Peti evangelij 6(12)

Rudolf Steiner: PETI EVANGELIJ 6(12)

Pred kratkim je izšla knjiga, ki bi jo zelo priporočil v bra­nje, ker izvira od zelo duhovitega človeka in lahko dokaže, kakšne nesmisle o duhovnih stvareh lahko duhovit človek izreče. Mislim na knjigo, ki jo je napisal Maurice Maeteilinck z naslovom O smrti (Vom Tode). Med marsikaterimi nesmiselnimi stvarmi, ki so v knjigi, je tudi trditev, da ko naj bi človek umrl, ne more več trpeti, ker naj bi bil takrat vendar duh in nima več fizičnega telesa. Duh pa ne more trpeti. Edino telo lahko trpi. Maeteilinck, duhovit človek, se torej predaja iluziji, da samo fizično lahko trpi in da zato mrtvi ne more trpeti. Prav nič ne opazi nenavadnega, sko­raj neverjetnega nesmisla, ki je v tem, da trdi, da edino fizično telo, ki ga sestavljajo fizične sile in kemične snovi, trpi. Kakor da je trpljenje navezanost na fizično snov in sile! Snov in sile sploh ne trpijo. Če bi lahko trpele, potem bi moral tudi kamen trpeti. Fizično telo ne more trpeti; kar trpi, to je ravno duh, tisto duševno. Danes je prišlo tako daleč, da ljudje o najbolj preprostih stvareh mislijo prav nasprotno od resnice. Nobenega trpljenja ne bi bilo v kamaloki, če duhovno življenje ne bi poznalo trpljenja. Trpljenje v kamaloki je povzročeno natančno zato, ker duhovno življenje pogreša, resnično pogreša fizično telo. Kdor je zdaj mnenja, da duh ne more trpeti, tudi ne bo dobil prave predstave o neskončnem trpljenju, skozi katerega je šel Kristusov duh v Palestini.

Preden spregovorim o tem trpljenju, vas moram opozoriti še na nekaj drugega. Moram si priklicati pred oči, da je z Janezovim krstom v reki Jordan na Zemljo sestopil duh in odtlej še tri leta živel v zemeljskem telesu in v njem na Golgoti umrl, duh, ki je pred Janezovim krs­tom v reki Jordan živel v razmerah, povsem drugačnih od zemeljskih. Kaj to pomeni, da je ta duh živel v povsem drugačnih razmerah, kakor so na Zemlji? Če govorim antropozofsko, to pomeni, da ta duh še ni imel zemeljske karme. Prosim, da si prikličete pred oči, kaj to pomeni. Nek duh je tri leta živel v telesu Jezusa iz Nazareta, da bi opravil to življenjsko pot na Zemlji, ne da bi imel v svoji duši zemeljsko karmo. Pri tem imajo vsa pridobljena zemeljska izkustva in preživeta doživetja, skozi katera je šel Kristus, čisto drug pomen od tistih izkustev, skozi katera gre človeška duša. Če pri tej ali oni preizkušnji trpimo, vemo, da je vzrok našega trpljenja v karmi.

