovih, tako kot v sedanjem času nastopajo in bodo vse bolj nastopali v prihodnje, na pravilen način najdemo sebe. Počasi se je mogoče najti, če duhovnoznanstveno pravilno prodiramo v spoznanja, ki duhovni svet pravilno pojasnjujejo. S tem je z duhovnim svetom mogoče vzpostaviti pravilen stik.

Prejšnjikrat sem vas opozoril na nepravilen stik z duhovnim svetom, ki ga iščejo z določenih strani. Povedal sem vam, da s posebnimi nakanami in zvijačami odpravljajo ljudi iz tukajšnjega življenja v duhovni svet, tako da svojega življenja tukaj niso povsem izživeli in lahko po vstopu v bivanje med smrtjo in ponovnim rojstvom njihove duše še uporabljajo določene sile. Določene nepošteno delujoče bratovščine, ki hočejo zadovoljiti le svoje poželenje po moči in oblasti, lahko s pomočjo medija sprejmejo, kar lahko pride prav po tej poti skozi nasilno umrle, ki jim je bila predčasno dana možnost, da si prisvojijo takšna spoznanja.

Takšne okultne bratovščine praviloma vodijo ljudi glede najpomembnejših stvari zmotno v duhovni svet. Če vam rečem, da se je novembra 1879 zgodil pomemben dogodek, da se je bitka moči teme proti močem svetlobe zaključila z razsodbo v smislu podobe zmage Mihaela nad zmajem; pri tem ni toliko pomembno, da vam govorim o tem dogodku, kajti da je moralo do tega dogodka priti, da je bil ta dogodek vnaprej predpisan v razvoju sveta, lahko preberete v mnogih knjigah; to vsekakor ni nobena ezoterična resnica; gre za to, da si vam prizadevam pojasniti resnični pomen tega, kar se je pravzaprav zgodilo, in kakšno pravilno stališče naj ljudje do tega dogodka zavzamejo. Da bo do takšnega dogodka prišlo, so vedeli že Elias Levi, Baader, Sv. Martin in tudi sporočili; to ni nič ezoteričnega. Toda v našem času si določene sile prizadevajo napraviti glede takšnih dogodkov zmedo v glavah ljudi, po možnosti takšno, da vzamejo človeške glave takšne stvari predvsem kot praznoverje in ne kot realnost, četudi so jih razširjali že stari vedeži. Zato si je pomembno tudi o teh stvareh pridobiti pravilne pojme.

Danes obstaja pravilna pot, da se približamo spiritualnim resnicam, ki od leta 1879 iz duhovnega sveta kapljajo v fizični svet. Prav to pravilno pot kaže duhovna veda. In če se v toku duhovne vede ne zaide od čistega, pristnega, pravega hotenja, bo ta duhovna veda vodila k temu, da se za ljudi postavijo pravilni stiki in odnosi med fizičnim in spiritualnim svetom. Toda kar se s tem doseže in kar mora priti med ljudi, zahteva trud in napor. Odložiti je treba marsikatere udobnosti, v katere so se ljudje danes prav dobro ugnezdili. To je naporno. Kajti če danes človek govori o impulzih, ki delujejo iz duhovnega sveta, ki tudi oblikujejo prihodnost, se skoraj vselej pojavijo ljudje, ki rečejo, da bi prav radi vedeli kaj posebnega o tem. Danes imajo na primer ljudje najraje, da jim nekdo v vseh podrobnostih naslika, kaj se bo iz sedanje vojne razpletlo leta 1920. In ljudje ne razumejo, da védenje o prihodnosti ne sme  biti obremenjeno s takšnim podrobnim poslikavanjem, in čeprav je lahko to poznavanje prihodnosti absolutno zanesljivo, se je treba temu izogniti oz. s tem prenehati. To je neznansko težko razumeti.

Pojasnil bom s primerjavo, kajti rekli boste: Tega vsekakor ni mogoče razumeti. Na eni strani trdi, da prav podrobnosti škodijo védenju o prihodnosti, po drugi strani pa, da je treba temu poznavanju prihodnosti prisluhniti, ker nam sporoča resnico. To vam želim pojasniti s preprosto, trivialno primerjavo: Obstajajo dobri in slabi šahisti. Če nekdo sedi za šahovsko mizo in je slab šahist, bo vlekel slabe poteze, ne bo mu šlo in igro bo izgubil. Če pa je dober šahist, bo imel več možnosti in bo igro verjetno dobil. Slab igralec preprosto dela napačno, dober šahist dela v danem trenutku pravilno. Toda kaj če potem dober šahist porabi čas, da si v mislih podrobno naslika, kakšna bo partnerjeva naslednja poteza? Če je dober šahist, ali mora vedeti, kakšno potezo bo v dveh urah naredil njegov partner? Ne, tega mu ni treba vedeti! Zato njegova spretnost pravilnega, dobrega igranja šaha pač ni brez uspeha: v igri bo njegovo ravnanje pravilno, ker ima vpogled v pravilne šahovske poteze, če pa tega vpogleda nima, bodo njegove poteze napačne; vendar se mora izpostaviti partnerjevi svobodni volji. Zato ne morete reči: Le kaj nekomu pomaga, da zna pravilno igrati šah, če je tu partner? Pravilno igranje šaha lahko nekomu zelo pomaga. Ko boste primerjavo poglobili, boste iz nje pravilno ugotovili, kaj sem s tem mislil.

