Peti evangelij 7(12)

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Rudolf Steiner: PETI EVANGELIJ 7(12)

Ko se nasploh lotim govoriti o tem, kar moram povedati iz vsebine Petega evangelija, me nekako tolaži zaključek Janezovega evangelija. Spomnimo se tega zaljučka, kjer je zapisano, da v evangelijih nikakor niso zapisani vsi dogodki, ki zadevajo življenje Kristusa Jezusa na Zemlji. Kajti če bi hoteli zapisati vse, potem na svetu ne bi mogli zagotoviti dovolj knjig, ki bi vse to sprejele. Tako torej nihče ne bo mogel dvomiti v to, da se je poleg tega, kar je zapisano v štirih evangelijih, lahko zgodilo še marikaj dru­gega. Da bom dovolj jasen in razumljiv glede na vse tisto, kar hočem prav v tem ciklusu predavanj iz Petega evan­gelija podati, želim danes začeti s pripovedovanjem o živ­ljenju Jezusa iz Nazareta, in sicer približno od tistega tre­nutka naprej, na katerega smo že namignili ob drugih pri­likah, kjer so bili predstavljeni krajši deli Petega evange­lija. (Glej Evangelij Svetega Janeza, Evangelij Sv. Marka, Evangelij Sv. Mateja, Evangelij Sv. Luke, Od Jezusa do Kristusa).

DURER 01Danes bi rad nekaj povedal o življenju Jezusa iz Nazareta od nekako njegovega dvanajstega leta dalje. Kot veste, to je bilo leto, ko je Jaz Zaratustre, ki je bil utelešen v tistem od obeh dečkov, ki sta bila rojena približno hkrati in sta oba dobila ime Jezus, katerega rod opisuje Matejev evangelij, na mistični način prešel v drugega dečka Jezusa, ki je posebej opisan v začetku Lukovega evangelija. Tako da pričenjamo z našo pripovedjo od tistega leta v življenju Jezusa  iz  Nazareta, v katerem je ta Jezus  iz  Lukovega evangelija vase sprejel Jaz Zaratustre. V evangeliju je ta trenutek v življenju Jezusa iz Nazareta opisan v zgodbi, kjer se je na poti na praznik v Jeruzalem, deček Jezus iz evangelija po Luki izgubil in ko so ga starši našli, se je izkazalo, da je sedel v jeruzalemskem templju sredi pismoukov in drugih modrecev. Tako modreci kot njegovi starši so bili zelo začudeni nad nadvse modrimi dečkovih odgovorih. Vemo vendar, da je ta deček lahko tako odgovarjal, ker je takrat pri njem resnično izplaval Jaz Zaratustre in iz najglobljih spominov svoje modrosti deloval iz dečkove duše tako, da je deček Jezus iz Nazareta takrat znal tako presenetljivo odgovarjati. Vemo tudi, da sta se obe družini po smrti matere iz družine Natana in smrti očeta iz druge, Salomonove družine, združili v eno in je z Jazom Zaratustre oplojen deček Jezus odraščal v tej novi združeni družini.

Kot razodeva Peti evangelij, je v naslednjih letih potekalo zelo posebno in nenavadno odraščanje. Med tistimi, ki so bili v neposredni okolici mladega Jezusa iz Nazareta, je deček užival najvišje spoštovanje in ugled prav zaradi tistega dogodka v templju, ko je dal tiste silne odgovore poznavalcem svetih spisov in učenjakom. Tudi v njem so videli bodočega učenjaka, nekoga, ki bo dosegel izjemno visoko učenost. Vsi okrog Jezusa iz Nazareta so glede njega gojili najvišje, mogočne upe. Poskušali so takorekoč prestreči vsako njegovo besedo. Vendar je kljub temu postajal vse bolj tih, tako molčeč, da je pogosto povzročal precejšnje nelagodje med tistimi okrog sebe, kar jim ni bilo prav nič všeč. V svoji notranjosti se je boril, v njem se je med dvanajstim in osemnajstim letom njegovega življe­nja odvijal silen boj. V njegovi duši je bilo resnično nekaj, kakor da bi se dvigovali globoko v njegovi notranjosti ležeči zakladi  modrosti, kot  bi v obliki judovske učenosti posijali žarki Sonca nekdanje Zaratustrove modrosti.