Pri Kristusovem duhu ni bilo tako. Tri leta je šel skozi zemeljske preizkušnje, ne da bi ga bremenila karma. Kaj je to pomenilo zanj? Trpljenje brez karmičnega pomena, resnično nezasluženo trpljenje, trpljenje nedolžnega! Peti evangelij je antropozofski evangelij in nam kaže, da je triletno Kristusovo življenje edino življenje v človeškem telesu, ki ga je bilo možno preživeti, ne da bi nanj delovala karma, kakor jo pojmujemo ljudje. Z nadaljnjim opazovanjem tega evangelija spoznamo o življenju v teh treh letih še nekaj drugega. To celotno triletno življenje na Zemlji, ki smo ga opazovali kot embrionalno življenje, ni proizvedlo nobene karme in si tudi ni naprtilo nobene krivde. Na Zemlji je torej tri leta obstajalo življenje, ki ni bilo vezano na karmo in tudi proizvedlo ni nobene karme. Vse te pojme in ideje, ki smo jih pri tem dobili, sprejmimo zdaj v najglobljem pomenu, saj bomo tako marsikaj pridobili za pravilno razumevanje teh nenavadnih in izjemnih dogodkov v Palestini, ki sicer v marsikaterem pogledu ostanejo nerazložljivi. Veliko moramo zbrati in sestaviti za to razumevanje. Kajti kakšnih vsemogočih protislovnih pojasnjevanj, kjer je to napačno razumljeno, so bili ljudje že deležni! In še kako so ti različni impulzi delovali na razvoj človeštva! Teh stvari ne vzamemo vedno v dovolj globokem pomenu. O teh stvareh bomo enkrat govorili čisto drugače, če bomo uvideli v vsej ogromni globočini tisto, kar smo tukaj nakazali, ko smo govorili o tem, da imamo pred seboj tri leta trajajoče zemeljsko življenje, ki je bilo preživeto brez karme. Kako globok pomen imajo lahko stvari, a gredo mimo človeka, ne da bi premislil o njih. Morda je kdo izmed vas že slišal o knjigi, ki je izšla leta 1863 z naslovom Jezusovo življenje (Leben Jesu), napisal pa jo je Ernest Renan To knjigo beremo, ne da bi uvideli njeno pravo bistvo. Morda se bodo kasneje ljudje čudili, da je do danes nešteto ljudi bralo to knjigo, ne da bi obču­tili, v čem je dejansko njena posebnost in nenavadnost. Posebnost te knjige je v tem, da je nekaj vmesnega, mešanica vzvišenega opisovanja in cenenega romana. Da sta ti dve stvari lahko premešani skupaj, lepo opisovanje in pravi ceneni roman, to bomo enkrat kasneje uvideli kot najvišje čudaštvo. Preberite Renanovo knjigo Jezusovo življenje s tem v mislih, preberite kaj dela iz Kristusa, kar je zanj seveda zlasti Kristus Jezus. Renan ga naredi za junaka, ki ima sprva čisto dobre namene, ki je velik dobrotnik človeštvu, vendar ga potem navdušenje ljudi potegne za seboj in vedno bolj zapade v to, kar ljudstvo hoče in želi. Renan v čudovitem stilu na Kristusu uporabi tisto, kar pogosto v manjši meri opazimo na nas samih. Kajti dogaja se, da ljudje, ko vidijo, da se nekaj razširja, kot na primer teozofija, potem pri učitelju uporabijo naslednjo kritiko: sprva je imel čisto dobre namene, potem so prišli zlobni privrženci, ki so se mu prilizovali in ga spridili. Tu je naredil napako, da je govoril to, kar poslušalci radi slišijo. Tako Renan obravnava Kristusovo življenje. Drznil si je predstaviti Lazarjevo prebujenje kot neko vrsto prevare, ki naj bi jo Kristus Jezus dopustil kot dobro sredstvo agita­cije! Gre celo tako daleč, da prikaže Kristusa Jezusa raz­jarjenega, ki ga vodijo strasti, ki ga je vedno bolj vodil ljudski instinkt! Na ta način so cenene izmišljije romana zajete v vzvišenih opisovanjih, ki so tudi vključena v to knjigo. Posebno in nenavadno je, da nas mora dejansko nekako zdrav občutek – če se izrazim najbolj blago – s strahom odvrniti od tega, da tisto, kar je opisano, postane bitje, ki ima na začetku najboljše namene, na koncu pa podleže ljudskim instinktom in dovoljuje najrazličnejše sleparije. Renan se tega prav nič ne prestraši, ampak ima za to osebnost lepe in navdušene besede. Čudno, kajne? Ven­dar to kaže na to, kako Kristus močno privlači človeške duše, popolnoma neodvisno od tega, ali imajo kaj razu­mevanja za Kristusa ali ne, in tudi če ničesar o Kristusu ne razumejo. Lahko gre celo tako daleč, da en tak človek, potvori življenje Kristusa v še tako ceneno izmišljijo, pri tem pa ne najde dovolj besed občudovanja, s katerimi želi pritegniti ljudi k tej osebnosti.

Take stvari so edino mogoče nasproti takemu bitju, ki je vstopilo v zemeljski razvoj tako, kot je to storilo Kristusovo bitje. Oh, kolikšna karma bi se morala nakopičiti v tistih treh letih Kristusovega življenja na Zemlji, če bi Kristus živel tako, kot ga Renan opi­suje Toda v prihodnjih dneh bomo spoznali, da se mora tak prikaz preprosto streti, ker bomo spoznali, da Kristusovo življenje s seboj ni prinašalo nobene karme in tudi nobene ni povzročilo. To je oznanilo Petega evangelija. Dogodek ob reki Jordan, ki ga označujemo kot Janezov krst, lahko torej nekako primerjamo s spočetjem pri zemeljskem človeku. Peti evangelij nam pove, da so besede, tako kot stojijo v Lukovem evangeliju, pravilno podajanje tistega, kar se je takrat moglo slišati, če bi poslušali razvito, jasnovidno zavest o kozmičnem izrazu teh skrivnosti, ki se tam izvršujejo. Besede, ki donijo z nebes, so se dejansko glasile: To je moj nadvse ljubljeni sin; danes sem ga zaplodil. To so besede Lukovega evangelija in to je tudi pravo izročilo tega, kar se je takrat zgodilo: Kristusova zaploditev v zemeljsko bitje. To se je izvršilo s krstom v reki Jordan.

