Rudolf Steiner, predavanje, Bern, 4. novembra 1919

Razvojno fazo človeštva, ki se s posebnim značajem začne v našem času – samoumevno je mogoče reči, da se v vsakem času začne neka določena razvojna faza, le da je treba potem označiti, kako je ta razvojna faza oblikovana –,  je mogoče označiti tako, da v glavni stvari vse, kar mora človeštvo preživeti v bolj oddaljenem zemeljskem času, preide v fizičnem svetu v neke vrste padec, nazadovanje, nazadujoč razvoj, propad. Čas, v katerem je človeštvo skozi vedno bolj žlahtne nastopajoče fizične sile napredovalo, je že prekoračen. Tudi v naslednjem času bo človeštvo napredovalo; toda le skozi spiritualen razvoj, skozi razvoj, ki se povzdigne preko dogajanj na fizični ravni. Dogajanja in procesi fizične ravni ne bodo taki, da bodo za človeštvo, če se jim bo le hotelo predati, zadovoljivi in jim ne bodo nudili pravega zadovoljstva. Znotraj naše duhovne znanosti je že dolgo nakazovano, in je mogoče najti označeno v ciklih predavanj o apokalipsi, da bo zanetena ‘vojna vseh proti vsem’, kar je treba od sedanje časovne točke naprej vsekakor imeti za nekaj zelo zelo resnega in pomembnega. To je treba pojmovati tako, da ne gre zgolj za teoretično resnico, ampak da se to izraža tudi v ravnanju, v celotnem vedenju ljudi.

Prav okoliščina, da bodo imeli ljudje – če se smem trivialno izraziti – od razvoja na fizični ravni v prihodnosti malo veselja, jih bo nagovorila, da bodo vse bolj uvideli, da mora priti nadaljnji svetovni razvoj od duhovnih sil.

To dejstvo je mogoče popolnoma uvideti s pogledom na daljše obdobje razvoja človeštva in to nekako praktično uporabiti, kar se bo moralo v prihodnosti vedno bolj dogajati. Uvideti bo mogoče h kateremu cilju usmerjajo človeštvo tiste sile, ki nastajajo tam zunaj, kot ritmično si sledeči vojni uničujoči procesi, od katerih je sedanja vojna katastrofa le začetek. Otročje si je vendar predstavljati in verjeti,  da bo skozi karkoli, kar se pridružuje tej vojni katastrofi, nad človeštvo na fizični ravni prišel kakršnikoli trajnejši čas miru. Ne bo tako. Toda tisto, kar mora priti nad Zemljo, mora biti spiritualni razvoj. Njegovega duha, smer, njegov smisel in pomen bo mogoče uvideti, s pregledom razmeroma daljšega obdobja pred Misterijem na Golgoti, in potem s pogledom na enega od pomenov Misterija na Golgoti, zatem pa poskusiti duhovno pogledati prav nadaljnje delovanje Misterija na Golgoti v prihodnjem razvoju človeštva.

Misterij na Golgoti smo obravnavali z najrazličnejših vidikov. Danes bomo tem vidikom dodali še enega, s tem ko bomo malo označili, kaj je bilo v civilizaciji človeštva pred Misterijem na Golgoti, recimo, nekako do 3. tisočletja pred našim štetjem, kaj je potem trajalo do časa začetka krščanskega razvoja, in kar označujemo kot pogansko kulturo.

V to pogansko kulturo se je kot oaza vstavila povsem drugače oblikovana judovsko-hebrejska kultura, iz katere je potem izšlo krščanstvo.

Pogansko kulturo lahko razumemo, če si pojasnimo, da je bila v bistvenem kultura spoznanja, pogleda, ravnanja iz zaobseženih sil, kakršne so zemeljske sile. Rečemo lahko: Dejansko je bil šele z judovsko-hebrejsko kulturo človeštvu vcepljen moralni element. Moralni element ni imel v poganski kulturi nobene izločevalne vloge. Toda zato je bila ta stara poganska kultura tako ustvarjena, da se je človek občutil kot člen celotnega kozmosa. To je treba prav posebej pogledati. Človek, ki je stal na Zemlji kot pripadnik stare poganske kulture, se je čutil kot člen celotnega kozmosa.

To je treba, dragi prijatelji, posebej dobro pogledati. Tedanji pripadnik stare poganske kulture je čutil, kako se sile, ki delujejo v gibanju zvezd, nadaljujejo v njegovih lastnih delovanjih, ali bolje rečeno, v silah, ki delujejo v njegovih delovanjih. Kar je kasneje veljalo kot astrologija, kar še do našega časa velja kot astrologija, je le odsev, celo zelo zavajajoč odsev tega, kar je bila stara modrost, ki je bila vzdrževana iz gibanja zvezd in ki je hkrati predpisovala človeška ravnanja in delovanja.

To staro kulturo je mogoče razumeti le takrat, ko s stališča duhovne znanosti malo osvetlimo, kaj je bil dejansko v zunanjem smislu razvoj človeštva v 4., 5. predkrščanskem tisočletju.

