Samael Aun Weor: REVOLUCIONARNA PSIHOLOGIJA 2: Življenje; Notranje stanje; Napačna stanja; Osebni dogodki; Različni Jazi; Ljubljeni ego; Radikalna sprememba

ŽIVLJENJE

Na področju praktičnega življenja vedno odkrivamo presenetljive kontraste in nasprotja. Premožni ljudje z veličastnimi bivališči in mnogimi prijateljstvi, pogosto grozno trpijo.

Včasih uspejo ponižni proletarci krampa in lopate ali osebe srednjega razreda živeti v popolni sreči.

Mnogi miljarderji trpijo zaradi spolne impotence in bogate starejše ugledne ženske pretakajo grenke solze zaradi nezvestobe svojih mož.

Bogati tega sveta so kakor jastrebi v zlatih kletkah, saj v teh časih ne morejo živeti brez telesnih stražarjev.

Državniki vlečejo za seboj verige, nikoli niso svobodni, kajti kamorkoli gredo, so obkroženi z ljudmi, oborože nimi do zob.

Proučimo to stanje bolj podrobno. Vedeti moramo, kaj je življenje. Vsakdo lahko svobodno razmišlja, karkoli želi.

Recite, kar hočete, a gotovo je, da nihče ne ve ničesar, življenje je problem, ki ga nihče ne razume.

Kadar nam poskušajo ljudje opisati zgodbo svojega življenja, naštevajo pripetljaje in dogodke, imena, priimke, datume itd. in občutijo pri tem veliko zadovoljstvo.

Ti ubogi ljudje se ne zavedajo, da so njihove pripovedi nepopolne, kajti dogodki, imena in datumi so samo zunanji prizori filma, manjkajo pa notranji prizori.

Nujno je treba spoznati stanja zavesti. Vsakemu dogodku pripada tako ali drugačno duševno čustveno stanje.

Stanja so notranja, dogodki so zunanji. Zunanji dogodki niso vse.

Pod notranjimi stanji razumemo dobra ali slaba razpoloženja, skrbi, depresijo, praznoverje, strah, sumničenja in domneve, usmiljenje, samopremišljevanje, sa-mospoštovanje; stanja občutenja sreče, stanja veselja itd.

Notranja stanja lahko brez dvoma točno ustrezajo in pripadajo zunanjim dogodkom ali prav iz teh zunanjih dogodkov izvirajo ali pa sploh niso povezana z njimi.

V vsakem primeru se stanja od dogodkov razlikujejo. Dogodki ne ustrezajo vedno natančno sorodnim stanjem. Ni nujno, da notranje stanje pri nekem prijetnem dogodku ustreza temu dogodku. Prav tako notranje stanje pri nekem neprijetnem dogodku ne ustreza vselej temu dogodku.

Ko doživimo dogodke, na katere smo dolgo čakali, čutimo, da nekaj manjka. Gotovo manjka pripadajoče notranje stanje, ki bi se moralo kombinirati z zunanjim dogodkom, ki bi moralo temu zunanjemu dogodku ustrezati.Velikokrat se nam zdijo prav dogodki, ki jih ne pričakujemo, nekaj najlepšega, kar se nam je zgodilo.

NOTRANJE STANJE

Pravilno povezovanje notranjih stanj z zunanjimi dogodki pomeni živeti inteligentno.

Kateri koli inteligentno osebno preživet dogodek zahteva svoje specifično ustrezno notranje stanje.

Vendar ko ljudje pregledujejo svoje življenje, na žalost mislijo, da je življenje samo po sebi sestavljeno izključno iz zunanjih dogodkov.

Ubogi ljudje mislijo, da bi bilo njihovo življenje boljše, če se ta ali oni dogodek ne bi zgodil.

Prepričani so, da jim je sreča prišla naproti, vendar niso imeli možnosti, da bi jo ujeli in bili srečni.

Tožijo za izgubljenim, jočejo nad tem, kar so prezrli, zavrgli ali niso znali ceniti, godrnjajo, ko se spominjajo starih spodrsljajev in velikih nesreč.

Ljudje nočejo vedeti, da vegetirati ne pomeni živeti in da je sposobnost, da zavestno obstajamo in živimo, odvisna izključno od kvalitete notranjih stanj duše.

Zagotovo ni pomembno, kako čudoviti so zunanji dogodki v življenju. Če v takih trenutkih nismo v ustreznem pripadajočem notranjem stanju, se nam lahko tudi najboljši in najlepši dogodki zdijo monotoni, utrujajoči ali preprosto dolgočasni.

Nekdo nemirno pričakuje poročno slavje, ki je pomemben dogodek, vendar se lahko zgodi, da je ravno v trenutku tega dogodka ta oseba tako prezasedena, da dejansko ne uživa v njem, da ji ne nudi nobenega užitka, vse postane tako suhoparno in hladno, zanjo se vse sprevrže v hladen protokol.

Izkušnja nas je naučila, da vsi udeleženci na nekem banketu ali plesu nikoli resnično ne uživajo.

Celo na najboljših zabavah je vedno nekdo, ki se dolgočasi, in najbolj sijajna predstava ene osrečuje, medtem ko druge spravlja v jok.

Zelo redke so osebe, ki znajo zavestno povezati zunanji dogodek z ustreznim notranjim stanjem.

Škoda, da ljudje ne znajo živeti zavestno: jočejo, ko bi se morali smejati, in se smejijo, ko bi morali jokati.

Pri pravem nadzoru je to drugače: Modra oseba je lahko vesela, vendar nikoli polna nore strasti in silovitih čustev; žalostna, vendar nikoli obupana in potrta …; umirjena in trezna sredi nasilja; vzdržna na orgiji; neomadeževana v trenutkih pohote itd.

Melanholične in pesimistične osebe mislijo o življenju najslabše in odkrito ne želijo živeti.

Vsakodnevno videvamo ljudi, ki ne le da so nesrečni, ampak ― kar je še huje ― grenijo življenje tudi drugim.

Takšne osebe se ne bi spremenile, tudi če bi vsakodnevno hodile od zabave do zabave; v sebi nosijo psihološko bolezen … Notranja stanja takšnih ljudi so zagotovo perverzna.

Kljub temu se imajo takšni ljudje za pravične, svete, plemenite, uslužne, dobrodelne, mučenike in žrtve itd.

So ljudje, ki se imajo za nekaj več, se preveč poveličujejo; so osebe, ki imajo zelo rade same sebe.

Obstajajo posamezniki, ki vzbujajo sočutje do samih sebe, ki se smilijo samim sebi in ki vedno iščejo načine, da se izmaknejo svojim lastnim odgovornostim …

Takšne osebe so očitno navajene na notranje emocije in očitno je, da zaradi tega dnevno ustvarjajo nečloveške psihološke elemente.

Nesrečni dogodki, pomanjkanje sreče, neprijetnosti, revščina, dolgovi, problemi itd. so izključna domena teh ljudi, ki ne znajo živeti.

Vsakdo si lahko ustvari bogato intelektualno kulturo, toda zelo malo je takšnih, ki so se naučili pravilno živeti.

Ko nekdo želi oddvojiti zunanje dogodke od notranjih stanj zavesti, jasno in konkretno kaže svojo nesposobnost, da bi živel dostvojanstveno.

Tisti, ki se naučijo zavestno povezovati zunanje dogodke z notranjimi stanji, hodijo po poti uspeha.

NAPAČNA STANJA

Ko se strogo in natančno opazujemo, se vedno izkaže, da ne moremo upočasniti niti preložiti popolnega logičnega razlikovanja v odnosu med zunanjimi dogodki praktičnega življenja in notranjimi zavestnimi stanji.

Nujno moramo vedeti, kje se nahajamo v danem trenutku, tako v odnosu do intimnega stanja zavesti kakor tudi glede specifične narave zunanjega dogodka, v katerem smo udeleženi.

Življenje samo po sebi je vrsta dogodkov, ki se odvijajo skozi čas in prostor.

Nekdo je rekel: Življenje je veriga trpinčenj, ki jo človek nosi, zapleteno v duši.

Vsak lahko svobodno misli, karkoli hoče; mislim, da krat-kim zadovoljstvom minljivega trenutka vedno sledi razočaranje in grenkoba.

Povsem gotovo, nesporno in neovrgljivo je, da ima vsak dogodek svoj poseben značilen okus, da so tako raznovrstna tudi notranja stanja.

Gotovo se notranje delo na samem sebi še posebej nanaša na različna psihološka stanja zavesti.

Nihče ne more zanikati, da smo v svoji notranjosti natovorjeni z mnogimi napakami in da obstajajo napačna in zmotna notranja stanja.

Če se resnično želimo spremeniti, moramo ta napačna notranja stanja zavesti brez odlašanja, kakor hitro je to sploh mogoče, radikalno preoblikovati in spremeniti.

Popolna sprememba napačnih stanj povzroči celovite spremembe na praktičnem področju našega življenja.

Ko nekdo resno dela na napačnih notranjih stanjih, ga neprijetni življenjski dogodki očitno ne morejo tako lahko prizadeti.

Govorimo o nečem, kar je mogoče razumeti edino tako, da to doživimo, resnično občutimo z neposrednim delovanjem.

Kdor ne dela na sebi, je vedno žrtev okoliščin; je kakor ubog kos lesa na nevihtnih vodah oceana.

Dogodki se v svojih mnogovrstnih kombinacijah neprestano spreminjajo; v valovih prihajajo eden za drugim, so povezani in močni.

Obstajajo seveda dobri in slabi dogodki; eni so boljši ali slabši od drugih.

Mogoče je spremeniti določen dogodek; spremeniti rezultate, preoblikovati okoliščine, položaj itd. Vse se zagotovo odvija znotraj številnih možnosti.

Kljub temu obstajajo položaji delovanja, ki jih ni mogoče spremeniti; v takih primerih jih je treba zavestno sprejeti, čeprav so nekateri zelo nevarni in celo boleči.

Nedvomno bolečina mine, ko se ne poistovetimo s problemom, ki se je pojavil.

Življenje bi morali vzeti kot na zaporedje notranjih stanj; avtentična zgodba našega življenja je sestavljena iz vseh teh posameznih stanj.

Ko pregledamo naše lastno celotno bivanje, lahko sami neposredno preverimo, da je prišlo do veliko neprijetnih dogodkov in situacij po zaslugi napačnih notranjih stanj.

Čeprav je bil Aleksander Veliki že po naravi vedno zelo temperamenten, sta ga njegova ošabnost in ponos pripeljala v pretiravanja, ki so povzročila njegovo smrt.

Francisco I. (mehiški predsednik, 1873―1913) je umrl zaradi uboja in ostudnega prešuštva, ki se ga današnja zgodovina dobro spominja.

Ko je perverzna redovnica umorila Marata, je umiral poln oholosti in zavisti, misleč, da je popolnoma pravičen.

Brez dvoma so dame Jelenovega parka v Versaillesu  popolnoma izčrpale vitalnost strašnega nečistovalca Ludvika XV.

Mnogi umirajo zaradi ambicije, besa ali ljubosumja. Psihologi to še predobro poznajo.

Kadar našo voljo trajno privlači nesmiselna naravnanost, postanemo kandidati za grob.

Othello je postal morilec zaradi ljubosumja, zapori pa so polni resnično vznemirjenih ljudi.

OSEBNI DOGODKI

Ko gre za odkrivanje napačnih psiholoških stanj s polnim, celotnim intimnim samoopazovanjem, opazovanjem samega sebe, svojega ega, ne smemo odlašati.

Nedvomno je mogoče nepravilna notranja stanja s pravilnimi postopki popraviti.

Ker je notranje življenje magnet, ki privlači zunanje dogodke, moramo kar najbolj nujno iz naše psihe odstraniti zmotna, napačna psihološka stanja.

Ko hočemo temeljito spremeniti naravo določenih neželenih dogodkov, je treba nujno popraviti napačna psihološka stanja.

Našo povezanost z določenimi dogodki je mogoče spremeniti, če iz svoje notranjosti odstranimo določena nesmiselna psihološka stanja.

Razdiralne zunanje situacije se lahko z inteligentnim popravkom napačnih notranjih stanj spremenijo v neškodljive in celo konstruktivne.

Z intimnim prečiščenjem lahko nekdo spremeni naravo neprijetnih dogodkov.

Kdor nikoli ne popravi svojih nesmiselnih psiholoških stanj, ker si domišlja, da je zelo močan, postane žrtev okoliščin.

Ureditev naše neurejene notranje hiše je vitalnega pomena, če hočemo spremeniti smer neželenega bivanja.

Ljudje se pritožujejo nad vsem, trpijo, jočejo, protestirajo, hoteli bi spremeniti svoja življenja, se rešiti nesreče, v kateri se nahajajo, vendar na žalost ne delajo na sebi.

Ljudje nočejo razumeti, da notranje življenje privlači zunanje okoliščine; če so le-te boleče, je to posledica nesmiselnih notranjih stanj.

Zunanje je tako le odsev notranjega. Kdor se notranje spremeni, povzroči v svojem vsakdanu nov red stvari.

Zunanji dogodki niso nikoli tako pomembni, kot je način, na katerega se nanje odzivamo.

Ali ste ohranili mirno kri pred osebo, ki vas je v danem trenutku prizadela? Ali ste umirjeno in s simpatijo sprejeli neprijetne pripombe in ravnanja svojih bližnjih?

Kako ste se odzvali na nezvestobo ljubljene osebe? Ali ste dopustili, da vas zavede strup ljubosumja? Ste ubijali? Ste bili v zaporu?

Bolnice, pokopališča in grobnice, ječe so polni ljudi, ki so se iskreno zmotili in se nesmiselno odzvali na zunanje dogodke.

Najboljše orožje, ki ga lahko človek v življenju uporabi, je pravilno psihološko stanje.

Nekdo lahko s pomočjo primernih notranjih stanj razoroži besnega okrutneža in razkrinka izdajalce.

Napačne psihološke reakcije nas spremenijo v nemočne žrtve človeške perverznosti.

S pomočjo primerne notranje drže, primernega vedenja in ravnanja se naučite srečati iz oči v oči z najbolj neprijetnimi dogodki praktičnega življenja.

Veliko korist boste imeli, če se ne poistovetite z nobenim dogodkom; če se spomnite, da vse mine; če se naučite gledati življenje kot film.

Ne pozabite, da vas lahko dogodki, ki so brez vsake vrednosti, zapeljejo v nesrečo, če iz svoje psihe ne odstranite napačnih notranjih stanj.

Vsak zunanji dogodek brez dvoma zahteva primeren pristop, to pomeni natančno psihološko stanje.

RAZLIČNI JAZI

Razumski sesalec, napačno imenovan človek, dejansko nima definirane individualnosti.

To pomanjkanje psihološke enotnosti v humanoidu je nedvomno vzrok tolikih težav in žalosti.

Fizično telo je kompletna enota in deluje kot organska celota, pod pogojem da ni bolno.

Vendar je notranje življenje humanoida na nek način psihološka enota. Še huje pri tem je ― ne glede na to, kar pravijo razne psevdo-ezoterične in psevdo-okultistične šole – odsotnost psihološke organizacije v intimnem ozadju vsakega osebka.

V takih pogojih seveda v notranjosti oseb ni enotno harmonično usklajenega dela.

Humanoid je glede na svoje notranje stanje psihološka mnogoterost, mnogovrstnost, seštevek Jazov ali egov.

Izobraženi nevedneži te mračne dobe častijo kult Jaza, ga povzdigujejo v boga, postavljajo ga na oltarje, ga imenujejo alter ego, višji Jaz, božanski Jaz itd.

Vsevedneži tega črnega obdobja, v katerem živimo, nočejo opaziti, da sta višji Jaz in nižji Jaz dva dela istega mnogovrstnega ega.

Humanoid zagotovo nima stalnega Jaza, temveč množico različnih nečloveških in nesmiselnih Jazov, egov.

Uboga intelektualna žival, zmotno imenovana človek, je kakor neurejena hiša, kjer namesto enega gospodarja obstaja množica služabnikov, ki hočejo vedno ukazovati in delati, kar se jim zahoče.

Največja napaka cenenih psevdo-ezoterike in psevdo-okultizma je v njuni predpostavki, da imajo ljudje stalen in nespremenljiv Jaz, brez začetka in brez konca.

Če bi tisti, ki tako mislijo, lahko ― četudi le za trenutek ― prebudili zavest, bi si lahko jasno dokazali, da razumski humanoid na daljši čas nikoli ni enak.

S psihološkega vidika se intelektualni sesalec neprestano spreminja.

Misliti, da je oseba, ki ji je ime Tina, vedno Tina, je podobno neokusni šali.

Ta osebek, ki se imenuje Tina, ima v sebi mnogoštevilne druge Jaze, druge ege, ki se v različnih trenutkih izražajo skozi njegovo osebnost. Četudi Tini ni všeč pohlep, drugi Jaz v njej, recimo Petra, ljubi pohlep itd.

Nobena oseba ne ostane enaka, dejansko ni treba biti zelo moder, da bi točno opazili brezštevilne spremembe in nasprotja v vsakem osebku.

