Rudolf Steiner: Peti evangelij 2(12)

Ozrimo se na tistega, ki je sam z določeno veličino stopil na stran krščanstva, kot znamenit cerkveni oče Tertullian. V njem vidimo rimljana, ki je bil dejansko, vsaj kar zadeva njegov jezik, skoraj novi ustvarjalec romanskega jezika, ki je s pravilnostjo in natančnostjo skoval nove besede, ki nam omogočajo prepoznati osebnost izrednega pomena. Če pa se vprašamo o tem, kaj misli o Kristusovi ideji Tertullian, je stvar drugačna. Tu odkrijemo, da kaže prav malo intelektualne in duhovne odličnosti. Tudi zagovorniki krščanstva ne napravijo veliko. Kljub temu, da so kot osebnosti izredno aktivni, taki duhovi kot Tertullian in na tem temelju izgrajeni Grki res niso mogli veliko prispevati k širjenju krščanstva. Tertullianovo delovanje vseeno nav­dušuje. Toda zaradi česa? Zaradi tistega, na kar naletimo pri njem! Začutimo, da se tu pred dušo resnično postavi tole vprašanje! Skozi kaj so potemtakem delovali nosilci Kristusovega impulza, če sami niso prav dosti razumeli, kaj Kristusov impulz dejansko je? Kaj je bilo tisto, kar je omogočalo delovanje krščanskih cerkvenih očetov, celo samega Origena Adamantiusa, kljub njihovi očitni nesposobnosti razumeti in dojeti smisel Kristusovega impulza? Kaj je to, česar celo tako visoko duhovna grško-rimska izobrazba in omika nista mogli razumeti glede bistva Kristusovega impulza? Kaj vse to pomeni?

Toda pojdimo naprej. Kmalu nam pride naproti isti pojav v še močnejših obrisih, ko opazujemo življenje skozi zgodo­vino. Gledamo, kako prihajajo stoletja, v katerih se je krš­čanstvo razmahnilo po evropskem svetu med ljudstvi, kot so Germani, ki imajo čisto drugačne religiozne predstave. Kot ljudstva so bila, ali so vsaj tako izgledala, neločljiva od teh svojih religioznih predstav, ki pa so potem kljub temu s polno močjo prevzela Kristusov impulz, kakor da bi bil del njihovega lastnega življenja. In ko opazujemo najbolj delujoče in vplivne misionarje med germanskimi ljudstvi, se vprašamo, ali so bili ti možje sholastično-teološko izšolani? Zagotovo ne! Bili so taki, ki so z razmeroma preprosto dušo prihajali med ljudi in jim govorili v najbolj domačih, vsakodnevnih podobah in predstavah, toda dotaknili so se njihovih src. Znali so najti prave besede, da so se lahko dotaknili najglobljih strun svojih poslušalcev. Na vse strani sveta so odhajali preprosti ljudje in prav oni najbolj pomembno delovali.

Tako lahko vidimo razširjanje krščanstva skozi stoletja. Toda potem smo presenečeni, kako prav to isto krščans­tvo postaja povod za razvoj vse pomembnejše učenosti, znanosti in filozofije. Ne podcenjujemo te filozofije, ampak želimo danes pogledati na poseben pojav, da se je krš­čanstvo vse do srednjega veka razširjalo med ljudstvi, ki so pred tem nosila s seboj v svojih srcih, dušah in občutjih čisto drugačne predstavne oblike, drugačno verovanje in razmišljanje, potem pa je krščanstvo kmalu postalo del njihovih duš. In v ne preveč oddaljeni prihodnosti bomo naznačili marsikatere druge značilnosti in posebnosti v zvezi z razširjanjem krščanstva. Ko govorimo o delovanju Kristusovega impulza, zlahka razumemo, da so se v dolo­čenem času sadeži razširjanja krščanstva kazali tako, da lahko rečemo: Iz razširjanja Kristusovega impulza je sevalo navdušenje. Toda ko pridemo v moderne čase, se zdi, da je to, kar smo lahko skozi srednji vek opazovali kot širjenje krščanstva, zadušeno.

