Resnično grozijo postati škodljiva določena instinktivna spoznanja, ki morajo priti v človeško naravo in so povezana s skrivnostjo rojstva in spočetja, s celotnim spolnim življenjem, če bi prišlo do nevarnosti, o kateri sem govoril, skozi določene angele, ki bi potem sami prestali določeno spremembo, o kateri ne morem govoriti, ker sodi ta sprememba k višjim skrivnostim iniciacijske znanosti, o katerih se danes še ne sme govoriti. Mogoče pa je reči: V razvoju človeštva bi namesto v svetli, budni zavesti na koristen način, nastopili na škodljiv, uničujoč način določeni instinkti iz spolnega življenja in spolne narave, instinkti, ki ne bi pomenili le zmotnih odklonov, ampak bi prešli v socialno življenje, kjer bi proizvedli posebne oblike; predvsem bi bili ljudje nagovorjeni in celo prisiljeni skozi to, kar bi sledilo in kot posledica spolnega življenja prešlo v njihovo kri, na vsak način ne k razvijanju kakršnegakoli bratstva na Zemlji, ampak bi se bratstvu vselej upirali. Vendar bi bil to instinkt.
Prihaja torej odločilna točka, ko gre lahko potek nekako v desno, ko je potrebno biti buden, ali v levo, ko bo preobrat prespan; toda takrat nastopijo instinkti, ki lahko postanejo zastrašujoči. Kaj bodo naravoslovci rekli takrat, ko se pojavijo takšni instinkti? Rekli bodo, da je to naravna nujnost, da to mora biti tako, da je to položeno v razvoj človeštva.
Z naravoslovjem ni mogoče opozoriti na takšne stvari, kajti naravoslovno je mogoče pojasniti, če bi ljudje postali angeli, in prav tako, če bi postali hudiči. O obeh primerih bi naravoslovje reklo isto: Kasnejše je izšlo iz prejšnjega – velika modrost vzročnosti pri razlaganju dogajanj v naravi! Naravoslovje bi bilo povsem slepo za dogodek, o katerem sem vam govoril, kajti če bodo ljudje skozi svoje spolne instinkte postali polhudiči, bo samoumevno na to gledati kot na naravno nujnost. Naravoslovno torej zadeve sploh ni mogoče pojasniti, kajti v naravoslovju je mogoče pojasniti prav vse, kar se zgodi. Takšne stvari je mogoče jasno gledati le v duhovnem, v nadčutnem spoznavanju.
To je eno. Iz tega delovanja na človeštvu, ki izzove spremembe tudi na samih angelih, bo sledilo še drugo: instinktivno spoznanje določenih zdravil, vendar bo to spoznanje škodljivo. Vse, kar je povezano z medicino, bo izkusilo v materialističnem smislu neznansko podporo. Pridobilo se bo instinktivne vpoglede v zdravilne moči določenih substanc in določenih obravnav in zdravljenj, s čimer bo povzročena neznanska škoda, kar pa se bo razlagalo kot koristno. Bolnemu se bo reklo zdrav, kajti zdelo se bo, da se s posebnim zdravljenjem doseže nekaj, kar je mnogim všeč. Ljudem bo preprosto všeč, kar jih bo v določeni smeri vodilo v nezdravo. Torej prav spoznanje zdravilne moči določenih delovanj, obravnav in zdravljenj, ki bodo povečana, vendar bo prišlo do povsem škodljive plovne poti. Kajti predvsem bo mogoče skozi določene instinkte izkusiti, katere substance in zdravstvene obravnave izzovejo pri človeku določene bolezni, in povsem po egoističnih motivih se bo mogoče urejati, organizirati in usmerjati v ustvarjanju in povzročanju ali ne povzročanju bolezni.
Kot tretje bodo spoznane prav posebne sile, s katerimi bo človeku mogoče z zelo preprostimi posegi oz. spodbudami, s harmoniziranjem določenih nihanj, v svetu izzvati velike mehanske moči. Prav na ta način bo instinktivno spoznano določeno duhovno vodilo in usmerjanje strojne, mehanske narave in celotna tehnika bo zaplula po divji in surovi poti. Toda človeškemu egoizmu bo ta divja plovna pot izredno všeč in mu bo dobro služila.
