Rudolf Steiner: PETI EVANGELIJ 4(12)

Morda bodo ljudje nekega dne tudi v znanstvenem smislu uvideli in bolje spoznali povezanost tiste zatemnitve Sonca s tem zemeljskim potresom, kajti določene teorije, ki se že danes, vendar še nepovezano, širijo po svetu, kažejo povezanost sončnih mrkov z zemeljskimi potresi in celo eksplozijami plina v rudnikih. Tisti zemeljski potres je bil posledica zatemnitve Sonca. Prav ta potres je pretresel grob, v katerega je bilo položeno Jezusovo truplo – in prestavil kamen, ki je bil položen na gomilo, v zemlji pa je nastala razpoka, ki je pogoltnila truplo. Naslednji potresni sunek je povzročil, da se je razpoka nad truplom znova zaprla. Ko so ljudje drugo jutro znova prišli, je bil grob prazen, saj je truplo skozi razpoko vzela zemlja; le kamen je še vedno ležal tam, kamor se je bil odvalil.

sveta knjigaSledimo še enkrat zaporedju slik! Jezus umre na križu na Golgoti. Tema prekrije Zemljo. V odprt grob položijo Jezu­sovo truplo. Potres zatrese zemeljska tla in Jezusovo tru­plo skozi razpoko zdrsne globoko v zemljo. Razpoka se ob ponovnem tresenju zapre, kamen se premakne z groba. Vse to so dejanski dogodki; nič drugače jih ne morem opisati. Naj naravoslovna znanost to razsoja kakor hoče in prinaša vse mogoče nasprotne utemeljitve: To, kar vidi jasnovidni pogled, je tako, kot sem opisal. Če bi kdorkoli hotel reči, da se nekaj takega ni moglo zgoditi, da se namreč iz vesolja kakor v mogočnem jezikovnem znamenju prikaže simbol za to, da je v človeško evolucijo vstopilo nekaj novega, da božanske moči tisto, kar se dogaja, ne pišejo v Zemljo s takimi znamenji kot je zatemnitev Sonca in zemeljski potres, mu lahko edino odvrnem: Iskreno lahko verjamete, da ni bilo tako! Kljub temu drži, da se je tako zgodilo!

Lahko si zamislim nekoga, kot je Ernest Renan, ki je napisal svojevrstno Jezusovo življenje ( Leben Jesu ), kako bi rekel: Takim stvarem ne verjamemo, kajti verjamemo edino v tisto, kar si lahko vsak trenutek ponovno potrdimo z eksperimentom. Vendar kaj takega ni izvedljivo. Ali bi potem na primer človek kot je Renan ne verjel v ledeno dobo, četudi ne moremo ledene dobe ponovno vzpostaviti z eksperimentom? Zagotovo je nemogoče ponovno priklicati na Zemljo ledeno dobo in kljub temu vanjo verjamejo vsi raziskovalci narave. Enako nemogoče je, da se to enkratno kozmično znamenje z dogodkom na Golgoti ljudem še kdaj ponovi. Vendar se je kljub temu zgodilo.

Do teh dogodkov lahko edino prodremo, če krenemo po poti jasnovidnosti, ki sem jo nakazal, ko se najprej nekako poglobimo v dušo Petra ali katerega od ostalih apostolov, ki so se v času binkošti počutili oplojene z vseprežemajočo kozmično Ljubeznijo. Edino ko pogledamo v duše teh ljudi in vidimo, kaj so te duše doživele, si preko ovinka omogočimo pogledati na Golgoti dvignjen križ, na zatem­nitev Zemlje v tistem času in na zemeljski potres, ki je temu sledil. Nikakor ni zanikano, da sta bila v zunanjem smislu ta zatemnitev in potres običajna naravna dogodka; toda tisti, ki tem dogodkom sledi z jasnovidnostjo, si jih tako prebere, kakor sem vam jih opisal kot mogočna znamenja okultnega zapisa, ki ga mora odločno izreči tisti, ki je v svoji duši za to vzpostavil ustrezne pogoje. Kajti dejansko je bilo, kar sem sedaj opisal, za Petrovo zavest nekaj, kar se je izkristaliziralo po dolgem spanju. Na področju premnogih slik, ki so prehajale skozi Petrovo zavest in se v njej prepletale, so se dvigovale na primer nad Golgoto dvignjen križ, zatemnitev in potres. Ta doživetja so bila za Petra prvi sadež oploditve z vseprežemajočo kozmično Ljubeznijo ob binkoštih.