Predpostavljati, da ima nekdo stalen in nespremenljiv Jaz, je seveda enako zlorabi proti bližnjemu in proti samemu sebi.

V vsaki osebi živi mnogo oseb, veliko Jazov, kar lahko vsaka zavestna, prebujena oseba sama preveri.

LJUBLJENI EGO

Glede na to, da sta višji in nižji Jaz dva dela iste stvari, ne bo odveč, če iz zgornje trditve izpeljemo naslednje: Višji Jaz, nižji Jaz sta dva aspekta istega mračnega in mnogovrstnega ega.

Poimenovanje »božanski Jaz« ali »višji Jaz«, »alter ego« ali nekaj v tem stilu je zagotovo zvijača ega, samega sebe; oblika samoprevare oz. slepljenja samega sebe.

Ko želi Jaz nadaljevati svoj obstoj tukaj in tudi tam onkraj, se preslepi z lažnim konceptom božanskega nesmrtnega Jaza.

Nihče od nas nima resničnega Jaza, ki bi bil stalen, nespremenljiv, večen, neizrekljiv itd. Resnično nihče izmed nas nima pravega, resničnega, pristnega enotnega Bitja; žal nimamo niti legitimne individualnosti.

Čeprav se obstoj ega nadaljuje onkraj groba, ima kljub temu svoj začetek in konec.

Ego, Jaz, ni nikoli nekaj individualnega, enotnega, enovitega. Jaz je očitno množica Jazov.

V orientalnem Tibetu Jaze poimenujejo psihični agregati, skupki, tvorbe ali enostavno vrednosti, najsibodo te vrednosti pozitivne ali negativne.

Če si zamislimo vsak Jaz kot drugačno osebo, lahko poudarjeno zatrdimo naslednje: V vsaki osebi, ki živi na tem svetu, obstaja veliko oseb. V vsakem izmed nas nedvomno živi veliko različnih oseb. nekatere boljše, druge slabše.

Vsak od teh Jazov, vsaka od teh oseb, se bori za nadvlado, hoče biti ekskluzivna, kadar le more, nadzira intelektualne možgane ali emocionalne in motorične centre, dokler jo ne zamenja druga oseba.

Doktrino mnogovrstnih Jazov so poučevali pravi jasnovidci, avtentični razsvetljenci orientalnega Tibeta.

Vsako našo psihološko hibo ali napako pooseblja ta ali oni Jaz. Glede na to, da imamo tisoče in celo milijone hib, je očitno, da v naši notranjosti živi veliko ljudi.

Kar zadeva psihologijo, smo uspeli jasno dokazati, da paranoični, narcisoidni in malikovalci za nič na svetu ne bi zapustili ljubljenega ega. Brez dvoma takšne osebe smrtno sovražijo doktrino mnogovrstnih Jazov.

Ko se hoče nekdo resnično spoznati, se mora samoopazovati in poskušati spoznati različne Jaze, ki so zapleteni v osebnosti.

Če kdo izmed naših bralcev še ne razume doktrine mnogovrstnih Jazov, je to izključno zaradi pomanjkanja prakse v samoopazovanju. V enaki meri kot se nekdo notranje samoopazuje, tudi odkriva mnoge ljudi, mnoge Jaze, ki živijo v njegovi lastni osebnosti.

Tisti, ki zavračajo doktrino mnogih Jazov, ki obožujejo božanski Jaz, se nedvomno nikoli niso resno samoopazovali. Če tukaj uporabimo Sokratove besede, lahko rečemo, da ti ljudje ne le da ne vedo, ampak ne vedo, da ne vedo.

Brez resnega in globokega samoopazovanja se gotovo nikoli ne moremo spoznati.

Vse dokler se nek osebek obravnava, kot da je eno, je jasno, da je kakršna koli notranja sprememba popolnoma nemogoča.

RADIKALNA SPREMEMBA

Dokler človek vztraja pri napačnem prepričanju, da je celovit, enoten, individualen, je očitno radikalna sprememba povsem nemogoča.

Dejstvo, da se ezoterično delo začne s strogim in nepopustljivim opazovanjem samega sebe, nam kaže mnogovrstnost psiholoških faktorjev, Jazov ali neželenih elementov, ki jih je treba nujno popolnoma uničiti, izkoreniniti iz naše notranjosti.

