Peti evangelij 3(12)

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Rudolf Steiner: PETI EVANGELIJ 3(12)

Začnimo naša opazovanja s tako imenovanimi binkoštmi. V prvem predavanju sem že omenil, da se lahko pogled jasnovidnega raziskovanja usmeri vsaj k temu dogodku, kajti ta dogodek se nazaj usmerjenemu jasnovidnemu pogledu prikaže kot nekakšno prebujenje, ko se na določen dan, na katerega nas lahko spomni praznik na bnkoštno nedeljo, spomnimo tistih osebnosti, ki jih običajno imenujemo apostoli ali učenci Jezusa Kristusa.

Ni preprosto oblikovati jasne in natančne predstave vseh teh brez dvoma nenavadnih in čudnih pojavov. Če hočemo povezati prave predstave z vsem, kar bo današnje predavanje vsebovalo, bomo morali priklicati iz globin svojih duš mnogo stvari, ki smo jih dognali v dosedanjih antropozofskih opazovanjih. Za apostole se je zdelo, da so kakor ljudje, ki so v tistem trenutku občutili, da so dolgo časa – veliko dni zapored – živeli v njim neobičajnem zavestnem stanju. V resnici je bilo to nekakšno prebujenje iz globokega spanja, vsekakor posebnega, nenavadnega spanja, polnega sanj, kakor iz nekega spanja, ki je tako – izrecno pripominjam, da vselej govorim o tem, kako se prikazuje zavest apostolov -, da lahko pri tem opravljamo vse zunanje zadeve dnevnega življenja, hodimo naokrog kot vsak telesno zdrav človek, tako da nekako tudi drugi ljudje, s katerimi pridemo v stik, sploh ne opazijo, da smo v drugačnem stanju zavesti. Kljub temu je prišel trenutek, ko se je apostolom zdelo, da so živeli dolgo časa, mnogo dni v nekakšnem spanju, polnem sanj, iz katerega so se zdaj ob tem binkoštnem dogodku prebudili. In že to pre­buditev so prav nenavadno občutili. Čutili so, kakor da se je nad njih iz vesolja dejansko spustilo nekaj, čemur bi lahko edino rekli substanca vseprevladujoče Ljubezni. Čutili so, da jih je ta univerzalna kozmična Ljubezen z višin navdihnila in prebudila iz prej opisanega stanja bud­nega sanjanja. Zdelo se jim je, kakor da jih je prebudila v življe­nje izvorna sila Ljubezni, ki prežema in greje vesolje, kakor da je ta prvobitna sila Ljubezni sestopila in se potopila v dušo vsakega od njih. Drugim ljudem, ki so jih lahko opazovali in slišali, kako so kasneje po tem dogodku govorili, so se vsi apostoli zdeli nenavadni, saj so zanje vedeli, da so bili to ljudje, ki so do takrat živeli izredno preprosto, četudi so se nekateri izmed njih, to je res, zadnje dni obnašali nekoliko čudno, kakor da so se izgubili v sanjah. To so vedeli. Toda zdaj so se ljudem zdeli kot preoblikovani, kakor ljudje, ki so zdaj dejansko v povsem drugem stanju, v čisto novem duševnem razpoloženju, kot ljudje, ki so izgubili vso življenjsko ozkost, vso sebičnost , da so pridobili brezmejno široko srce, vseobsegajočo not­ranjo strpnost, globoko srčno razumevanje do vsega člo­veškega na Zemlji. Še več, sposobni so se bili tako izra­žati, da jih je vsak, ki jih je poslušal, razumel. Začutiti je bilo mogoče, da lahko vidijo v srce in dušo vsakogar, da lahko berejo najgloblje, najbolj notranje skrivnosti duše in lahko zato dajo tolažbo vsakomur in mu rečejo prav tisto, kar potrebuje.

misterijSeveda je bilo za te opazovalce nadvse osupljivo, da se je taka preobrazba zgodila pri večjem številu ljudi. Toda sami ti ljudje, v katerih se je preobrazba zgodila, ki jih je prebudil duh kozmične Ljubezni, so zdaj v sebi občutili novo razumevanje tega, kar se je seveda v najgloblji povezanosti pripetilo njihovim dušam, česar pa prej, v trenutku, ko se jim je to zgodilo, niso doumeli. V tem trenu­tku so se prvič občutili oplojeni s kozmično Ljubeznijo in pred njihovo duševno oko je stopilo razumevanje vsega tistega, kar se je dejansko zgodilo na Golgoti.