Ta primerjava vas bo hkrati opozorila, kako pravilno je, kar vam mora reči vsak, ki je podkovan v takšnih okultnih stvareh, da je treba biti v trenutku, ko se svoje impulze za ravnanja tukaj v fizičnem svetu iztisne iz duhovnega sveta, pripravljen na soočenje z neko drugo duhovno močjo, da se dobi partnerja, s katerim je treba računati, in da ne gre le za prosto polje, kjer je mogoče izvršiti vse. Toda to je neudobno. Če se le seznanite z okultnimi impulzi, z impulzi, ki so bili izvlečeni iz duhovnega sveta, in jih poskusite, recimo, kot politik uresničiti: najboljše, kar se vam zgodi, če ste res pristen človek sedanjosti, da gre potem vse kot po maslu, da vse poteka tako, da vse zlahka upravljate. Toda če imate delujoče duhovne impulze, prav okultne duhovne impulze, ki jih hočete uporabiti v fizičnem svetu, morate povsod računati s svobodno voljo ne le ljudi tukaj, ampak višjih bitij. V današnjih razmerah vam torej ni treba računati na to, da je polje, v katerem delujete, prosto, ampak se zavedajte, da je polno zasedeno.

Tako gre za to, da skozi resnično duhovno vedo pravilno vemo na primer za značaj na vzhod razširjene šeste poatlantske kulturne dobe in v posameznem primeru izpeljemo pravilen okultni impulz, kot je šahist po potezi svojega partnerja potegnil svojo potezo. Gre torej resnično za to, da se človek vživi v duhovni svet in se v individualnem posameznem primeru nauči pravilno ravnati. Ne gre za preprosto posegajoče abstraktne programe, ampak za zvišanje duhovne, spiritualne življenjske moči, za stalno napenjanje, nenehen trud in napor. Človeštvo hoče imeti danes abstraktne programe, še najraje skupaj skovane v petih stavkih, kaj je treba na celem svetu narediti, s tem ko se določi poslanke in poslance z vseh držav sveta, ki se potem zberejo v svetovnem razsodišču in uglasijo glede vsega, kar se mora na Zemlji zgoditi po enkrat sprejeti normi. V resnici pa bo prav spoznanje duhovnega sveta od človeka zahtevalo, da se nenehno povezuje z duhovnimi močmi.

Vendar je to povezano s tem, da se ne moremo zanesti zgolj na svojo lastno moč, ampak je treba računati s partnerjevimi močmi. Misel na moč in oblast kot taka je od teh stvari izključena. Zato bodo iz okultnega sveta izvlečeni impulzi pravilni, narejeno bo pravilno, toda nikoli jih ne boste mogli postaviti v službo golih faktorjev moči in oblasti. To ne gre.

Kaj je treba narediti, če se hoče nekdo postaviti zgolj v službo faktorjev moči? Takrat je treba narediti drugače; nepravilno se je treba dokopati do védenja o prihodnosti, kot sem prejšnjikrat opisal, ko je bilo to doseženo s tem, da so si nekateri od takšnih, ki se jih najprej pošlje nasilno skozi smrt, tako da še lahko uporabljajo zemeljske sile, preko medija pustili razodeti, kaj se bo zgodilo. Tako so si določene okultne bratovščine priskrbele določen kos védenja o zvezi zahoda z vzhodom in v mnogih ozirih so bile pripravljene nakane in zvijače, ki se danes v smislu takšnega védenja izživljajo. Takšno védenje namreč, ki služi pohlepu po moči in oblasti, hoče nekaj prav posebnega.