Zdaj je vedel nekaj, česar prej s svojo normalno zavestjo ni mogel: Da se je dogodek na Golgoti zares zgodil in da je bilo telo, ki je viselo na križu, isto telo, s katerim se je v življenju pogosto družil. Zdaj je vedel, da je Jezus na križu umrl, da je bilo to umiranje v resnici rojstvo, rojstvo tistega duha, ki se je zdaj kot vseprežemajoča Ljubezen razlila v duše na binkošti zbranih apostolov. V svoji duši je čutil prebujanje duha kakor nekakšen žarek prvinske, večne Ljubezni, kot nekaj, kar se je rodilo, ko je Jezus na križu umrl. Ta mogočna resnica se je potopila v Petrovo dušo: to je le privid, da se je na križu zgodila smrt, v resnici je ta smrt, ki jo je povzročilo brezmejno trpljenje, rojstvo tega, kar je zdaj kakor žarek prodrlo v dušo, za celotno Zemljo. Za Zemljo je bilo s smrtjo Jezusa rojeno tisto, kar je bilo prej pričujoče vsenaokrog zunaj Zemlje: V Zemljo se je vrodila vseprežemajoča kozmična Ljubezen.

Take besede se lahko zdijo abstraktne, vendar se moramo za trenutek resnično prestaviti v Petrovo dušo, kako jih je občutil v tem trenutku prvič: za Zemljo je bilo v trenutku, ko je Jezus iz Nazareta izdihnil na križu na Golgoti, rojeno nekaj, kar je prej obstajalo le v vesolju. Smrt Jezusa iz Nazareta je bila rojstvo vseprežemajoče kozmične Ljubezni v sferi Zemlje.

To je nekako prvo spoznanje, ki smo ga sposobni prebrati iz tega, kar imenujemo Peti evangelij. S tem, kar se v Novem testamentu imenuje sestop, spust ali izlitje svetega duha, je mišljeno tisto, kar sem pravkar opisal. Apostoli se zaradi svojega celotnega tedanjega duševnega stanja niso bili sposobni udeležiti umiranja Jezusa iz Nazareta drugače kot v nekem abnormalnem zavestnem stanju.

Še na nek drug trenutek svojega življenja je moral pomis­liti Peter in tudi Janez in Jožef, na tisti trenutek, ki je opi­san tudi v drugih evangelijih, ki pa nam je v svojem pol­nem pomenu lahko razumljiv le skozi Peti evangelij. Tisti, s katerim so hodili po deželi, ki jih je vodil k Oljski gori, v vrt Getsemani in jim oznanil: Bodite budni in molite! Toda oni so zaspali in zdaj so vedeli, da je tedaj že prišlo tisto stanje, ki se je vse bolj razširjalo čez njihove duše. Njihova običajna zavest je bila uspavana, potonili so v spanec, ki je trajal med dogajanjem na Golgoti, in iz njih je izžarevalo tisto, kar sem v jecljajočih besedah poskusil opisati. Peter, Janez in Jožef so se morali spomniti, kako so se pogreznili v to stanje in kako se jim zdaj, ko gledajo nazaj, svita o velikih dogodkih, ki so se odigrali v zemelj­skem telesu Njega, s katerim so se družili in skupaj poto­vali. In postopno, tako kot potopljene sanje izplavajo v človekovo zavest, v človekovo dušo, tako so priplavali na površje, v zavest in duše Apostolov, minuli dnevi. V tistih dneh vsega tega niso sodoživljali z običajno zavestjo. Zdaj je to izplavalo v njihovo normalno zavest in to je bil celoten čas, ki so ga preživeli od dogodkov na Golgoti do binkošti in je ostalo potopljeno v globinah njihovih duš.