To je del konkretnega obsega razvoja bivanja, delček življenjskega pojmovanja, ki ga lahko v bistvu prav oceni le, kdor jasno uvidi, kako neduhoven pogled na življenje ne more priti do jasne slike o teh stvareh. Če bi se v človeštvu razširila škodljiva medicina, strašna zmota spolnih instinktov, strašen pogon v čistem mehanizmu sveta v uporabi naravnih sil skozi duhovne moči, neduhovno gledanje sveta in življenja vsega tega vendar ne bi videlo in jasno prepoznalo, kako je vse to zgrešilo pravo pot. Ljudje bi bili za to podobno slepi, kot je slep nekdo, ki se mu med spanjem približa ropar, ki ga hoče okrasti in lahko to neopazno tudi izvrši. Kvečjemu kasneje, ko se zbudi, vidi, kaj se mu je zgodilo. O čemer pa govorimo, bi bila zelo slaba prebuditev za človeka: zabaval bi se ob večjem instinktivnem poznavanju zdravilnih sil določenih delovanj in substanc, občutil bi ugodje v sledenju določenim zmotam in odklonom spolnih instinktov, to bi hvalil in slavil kot posebno visok razvoj nadčlovečnosti, stanja brez predsodkov, nepristranskosti. V določenem oziru bi grdo postalo lepo in lepo grdo, česar pa se ne bi opazilo, ker bi se na vse to gledalo kot na naravno nujnost. Vendar bi bila to zmotna pot glede na tisto, ki je v človeštvu samem predpisana in določena človeku lastni bitnosti.
Ko smo si pridobili občutek, kako duhovna znanost prodre v mišljenje in prepričanje, verjamem, da je mogoče zbrati tudi resnost za sprejem resnic, kakršne sem navedel danes, in iz tega je mogoče črpati, kar naj bi bilo dejansko črpano iz vse duhovne znanosti: v tej duhovni znanosti prepoznati določeno obvezo, določeno življenjsko dolžnost. Kjerkoli že smo, karkoli že moramo narediti v svetu, gre za to, da zmoremo gojiti prepričanje, da mora biti naše početje prepojeno in presvetljeno z našo antropozofsko zavestjo. Takrat prispevamo nekaj k pravemu smislu nadaljnjega napredka človeštva.
Človek se zelo moti, če misli, da ga lahko prava duhovna znanost, resno in častivredno dojeta, sploh kdaj v življenju odvrne od nujnega intenzivnega praktičnega dela. Prava duhovna znanost prav prebuja, prebuja glede stvari, ki sem jih navedel danes. Dragi prijatelji, mogoče je vprašati: Je dejansko budno življenje spanju škodljivo? Če želimo izbrati primerjavo, da je gledanje v duhovni svet proti običajnemu bedenju nadaljnje prebujenje, kot je običajno prebujenje prebuditev iz spanja, potem lahko, da bi primerjavo razumeli, postavimo tudi vprašanje: Je lahko potem sploh kdaj budno življenje spanju škodljivo? Ja, če ni redno in urejeno! Kdor budno življenje preživlja redno in urejeno, bo imel tudi zdravo spanje, in če kdor budno življenje preživlja dremajoče, udobno ali lenobno, brez dela, bo imel tudi nezdravo spanje. Tako je tudi glede življenja, ki si ga z duhovno znanostjo prisvojimo kot budno življenje. Če s pomočjo duhovne znanosti v sebi vzpostavimo reden in urejen odnos do duhovnega sveta, je prav tako, kot je skozi zdravo budno življenje urejeno spanje, skozi ta pravi odnos do duhovnega sveta tudi naše zanimanje za običajno čutom zapadlo življenje vodeno v prave tirnice.
Kdorkoli opazuje življenje, je speč, če ni pozoren na različne stvari in dogajanja. To velja še posebej v našem času. Kako so se ljudje posebno v zadnjih desetletjih naravnost prsili s svojo ‘življenjsko prakso’! Končno je to v zadnjem desetletju pripeljalo do tega, da so se prav tisti, ki večinoma zaničujejo idejno, duhovno, spiritualno, povsod prerinili na vodilna mesta. In mogoče je bilo tako dolgo deklamirati o praksi tega življenja, dokler se ni človeštva zvleklo v prepad. Prav zdaj začenjajo nekateri – toda večina, ki to dela, povsem instinktivno – vreščati in krakati, da mora priti nov čas, da morajo nastopiti najrazličnejši novi ideali! Toda to je krakanje. Če bi stvari nastopile instinktivno, brez zavestnega vživljanja v duhovno znanost, bi to, kar naj bo doživeto v budnem stanju, bolj vodilo v propad kot k uspešnemu razvojnemu prehodu. Kdor ljudem danes vnaprej deklamira z istimi besedami, ki so jih že dolgo časa navajeni, ima včasih še določen uspeh. Toda ljudje se bodo morali blagovoliti privaditi poslušanju drugih besed, slišati druge fraze, če naj se iz kaosa ponovno dvigne socialni kozmos.
Ko namreč v katerikoli dobi ljudje, ki naj bi bili budni, zamujajo bedeti in ne odkrijejo, kaj naj bi se resnično dogajalo, se nasploh ne zgodi nič dejanskega, pravega, resničnega, ampak tava duh predhodne epohe naokrog, tako kot v mnogih religioznih skupnostih danes enostavno tavajo naokrog duhovi preteklosti; tako kot na primer v našem pravnem življenju velikokrat še tava duh starega Rima. Duhovna znanost mora prav v tem oziru v dobi zavestne duše ljudi osvoboditi, jih resnično uvesti v opazovanje duhovnih dejstev: Kaj dela angel v našem astralnem telesu? Abstraktno govoriti o angelojih itd. je lahko kvečjemu začetek; za napredek je potrebno govoriti konkretno, to pomeni, da si z ozirom na našo določeno dobo odgovorimo na naslednje vprašanje, ki se tiče nas in nas nagovarja. Tiče se nas, ker preprosto v našem astralnem telesu angel tke slike, te slike morajo naše podobe, naše oblikovanje prenesti v prihodnost in pri tem oblikovanju mora sodelovati zavestna duša. Če zavestne duše ne bi imeli, nam ne bi bilo potrebno biti mar, potem bi vstopili že drugi duhovi, druge hierarhije, da bi povzročile in dosegle, kar tke angel. Toda naša naloga je razviti zavestno dušo, zato tudi ne vstopijo nobeni drugi duhovi, da bi uresničili, kar tke angel.
Seveda so angeli tkali tudi v egipčanski dobi. Toda kmalu so vstopili drugi duhovi in človek si je prav s tem zatemnil svojo atavistično jasnovidno zavest. Ker so ljudje v svoji atavistični jasnovidnosti delovanje angelov videli, so jim nad dejanji angelov stkali pajčolan, temnejšo tančico. Prišel je čas, ko jo mora človek razkriti. Zato ne sme prespati, kar je vnašano v njegovo zavestno življenje v dobi, ki bo sklenjena še pred 3. tisočletjem. Iz antropozofsko orientirane duhovne znanosti ne vzemimo le najrazličnejših naukov, vzemimo tudi namere in sklepe! Dali nam bodo moč, da bomo budni ljudje.
Lahko se privadimo biti budni ljudje. Opazimo lahko vsakovrstne stvari in dogajanja. Takoj lahko začnemo z budnostjo, najdemo lahko, da v bistvu ne mine dan, da se v našem življenju ne zgodi čudež. Pravkar izrečen stavek lahko obrnemo in rečemo: Če v nekem dnevu svojega življenja ne najdemo čudeža, smo ga le izgubili izpred oči. Poskusite vsak večer pregledati svoje življenje tistega dne; v njem boste našli majhen, večji ali srednji dogodek, o katerem boste lahko rekli: Povsem nenavadno je vstopil v moje življenje, zelo čudno se je izvršil. To lahko dosežete, če le dovolj obsežno premislite, če le z duševnim očesom dovolj zaobseženo pogledate življenjske povezave. Vendar tega v običajnem življenju človek sploh ne dela, ker se običajno ne vpraša: Kaj je bilo na primer zaradi česarkoli preprečeno, da bi se zgodilo oz. uresničilo?
Večinoma nam ni mar za stvari, ki so bile preprečene, ki bi, če bi se zgodile, naše življenje temeljito spremenile. Izza teh stvari, ki so iz našega življenja na kakršenkoli način odstranjene, stoji neznansko veliko tega, kar nas vzgoji v budnega človeka. Kaj vse bi se mi lahko danes zgodilo? Če si vsak večer postavim to vprašanje in potem posamezne dogodke opazujem, ki bi lahko to ali ono povzročili, se na takšna vprašanja navežejo življenjska opazovanja in razmišljanja, ki v sebičnost prinašajo pozornost in budnost. To je nekaj, kar je lahko začetek in kar že samo vodi vedno dlje, končno k temu, da ne le raziskujemo in odkrivamo, kaj v našem življenju pomeni, da želimo na primer ob pol enajstih dopoldan iti ven in da prav v zadnjem trenutku pride nekdo, ki nas zaustavi in nam prepreči odhod; zato smo zlovoljni, vendar se potem ne vprašamo, kaj bi se lahko zgodilo sicer, če bi resnično odšli ob načrtovanem času. Ne vprašamo: Kaj se je s tem spremenilo?
O teh stvareh sem podrobneje tukaj že govoril. Od opazovanja negativnega v našem življenju, ki vendar lahko priča o modrem vodenju našega življenja, do opazovanja tkečega in delujočega angela v našem astralnem telesu je bolj ravna in bolj gotova pot, po kateri je mogoče iti. (konec)
Komentarji