Poštena, pravilna pridobitev okultnih impulzov presadi v resničnost le tisto, kar je pri živečem človeku sprejeto preko njegovega angelskega bitja. Ve se, da je vsak človek, proti kateremu se uporabi okultne impulze, kot duša v odnosu z duhovnim svetom, in se ga obravnava kot živo bitje. Tako je moral zahod obravnavati vzhod, da se je povsod izpostavil možnosti, da računa z živečimi partnerji, z angeli, varuhi posameznih ljudi. To je neudobno in nadležno! Ta vpliv morajo ahrimanske moči odstraniti, da lahko s tem deluje zgolj moč na tej strani. Vendar je to mogoče udejanjiti kot realno moč le tako, da si z nezakonitimi sredstvi, kot sem že razložil, prilastimo impulze prihodnosti. Zato naš čas neznansko trpi, ker so v stvareh, ki se dogajajo, udeleženi takšni impulzi, ki so bili preneseni na omenjeni način. Vse naloge poštenih iskalcev resnice so danes v tem, da sebe prepričajo prvič o tem, da obstajajo in delujejo impulzi v slabem pomenu, in drugič, da pride do pravilnega delovanja v prihodnost, le če se najde pravilne impulze, tako kot jih je mogoče poiskati na pošteni duhovnoznanstveni poti.

Vidite, dragi prijatelji, v duhovni vedi ne gre za nikakršno enostransko dejavnost; opravljajo jo živi in mrtvi. To je poštena zadeva. Vaša potreba je bila, da prav v tem času (tu so se naši prijatelji iz Züricha zagreli, da nekaj ukrenejo, da bi našo duhovno vedo pripeljali v primerne kroge) znotraj našega tukajšnjega združenja govorimo o teh poštenih zadevah duhovnega spoznavanja v novejšem času. Že znotraj našega združenja je mogoče opaziti, kako so na delu vsakovrstne nasprotujoče moči. Le pomislite, koliko obrekovanj in sumničenj se razširja (približno tako dolgo, kot traja vaša veja našega združenje) glede tega, kar jaz in nekateri drugi razvijamo in razširjamo. Samoumevno je, da tudi v tem delujejo nasprotne moči. Tudi iz načina, kako smo v teh opazovanjih govorili, vam bo jasno, da naš čas potrebuje obnovo svojega duhovnega življenja, da potrebuje prebuditev ljudi iz določenega spečega stanja. Vedno znova naletimo na ljudi, ki razmišljajo: Ja, zdaj je vojna, prišel bo mir in s tem je to opravljeno. Stvari niso takšne. Kar se dogaja danes, so pomenljiva znamenja. Teh znamenj ne more razumeti nihče, ki se noče duhovnoznanstveno poglobiti.

Preživljamo resne čase in še trše bo. Tudi zato želim z najglobljo hvaležnostjo prav posebej omeniti vaša prizadevanja in boj, dragi prijatelji, da uspete pripraviti vse potrebno za takšna predavanja; na eni strani iz prepričanja v duhovno vedo; hvaležen sem, da so naši prijatelji iz Züricha tokrat na način, ki je tako ljub in seže do srca, sprejeli ta boj z najbolj nenaklonjenimi razmerami, da se niso ustrašili nobenega napora, da v teh nenaklonjenih okoliščinah poiščejo možnost in omogočijo naše srečanje. Tako je bil lahko lep namen, ki so si ga ti prijatelji iz Züricha zadali, pravkar uresničen tudi v tem času, ko je pod vedno večjim številom vdirajočih odporov časa takšne prireditve izredno težko organizirati. Posebej želim omeniti, da se bodo te težave le še kopičile. Za bližnjo prihodnost je treba dobro premisliti in izkoristiti čas, ki si ga za naše prireditve še lahko izborimo. Posebno ne želim izpustiti zahvale našim ljubim prijateljem iz Züricha, ki so tako za javno kot za to predavanje v veji našega združenja z velikimi napori predavanji omogočili, saj ko se bomo kasneje ozrli na to, se nam bo prav gotovo zdelo zelo pomenljivo, da smo se lahko družili prav v tem s tako tragičnimi svetovnimi dogodki sovpadajočem času.

Tako bomo v smislu duhovnoznanstvenega impulza z delom nadaljevali in poskušali delati tisto, v kar nas silijo težke razmere časa, v prepričanju, ki nam lahko nastane iz resničnega razumevanja duhovne vede, da s tem (naj v velikem toku današnjih tragičnih in uničujočih dogodkov izgleda še tako neznatno) delamo nekaj za ta čas izjemno pomenljivega in pomembnega. Stvari, ki jih lahko tako naredimo, se stekajo v skupni tok dogajanja, četudi danes še ni tako zelo vidno. S to mislijo prežeti bomo našli moč iti naprej in sama bo imela v sebi moč, da bomo njene žarke pravilno razposlali v čas. Take misli čas mora sprejeti. Živimo v tem prepričanju kot v duhovni atmosferi! Če to duhovno vedo pravilno razumemo, bomo takšno duhovno atmosfero tudi uresničili.

Podobni prispevki

Leave a Reply