Samael Aun Weor: Raven biti; Čudovito stopnišče; Psihološko uporništvo; Esenca; Obdolžiti samega sebe
RAVEN BITI
Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo? Kakšen namen ima naše življenje? Kakšen smisel? … Nobenega dvoma ni, da uboga intelektualna žival, zmotno imenovana človek, ne le da tega ne ve, ampak ne ve niti, da ne ve.
Najslabše od vsega pa je, da v težkih, čudnih in tujih razmerah, v kakršnih smo, ne vemo in ne upoštevamo skrivnosti vseh naših tragedij, a smo kljub temu prepričani, da vemo vse …
Prestavimo si razumskega sesalca, nekoga od tistih, ki se imajo v življenju za vplivne, na sredo saharske puščave, pustimo ga tam daleč od vsake oaze in opazujmo z neke vesoljske postaje vse, kar se bo z njim dogajalo …
Dejstva govorijo sama zase; četudi si ta humanoidni intelektualec domišlja, da je močan, in se ima za pravega moškega, je v resnici v sebi, v ozadju te zunanje podobe grozno krhek in šibek.
Razumska žival je popoln bedak; o sebi misli najboljše; verjame, da se lahko čudovito znajde s pomočjo otroškega vrtca, učbenikov in priročnikov lepega vedenja, osnovne in srednje šole, univerze, očetovega ugleda itd.
Na žalost pa navzlic vsej načitanosti in humanistiki, vsemu lepem vedenju, vsem nazivom in denarju dobro vemo, da nas prestraši in onesreči že najmanjša bolečina v želodcu in da smo v sebi še naprej nesrečni in bedni …
Že branje splošne zgodovine zadošča za spoznanje, da smo enako neomikani, kot smo bili v davnih časih, in namesto da bi se izboljšali, smo postajali vse slabši.
To 20. stoletje z vsemi svojimi spektakli, vojnami, prostitucijo, svetovno sodomijo, spolno iztirjenostjo, mamili, alkoholom, pretirano krutostjo, skrajno perverznostjo, pošastnostjo itd. je ogledalo, v katerem se lahko vidimo; nobenega razloga torej ni, da bi se postavljali in hvalili, da smo dosegli višjo stopnjo razvoja …
Misliti, da je to čas napredka, je nesmiselno, na nesrečo so izobraženi nevedneži še naprej vstekleničeni v dogmo evolucije.
Na vseh črnih straneh mračne zgodovine vedno naletimo na iste strahotne krutosti, ambicije, vojne itd.
Nedvomno so naši visoko civilizirani sodobniki še vedno prepričani, da je to o vojni nekaj drugotnega, minljivo in bežno naključje, ki nima nobene zveze z našo tako bahavo moderno civilizacijo.
Kar je dejansko pomembno, je način življenja vsake osebe; eni subjekti bodo pijanci, drugi abstinenti, eni pošteni in spet drugi nesramni; vse mogoče najdemo v življenju …
Množica je vsota posameznikov; to, kar je posameznik, je posledično množica, vlada, oblast itd.
Množica je torej razširitev posameznika; preobrazba ljudskih množic, narodov ni mogoča, če se ne spremeni posameznik, vsaka oseba …
Nihče ne more zanikati obstoja različnih družbenih nivojev in slojev; so ljudje cerkve in ljudje beznic, javnih hiš, poslovneži in kmetje itd.
Enako obstajajo različne ravni biti ali bitja. To, kar notranje smo, radodarni ali skopuški, velikodušni ali stiskaški, nasilni ali blagi in umirjeni, neomadeževani ali pohotni, pritegne različne življenjske okoliščine.
Pohotneža bodo vedno privlačili prizori, drame in celo tragedije pohote, v katere se bo zapletal.
Pijanec bo privabljal pijance in očitno je, da se bo vedno zapletal po barih in kantinah …
Kaj privlači oderuh? In kaj egoist? Kakšne probleme? Ječe? Nesreče?
Nedvomno se želijo nesrečni ljudje, utrujeni od trpljenja, spremeniti, obrniti list svojega življenja …
Ubogi ljudje! Želijo se spremeniti, a ne vedo kako; ne poznajo načina, poti; zapleteni so v mrežo brez izhoda …
To, kar se jim je zgodilo včeraj, se jim dogaja danes in se jim bo dogajalo jutri. Ponavljajo vedno iste napake in se ničesar ne naučijo iz lekcij življenja, tudi če streljamo s topovi.