Najprej se je to razodevalo tako, da je ta deček izredno tankočutno z največjo pozornostjo sprejemal vse, kar so številni učenjaki, ki so prihajali v hišo, govorili in znal s prav posebno duhovno nadarjenostjo odgovoriti na kakr­šno koli vprašanje. Tako je sprva še presenečal v hiši v Nazaretu tiste, ki so se kot učenjaki tam pojavljali in ga občudovali kot čudežnega otroka. Potem je postajal vse bolj molčeč in je le še molče prisluhnil temu, kar so govo­rili drugi. Pri tem so v tistih letih v njegovi duši vselej zaži­vele velike ideje, rodili so se moralni izreki, oziroma pomenljivi moralni impulzi. Ker je tako molče poslušal, je vse, kar so v hiši zbrani učeni poznavalci spisov govorili, nanj naredilo vtis, ki pa mu je v duši pogosto povzročal grenkobo in bridkost, ker je čutil – dobro si zapomnite, že v tistih mladih letih –, da je bilo v tem, kar so ti učeni ljudje govorili o starih tradicijah in starih spisih, ki so bili zdru­ženi v Starem testamentu, veliko negotovega, nezaneslji­vega, kar je že mejilo na zmotno.

Prav posebej pa je stiskalo njegovo dušo, ko je slišal, da naj bi se v davnih časih duh spustil nad preroke, da je beseda samega boga navdihnila tiste davne preroke in da naj bi potem pozneje rojene rodove ta inspiracija zapus­tila. Toda eno stvar je vedno poslušal z globoko pozorno­stjo, ker je čutil, da se bo to, o čemer se je govorilo, nekega dne zgodilo njemu. Učeni ljudje so velikokrat rekli, da tisti vzvišeni, silni duh, ki se je na primer spustil nad Eliasa, ne govori več, kar pa še govori, je sicer šibkejši glas, za katerega so nekateri modreci verjeli, da ga slišijo kot inspiracijo iz duhovnih višav. Verjeli so, da je to duh samega Jahveja. Ta poseben, inspirajoč glas so imeno­vali Bat kol. Bil je sicer šibkejše navdihnjenje in manj pomembno od duha, ki je inspiriral davne preroke, vendar je kljub vsemu ta glas predstavljal nekaj podobnega. (Bat kol je hebrejski izraz, dobesedno pomeni hčerka glasu in je ime za nebeški, božanski glas, ki izraža božansko voljo ali sodbo. Enačili so ga s svetim Duhom, celo s Stvarnikom, v bistvu pa je prihajal od prerokov, ki so bili mediji za sve­tega Duha. op.p.) Mnogi, ki so obkrožali Jezusa, so tako govorili o Bat kolu in kasnejši judovski spisi nam bodo o tem Bat kolu marsikaj povedali.

Zdaj bom v pripoved iz Petega evangelija vrinil nekaj, kar dejansko ne sodi k njemu, bo pa prispevalo k razjasnitvi Bat kola. Malo kasneje po nastanku krščanstva je izbruh­nil spor med dvema rabinskima šolama. Kajti uveljavil se je nauk znamenitega rabina Elieser ben Hurcanusa, kjer je navajal dokaze – o tem piše tudi Talmud, zbirka pisanih diskusij rabinov –, da je sposoben delati čudeže. Rabin Elieser ben Hurcanus je naredil tri čudeže: Vzgojil je drevo rožičevca – tako opisuje Talmud –, ki se je kot mlado drevesce ponovno samo zasadilo in prikazalo iz zemlje 100 vatlov (113 m) stran od prvega drevesa; obrnil je smer vodnega toka reke in kot tretje se mu je preko Bat kola razodel nebeški glas. Toda v nasprotni rabinski šoli rabina Josue kljub temu njegovemu nauku niso verjeli in rabin Joshua je na to odgovoril: Tudi če rabin Elieser zato, da bi potrdil svoj nauk, pripravi rožičevce do tega, da se sami presadijo iz enega mesta na drugo, tudi če doseže, da teče reka v nasprotno smer in celo če sam prikliče Bat kol, je v zakonu zapisano, da se morajo večni zakoni bivanja vzpostavljati v besedi in srcu človeka in če nas hoče rabin Elieser prepričati v pravilnost svojega nauka, se ne bi smel sklicevati na Bat kol, ampak nas mora prepričati s tem, kar lahko sprejme človeško srce. To zgodbo iz Talmuda pripovedujem, ker vidimo, da je spoštovanje do Bat kola kmalu po nastanku krščanstva v določenih rabinskih šolah močno upadlo. Kljub temu je med rabini in poznavalci spisov še nekako cvetel kot glas inspiracije.

Kadar so v hiši Jezusa iz Nazareta tam zbrani poznavalci spisov in drugi modreci govorili o tem navdihujočem glasu Bat kola in je mladi Jezus vse to poslušal, je čutil in v sebi samem občutil, da ga je Bat kol inspiriral. Nenavadno je bilo to, da je bil po oploditvi te duše z Jazom Zaratustre Jezus iz Nazareta dejansko sposoben kar najhitreje sprejeti celotno znanje tistih, ki so ga obdajali. Ni bil samo pri svojih dvanajstih letih sposoben dajati osupljivih odgo­vorov učenim poznavalcem spisov, ampak je zdaj mogel slišati Bat kol v svojih prsih.

Prav zaradi te inspiracije Bat kola, ki je na Jazusa iz Nazareta delovala v njegovih šestnajstih, sedemnajstih letih, je ta glas Bat kola, pogosto občutil kot grenkobo in težke notranje duševne bitke. Kajti Bat kol mu je razodel – in verjel je, da je vse to zanesljivo slišal –, da ni več daleč čas, ko o vsebini Starega testamenta ta glas ne bo več govoril judovskim učiteljem tako, kakor jim je govoril poprej. In nekega dne, to je bilo resnično strašno doživetje za Jezusovo dušo, kakor je sam občutil in verjel, mu je Bat kol razodel naslednje: Ne dosežem več tistih višin, kjer bi mi lahko duh resnično razodel resnico o razvoju judovskega ljudstva! To je bil strašen trenutek, strašen vtis, ki se je zadrl v duša mladega Jezusa, ko se mu je zdelo, da mu je Bat kol sam izjavil, da davnih razodetij ne more več oznanjati, da se on sam čuti nesposobnega, da bi bil oznanjevalec judovstva. Tako je mislil in verjel Jezus iz Nazareta v svojem šestnajstem, sedemnajstem letu in občutil, kakor bi se mu izpodmikala tla pod nogami. Prenekateri dan si je moral reči: Vse duševne moči, za katere sem verjel, da sem z njimi bogato obdarjen, me vodijo le k temu, da doumem, da v substanci evolucije judovstva ni več zmožnosti, da bi se povzpelo do razodetij božanske duhovnosti.

Poskusimo za trenutek vstopiti v duha, v dušo mladega Jezusa iz Nazareta, ko je vse to duševno doživljal. To je bilo istočasno, ko je mladi Jezus iz Nazareta v šestnajstih, sedemnajstih in osemnajstih letih – deloma zaradi oprav­ljanja rokodelskih del, deloma zaradi drugih okoliščin – veliko potoval. Na teh potovanjih je spoznal mnoge pre­dele in pokrajine Palestine in tudi veliko krajev zunaj nje. V tistem času se je razširila – to lahko zelo natančno vidimo, ko jasnovidno prodremo v Akaša zapise – preko pokrajin Prednje Azije in celo preko Južne Evrope azijska oblika čaščenja, ki je bila mešanica mnogih drugih obre­dov in se je predstavljala z imenom kult Mitre. V mnogih krajih različnih pokrajin so bila svetišča, templji za čašče­nje Mitre. V nekaterih krajih so bili obredi bolj podobni čaščenju Attisa, v bistvu pa so bile to oblike čaščenja Mitre. Templji so bili svetišča, namenjena predvsem opravljanju žrtvenih obredov Mitri in Attisu. To je bila oblika davnega poganstva, vendar je bila nekako prežeta z običaji, ceremonijami čaščenja Mitre ali Attisa.

Kako zelo se je to razširilo na italijanski polotok, se vidi iz tega, da stoji cerkev svetega Petra v Rimu na istem mestu, kjer je bilo že prej tako obredno svetišče. Ja, izreči moramo tudi nekaj, kar je za marsikaterega katolika obrekljivo in sramotilno: Ceremonialno služenje v cerkvi svetega Petra v Rimu in vse, kar je iz njega izpeljano, je glede na zunanjo obliko zelo podobno obredom davnega čaščenja Attisa, ki so ga izvajali v templju, ki je takrat stal prav tam, kjer stoji Petrova cerkev. In kult katoliške cerkve je v mnogih ozirih le nadaljevanje davnega kulta Mitre.

Ko je med svojim šestnajstim in osemnajstim letom Jezus iz Nazareta pričel potovati po deželi, je lahko spoznaval, kaj se je na takih obrednih krajih dogajalo. In s tem je nadaljeval tudi kasneje. Tako je, če smemo tako reči, z zunanjim, fizičnim opazovanjem in gledanjem spoznal duševno življenje in duše poganov.

Takrat je bilo v njegovi duši nekako na naraven način skozi silen in mogočen proces prehoda Zaratustrovega Jaza v njegovo dušo do visoke stopnje izgrajeno tisto, kar si drugi lahko pridobijo le s težavo in z ogromno truda: visoka jasnovidna moč. Zato je ob opazovanju teh obredov doživljal nekaj povsem drugega kot drugi opazovalci in ob tem je doživel mnogo pretresljivih dogodkov.

Četudi se zdi čudovito, moram poudariti: ko je na nekaterih poganskih oltarjih duhovnik opravljal čaščenje in si je Jezus iz Nazareta s svojimi jasnovidnimi močmi to daritev oziroma žrtvovanje potem ogledoval, je videl, kako so bila med ceremonijo priklicana in pritegnjena mnoga demonska bitja. Razkril je tudi, da v marsikateri podobi malika, ki so ga tam častili in oboževali, ni bilo dobro duhovno bitje višjih hierarhij, ampak zla, demonska moč. Z nadaljnjim razkrivanjem je spoznal, da te zle, demonske moči morda preidejo v vernike, ki so prisostvovali takim čaščenjem. Iz razlogov, ki so zlahka razumljivi, te stvari v druge evangelije niso vključene. In v bistvu je to prvič, da je v okrilju našega duhovnega gibanja možno o taki stvari govoriti, saj lahko človeška duša v našem času prvič resnično razume silna, mogočna, globoka doživetja, ki jih je mladi Jezus iz Nazareta izkusil veliko prej, kot ga je Janez krstil.

Ta potovanja so se nadaljevala skozi njegova dvajseta, dvaindvajseta, štiriindvajseta leta. Vedno je bilo to zdru­ženo z občutki grenkobe, ki jo je občutil v svoji duši, ko je videl vladanje demonov, ki sta jih ustvarila Lucifer in Ahriman, in ko je videl, kako je imelo poganstvo v mnogih ozirih celo v upodobljenih slikah malikov divje demonske moči, ki so prihajale iz teh slik in iz teh obrednih čaščenj, prehajali v ljudi, ki so prav tam, kjer so v dobri veri sodelovali in molili, postali obsedeni z demoni. To so bile grenke izkušnje, skozi katere je moral iti Jezus iz Nazareta. In tem izkušnjam je bilo nekako konec, ko je imel štiriindvajset let. Takrat je Jezus iz Nazareta ob vseh tistih razočaranjih v zvezi z Bat kolom doživel nekaj neskončno težkega. Reči moram, da pri tem, kar moram opisati, da je doživel, danes še nisem v stanju navesti, na katerem kraju njegovega potovanja se je to zgodilo. Z visoko stopnjo gotovosti sem zmogel razbrati prizor, vendar kraja tega prizora danes še ne morem označiti. Vendar se mi zdi, da se je ta prizor zgodil na potovanju zunaj Palestine. Toda tega ne morem z gotovostjo reči, moram pa vam naznaniti prizor.

V štiriindvajsetem letu svojega življenja je Jezus iz Naza­reta prišel v kraj, kjer je bilo pogansko svetišče, v katerem so častili določeno božanstvo. Toda vsenaokrog je bilo le žalostno, z vsemi mogočimi strašnimi duševnimi in tudi že telesnimi boleznimi prizadeto ljudstvo. Že dolgo nazaj so duhovniki zapustili obredno svetišče, zapustili ljudstvo. Jezus je slišal ljudi stokati: Duhovniki so nas zapustili, blagoslovi žrtvenih darov se ne spustijo na nas, mi pa smo gobavi, bolni in revni, ker so nas duhovniki zapustili. Jezus je gledal z globoko bolečino te uboge ljudi, ti potrti ljudje so mu tožili in v njegovi duši je do teh obupanih in ubogih ljudi vzplamtela brezmejna Ljubezen. Ljudje okrog njega so morali opaziti nekaj te brezmejne Ljubezni, ki je izvirala iz njega; to je moralo narediti na žalujoče in trpeče ljudi, ki so jih zapustili njihovi duhovniki in, kakor so verjeli, tudi njihovi bogovi, globok vtis. Zdaj pa se je hipoma v srcih večine ljudi dvignilo nekaj takega, da so v obličju Jezusa prepoznali izraz brezmejne Ljubezni in so rekli: Ti si novi, nam poslan duhovnik! Potisnili so ga proti žrtvenemu oltarju in ga dvignili nanj. In tam je stal na poganskem oltarju. Ljudje so čakali in zahtevali od njega, da opravi daritev, s katero se bodo blagoslovi njihovega boga spet izlili na njih.

V trenutku, ko ga je ljudstvo dvignilo na oltar, je kakor mrtev padel na tla, njegova duša kakor da se je umaknila in ljudje okrog, ki so verjeli, da se je njihov bog vrnil, so z grozo videli, da je tisti, ki naj bi bil k njim iz nebes poslani duhovnik, kakor mrtev padel na tla.

Podobni prispevki

Dodaj odgovor