Ko pogledamo v dušo enega teh apostolov, tistega, ki je v drugih evangelijih imenovan Peter, se v preteklost usmerjenemu jasnovidnemu pogledu njegova duševna notranjost predstavi tako, da je bila njegova običajna zemeljska zavest nekako popolnoma izpraznjena, od tistega trenutka dalje, ki je v drugih evangelijih običajno označen kot zatajitev. To sceno zatajitve je Peter zapazil, ko je bil vprašan, če je bil v kakšni zvezi z Galilejcem, in je zdaj vedel, da je takrat vsakršno poznanstvo z Jezusom zatajil, ker se je v njem razširilo nenormalno stanje, nekakšna zasanjanost, odmaknjenost, ki je naznanjala čisto drug svet.

Zdaj, na binkošti, je bilo Petru pri srcu tako, kot je pri duši nekomu, ki se zjutraj zbudi in se spomni zadnjih dogodkov prejšnjega večera, preden je zaspal; tako se je Peter spomnil zadnjih dogodkov, preden je nastopilo to nenormalno stanje, tistega, kar običajno imenujemo zatajitev, trikratno zanikanje, preden je petelin dvakrat zapel. In potem se je spomnil, da se je preko njegove duše razširilo stanje, podobno tistemu, ko se nad spečega razprostre noč. Toda spomnil se je tudi, kako se tisto vmesno stanje ni napolnilo zgolj s sanjskimi slikami, ampak s podobami, ki so predstavljale neko višje stanje zavesti, bilo je doživljanje nečesa čisto duhovnega. In vse, kar se je zgodilo, vse, kar je Peter od takrat nekako prespal, je vstopilo pred njegovo dušo kakor nekakšne jasnovidne sanje. Predvsem je zdaj zmogel strmeti v dogodek, o katerem lahko resnično rečemo, da ga je prespal. Ni ga preživel s svojim razumevanjem, kajti za polno razumevanje tega dogodka je bila

potrebna oploditev z vseprevladujočo kozmično ljubeznijo. Ko se je to zgodilo, so se mu pred očmi prikazale slike Misterija na Golgoti. Tako so mu stopile pred oči, kakor jih lahko ponovno doživimo, ko jih zbudimo z jasnovidno v preteklost zazrto zavestjo, če so izpolnjeni ustrezni pogoji za to.

Ko se odločimo z besedami izraziti tisto, kar se tukaj jasnovidni zavesti odkrije, ko gledamo v Petrovo zavest in zavesti drugih, ki so se takrat zbrali ob binkoštnem dogodku, lahko odkrito rečemo, da imamo občutek, da je to nekaj svojevrstnega in edinstvenega. Ko se odločimo govoriti o tem, nas prevzameta sveta boječnost in spoštovanje. Rečemo lahko, da se najgloblje zavedamo, da vstopamo na najbolj sveta tla človeškega zrenja, ko poskušamo pre­liti in vtisniti v besede, kar se razodene duševnemu pogledu. Kljub temu se iz določenih predpogojev v našem času zdi nujno govoriti o teh stvareh; vsekakor z jasno zavestjo, da bodo prišli drugačni časi od sedanjih, ko bo več razumevanja za tisto, kar moramo že danes povedati o Petem evangeliju, kljub temu, da vsega še ni mogoče razumeti. Kajti da bi dojeli mnoge stvari, ki jih moramo povedati ob tej priložnosti, se mora človeška duša osvo­boditi marsičesa, kar je in bo povsem neizogibno vanjo vcepila kultura različnih obdobij.

Ko jasnovidno gledamo nazaj na dogodek na Golgoti, se pred duševno oko najprej postavi, nekaj – če prevedemo v besede -, kar se zdi kot žalitev in sramotenje sodobne naravoslovno znanstvene zavesti. Kljub temu se čutim primoranega izraziti z besedami, kolikor dobro se to pač da, tisto, kar se tukaj jasnovidnemu pogledu predstavi. Nič ne morem za to, če to, kar mora biti povedano, najde nekako svojo pot do manj pripravljenih src in duš poslu­šalcev in bi bilo v takem primeru vse napihnjeno kot nekaj, kar nasproti znanstvenim pogledom, ki zdaj vladajo v svetu, ne more vzdržati. Jasnovidni pogled se najprej zastrmi v sliko, ki predstavlja neko realno dogajanje, in je omenjena tudi v drugih evangelijih, ki pa ponuja prav poseben pogled, ko ga vidimo nekako prihajati iz množice slik, ki jih nazaj zastrmljen jasnovidni pogled lahko ohra­nja. Ta jasnovidni pogled dejansko prestreže nekakšno zatemnitev Zemlje. Občutimo, kako je bilo v tistem pomembnem trenutku, ki se je raztegnil v ure, fizično Sonce nad krajem Golgoto in nad celotno pokrajino Palestine zatemnjeno. Duhovno znanstveno šolan pogled lahko le potrdi, da imamo vtis, enak tistemu, ko gre preko pokrajine senca ob zatemnitvi Sonca pri sončnem mrku. Duševnemu pogledu ob taki bolj ali manj močni zatemnitvi Sonca celotna človekova okolica nekako izstopi. Vse izgleda povsem drugače.

Rad bi se vzdržal vsakega pogleda, ki se ponuja pri taki zatemnitvi Sonca, vseh stvari, ki sta jih ustvarila človeška umetnost in človeška tehnika, kajti potrebna je določena močna narava, veliko poguma in prežetost z zavestjo dol­žnosti, da bi zmogli vzdržati uprizoritev tistih demonskih moči in tvorb, ki med sončnim mrkom vzidejo iz kreacij umetnosti izpraznjene in oropane tehnične znanosti in tudi spoznanje, da so bile vse te stvari neizbežne. Ne bom nadaljeval s tem opisovanjem, ampak usmerimo pozor­nost k temu, da je v takšnem času polno osvetljeno tisto, kar lahko sicer dosežemo le z zelo zahtevno meditacijo: Takrat vidimo vse rastlinsko in vse živalsko drugače, vsaka ptica, vsak metulj izgleda takrat drugače. Opazimo zadušitev življenjskih občutkov. To je nekaj, kar lahko v najglobljem pomenu vzbudi prepričanje, kako prisrčno in iskreno se v vesolju z življenjem na Zemlji sklada dolo­čeno duhovno življenje, ki pripada Soncu in ima v tistem, kar vidimo kot žareč disk Sonca, svoje fizično telo. In ko je fizično življenje fizičnega žarčenja nasilno zatemnjeno zaradi vmesnega Meseca, imamo občutek, da je to čisto drugače od tistega, ko ponoči Sonce skoraj ne sveti. Za opazujoč duševni pogled je prizor Zemlje okrog nas med sončnim mrkom čisto drugačen od tistega, med vsako običajno nočjo. Med sončnim mrkom začutimo, kakor da vstanejo skupinske duše rastlin in skupinske duše živali. Vse fizične telesnosti živali in rastlin se zdijo potopljene v senco, skupne duše pa postanejo sijoče. Pojavi se nekaj, podobno kakor da se osvetli vse tisto, kar je duhovno, kar predstavlja skupinske duše.

Vse to se predstavi zelo živo, ko jasnovidno strme­nje v preteklost motri in pregleduje tisti trenutek v evoluciji Zemlje, ki smo ga označili kot Misterij na Golgoti. In potem duhovno izplava nekaj, kar lahko opišemo z besedami: Naučimo se razbrati, kaj ta izjemen naravni pojav, ta nenadna zatemnitev Sonca, ki ga nazaj usmerjen jasnovidni pogled opazuje v vesolju, dejansko pomeni in oznanja! Resnično ne morem nič za to, če sem primoran čisto naravni pojav, ki se je seveda prej ali slej tudi zgodil, prav na tej točki zemeljske evolucije v okultnem zapisu brati v skladu s tem – v nasprotju z vso sodobno materialistično zavestjo – kakšen neposreden vtis naredi. Podobno je odpiranju knjige in branju zapisa. Ko imamo te dogodke pred seboj, se počutimo, da nam tisto, kar moramo prebrati, prihaja nasproti iz zapisanih znamenj. Iz teh zapisanih znamenj vesolja, iz tega kozmičnega zapisa, se pojavi kot nujna obveza, kakor da moramo prebrati nekaj, kar mora človeštvo nujno spoznati. Pred duhovnim raziskovalcem se pokaže kakor v vesolju napisana beseda zapisano kozmično znamenje.

In kaj preberemo, ko mu odpremo njegovo dušo? V vče­rajšnjem predavanju sem opozoril na to, kako se je v sta­rogrškem času človeštvo tako razvilo, da je s Platonom in Aristotelom doseglo izjemno visoko izobraženost intelekta človeške duše. V mnogih pogledih intelektualno znanje, ki ga je dosegel Platon ali Aristotel, v kasnejših časih nikoli ni bilo preseženo, kajti intelektualnost človeštva je tedaj dosegla svoj vrh. V določenem oziru je s tem človeštvo doseglo najvišjo intelektualnost. Veliko lahko spoznamo, če je le to spoznanje resnično. In ko se duša z jasnovid­nostjo zastrmi v čas, ko se je vse to dogajalo v Palestini, gleda, kako je bilo to intelektualno znanje, do katerega se je človeštvo do tedaj razvilo in so ga razširjali potujoči pri­digarji daleč na vse strani Grčije in Italije, prav v času Misterija na Golgoti izredno popularno.

Če imamo pred očmi, kako se je to znanje na danes nepojmljiv način širilo, potem dobi ta z jasnovidnostjo opazujoča duša možnost za vtis, kakor da bere neka znana, v vesolje vpisana znamenja. Ko smo si jasnovidno zavest tako razvili, rečemo: Vse to znanje, ki ga je človeštvo zbiralo in hranilo v predkrščanskem času, ima svoje znamenje, svoj simbol v Mesecu, ker se zemeljskemu pogledu kaže, kakor da gre po nebesnem svodu preko celega vesolja. Zato je Mesec simbol, ker za vsa višja spoznanja človeštva to znanje ni pomenilo prinašalca svetlobe ali rešitve ugank, ampak je za višja spoznanja to bolj prinašalec teme, podobno kot Mesec zatemni Sonce v času sončnega mrka. To lahko razberemo, ko beremo okultno zapisana znamenja o Soncu, ki je zatemnjeno z Mesecem. Potem vemo: Celotno znanje, ki v tistem času obstaja, uganke vesolja ne razsvetli, ampak jo prekrije s temo. Kot jasnovidec občutiš višja, resnično duhovna področja sveta, ki jih zatemnjujejo intelektualni dosežki starega veka, ki se prikazujejo kakor na zastoru, ki prekriva pravo znanje, enako kakor Mesec zastira Sonce med sončnim mrkom. In zunanji dogodek postane simbolični izraz za dejstvo, da je človeška evolucija dosegla stopnjo, kjer se znanje, rojeno iz človekovega lastnega razuma, samo postavi pred resnična spoznanja, kakor se postavi Mesec pred Sonce med sončnim mrkom. Zunanji naravni pojav sonč­nega mrka je izraz za to, da je človeštvo doseglo stopnjo, na kateri se iz človeštva samega ustvarjeno, zajeto in črpano znanje dvigne pred višje spoznavanje, kakor Mesec pred Sonce ob sončnem mrku. Duševno zatemnitev človeštva v zemeljski evoluciji občutimo vpisano v vesolje kot ogromno znamenje, ki je bilo okultno zapisano v tisti zatemnitvi Sonca v trenutku Misterija na Golgoti. Povedal sem, da lahko, če nekaj takega izjavljamo, sodobna zavest to občuti kot žalitev, saj nima več nobenega razumevanja za vladanje duhovnih moči v vesolju, povezanih s silami, ki vladajo v človekovi duši. Nočem govoriti o čudežih v običajnem pomenu, o kršitvi naravnih zakonov, vendar ne morem drugače, kot da vam prenesem, kako moramo to zatemnitev Sonca brati – kako ne moremo nič drugače, kot da si s svojo dušo o tej zatemnitvi Sonca predstavimo, kakor se prebere, kar je izraženo skozi ta naravni dogodek: Mesečevo znanje je povzročilo zatemnitev višjega Sončevega poslanstva.

Ko smo prebrali ta okultni zapis, se jasnovidni zavesti pokaže slika dvignjenega križa na Golgoti in na njem visečega telesa Jezusa med obema razbojnikoma. Tu se pojavi slika – tu moram dati opazko, da bolj ko se te slike branimo, toliko močneje se vsiljuje -, snemanja s križa in polaganja v grob. In zdaj vstopi drugo silno in mogočno znamenje, s katerim je ponovno kakor v vesolje vpisano nekaj, kar moramo  prebrati, da bi to doumeli kot simbol

tega, kar se je v evoluciji človeštva dejansko zgodilo: Sledimo slikam, ko snamejo Jezusa s križa in ga položijo v grob, potem pa nas pretrese, ko usmerimo jasnovidni pogled v dušo potresa, ki zajame tisto področje.

Podobni prispevki

Dodaj odgovor