Vse v njihovem življenju se stalno ponavlja; govorijo iste stvari, tarnajo nad istimi stvarmi, iste stvari obžalujejo.
To zdolgočaseno in čemerno ponavljanje dram, komedij in tragedij se bo nadaljevalo, dokler bomo v svoji notranjosti nosili nezaželene elemente, kot so jeza, pohlep, pohota, zavist, oholost, lenoba, požrešnost itd.
Kakšen je nivo naše morale? Ali bolje rečeno, kakšna je raven naše biti, naša raven bitja?
Dokler se raven našega bitja ne bo korenito spremenila, se bodo še naprej ponavljale vse naše bede, prizori, nesreče in žalosti …
Vse stvari, vse okoliščine, ki se dogodijo zunaj na prizorišču tega sveta, so izključno odsev tistega, kar nosimo v svoji notranjosti.
Z vso pravico lahko svečano trdimo, da je zunanjost odsev notranjosti.
Ko se nekdo notranje spremeni in je to radikalna sprememba, se spremenijo tudi zunanjost, okoliščine, življenje.
Pred kratkim (leto 1974) sem opazoval skupino ljudi, ki so vdrli na sosednje zemljišče in ga zasedli. Tukaj v Mehiki se je takih ljudi oprijel vzdevek padalci.
So sosedje poljedelske naselbine Churubusco, so zelo blizu moje hiše, zato sem jih lahko pobliže proučeval …
Biti reven ni zločin, to ni najhuje. Največja težava je v ravni biti ali bitja …
Vsak dan se med seboj prepirajo, opijajo, psujejo drug drugega, se spreminjajo v ubijalce svojih lastnih nesrečnih tovarišev, gotovo so njihove koče znotraj umazane, v njih namesto ljubezni vlada sovraštvo …
Velikokrat sem pomisli na to, če bi katerikoli subjekt izmed njih iz svoje notranjosti odstranil sovraštvo, jezo, pohoto, pijančevanje, psovanje in preklinjanje, krutost, sebičnost, sramotenje, obrekljivost, samoljubje, domišljavost itd., bi to godilo drugim osebam in po preprostem zakonu psiholoških podobnosti bi se povezoval in družil z bolj uglajenimi, kultiviranimi, bolj duhovnimi ljudmi; ti novi odnosi bi bili odločilni za ekonomsko, socialno, družbeno spremembo …
To bi bil sistem, ki bi takemu subjektu omogočil zapustiti barakarsko naselje, umazano greznico …
Če torej resnično hočemo radikalno spremembo, moramo najprej razumeti, da je vsak od nas ― naj bo bel ali črn, rumen ali rjav, nevednež ali izobražen ― na neki ravni biti.
Kakšna je naša raven biti? Ste že kdaj razmišljali o tem? Nemogoče je prestopiti na višji nivo, če ne upoštevamo stanja, v katerem se nahajamo.
ČUDOVITO STOPNIŠČE
Hrepeneti moramo po resnični spremembi, izstopiti iz te suhoparne dolgočasne navade tega pretežno mehaničnega, utrujajočega življenja.
Vendar moramo najprej popolnoma jasno razumeti, da se vsak izmed nas, naj bo to malomeščan ali proletarec, preskrbljen ali srednjega razreda, bogat ali reven, dejansko nahaja na neki ravni biti, bitja.
Pijanec ima drugačno raven biti od abstinentove in prostitutkina je zelo različna od tiste, na kateri je devica. Tega, kar trdimo, ni mogoče negirati niti ovreči.
Ničesar ne izgubimo, če si, preden nadaljujemo s tem poglavjem, zamislimo stopnišče, ki vodi navpično navzgor in ima veliko stopnic. Brez dvoma se na eni od stopnic nahajamo mi sami; na stopnicah pod nami so slabši ljudje od nas; na višjih stopnicah so osebe, ki so od nas boljše.
Jasno je, da lahko na tej izjemni vertikali, na tem čudovitem stopnišču, najdemo vse ravni bitja … Vsaka oseba je drugačna in tega ne more nihče ovreči.
Zdaj nedvomno ne govorimo o grdih ali lepih obrazih niti ne gre za različno starost. So mladi in so stari; starci, ki so že blizu smrti, in pravkar rojeni otroci.
Potek časa, rojstva, rasti, razvoja, poroke, razmnoževanja, staranja in umiranja, je izključno vodoraven.
Na čudovitem stopnišču, ki vodi navzgor, ideja časa ne obstaja. Na teh stopnicah najdemo edino ravni biti.
Mehanično upanje ljudi ne služi ničemur; mislijo, da se bodo sčasoma stvari izboljšale; tako so razmišljali naši dedki in babice, pradedje in prababice; toda dejstva nam natančno kažejo nasprotno.
Edino raven biti je tisto, kar šteje, in to je na navpičnici; smo na eni od stopnic, vendar se lahko dvignemo na naslednjo.
Čudovito stopnišče, o katerem govorimo in se nanaša na različne ravni biti, zagotovo nima ničesar skupnega z linearnim časom.
Tik nad nami je raven biti, ki je iz trenutka v trenutek vse višje … Ta raven ne obstaja v nobeni oddaljeni vodoravni prihodnosti, temveč tukaj in zdaj; znotraj nas samih; na vertikali.
Očitno je in kdorkoli lahko to razume, da se dve liniji ― horizontalna in vertikalna ― iz sekunde v sekundo srečujeta v naši psihološki notranjosti in oblikujeta križ.
Osebnost se razvija in nahaja na horizontalni liniji življenja. Rodi se in umre v svojem linearnem času; minljiva je, nestalna; za umrljivo osebnost ni nobenega jutri, ker ni bit niti ni Bitje. Ravni biti in Bitje samo ne pripadajo času, ničesar skupnega nimajo s horizontalno linijo; nahajajo se znotraj nas samih. Zdaj, na vertikali.
Iskanje našega lastnega Bitja zunaj nas samih bi bilo očitno nesmiselno.
Bistveno je naslednje spoznanje: nazivi, stopnje, diplome, napredovanja itd. v zunanjem fizičnem svetu, na način, kot to nekateri s pristnim navdušenjem sporočajo in poveličujejo, ne bodo prinesli ponovnega ovrednotenja biti in prehoda na višjo stopnico nivojev biti.
PSIHOLOŠKO UPORNIŠTVO
Ne bo odveč, če naše bralce spomnim na to, da obstaja znotraj nas samih določena matematična točka …
Nobenega dvoma ni, da se ta točka nikoli ne nahaja v preteklosti niti v prihodnosti …
Tisti, ki hoče odkriti to skrivnostno točko, jo mora iskati tukaj in zdaj, znotraj samega sebe, natančno v tem trenutku, niti sekundo prej niti sekundo pozneje …
Dve palici svetega križa, navpična in vodoravna, se srečata prav v tej točki …
Od trenutka do trenutka smo na križišču dveh poti: vodoravne in navpične …
Očitno je, da je vodoravna zelo izumetničena, pogosto izbrana, po njej hodijo ljudje, ki sledijo drugemu ali skupini, tisti, ki sledijo čredi …
Jasno je, da je navpična drugačna; je pot inteligentnih upornikov, pot revolucionarjev …
Ko se nekdo spominja samega sebe, ko dela na samem sebi, ko se ne istoveti z vsemi problemi in mukami življenja, gre dejansko po navpični stezi …
Gotovo ni nikoli enostavno odstraniti negativnih čustev; se znebiti vsakega istovetenja z našim lastnim bliščem življenja; s problemi vseh narav, posli, dolgovi, hipotekami, računi za telefon, vodo, elektriko itd.
Brezposelni ljudje, tisti, ki so zaradi nečesa izgubili službo, delo, ki očitno trpijo zaradi pomanjkanja denarja, dejansko strašno težko pozabijo na ta svoj položaj, se težko pripravijo do tega, da se ne vznemirjajo in se ne istovetijo s svojimi lastnimi problemi.
Tisti, ki trpijo, ki jokajo, ki so postali žrtve izdajstva ali prevare, nehvaležnosti, lažne obdolžitve, goljufije, v resnici pozabljajo nase, pozabijo na svoje resnično intimno Bitje, ko se popolnoma poistovetijo s svojo moralno tragedijo …
Delo na samem sebi je temeljna značilnost navpične, vertikalne poti. Nihče ne bi mogel stopati po stezi velikega uporništva, če nikoli ne bi delal na samem sebi.
Delo, o katerem govorimo, je psihološke narave; ukvarja se z določeno spremembo sedanjega trenutka, v katerem se nahajamo. Naučiti se moramo živeti iz trenutka v trenutek …
Nekdo, ki je zaradi nekega sentimentalnega, ekononskega ali političnega problema obupan, je očitno pozabil na samega sebe …
Če se taka oseba za trenutek ustavi, opazuje položaj in se poskuša spomniti same sebe, se potem prisili uvideti smisel svojega ravnanja …
Če malo razmisli, če razmisli o vsem, kar se dogaja; o tem, da je življenje privid, iluzija, minljivo in v da v njem smrt pretvori v prah in pepel vse ničevosti sveta …
Če razume, da njegov problem v bistvu ni nič več kot slamnat požar, ogenj, ki se bliskovito vname in hipoma ugasne, bo kmalu presenečen odkril, da se je vse spremenilo …
Mehanične odzive je mogoče spreminjati, če se soočimo z logiko in intimnim samopremišljevanjem Bitja …
Ljudje se očitno mehanično odzivajo na različne življenjske okoliščine …
Ubogi ljudje! Vedno se uspejo preobraziti v žrtve. Ko se jim nekdo dobrika in prilizuje, se smejijo; kadar jih žali in ponižuje, trpijo. Psujejo, če njih psujejo; žigosajo, če njih žigosajo, svobodni pa niso nikoli; njihovi bližnji imajo moč, da jih kadarkoli spravijo iz veselja v žalost, da jim upanje spremenijo v brezup.
Vsaka od teh oseb, ki gredo po vodoravni poti, spominja na glasbeni instrument, na katerega lahko vsak njegov bližnji igra, kar se mu zahoče …
Kdor se nauči spremeniti mehanične odnose, dejansko stopi na navpično pot.
To predstavlja temeljno spremembo v ravni biti, izjemen dosežek psihološkega uporništva.
ESENCA
To, kar dela pravkar rojenega otročička lepega in čudovitega, je njegova esenca; esenca v sami sebi tvori in oblikuje svojo pravo resničnost.
Pri vseh novorojenih bitjih je seveda normalni razvoj esence zelo okrnjen in je šele na začetku …
Človeško telo raste in se razvija v skladu z biološkimi zakoni vrste, vendar se izkaže, da so take možnosti že same zase kar zadeva esenco zelo omejene.
Nedvomno je res, da se lahko esenca sama po sebi brez pomoči razvije le v zelo omejenem obsegu.
Odkrito, brez ovinkov rečemo, da je spontana in naravna rast esence mogoča edino v prvih treh, štirih ali petih letih starosti, se pravi v najzgodnejšem obdobju življenja.
Ljudje mislijo, da potekata rast in razvoj esence ves čas povezano, neprekinjeno, v skladu z mehaniko evolucije, vendar univerzalni gnosticizem jasno uči, da to ni tako.
Da bi mogla esenca bolje rasti, se mora zgoditi nekaj zelo posebnega, uresničiti se mora nekaj novega.
Zelo močno želim poudariti delo na samem sebi. Razvoj esence je možen edino na temelju zavestnega dela in prostovoljnega trpljenja. Nujno je treba razumeti, da se ta dela ne nanašajo na vprašanja poklica, bank, mizarstva ali gradbeništva, urejanja železniškega prometa ali pisarniških zadev. To je delo za celotno osebo, ki je razvila osebnost; gre za nekaj psihološkega.
Mi vsi vemo, da imamo znotraj nas samih nekaj, kar se imenuje ego, Jaz, Jaz-sam, sebe.
Esenca je na žalost vstekleničena, zaprta med egom, kar je obžalovanja vredno.
Zato je treba nujno, neodložljivo razstopiti psihološki Jaz in razkrojiti njegove nezaželene elemente … to je smisel in pomen dela na samem sebi.
Nikoli ne bomo mogli osvoboditi esence, ne da predhodno razkrojimo psihološki Jaz.
V esenci je religija, buda, modrost, drobci bolečine naše-ga Očeta, ki je v nebesih, in vsi podatki, ki jih potrebujemo za intimno samouresničitev Bitja.
Nihče ne more uničiti psihološkega Jaza, preden ne od-strani nečloveških elementov, ki jih nosi v sebi.
To pošastno okrutnost današnjih časov, ki se je tako razbohotila, moramo pretvoriti v pepel: zavist, ki se je na žalost sprevrgla v skrivni vzvod delovanja; neznosen pohlep, ki nam je tako zagrenil življenje, ga naredil trpkega in osornega; gnusno blatenje in obrekovanje; lažno obdolževanje in sramotenje, ki je izvor tolikih tragedij; pijančevanja; grozno smrdečo umazano pohoto itd.
Več ko teh grdobij zdrobimo in pretvorimo v kozmični prah, bolj bo esenca osvobojena, kar ji bo omogočilo harmonično rast in razvoj.
Brez vsakega dvoma se esenca zablešči v nas šele tedaj, ko je naš psihološki Jaz mrtev.
Osvobojena esenca nam podeli notranjo, intimno lepoto; iz take lepote izžareva popolna sreča in resnična ljubezen. Esenca ima smisel in mnogovrstne občutke za dovršenost, popolnost in izjemne naravne moči. Ko umremo v samem sebi, ko raztopimo psihološki Jaz, uživamo v dragocenih občutjih in močeh esence.
OBTOŽITI SAMEGA SEBE
Esenca, ki jo vsak od nas nosi v svoji notranjosti, prihaja od zgoraj, z neba, od zvezd.
Ta čudovita esenca brez vsakega dvoma izvira iz tona a ali la (ton Rimske ceste, galaksije, v kateri živimo).
Dragocena esenca gre skozi ton g ali sol (Sonce) in potem skozi ton f ali fa (planetarno območje) vstopi v ta svet in prodre v našo lastno notranjost.
Naši starši so ustvarili primerna telesa za sprejem te esence, ki prihaja od zvezd.
Z intenzivnim delom na nas samih in z žrtvovanjem za naše bližnje se zmagoslavno vračamo v globoko naročje Uranije.
V tem svetu živimo z določenim motivom, zaradi nečesa, zaradi nekega posebnega dejavnika.
Očitno je v nas veliko stvari, ki jih moramo videti, proučiti in razumeti, če resnično hrepenimo po tem, da zvemo nekaj o samih sebi, o svojem lastnem življenju.
Bivanje nekoga, ki umre, ne da bi spoznal motiv, razlog svojega življenja, je resnično tragično.
Vsakdo izmed nas mora sam zase odkriti smisel svojega lastnega življenja in tisto, kar ga drži zaprtega v ječi bolečine.
Povsem očitno je v vsakem od nas nekaj, kar nam greni življenje in proti čemer se moramo stanovitno in čvrsto boriti.
Ni nujno potrebno, da smo še naprej nesrečni in žalostni, ne smemo pa odlašati s tem, da tistega, kar nas dela tako slabotne in nesrečne, takoj ne začnemo pretvarjati v kozmični prah.
Brezkoristno se je domišljavo in oholo ponašati z zvenečimi naslovi, častmi, diplomami, denarjem, praznim in nepomembnim subjektivnim razumskim presojanjem stvari, splošno znanimi vrlinami itd.
Nikoli ne smemo pozabiti, da hinavščina in neumne nečimrnosti in ničnosti lažne in nepristne osebnosti delajo iz nas nevedne, zaostale, zastarele, nazadnjaške ljudi, nesposobne videti novo.
Smrt ima velikopomenov, tako pozitivnih kot negativnih. Preudarimo čudovite beside Velikega Kabirja Jezusa Kristusa: Naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve. Veliko ljudi, četudi živijo, je dejansko mrtvih za vsakršno delo na sebi in zatorej so mrtvi za kakršno koli intimno preobrazbo.
Te osebe so vstekleničene med svoje dogme, mišljenja in verovanja; ljudje, ki so okameneli v spominih na mnoge pretekle dni; posamezniki, polni predsodkov svojih prednikov; osebe, ki sužnjujejo temu, kar o njih govorijo drugi, strašno mlačni, ravnodušni in brezbrižni, včasih razumneži, prepričani, da res vse vedo, ker so jim tako govorili drugi, itd.
Ti ljudje nočejo razumeti, da je ta svet psihološka telovadnica, s pomočjo katere nam je omogočeno uničiti to skrito grdost, ki jo vsak izmed nas nosi v sebi.
Če bi ti ubogi ljudje dojeli, v kakšnem bednem in obžalovanja vrednem stanju so, bi zadrhteli od groze.
Vendar taki ljudje o sebi mislijo vedno najboljše; bahajo se s svojimi vrlinami, imajo se za popolne, dobrohotne, ustrežljive, plemenite, dobrodelne, inteligentne, vestne pri svojih dolžnostih itd.
Vsakdanje praktično življenje je kot šola, povsem nesmiselno pa ga je jemati, kakor da je samo sebi namen.
Tisti, ki jemljejo življenje takšno, kakršno se vsakodnevno živi, kot da je samo sebi namen, niso razumeli nujnosti dela na samih sebi, da bi dosegli radikalno, korenito spremembo.
Ljudje na žalost živijo mehanično, nikoli niso ničesar slišali o notranjem delu.
Sprememba je potrebna, toda ljudje ne vedo, kako se spremeniti; veliko trpijo, a niti približno ne vedo zakaj.
Imeti denar ni vse. Življenje mnogih bogatih oseb je resnično tragično.
Komentarji