Opazujmo čas Kopernika, čas rastoče naravoslovne zna­nosti vse do 19. stoletja. Lahko se nam zazdi, da bi lahko ta naravoslovna znanost, ki se je od časov Kopernika vži­vljala v duševno življenje zahodnih dežel, delovala proti krščanstvu. Zunanja dejstva lahko to potrdijo. Katoliška cerkev na primer je imela Kopernika vse do dvajsetih let 19. stoletja na svojem tako imenovanem Indeksu. Na Kopernika so gledali kot na svojega sovražnika. Toda to so zunanje stvari. To pač ni preprečilo, da ne bi bil Kopernik cerkveni dostojanstvenik, kanonik. Tudi dejstvo, da je katoliška cerkev zažgala na grmadi Giordana Bruna, ne izključuje tega, da je bil Bruno član dominikanskega reda. Oba sta svoje ideje črpala v krščanstvu in njuno delo je izhajalo iz krščanskega impulza. Tisti, ki se držijo na cer­kvenih tleh in verjamejo, da ta učenja niso sadeži krščan­stva, to stvar slabo razumejo. Ta dejstva samo dokazujejo, da je cerkev zelo slabo razumela sadove krščanstva; potrebno vam je le pogledati tja v čase 19. stoletja in uvi­deti, da Kopernikovih idej skozi Indeks niso mogli zadušiti. Tisti, ki vidijo globlje v korenine teh stvari, bodo morali priznati, da je tudi vse, kar so ljudstva dosegla v novejših stoletjih, rezultat in dosežek krščanstva, da se je skozi krščanstvo človekov pogled obrnil navzven od Zemlje v nebesne širjave, kot se je to zgodilo pri Koperniku in Giordanu Brunu. To je bilo možno le znotraj krščanske kulture in skozi krščanski impulz.

rojstvo JezusaTisti, ki opazujejo globino in ne predvsem površine duhovnega življenja, bodo tisto, kar zdaj govorim in se zdi kot paradoks, dojeli kot pravilno. Za takšno globlje opazovanje se zdi namreč nemogoče, da bi lahko Haeckel postal tak, kakršen se kaže v vseh svojih nasprotovanjih do pojava Kristusa, ne da bi izhajal prav iz krščanstva. Ernst Haeckel brez svoje vsidranosti v krščansko kulturo sploh ni možen. In kolikor močno si že moderna naravoslovna znanost prizadeva promovirati nasprotovanje krščanstvu, je vsa ta nova naravoslovna znanost otrok krščanstva, neposredno nadaljevanje krščanskega impulza. Ko bo moderna naravoslovna znanost prebolela otroške bolezni, bo človeštvo že uvidelo, kaj pomeni, da izhodiščna točka novejše naravoslovne znanosti posledično resnično vodi v duhovno znanost in da obstaja v celoti konsistentna pot od Haeckla v duhovno znanost. Ko to dojamemo, bomo tudi razumeli, da je Haeckel docela kriščanska glava, čeprav sam tega ne ve. Krščanski impulzi niso prinesli in ustvarili le tega, kar se imenuje in se je imenovalo krščansko, ampak tudi tisto, kar se dela, kakor da je nasprotnik in sovražnik krščanstva. Stvari ne smemo preiskovati le po njenih pojmih, ampak po njeni realnosti, in potem že pridemo do teh spoznanj. Kot lahko vidite iz mojega malega eseja o Reinkarnaciji in karmi, vodi ravna pot od darwinističnega nauka o razvoju k nauku o ponavljajočih zemeljskih življenjih.

Da bi se glede tega postavili na prava tla, moramo znati prevladovanje krščanskega impulza opazovati nepristran­sko. Kdor razume darwinizem in haeckelizem in je sam nekoliko prodrl do tega, o čemer Haeckel še ničesar ne ve – Darwin pa je vedel že marsikaj –, da sta bili obe ti dve gibanji možni edino kot krščanski gibanji, dosledno pride do ideje o reinkarnaciji. In kdor lahko pritegne v pomoč določeno jasnovidno moč, bo po tej poti dosledno prišel do duhovnega izvora človeškega rodu. To je v resnici ovi­nek, vendar s pomočjo jasnovidnosti prava pot od Haec­klovega razmišljanja do duhovnega dojemanja nastanka Zemlje.