Predhodno hočemo zdaj pogledati, v katero zemeljsko osebnost se je potopil ta Kristusov duh z Janezovim krstom. O tem bomo govorili v naslednjih predavanjih. Zadržimo se danes najprej le pri tem, da je prišel nek Jezus iz Nazareta, ki je dal telo Kristusovem bitju. Zdaj nam pravi Peti evangelij – in to je, kar lahko preberemo z jasnovidnim pogledom, ko se zazremo preteklost – da se s telesom Jezusa iz Nazareta ni popolnoma pove­zal, da je bilo Kristusovo bitje v prvem trenutku svojega zemeljskega potovanja še bolj prosto povezano s telesom Jezusa iz Nazareta. Povezava ni bila takšna, kot je pri običajnem človeku povezanost telesa in duše, tako da duša popolnoma domuje v telesu, ampak taka, da je lahko vsak trenutek, na primer, ko je bilo potrebno, Kristusovo bitje telo Jezusa iz Nazareta spet zapustilo. Medtem ko je telo Jezusa iz Nazareta ležalo nekje kakor v spanju, je šlo Kristusovo bitje svojo pot v duhu sem in tja, kjerkoli je bila potrebna njegova prisotnost. Peti evangelij nam kaže, da telo Jezusa iz Nazareta ni bilo vselej prisotno, kadar se je Kristusovo bitje prikazalo apostolom, ampak da je pogosto telo Jezusa iz Nazareta ostalo na nekem mestu, medtem ko se je le duh, prav Kri­stusov duh, pojavil in prikazal apostolom. Vendar se jim je tako prikazal, da bi duhovno pojavo prav lahko pomešali z dejanskim telesom Jezusa iz Nazareta. Zapazili so že določeno razliko, vendar je bila razlika preveč neznatna, da bi jo mogli vedno jasno razločiti. V štirih evangelijih to ni tako očitno, Peti evangelij pa nam to jasno pove. Apostoli niso mogli vedno jasno razločiti: Zdaj imamo pred seboj Kristusa v telesu Jezusa iz Nazareta ali pa je zdaj pred nami Kristus samo kot duhovno bitje. Razlika ni bila vedno očitna, vselej niso vedeli, v katerem stanju se jim prikazuje. V glavnem se jim je zdelo, da se jim je prikazoval kot Kristus Jezus, to pomeni Kristusov duh, v toliko kolikor so ga kot takega prepoznali v telesu Jezusa iz Nazareta. Toda v tistem zemeljskem življenju treh let se je zgodilo, da se je duh vse tesneje povezal s telesom Jezusa iz Nazareta; Kristusovo bitje je kot eterično bitje postalo vse bolj podobno fizičnemu telesu Jezusa iz Nazareta.

Spet lahko zaznate, kako drugače je vstopilo Kristusovo bitje glede na telo običajnega človeka. Če hočemo to razumeti, rečemo pravilno: Običajni človek je mikrokozmos nasproti makrokozmosa, majhna podoba celotnega makrokozmosa, kajti tisto, kar se izraža v človekovem fizičnem telesu, kar je človek na Zemlji, to odseva veliko vesolje. Pri Kristusovem bitju je ravno obratno. Makrokozmično Sončevo bitje se oblikuje po podobi človeškega mikrokozmosa, postaja vse ožje, se skrči, stisne se vedno bolj skupaj, tako da je vedno bolj podobno človeškemu mikrokozmosu. Ravno nasprotno torej kot je primer pri običajnem človeku. Na začetku Kristusovega življenja na Zemlji, takoj po krstu v reki Jordan, je bila povezanost s telesom Jezusa iz Nazareta še bolj šibka. Kristusovo bitje je bilo še povsem zunaj telesa Jezusa iz Nazareta. Tedaj je bilo tisto, kar je delovalo, ko je Kristusovo bitje hodilo in potovalo naokrog po deželi, še nekaj čisto nadzemeljskega. Kristusovo bitje je izvršilo ozdravitve, ki ne bi bile mogoče z nobeno človeško močjo. Z ljudmi je Kristusovo bitje govorilo z božanskim izrazom in prepričljivostjo, da so njegove besede segale do srca. Četudi se je v telo Jezusa iz Nazareta vklenilo kadarkoli je samo hotelo, je Kristusovo bitje delovalo kot nadzemeljsko Kristusovo bitje. Toda vse bolj in bolj je postajalo podobno telesu Jezusa iz Nazareta, se stiskalo in vraščalo skupaj v zemeljske razmere in doživljalo postopno upadanje božanske moči. Skozi vse to je šlo Kristusovo bitje, ko se je vse bolj izenačevalo s telesom Jezusa iz Nazareta in se stapljalo z njim. To je bil razvoj, ki je v določenem pomenu pomenil nazadovanje. Kristusovo bitje je čutilo, kako božanska moč in sila v tem stapljanju s telesom Jezusa iz Nazareta vedno bolj slabita. Postopno iz boga postaja človek. Kakor nekdo, ki gleda, kako njegovo telo v neskončnih mukah in bolečinah vedno bolj slabi, tako je Kristusovo bitje gledalo ugašanje svoje božanske vsebine Kristuso­vega bitja, medtem ko se je kot eterično bitje postopno identificiralo z zemeljskim telesom Jezusa iz Nazareta, dokler podobnost ni bila tako popolna, da je mogel tako kakor človek občutiti tesnobo in strah.

