“Pedagogika prijetnega počutja – božanja gre fantom močno na živce”
V primerjavi z deklicami ostajajo fantje v smislu šolskega uspeha nedvomno zadaj. Ali jih nagnjenost k nasilju izobraževalno onesposablja? V otroških vrtcih in v šolah prevladuje prismuknjena–ženska klima, pravi otroški psiholog Wolfgang Bergmann v intervjuju – in kljub temu vidi, da so fantje v prednosti.
SPIEGEL ONLINE: Gospod Bergmann, zakaj fantje zapadajo v krizo?
Wolfgang Bergmann: Zapadajo v krizo? To odločno zanikam.
SPIEGEL ONLINE: Toda šolski dosežki ležijo kot na dlani: Fantje imajo slabše ocene in pogosteje od deklic prekinejo šolanje.
Bergmann: Tukaj lahko vidite, kako zoženo je naše vidno polje. Življenjski uspeh se k sreči ne meri le po šolskih ocenah. Sicer pa imate glede učnega uspeha v šoli prav.
SPIEGEL ONLINE: Potem je torej vse v redu?
Bergmann: Sploh ne! Kar zadeva vzgojo in šolsko izobraževanje se trenutno za fante stvari odvijajo zelo slabo. Tukaj se je prikradla tako imenovana pedagogika prijetnega počutja, božanja in objemanja, (Wohlfühl-Kuschel-Pädagogik), ki gre dečkom silno na živce.
SPIEGEL ONLINE: Ker delajo v otroških vrtcih in osnovnih šolah skoraj same ženske?
Bergmann: Tudi to je povezano s tem. Vendar gre bolj za generalno protinasilno – protitelesno – protimoško vzgojo. Tudi moški pedagogi so že tako daleč prevzeli ta nenavadna zavijanja v vato in ideal miru, da je vseeno, ali je odgovornost na moški ali ženski strani. Če se danes v otroškem vrtcu pri igri z žogo razbije okensko steklo, bo takoj sklican jutranji zbor. Današnji fantje imajo komaj še zmožnost, da se naučijo uveljaviti sebe v svoji telesnosti, v svojih moških zmožnostih. Z določenimi deli svoje moškosti se sploh ne morejo več spoznati.
SPIEGEL ONLINE: Katere moške lastnosti ali vedenja mislite?
Bergmann: Gre za preproste stvari: Ko se dva dečka v otroškem vrtcu tepeta, da bi trdno vzpostavila medsebojni odnos v hierarhiji, nima pedagog tam kaj iskati. Fantje se na ta način socializirajo-izkušajo drug drugega. Poleg tega: Kadar se danes v primerih fantovskega nasilja s pretepanjem še brezobzirno postavljajo, ko drugi že leži na tleh, ima to deloma tudi s tem opraviti, da fanta nič več ne vesta, kaj naj drug z drugim naredita ali kako naj si škodita. To se čuti v njuni lastni telesni izkušnji. Kadar imam hiperaktivne otroke ali mladostniško zagledane v televizijo, jih množično pošiljam na taborjenja, ker je tam še možno skozi zunanje aktivnosti doživeti telesnost. Najprej fantje pri tem razvijejo lastno rahločutnost in občutljivost, ki jo potrebujejo za vživljanje v drugega.
SPIEGEL ONLINE: Morajo nekako starši, vzgojitelji in učitelji agresivne fante preprosto pustiti, da se pretepajo in mikastijo?
Bergmann: Tako dolgo, dokler zanje ni nevarno, je to nujno. To je učenje socialnega vedenja. Dečki so že v zgodnjih občutljivih letih od dveh do štirih let popolnoma drugačni od deklic. Dečki morajo izkušati okolje s svojo moško močjo. Če jim je to onemogočeno, bo zaznavni in socialni razvoj dečka zadržan. Sočasno bodo potem zaviti v tem ženskem harmoničnem življenjskem svetu, ki jim gre neskončno na jetra. V bistvu je pravi čudež, da je sploh še toliko duševno zdravih dečkov.
SPIEGEL ONLINE: Kaj po vašem mnenju šole zanemarjajo?
Bergmann: Šole in otroške vrtce moramo odpreti za moške in jih v njih zadržati. Slabo usposobljeni pedagogi večinoma tako in tako ne naredijo otrokom nič dobrega. Namesto njih naj vstopijo rokodelci, kiparji, moški z življenjskimi izkušnjami in močnimi biografijami, tudi z avtoritarnimi potezami, po katerih se lahko človek orientira. Dečki to potrebujejo. Učijo se predmetno, z materiali. Samo poglejte, kako se gnetejo okrog hišnika, če je le ljubeč do otrok. Čisto nori so na takšne praktične tipe.
SPIEGEL ONLINE: To še ne pojasnjuje, zakaj so dečki v šoli slabši.
Bergmann: Dečki bi morali danes v šoli delati stvari, ki jih na splošno dandanašnji ne morejo početi. Zdaj morajo delati vse, kar poteka povsem uravnoteženo in redno. Oni se zmorejo proti temu zelo hitro odzvati z notranjimi podobami o svetu in reagirati. V vizualnem so dečki izredno učinkoviti. V šoli pa to ne igra nobene vloge. Tam se učijo brati od leve proti desni in potem spet od začetka. Vse poteka uravnoteženo: Pri miru sedeti in poslušati. Dečki so v tej sli po redu že čisto ob živce. Zato se na ta sistem nezavedno preprosto ne morejo več opreti. Svojo pozornost posvečajo drugim stvarem.
SPIEGEL ONLINE: Računalniške igrice na primer.
Bergmann: Točno, tudi tako se odzivajo. To je namreč tudi take vrste sproščanje, ki je povsem napačno razumljeno. Oglejte si vendar malo moderno kulturo: internet, globalno gospodarstvo, dogajanja na borzah, celotno digitalno delujočo družbo – to je povsem moška produkcija. V razvoju internetne in digitalne tehnologije ženske niso pomembno udeležene. Našo resničnost sestavlja čista moška fantazija. Ni namreč res, da je družba moških potisnjena na rob, ampak je prav nasprotno: Kar danes preživljamo, je nadaljevanje in cementiranje moške kulture z digitalnimi sredstvi. Ženske še vedno niso niti slučajno prispele do najvišjih položajev. Izjemno se predajajo edino zveličavnemu idealu izobraževanja, ki pa sploh ni več času primeren. Mladi so tukaj že zdavnaj ušli naprej. To bo moško dominantnost še krepilo.
SPIEGEL ONLINE: In to je bilo vaše svarilo vsem ženskam, ki mislijo, da so končno na cilju?
Bergmann: Tako je. Veščini branja in pisanja, ki ju deklice dokazano bolje obvladajo, se močno razlikujeta od branja, pisanja in vključevanja v internet. Za obvladovanje tega, za hitrejše odzivanje in razvrščanje današnjih medijev – vse te poplave slik, od borz do ostalih digitalnih procesov, vsega tega se majhne deklice ne učijo. V šoli se naučijo edino temu prilagajati. Učijo se sposobnosti, ki jih človek današnje moderne dobe nič več nujno ne potrebuje.
SPIEGEL ONLINE: O takšnem razvoju ne morejo majhni fantje še čisto nič vedeti – kako lahko potem iz vzgojnega sistema, kot ga opisujete, izskočijo?
Bergmann: To je dejansko fascinantno. Menim, da je to kulturna dediščina človeštva. Od antičnih filozofov do digitalne revolucije modernega časa, vsi ti fantastični v času in prostoru prepletajoči se svetovi, vse to je zgodovinsko prehajanje človeškega duha. In današnji dečki so priključeni tako biološko kot mentalno zraven. Le da tega nihče ne opazi. To poteka somatsko nezavedno – dolgo obdobje človeške zgodovine, ki se nadaljuje z vsako generacijo. Tudi še tako močna propaganda za emancipacijo tega ne bo spremenila.
Intervju vodil: Jochen Schönmann
Wolfgang Bergmann je bil raziskovalec na področju vzgoje in avtor premnogih knjig in člankov o otroški psihologiji. V svoji knjigi »Majhni fantje – velika stiska. Kako jim postavimo meje.« predlaga za fante drugačen pristop v zahtevah in v pozornosti, kakor za deklice in opisuje probleme dečkov v odnosu do odraslih v pretežno ženskem okolju.
Komentarji