Samoumevno govorimo skoraj o drugi, skoraj o prvi poatlantski dobi, vendar ne naredimo dobro, če si človekov obstoj na Zemlji v tem 5., 6., 7. tisočletju pred našim štetjem predstavljamo preveč podobnega njegovemu sedanjemu obstoju. Vsekakor je pravilno, da so imeli ljudje v teh starih tisočletjih, v kolikor so hodili okrog po Zemlji, vrsto instinktivnega duševnega življenja, duševnega življenja, ki je bilo že v določenem oziru bližje živalskemu duševnemu življenju kot pa današnjemu človeškemu. Vendar je zelo enostransko razumeti človeško življenje, če se nekako reče: Ja, če gremo nazaj v te stare čase, so bili ljudje podobni živalim. Kar je tukaj na Zemlji hodilo naokrog, je bilo gotovo v duševnem stanju podobno živalim, toda ta živalska telesa ljudi so uporabljala duhovno-duševna bitja, ki so se čutila, da zelo pripadajo nadčutnemu, predvsem kozmičnim svetovom. Rečemo lahko: Če gremo le dovolj daleč nazaj, nekako v 5. predkrščansko tisočletje, so bili ljudje taki, da so živalska telesa bolj uporabljali kot instrumente, da so se v njih občutili. Če želimo tedanje ljudi točno označiti, bi morali reči: V budnem stanju so hodili naokrog vsekakor kot živali z instinktivnim duševnim življenjem, vendar je v to instinktivno duševno življenje sijalo nekaj kot sanje iz njihovega spečega stanja, kot budne sanje. V teh budnih sanjah so spoznali,  kako so sestopili le, da bi uporabljali živalska telesa. Kar je bilo tam resnično notranje duševno stanje, je potem prešlo v kultno predstavljanje, kot kultno delovanje v čaščenju Mitre, kjer vidimo, da je glavni simbol Bog Mitra, ki jezdi na biku, zgoraj je zvezdno nebo, ki mu pripada Mitra, spodaj zemeljsko, ki mu pripada bik. Ta simbol dejansko za te stare ljudi ni postal nikakršen simbol, ampak je predstavljal resničnost. Človek je občutil svoje duševno stanje tako, da si je rekel: Ko sem ponoči zunaj svojega telesa, pripadam silam kozmosa, zvezdnega neba, ko se zjutraj zbudim, uporabljam živalske instinkte v živalskem telesu.

Potem je prišel na določen način čas zamračitve človeškega razvoja. To je bilo temačnejše, bolj topo človeško življenje, v katerem so se kozmične sanje bolj odmaknile, v katerem je prevladalo instinktivno življenje.

Kar je bilo prej človeško duševno stanje je bilo ohranjeno v misterijih, pretežno v azijskih misterijih. Toda splošno človeštvo, v kolikor ni bilo razumljeno skozi misterijsko modrost, je živelo bolj ali manj zatemnjeno, togo življenje do 4. in začetka 3. tisočletja. Rečemo lahko, da je bilo splošno življenje v tistem času, v 4., v začetku 3. tisočletja pred Misterijem na Golgoti preko azijskega in takrat poznanega sveta zatemnjeno duševno življenje, instinktivno duševno življenje. Vendar so bili tam misteriji, v katerih so skozi delujoče ceremonije resnično vanj delovali duhovni svetovi. Iz njih so bili ljudje ponovno razsvetljeni.

V začetku 3. tisočletja se pripeti nekaj zelo pomembnega. Če želimo označiti, od kod je prišlo to zatemnjeno, bolj instinktivno življenje, lahko rečemo: Duhovno-duševno bitje človeka takrat še ni moglo uporabljati dejanskih človeških razumskih organov, ki so sicer že obstajali, bili so izoblikovani v fizičnem bitju človeka, toda duhovno-duševno bitje jih še ni moglo uporabljati. Tako da ljudje s svojim mišljenjem, s svojo razsodnostjo še niso mogli priti do kakršnih koli spoznanj. Pridobili so lahko le tisto, kar jim je bilo dano iz misterijev. Tam onkraj v vzhodni Aziji se je v začetku 3. tisočletja pripetil pomemben dogodek.

Tam je odraščal, ne da bi temu nasprotovali, otrok iz ene takratnih azijskih odličnih družin, v okolju ceremonialne službe misterijev. Okoliščine so dovoljevale, da je ta otrok prisostvoval ceremonijam, kajti vodilni misterijski svečenik je sodelovanje otroka občutil kot inspiracijo. Ko je bil človek, ki je v tem otroku živel, star približno štirideset let, se je izpostavilo nekaj nenavadnega. Pokazalo se je – vsekakor je treba povedati, da je misterijski svečenik dogodek preroško videl –, da je ta človek, ki so ga pustili odraščati v enem od vzhodnoazijskih misterijev, proti svojim štiridesetim letom začel nenadoma dojemati in razumevati smisel tega, do česar je bilo prej mogoče priti le skozi razodetje v misterijih, skozi svojo človeško moč presojanja, skozi človeško razsodnost. Bil je nekako prvi, ki naj bi uporabljal organe človeškega razuma, toda le ob podpori misterija.

Če to, kar so svečeniki misterija rekli o tej zadevi, prevedemo v naš današnji jezik, moramo reči: Nič več nič manj, v tem človeku je bil inkarniran sam Lucifer. To je pomembno dejstvo, da se je v 3. predkrščanskem tisočletju na vzhodu Azije resnično zgodila mesena inkarnacija Luciferja. Od te mesene inkarnacije Luciferja je izšlo – kajti ta osebnost je takrat učila –, kar dejansko označujemo kot predkrščansko, pogansko kulturo, kar je še živelo v gnozi prvih krščanskih stoletij.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers