Tesla je že z 12 leti znal s svojo zavestno voljo nadzorovati pred svojimi očmi konkretne vizije in jih znal zamenjevati z drugačnimi podobami.
“V nekaterih trenutkih sem videl ves zrak okrog mene napolnjen s plameni živega ognja. Moč teh plamenov se je z leti povečevala in je bila najmočnejša, ko sem imel 25 let. Ob neki priložnosti je o tem dobesedno izjavil: “imel sem občutek, da mi gorijo možgani in da mi majhno sonce žari v glavi”. (N.T., MY INVENTIONS, EE. N.Y., 1919.)
“Ti svetlobni pojavi“, piše Tesla v svojem 65. letu, “se občasno še vedno pojavljajo, še v trenutkih sprostitve, preden bi zaspal, je imel Tesla zanimive vizije. “Ko zaprem oči, najprej vedno opazim temno, enolično plavo ozadje, podobno jasni noči brez zvezd. Čez nekaj sekund se polje prekrije z brezštevilnimi zelenimi pegami, ki nihajo, oscilirajo, urejene v nekaj plasteh, ki se mi približujejo. Potem se mi z desne približujeta dva sistema vzporednih gostih črt, ki sta med seboj pravokotna. Ta slika se preliva v vseh barvah, predvsem pa je izrazita rumeno-zelena in zlata. Potem črte postanejo svetlejše in cel prizor je prekrit s točkami migotajoče svetlobe. Celotna slika vizije se počasi pomika proti levi in izgine. Za seboj pušča ozadje neprijetne in nepremične sivine, ki se hitro zamenja z morjem oblakov, za katere se zdi, da se poskušajo preobraziti v žive podobe. Čudno se mi zdi, da ne morem projicirati v to sivo ozadje nobene oblike dokler ne preide scena v naslednjo fazo.”
“Vsakokrat pred spanjem”, pravi Tesla, preletavajo pred mojimi očmi slike ljudi in predmetov. Ko jih vidim, vem,da bom hitro izgubil zavest. Kadar teh podob ni, zame to vedno pomeni, da bom preživel noč brez spanja.”
Dolgo obdobje je Tesla posvetil reševanju skrivnosti smrti in pazil na vsako najmanjšo malenkost v zvezi s tem v realnem življenju.
“Samo enkrat v mojem bivanju v tem življenju sem imel izkušnjo, ki je me je navdala z občutkom nadnaravnega. To je bilo takrat, ko je umrla moja mati. Bil sem bolan in izčrpanam od visoke vročine v postelji. Nenadoma sem pomislil, da če umre moja mama, ko sem daleč od nje, mi bo gotovo poslala nek znak. Dva ali tri mesece zatem sem bil v Londonu s svojim pokojnim prijateljem angleškim znanstvenikom Vilijemom Kruksom. Debatirali smo o spiritualizmu, tako da sem bil pod popolnim vtisom teh misli. Morda se ne bi oziral na drugega človeka, ki bi to isto govoril, prijateljevim argumentom pa sem dobro prisluhnil in se spomnil njegovega čudovitega znanstvenega dela o »radiaciji snovi«, ki sem jo čital kot študent in sem prav zaradi tega vzljubil kariero elektroinženirja. Takrat sem pomislil, da so pogoji za pogled »preko realnosti« odlični, saj je bila moja mama ženska, ki je bila nadpovprečno obdarjena z močjo intuicije. Celo noč je bilo vsako vlakno mojih možganov napeto v pričakovanju, vendar se ni zgodilo ničesar posebnega prav do jutra, ko sem zaspal ali pa samo zadremal, in videl oblak, ki nosi angelske figure božanske lepote. Ena taka figura je pogledala proti meni z ljubeznijo in postopno sem v njej prepoznaval svojo mamo. Podoba je počasa plavala preko moje sobe in izginila, sam pa sem se nenadoma prebudil ob neopisljivo sladkih pesmih mnogih glasov. V tem trenutku me je napolnila taka gotovost, ki je ne morem opisati z nobenimi besedami, da mi je umrla mama. In to je bilo res.” (M. Cheney, TESLA, MAN OUT OF TIME, N.Y., 1984.)
Istega dne je Tesla poslal Kruksu pismo, pod vtisom vizije in še vedno bolan. Ta dva znanstvenika sta si dopisovala dolga leta, vendar pisma niso dostopna javnosti. Izginila so skupaj z vso Kruksovo zapuščino 1918. Obsežen Kruksov znanstveni material, mnoge beležke o strogo znanstveno-spiritualističnih seansah in stotine uspelih fotografij materializiranih duhovnih bitij iz različnih zgodovinskih obdobij. V Muzeju Nikole Tesle v Beogradu je shranjeno Kruksovo pismo Tesli iz 1893. Leta, v katerem se mu Kruks zahvaljuje za poslano posebno elektromagnetno spiralo, ki oddaja polje, v katerem se vidijo močneje obrobljena telesa materializiranih duhov, hkrati pa blagodejno deluje na živčni sistem medija, kar zelo olajša eksperimentiranje.
V istem času ko je Kruks začel v Londonu znanstveno raziskovati spiritualistične pojave, je z enakim delom začel v Petrogradu tudi znanstvenik Mendeljejev. 1870 je bila ustanovljena v Petrogradu komisija strokovnjakov, ki je po krajšem raziskovanju prenehala s tem delom in to imenovala praznoverje. Od takrat se v Rusiji in v Angliji znanost deli na tajno, to pomeni pravo, v katero spada tudi Teslina eterska fizika in na javno, univerzitetno, koristno znanost, ki ima komercialni pomen, kamor spadajo na primer nuklearna fizika in teorija relativnosti.
Tesla se je bolj malo zanimal za ljudi, ki so mu v življenju tako in tako povzročili mnogo trpljenja in »kozmične bolečine«”, kakor je to svoje občutenje tujih, človeka nedostojnih ravnanj, besed in misli sam imenoval. Zato pa se je s toliko večjo pozornostjo posvečal golobom, njihovi prehrani in boleznim.
“Hranil sem golobe, na tisoče golobov, dolga leta”, je rekel. “Ne spominjam se vseh, toda bil je en golob, čudovita ptica, čisto bel s svetlosivimi pegami na krilih. Bil je poseben. Bila je golobica. Lahko sem jo prepoznal kjerkoli. Tudi ona me je lahko našla kjerkoli. Lahko sem samo pomislil nanjo in ona bi priletela. Razumel sem jo in ona je razumela mene. Vzljubil sem to ptico. Ja, ljubil sem jo kot moški ljubi žensko, ona pa je ljubila mene. Ko je bila bolna, sem to občutil. Prišla je v mojo sobo in jaz sem bedel nad njo po več dni. Negoval sem jo, dokler ni ozdravela. Ta golobica je bila radost mojega življenja. Kadar sem ji bil potreben, mi nič drugega ni bilo bolj pomembno. Dokler sem imel njo, sem imel življenjski cilj. Potem pa je neke noči, ko sem v mraku ležal na postelji in kot običajno reševal neke probleme, priletela skozi odprto okno in se spustila na stol. Vedel sem, da me potrebuje. Hotela mi je nekaj važnega sporočiti in sem se ji poribližal. Gledal sem jo in vedel, da mi želi reči, da bo umrla. In takrat, ko sem to doumel, sem videl svetlobo, ki je žarela iz njenih oči – močan snop svetlobe. To je bila močna, bleščeča, zaslepljujoča svetloba, močnejša od namočnejše luči v mojem laboratoriju. Ko je golobica umrla, je nekaj odšlo iz mojega življenja. Do takrat sem bil prepričan, da bom končal vse svoje zamisli, čeprav sem imel zelo ambiciozen program. Toda ko je odšla golobica, sem vedel, da je moje življenjsko delo končano. Ja, leta sem hranil golobe, še jih hranim, na tisoče jih je, kajti nikoli ne veš… “(J. O’Neill, Prodigal Genious, p. 309-10)
Komentarji