Brez vsakega dvoma lahko trdimo, da nikoli ni mogoče odstraniti nepoznanih napak, nujno je treba najprej opazovati in proučevati tisto, kar hočemo izločiti iz svoje psihe.

Ta tip dela ni zunanji, ampak notranji in tisti, ki mislijo, da jih kateri koli priročnik lepega vedenja ali višji in zunanji etični sistem lahko pripelje do uspeha, bodo dejansko v popolni zmoti.

Konkretno in dokončno dejstvo, da se intimno delo začne z osredotočeno pozornostjo na celovito opazovanje samega sebe, je več kot dovolj močan motiv, da pokažemo, da to zahteva zelo poseben, oseben napor vsakega izmed nas.

Iskreno in enostavno trdimo naslednje: Nobeno človeško bitje ne more opraviti tega dela za nas.

Nobena sprememba v naši psihi ni mogoča brez neposrednega opazovanja celote vseh teh subjektivnih faktorjev, ki jih nosimo v sebi.

Nagnjenje k sprejemanju množice napak, k zavračanju potrebe študija in neposrednega opazovanja samih sebe dejansko kaže na izmikanje ali bežanje, beg od nas samih, obliko samoprevare.

Edino s strogim in nepopustljivim naporom pri razsodnem opazovanju samega sebe, brez kakršnih koli izmikanj in bežanj, lahko resnično dokažemo, da nismo eden, ampak mnogi.

Sprejeti in priznati mnogovrstnost Jaza ali pa ga dokazovati skozi strogo in nepopustljivo opazovanje in proučevanje sta dva različna aspekta.

Nekdo lahko sprejme doktrino mnogih Jazov, ne da bi jo kdaj koli dokazal; to zadnje je mogoče izključno s skrbnim in pozornim samoopazovanjem.

Izogibanje delu intimnega opazovanja in proučevanja, iskanje izmikanj, je nezmotljiv znak degeneracije.

Vse dokler človek vzdržuje iluzijo, da je vedno ena in ista oseba, se ne more spremeniti in očiten cilj tega dela je prav doseganje postopne spremembe v našem notranjem življenju.

Radikalna sprememba je določena možnost, ki se običajno izgubi, če ne delamo na sebi.

Začetna točka radikalne spremembe ostaja skrita, vse dokler človek vztraja v prepričanju, da je eden.

Tisti, ki zavračajo doktrino mnogih Jazov, jasno kažejo, da se nikoli niso resno opazovali.

Strogo proučevanje sebe, brez kakršnih koli izmikanj, nam omogoča, da sami preverimo grobo realnost, da nismo eden, ampak mnogi.

V svetu subjektivnih mišljenj služjo različne psevdo-ezoterične in psevdo-okultistične teorije vedno poti za beg od nas samih.

Iluzija, da smo vedno ena in ista oseba, brez dvoma služi kot zapreka za samoopazovanje.

Nekdo bi lahko rekel: Vem da nisem eden, ampak množica, kar me je naučila gnostika. Brez popolne žive izkušnje o tem doktrinarnem aspektu bi bila takšna afirmacija, četudi bi bila lahko zelo iskrena, nekaj pretežno zunanjega in površinskega.

Bistveno je dokazati, izkusiti in razumeti. Edino tako je mogoče z zavestnim delom doseči radikalno spremembo.

Trditi je eno, razumeti pa je nekaj drugega. Ko nekdo reče: Razumem, da nisem eden, ampak množica, in je njegovo razumevanje resnično in ne zgolj nebistveno govoričenje v dvomljivem klepetu, to kaže, uči, naznanja popolno uradno potrditev doktrine mnogovrstnih Jazov.

Poznavanje in razumevanje sta različna. Poznavanje pripada umu, razumevanje pa srcu.

Zgolj poznavanje doktrine mnogovrstnih Jazov ne služi ničemur; na žalost je šlo v teh časih, v katerih živimo, poznavanje krepko preko razumevanja, ker je uboga intelektualna žival, zmotno imenovana človek, razvila izključno stran poznavanja, žal pa pozabila na pripadajočo stran Bitja.

Poznati in razumeti doktrino mnogovrstnih Jazov je temeljno za vsako resnično radikalno spremembo.

Ko se začne nek človek podrobno opazovati z zornega kota, da ni eden, ampak mnogi, je očitno pričel z resnim delom na svoji notranji naravi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers