Pasti in nevarnosti na poti duhovnega razvoja

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Prvo leto tretjega tisočletja je za nekatere pomembno tudi zato, ker nam je Vida Udovič prevedla in Gnostica založila knjigo Rudolfa Steinerja Kako doseči spoznanja višjih svetov? Kasneje smo namesto ponatisa dobili še izboljšano različico v prevodu mojstra, ki antropozofijo živi, Sama Simčiča. To je knjiga sporočil z napotki za duhovne vaje enega najmogočnejših glasnikov duhovnih svetov, teozofa, očeta antropozofije, neumornega ponovnega utemeljevalca znanosti o duhovnih svetovih – ezoterizma, na višji stopnji človeške zavesti, človekoljuba, očeta Waldorfske šole, raziskovalca Goethejeve zapuščine, biokmetijstva, … in človeka, ki je neizmerno ljubil človeštvo.

Rudolf Steiner je zapustil fizično telo leta 1925, vendar je vse bolj živ, njegova dela so nad časom in so hrana srcu in intelektu vse več in več ljudem, ki slutijo, da je življenje v človeškem telesu veličasten dar in priložnost.

Steiner pravi, da dokler v duši še nismo uspeli razviti notranjih organov za zaznavanje, vodijo našo dušo temu svetu nadrejene sile oziroma bitja. Kot se spremeni življenje slepega človeka, ki je zaradi operacije spregledal, se spremeni tudi življenje človeka na duhovni poti, ko razvije čutila za zaznavo duhovnega sveta. Osvobodi se tega, da ga vodijo višja bitja, in sam prevzame odgovornost zase. Žal je podvržen tudi zmotam, o katerih običajna zavest ne sluti ničesar. Sedaj učenec duhovnosti deluje iz sveta, iz katerega so prej, ne da bi se tega zavedal, nanj vplivale višje sile. Te višje sile ureja pri človeku splošna harmonija sveta. Na določeni stopnji duhovnega razvoja učenec iz te harmonije izstopi. Zdaj mora sam opraviti stvari, ki so se prej dogajale brez njegovega sodelovanja. Zato so mnogokrat omenjene nevarnosti, ki so povezane z dvigom v višje svetove. Učenec se uči spoznavati srhljive sile, ki lahko z vseh strani ogrozijo njegovo življenje.

Endokrine žleze

Resnična nevarnost grozi le, če postane učenec zaradi nepotrpežljivosti in neskromnosti glede izkušenj v višjih svetovih prezgodaj prepričan v določeno samostojnost in ne more počakati, da bo resnično deležen zadostnega uvida v nadnaravne zakone. Tu pomenita ponižnost in skromnost mnogo več kot v običajnem fizičnem življenju. Predvsem ne sme priti do nobene disharmonije med višjimi doživetji in procesi ter zahtevami, ki jih pred nas postavlja vsakodnevno življenje. Človekove temeljne naloge je treba iskati izključno na tej Zemlji. Kdor pa se jim hoče odtegniti in pobegniti v nek drug svet, svojega duhovnega cilja ne bo dosegel.

 Kar zaznavajo čuti fizičnega telesa, je le del sveta. V duhovnem delu so prisotna bitja, ki se izražajo z dejstvi čutnega sveta. Človek mora biti deležen duha, da lahko svoja razodetja prenese v čutni svet. Preobraziti mora Zemljo tako, da vanjo vsadi tisto, kar je spoznal v deželi duha. To je človekova naloga.

Ker je čutna Zemlja odvisna od duhovnega sveta in lahko človek nanjo deluje samo, ko je sam prisoten v svetu, v katerem so skrite stvaritvene moči, se mora hoteti dvigniti v duhovni svet. Na tej poti učenec doživi preobrazbe finejših teles oz. razvojne procese treh osnovnih duševnih sil: hotenja, čutenja in mišljenja.

Običajno pri človeku povezavo teh treh sil vzdržujejo višji svetovni zakoni. Običajni človek ne čuti, misli ali hoče po svoji volji. Ko se v zavesti pojavi določena predstava, se nanjo po naravnih zakonih naveže občutek ali pa ji sledi na zakonit način z njo povezano sklepanje volje. Poglejmo nekaj enostavnih povezav med mišljenjem, občutenjem in hotenjem:

             – stopimo v sobo, zaznamo zatohel zrak, odpremo okno,
            – slišimo, da nas nekdo kliče in klicu sledimo,
            – vprašani smo in odgovorimo,
            – zagledamo neko stvar, zavohamo, kako smrdi, in pojavi se občutek nelagodja …

V človeškem življenju je vse zgrajeno na takih povezavah. Človekovo življenje označimo za »normalno«, če v njem opazimo povezanost med temi tremi silami in procesi, hotenjem, občutenjem in mišljenjem, ki temeljijo na zakonih človeške narave.

 pistis sofia gustave_dore_dante_the_empyreanNasprotje »normalnemu« je, če človek ob pogledu na smrdljiv predmet občuti radost. Prav tako ni normalno, da oseba ne odgovarja na preprosta vprašanja. Uspehi, ki izhajajo iz pravilne vzgoje in primernega poučevanja, temeljijo na tem, da je mogoče pri učencu vzpostaviti povezavo med tremi silami – mišljenjem, občutenjem in hotenjem, ki je v skladu s človeško naravo. Povezanost teh treh sil v finejšem duševnem organizmu ima svojo odslikavo v grobem, fizičnem telesu. Tudi v fizičnem telesu so organi volje na določen zakonit način povezani z organi mišljenja in občutenja. Določena misel zato v skladu z zakonom prikliče ustrezen občutek ali delovanje volje.

Ko človek doseže višjo stopnjo duhovnega razvoja, se prekinejo vezi, ki povezujejo tri temeljne sile. Najprej se to zgodi v finejšem duševnem organizmu, pri še višjem dvigu pa pride do ločitve tudi v fizičnem telesu. Dejansko se možgani razdelijo na samostojno delujoča področja mišljenja, občutenja in hotenja. Tudi ustrezni fizični organi postanejo popolnoma neodvisni. Njihovo povezanost more vzpostavljati le človekova prebujena višja zavest. Te spremembe opazi pri sebi učenec, ker ni nobene povezave več med miselno predstavo in občutkom, občutkom in odločitvijo volje in podobno, razen če je ne ustvari sam. Noben impulz ga ne žene od misli v ravnanje, če mu sam svobodno ne omogoči, da v njem deluje. Tako duhovno razvit človek lahko brez čustev sprejme dejstvo, ki mu je včasih izzvalo najbolj žgočo ljubezen, najhujše sovraštvo ali globoko žalost. Nedejaven lahko ostane ob misli, ki ga je prej kar sama od sebe silila v dejanje.

Velika pridobitev je, da učenec doseže popolno oblast nad skupnim delovanjem treh duševnih sil, za kar pa je seveda zdaj popolnoma odgovoren. Nemalokrat se pojavijo težave in stranpoti:

1.Če človek še ne obvladuje povsem višje zavesti in zato ne more sam vzpostaviti harmonije, gre lahko volja naprej po svojih lastnih nebrzdanih poteh. Nenehno nadvladuje človeka. Občutenje in mišljenje zapadeta v popolno nemoč. Moč volje človeka biča in obvladuje kot sužnja. To izzove nastanek nasilne narave, ki botruje zaporedju nebrzdanih dejanj.

2. Če se občutenje na neobvladljiv način osvobodi zakonitih vajeti. Človek, ki je nagnjen k občudovanju drugih ljudi, lahko zapade v neizmerno odvisnost, vse do izgube lastne volje in mišljenja. Lahko pa se tudi nagiba k pobožnosti in religiozni povzdignjenosti, zapade v čisto religiozno uživaštvo, ki ga vsega prevzame.

3. Če prevlada mišljenje, pride do življenju sovražne zatopljenosti v samega sebe. Za take ljudi je svet pomemben le, če jim lahko ponudi stvari, potrebne za zadovoljitev neskončnega hlastanja po modrosti. Nobena misel jih ne vzpodbudi k dejanju ali občutenju. Vedno nastopajo kot brezčutne, hladne narave brez ljubezni. Pred vsakim dotikom stvari iz vsakodnevne stvarnosti bežijo kot pred nečim, kar vzbuja v njih odpor ali pa je zanje izgubilo smisel.

Temu se predan popotnik na duhovni poti lahko izogne:

– če oblikuje take zunanje aktivnosti, ki so v skladu z njegovimi silami in ga lahko privedejo do nemotenega, harmoničnega skupnega življenja z okoljem;

– izogniti se mora temu, kar se zoperstavlja tej harmoniji in prinaša v njegovo življenje nemir in naglico;

– poskrbeti mora, da njegovo počutje, njegovi nameni, njegove misli ter s tem tudi telesno zdravje niso izpostavljeni nenehnim vibracijam;

– na tej stopnji nikoli več ne sme priti do pomanjkanja prisotnosti duha ali do opustitve mirnega preverjanja vseh življenjskih situacij, ki jih mora opazovati.

Prava postopna duhovna rast sama ustvari vse te lastnosti. Nevarnosti se učimo le prepoznavati, tako lahko v pravih trenutkih dobimo moč, da jih odstranimo.

Podobni prispevki

Dodaj odgovor