To je tisto, kar je opisano tudi v drugih evangelijih, ko je šel Kristus Jezus s svojimi učenci k Oljski gori, kjer je imelo Kristusovo bitje v telesu Jezusa iz Nazareta od strahu na svojem čelu znojne kaplje. To je bilo počlovečenje, da je Kristus postajal vse bolj človeški, se poistovetil s telesom Jezusa iz Nazareta. Bolj ko je bilo to eterično Kristusovo bitje zlito s telesom Jezusa iz Nazareta, bolj je Kristus postajal človek. Duhovne čudežne božanske moči so mu skopnele. In tedaj vidimo celotno pot trpljenja Kristusovega bitja, ki se je začela v trenutku, ko je kmalu po Janezovem krstu v Jordanu s svojimi božanskimi močmi zdravil bolne in izganjal demone in so ljudje, začudeni nad Kristusovimi dejanji, rekli: Tega na Zemlji ni izvršilo še nobeno bitje. To je bil čas, ko je bilo Kristusovo bitje še bolj malo podo­bno telesu Jezusa iz Nazareta. Od tega čudenja vsenao­krog prisotnih občudovalcev se je v treh letih dopolnila pot do trenutka, ko je postalo Kristusovo bitje tako zelo podo­bno telesu Jezusa iz Nazareta, da v tem bolehnem, hira­jočem telesu, s katerim je postalo eno, ni več moglo odgovarjati na vprašanja Pilata, Heroda in Kaipasa. Kristusovo bitje je postalo že tako podobno telesu Jezusa iz Nazareta, ki je postajalo vse šibkejše, vse bolj in bolj bolehno, da je na vprašanje: Ali si ti rekel, da boš porušil tempelj in ga v treh dneh ponovno zgradil? – iz trohnelega, povsem oslabe­lega telesa Jezusa iz Nazareta Kristusovo bitje ni več govorilo in je ostalo nemo pred visokim judovskim duhovnikom in Pilatom, ki je vprašal: Ali si ti rekel, da si kralj Judov? To je bila pot trpljenja od krsta v Jordanu do nemoči in popolne oslabelosti. In kmalu zatem obstoji začudena množica, ki je prej občudovala nadzemeljske čudežne moči Kristusovega bitja, brez občudovanja, ampak stoji pred križem, zasmehuje in sramoti nemoč boga, ki je postal človek, z besedami: Če si bog, pridi dol s križa! Drugim si pomagal, pomagaj zdaj sebi!

Od božanskega polnomočja do nemoči, to je bila pot božjega trpljenja. Pot prenašanja neskončnega trpljenja in muk za boga, ki je postal človek, pot, s katero je prišla tista bolečina nad človeštvo, ki je pripeljala do tega, kar se je dogajalo ravno v času Misterija na Golgoti. In to je bil čas visokega intelektualnega razvoja človeštva, kar smo včeraj že nakazali. Toda to trpljenje je rodilo tistega duha, ki se je izlil na apostole na praznik binkošti. Iz teh bolečin se je rodila vseprežemajoča kozmična Ljubezen, ki se je ob krstu v Jordanu spustila iz zunajzemeljskih, nebeških sfer v zemeljsko sfero in privzela podobo človeka, človeškega telesa in šla skozi neskončno trpljenje, ki si ga človek ne more zamisliti, šla skozi trenutek najvišje, božanske nemoči, da bi prinesla tisti impulz, ki ga potem poznamo kot Kristusov impulz, v nadaljnjo evolucijo človeštva. To so stvari, h katerim moramo usmeriti pozornost, če hočemo v najglobljem smislu razumeti celotni pomen Kri­stusovega impulza tako, kakor ga je v prihodnosti človeš­tva treba razumeti, da bo mogla v prihodnosti človeška kultura napredovati po svoji razvojni poti.