Ta čas so občutili tako, kakor čas najglobljega spanja. Še prav posebno deset dni od tako imenovanega vnebohoda do binkošti se jim je zdelo kot najgloblje spanje. Ko so gledali nazaj, se jim je prikazalo celotno obdobje – dan za dnem – med Misterijem na Golgoti in tako imenovanim vne­bohodom Jezusa Kristusa. Vse to so sodoživeli, ven­dar so zdaj prav posebno in nenavadno podoživeli.

Odpustite mi, ker bom tukaj vključil osebno pripombo. Moram priznati, da sem bil sam nadvse začuden, ko sem se zavedel, kako je vse to, kar so doživeli v času med Misterijem na Golgoti in tako imenovanim vnebohodom, prišlo v duše apostolov. Povsem nenavadno je, kako se je to pojavilo, izplavalo v duše apostolov. V dušah apostolov so izplavale slika za sliko in te slike so jim govorile: Ja, bil si skupaj s tem, ki je na križu umrl ali bil rojen, z njim si se vendar srečal.

Tako kot se zjutraj, ko se zbudimo, spomnimo na sanje in vemo, da smo bili vendar v teh sanjah s tem ali onim sku­paj, tako so se tega kakor sanj spominjali tudi apostoli. Toda prav posebno je bilo, kako so posamezni dogodki prihajali v zavest. Vedno so se morali vprašati: Ja, kdo je potem ta, s katerim smo bili skupaj? In vedno znova in znova niso vedeli, kdo je bil. Čutili so, da je to neka duho­vna podoba; vedeli so, da so zagotovo v tem spanju podobnem stanju hodili z njim, ampak potem, ko jih je oplodila vseprežemajoča Ljubezen, se njegove podobe, v kateri se jim je kazal, niso mogli spomniti. Videli so se, kako hodijo s tistim, ki ga po Misteriju na Golgoti imenujemo Kristus. Videli so tudi, kako jim je dejansko predal učenja o duhovnem bogastvu, kako jih je poučeval. Spoznali so, kako so štirideset dni dolgo s tem bitjem, ki se je rodilo na križu, hodili naokrog, kako je bilo to bitje iz vesolja, na Zemlji rojena vseprežemajoča Ljubezen, njihov učitelj, da pa s svojo običajno zavestjo niso bili zreli, da bi razumeli njegove besede. Spoznali so, da so bili primorani sprejeti Njegova učenja z nezavednimi silami svojih duš, da so s Kristusom hodili kakor mesečniki, nesposobni razumeti s svojim običajnim razumom, kaj jim je to Bitje prenašalo in podelilo. V teh štiridesetih dneh so ga poslušali z njim neznano zavestjo, ki se je zdaj prvič dvignila v njih, potem ko so doživeli binkoštni dogodek. Kakor da bi hodili v spanju. Kot duhovni učitelj jim je to bitje razsvetlilo skrivnosti, ki so jih lahko razumeli edino tako, da je to bitje njih same prestavilo v povsem drugo zavestno stanje.

Tako so sedaj najprej videli, da so bili s Kristusom, hodili z njim, ki je vstal od mrtvih. Vendar so zdaj prvič spoznali, kaj se je z njimi dogajalo. In kako so spoznali, da je bilo to bitje resnično tisti, s katerim so se družili pred Misterijem na Golgoti, ko je bil v telesu? To opišemo takole.

Mislimo si, da se je takoj po binkoštnem dogodku poka­zala nekako takšna slika pred dušo enega od apostolov. Videl je, kako je potoval s Kristusom, ki je vstal od mrtvih, in kako jih je poučeval. Vendar tega bitja ni prepoznal. Sicer je videl neko nebeško, duhovno bitje, vendar ga ni prepoznal. Tu se vmeša neka druga slika. S čisto duho­vno sliko se vmeša taka slika, ki prikazuje neko doživetje apostolov, ki so ga bili resnično doživeli skupaj z Jezusom Kristusom še pred Misterijem na Golgoti. Na njej je prizor, kjer so se počutili, kakor da jih Jezus Kristus poučuje o duhovnih skrivnostih. Vendar ga še niso prepoznali. Iz oči v oči so se srečali z duhovnim bitjem, ki jih je poučevalo in pri tem ko so pred dušo to sliko spremenili v sliko večerje, ki so jo imeli skupaj s Kristusom Jezusom, hkrati pa se je ohranila še ona prejšnja. Tedaj so spoznali. Resnično si predstav­ljajte, da je imel apostol pred seboj nadčutno doživetje s ponovno vstalim Kristusom in kako v ozadju deluje slika poslednje večerje. Tu prvič spoznajo, da je tisti, s katerim so prej potovali v telesu, isti kot ta, ki jih zdaj poučuje v povsem drugačni podobi, ki jo je privzel po Misteriju na Golgoti. Spomini iz stanja zavesti, ki je bilo kakor spanje, so se prepletali s spominskimi slikami dogodkov, ki so se dogajali, preden so potonili v to spanje. Apostoli so to doživljali, kot če bi bili dve sliki združeni: Ena slika iz doži­vetij po Misteriju na Golgoti in ena iz časa, preden je postala  njihova zavest  tako kalna, da niso več doživljali, kaj se je tam dogajalo. Tako so spoznali, da ti dve Bitji sodita skupaj: Tisti, ki je od mrtvih vstal in tisti, s katerim so, pred sorazmerno kratkim časom, skupaj v telesu potovali in se družili. In zdaj so si rekli: Preden nas je vseprežemajoča kozmična Ljubezen prebudila, smo bili kakor prestavljeni iz stanja naše običajne zavesti. In Kristus, tisti, ki je od mrtvih vstal, je bil z nami. Ne da bi se tega zavedali, nas je vzdignil v svoje kraljestvo, potoval z nami in nam razo­del skrivnosti svojega kraljestva, ki sedaj, po Misteriju na binkošti, kakor da bi jih doživeli v sanjah in se dvigujejo v običajno zavest. To je tisto, kar v nas sproži strmenje in osuplost: Redno sovpadanje neke slike doživljaja, ki so ga imeli apostoli s Kristusom po Misteriju na Golgoti z neko sliko dogodka pred Misterijem na Golgoti, ki so ga resnično pri običajni zavesti v fizičnem telesu s Kristusom Jezusom doživeli.

S tem smo naredili nekakšen uvod, ki je naznanil, kaj se da prebrati v tako imenovanem Petem evangeliju. Dovo­lite mi, da na koncu tega mojega današnjega prvega spo­ročila dodam še nekaj osebnih besed, ki sem jih k navedenim dejstvom dolžan izreči. Čutim se nekako okultno zavezan, da prav zdaj spregovorim o teh stvareh. Želim povedati tole: Zelo dobro vem, da živimo v času, v katerem se pripravlja marsikaj za prihodnost človeštva na Zemlji, in da se moramo znotraj našega sedaj antropozof­skega združenja občutiti kot tiste, ki vse bolj slutimo, da se v dušah ljudi pripravlja nekaj, kar je bistveno za priho­dnost in se mora pripraviti. Vem, da bodo prišli časi, ko bo mogoče govoriti o teh stvareh povsem drugače, kot nam to sedanje razmere dovoljujejo. Kajti vsi mi smo vendar otroci tega časa. Toda kmalu bo prišel čas, ko bo mogoče govoriti z večjo natančnostjo, ko bo marsikaj tega, kar je danes lahko le nakazano, spoznano z veliko večjo natančnostjo v duhovni kroniki nastajanja. Kakorkoli se to zdi današnjemu človeštvu neverjetno, bodo taki časi prišli.

Vendar je naša dolžnost, da smo že danes pripravljeni govoriti o teh stvareh. In četudi sem se moral zelo prema­govati, da bi spregovoril prav o tej temi, je potem pač pre­vladal občutek dolžnosti do tistega, kar je v našem času potrebno narediti. Prav zaradi tega ravno pri vas danes prvič govorim o tem.

Ko govorim o premagovanju, prosim, da to besedo resni­čno tako razumete, kot je izrečena. Izrecno prosim, da tisto, kar imam ravno ob tej priložnosti povedati, resnično razumete kot nekakšno spodbudo, kot nekaj, kar bo gotovo mogoče v prihodnosti bolje in natančneje povedati. Bolje boste razumeli, kaj mislim z besedo premagovanje, če mi dovolite, da te osebne pripombe ne potlačim oz. zamolčim: Popolnoma jasno mi je, da je za duhovno raziskovanje, kateremu sem se predal, najprej marsikaj izredno težko in naporno izvleči iz duhovnega zapisa sveta in še posebej stvari, ki jih obravnavamo sedaj! In celo sam se sebi ne bi prav nič čudil, če beseda premagovanje v duhovnem zapisu predstavlja samo sebe. (Lahko pa se pokaže, da ima še težje in širše implikacije, kot jim jih je treba pripisati zdaj.) Ne pravim – najbolj empatično ne pravim –, da sem že v položaju, ko lahko z vso natančnostjo rečem, kaj se predstavlja v duhovnem zapisu. Kajti prav jaz marsikdaj čutim težave in napor, ko naj bi razbral iz akaše sliko, ki se nanaša na skrivnosti krščanstva. Z velikim naporom uspem to sliko potrebno zgostiti, da jo lahko trdno zadržim in na to gledam kot na svojo karmo, da mi je naložena dolžnost in obveza, izreči to, kar pravkar govorim. Kajti brez dvoma bi bilo manj naporno, če bi bil v položaju, v katerem je marsikateri od naših sodobnikov, in bi bil v svoji zgodnji mladosti deležen resnične krščanske vzgoje.

Take vzgoje nisem imel; odraščal sem v popolnoma svobodomiselnem okolju in tudi moj študij me je vodil k svobodomiselnosti. Moje izobraževanje je bilo povsem znanstveno. Zaradi tega mi predstavlja določen napor, da najdem te stvari, o katerih mi je bilo naloženo spregovoriti.

Prav to osebno pripombo smem morda dati iz dveh razlo­gov: prvič, ker je bila prav posebno brezvestno po svetu razposlana neumna, bedasta izmišljotina o moji povezanosti z določenimi katoliškimi tokovi. (Annie Besant je bila izjavila in trdila, da so dr. Steinerja izobraževali jezuiti). Od vseh teh stvari ni resnična niti ena sama beseda. Pri tem lahko zlahka presodimo, kam je prišlo tisto, kar se danes morda imenuje teozofija, če so s tal teozofije v svet poslani taki brezvestni konstrukti in govorice. Tu ne moremo iti prizanesljivo in popustljivo mimo puhljic in praznih besed o tem, ampak smo prisiljeni, da jim nasproti postavimo resnico, in taka je tudi ta osebna pripomba.

Na drugi strani prav zaradi tega, ker sem bil v svoji mla­dosti oddaljen od krščanstva in sem tako do njega nepris­transki in ker verjamem, da sem bil prvič skozi duha voden h krščanstvu in Kristusovemu bitju, čutim, da imam prav na tem področju določeno pravico, da se nepristran­sko in predsodkov prosto o teh stvareh izrečem. Morda bomo lahko prav v tej uri svetovne zgodovine več dali na besedo človeka, ki prihaja s področja znanstvenega izob­raževanja in je bilo v njegovi mladosti krščanstvo od njega oddaljeno, kakor besedam nekoga, ki je bil od zgodnjega otroštva povezan s krščanstvom. Resnično ne verjamem, da krščanstvo lahko kaj izgubi, če to v njegovem globokem elementu predstavi zavest, ki je prvič našla pot do krščanstva iz duha samega. Toda če sprejmete te besede iskreno, boste občutili, da nakazujejo tisto, kar živi v meni samem, ko zdaj govorim o skrivnostih, ki bi jih rad označil kot skrivnosti tako imenovanega Petega evangelija.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 34 other subscribers