Lahko si zamislimo tudi primer, da sprejemamo darwinizem, kakor se ponuja in predstavlja danes, ne da bi se zavedali življenjskih principov darwinizma, ki so v njem dejansko vsebovani. Z drugimi besedami, če sprejmemo darwinizem kot impulz in v sebi ne občutimo globljega razumevanja krščanstva, ki pač leži v darwinizmu, potem pridemo do nečesa zelo posebnega. In sicer do tega, da skozi tako duhovno stanje duše enako malo razumemo tako krščanstvo kot darwinizem. Takrat sta nas zapustila tako dobri duh krščanstva kakor dobri duh darwinizma. Toda če imamo dobri duh darwinizma, smo lahko še tako materialistični, pa nas privede vedno bolj nazaj v zgodovino Zemlje, do točke, kjer spoznamo, da se človek nikoli ni razvil iz nižjih živalskih oblik, ampak da mora imeti duhovni izvor. Pridemo nazaj do točke, kjer gledamo ljudi kot duhovna bitja, ki nekako lebdijo nad zemeljskim svetom. Dosledni darwinizem vodi k temu spoznanju. Če pa nas dobri duh zapusti, potem kot privrženci ideje o reinkarnaciji pri potovanju nazaj zlahka verjamemo, da smo nekoč v neki inkarnaciji na Zemlji sami živeli kot opica. (Tukaj se v določenem smislu navezujemo na navedbe teozofov Annie Besant in C. W. Leadbeaterja). Da lahko to verja­memo, nas morata zapustiti tako dobri duh darwinizma kot tudi krščanstva, takrat ne razumemo niti enega niti drugega. Kajti nihče ne bi mogel iti mimo doslednega darwinizma in to verjeti. To pomeni, da moramo prenesti v to materialistično kulturo idejo reinkarnacije na povsem zu-

nanji način. Kajti modernemu darwinizmu lahko njegovo krščanskost zagotovo slečemo. Če tega ne storimo, bomo našli, da je do današnjih dni Kristusov impulz rojeval impulze darwinizma, da krščanski impulzi delujejo tudi tam, kjer jih hočemo zatajiti.Tako nimamo le pojava, da se je v prvih stoletjih krščanstvo razširjalo neodvisno od učenosti in izobrazbe njegovih privržencev in vernikov in da se je v srednjem veku razširjalo tako, da so k temu lahko še najmanj prispevali spoštovani cerkveni očetje, ampak tudi še bolj paradoksalen pojav v našem času, da se krščanstvo kot svoje nasprotje kaže v materializmu naše današnje naravoslovne znanosti, ki ima vso svojo veličino, vso svojo dejavno energijo, vendar porojeno iz krščanskega impulza. Krščanski impulzi v naravoslovni znanosti bodo to znanost vodili tako, da bo materializem sama presegla.

Kar se dogaja s krščanskimi impulzi, je resnično nenava­dno, saj izgleda, da intelektualnost, znanje, učenost, spo­znanja niso imeli prav nič pri njihovem razširajanju, in zdi se, da je na to vplivalo čisto nekaj drugega. Rečemo lahko, da se je krščanstvo razširjalo, kar mislijo tudi ljudje, ki so za ali proti, celo tako, da se zdi kot nasprotje moder­nemu materializmu. Kaj je torej tisto, kar razširja krščan­stvo? To niso krščanske ideje niti ni krščanska znanost. Znali bi celo reči, da ga razširja občutek za moralnost, ki ga je zasejalo krščanstvo. Toda če pogledamo samo na prevladujočo moralo v teh časih, bomo našli marsikaj takega, kar lahko upravičeno prištejemo k besnosti in razjarjenosti zagovornikov krščanstva, ki ju naperjajo proti pravim ali domnevnim nasprotnikom. Tudi morala, ki bi mogla vladati v dušah, ki niso visoko intelektualno izob­ražene, nam ne more vzbuditi prav dosti spoštovanja, celo če jo pogledamo tedaj, ko resnično po krščansko misli. Kaj ga potemtakem razširja? Kaj je tisto nenavadno? Kaj je to, kar vodi svoj zmagoslavni pohod skozi svet? Vprašajmo o tem duhovno znanost, jasnovidno zavest. Kaj je delovalo v neukih ljudeh, ki so prišli z Vzhoda na Zahod in se pomešali v visoko omikan svet grško-romanske kulture? Kaj je vladalo v ljudeh, da so prenesli krščanstvo v tuj, germanski svet? Kaj vlada v moderni materialistični naravoslovni znanosti, kjer se zdi, kakor da bi prikrivala svoj pravi obraz? Kaj vlada v vseh teh dušah, če to niso intelektualni, sploh pa ne moralni impulzi? Kaj je potem?

To je Kristus sam, ki od srca do srca, od duše do duše, potuje skozi mnogostoletni razvoj po svetu in deluje, ne glede na to ali ga duše razumejo ali ne.

Prisiljeni smo pustiti ob strani naše pojme, vso našo zna­nost in opozoriti na realnost, pokazati, kako skrivnostno je skozi stoletja sam Kristus prisoten v mnogoterih impulzih, ki se oblikujejo v dušah tisočev in tisočev človeških bitij in jih napolnjujejo z njegovo močjo. Kristus sam deluje v preprostih ljudeh in se je razprostrl preko grško-romanskega sveta in potem proti zahodu in severu in zajel vse več človeških duš. Kristus sam stoji na strani tistih kasnejših učiteljev, ki potem razširijo krščanstvo med germansa ljudstva; on je tisti – sam Kristus v vsej svoji realnosti –, ki je hodil po Zemlji kakor sama duša Zemlje, iz kraja v kraj, od duše do duše in te duše prežemal ne glede na to, kaj je ta duša mislila o njem.

Rad bi uporabil trivialno primerjavo. Koliko je ljudi, ki sploh ničesar ne razumejo o sestavi jestvin in ki so kljub temu dobro in pravilno prehranjeni? Zagotovo bi to pomenilo stradanje, če bi bilo znanstveno znanje o prehrani pogoj za zaužitje hrane. Dejstvo, da se prehranjujemo z nekim živilom, nima ničesar opraviti s tem, ali o tem živilu tudi vse vemo. Tako nima razširjanje krščanstva na Zemlji ni-

česar opraviti s tem, kako krščanstvo razumemo. To je tisto, kar je nenavadno. Tukaj leži skrivnost, ki jo lahko razkrijemo edino tako, da si odgovorimo na vprašanje: Kako Kristus sam vlada v človeški naravi, v človeških dušah in srcih? Ko si duhovna znanost z jasnovidnim raziskovanjem postavi to vprašanje, bo najprej vodena k dogodku, ki ga v temelju lahko razstre edino jasnovidno opazovanje, k dogodku, ki je na zunaj v resnici v popolnem sozvočju z vsem, kar sem danes povedal. Videli bomo nekaj, kar bo treba v prihodnosti vse bolj razumeti: Čas v katerem je Kristus deloval tako, kot sem opisal, je mimo in prišel je čas, ko morajo ljudje Kristusa spoznati in razumeti.

Zato si je tudi potrebno odgovoriti na vprašanje, zakaj je bila pred našo dobo tista druga doba, v kateri se je Kristusov impulz lahko razširjal, ne da bi ga bilo pri tem potrebno razumeti, ne da bi se ga ljudje zavedali. To je bilo možno zaradi posebnega dogodka. Ta dogodek, na katerega jasnovidna zavest kaže, je tako imenovani binkoštni dogodek (binkošti, judovski praznik žetve, praznik prihoda svetega duha), ko je bil na Zemljo poslan Sveti Duh. Resnični Kristusov impulz v antropozofskem pomenu je spodbudil jasnovidno zavest in jo najprej usmeril in napeljal k binkoštim, k prihodu Svetega Duha.

Kaj se je zgodilo v tistem trenutku Zemeljske evolucije, kar nam je bilo na začetku precej nerazumljivo opisano, tako kakor da se je nad apostoli prikazal Sveti Duh? Ko se z jasnovidnim pogledom obrnemo k temu dogodku in preiščemo, kaj se je tam dejansko zgodilo, prejmemo duhovno znanstveno razlago za to, da so preprosti ljudje, kar so apostoli tudi bili, nenadoma začeli v različnih jezikih izgovarjati, kar jim je privrelo iz globin duševno-duhovnega življenja in česar jim ne bi prisodili. Da, natanko takrat sta se začela krščanstvo in krščanski impulz razširjati, tako da je bilo to neodvisno od tega ali so ju ljudje, v katerih duše sta se razširila, razumeli ali ne. Tok Kristusove moči, ki je bil opisan, se je torej po Zemlji izlil iz binkoštnega dogodka. Kaj je bil potemtakem ta dogodek, imenovan binkošti ali prihod Svetega Duha? To vprašanje se je pos­tavilo duhovni znanosti in z odgovorom na to vprašanje, z duhovno-znanstvenim odgovorom na vprašanje, kaj so binkošti, se začne Peti evangelij in s tem bomo jutri nada­ljevali naša opazovanja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers